Konec marca je bil Koper prizorišče že 3. mednarodnega mladinskega festivala Aegis carminis, ki ga prireja APZ Univerze na Primorskem in je letos potekal v znamenju življenjskega jubileja umetniškega vodje festivala Ambroža Čopija. V vlogi neumornega in vztrajnega organizatorja, ki ga ob vsakokratni izvedbi obdaja zvesta ekipa zborovskih zanesenjakov, se je izkazal tudi tokrat. Pod njegovim budnim očesom so se zvrstili mednarodno tekmovanje za mlade zborovske dirigente, skladateljski natečaj za nova zborovska dela s spremljavo orgel, večerni nastopi demonstracijskih zborov in predstavitvi dveh novih zgoščenk. K vzdušju so med drugim prispevali odlični tekmovalci in kompetentna žirija, koprski Sveti Frančišek je spet drhtel od dobre glasbe in čudovitih glasov. Vsega (razen denarja) je bilo čez rob, spomini se šibijo od lepih vtisov.
Začnimo pri mednarodnem tekmovanju za mlade zborovske dirigente
A-kategorija je bila spet trd oreh za marsikatero mlado dirigentsko dušo, sito je bilo izredno gosto. Že v prvi etapi je sedmerica izbrancev naletela na prvi izziv – mladinski zbor. Le nekateri od kandidatov so, glede na opise v biografijah, sodelovali s predmutacijskim zborom, ki zahteva poseben pristop. Tolminski pevci Mladinskega pevskega zbora OŠ France Bevk so bili odlično pripravljeni, v skladbah Andreja Makorja in Tadeje Vulc so se lepo odzivali. Izbrano peterico so v polfinalu medse sprejele pevke Dekliškega zbora sv. Stanislava, ki so bile izvrstno natrenirane, da »profesionalno« odreagirajo na sleherni namig, čeprav morda napačen. Dela Marijana Lipovška, Pēterisa Vasksa, Damijana Močnika in Ēriksa Ešenvaldsa je zbor prispeval iz svojega aktualnega repertoarja, med žirijo pa je bilo med drugim tudi budno oko in uho njihove dirigentke Helene Fojkar Zupančič. Kdo ve, ali je to na tekmovalce vplivalo dobro ali slabo. Sama vsekakor ocenjuje, »da so se načeloma držali predpisane interpretacije, ki se z majhnimi izjemami niso prav veliko razlikovale od njenih, interpretacija v podrobnostih pa je seveda zelo subjektivna stvar«. V finale se je uspelo uvrstiti naslednjim trem: Slovenki Neži Križnar Ristič, Hyonah Song iz Južne Koreje in Artūrsu Švarcbahsu iz Latvije. Vsi so se najprej spopadli s Čopijevo najnovejšo zvočnostjo v skladbi na besedilo Visoke pesmi, Arise my love, my beautiful one, zatem pa še s po eno pravoslavno in eno sakralno katoliško skladbo, vsemi izpod peres naših mladih avtorjev, Tineta Beca, Mateja Kastelica, Klare Mlakar in Tadeje Vulc. Dela so nastala za Komorni zbor KGBL, kar pomeni, da so si avtorji v zahtevnostnem smislu lahko dovolili karkoli.
Pa pojdimo po športno: na tretje mesto se je uvrstila naša Neža Križnar Ristič, ki je na Aegis carminis sodelovala že pred dvema letoma. Takrat je tekmovala v manj zahtevni B-kategoriji in osvojila drugo nagrado ter posebno nagrado za pedagoško delo z zborom. »To mi je dalo zagon, da sem letos poskusila stopničko više. Ja, ta kategorija je veliko zahtevnejša, ne da se primerjati. Zelo sem vesela uvrstitve v finale, to razumem kot lep uspeh. Spoznala sem super dirigente z vsega sveta, se z njimi pogovarjala in družila. To je zelo koristno. Doma vodim Komorni moški pevski zbor Davorina Jenka, žal s tem zborom nove glasbe ne morem izvajati, ker kakovostnih del za to zasedbo pri nas skorajda ni. S takimi skladbami se srečujem predvsem kot članica Komornega zbora Megaron, tudi to je dobra šola.«
Na drugo stopničko se je uvrstila 37-letna dirigentka iz Južne Koreje Hyonah Song, lastnica doktorskega naziva iz zborovskega dirigiranja, ki ga je prejela v Estoniji, kjer živi in vodi zbor Estonske akademije za glasbo in gledališče. Poleg druge nagrade je na tekmovanju Aegis carminis prejela več posebnih nagrad, med njimi Slovenske filharmonije za nastop v prihodnji sezoni z zborom te naše ugledne koncertne ustanove, ki je je bila najbolj vesela. Študij v Estoniji ji je priporočil njen korejski profesor. Zdaj se je v to deželo zaljubila, ljubi njeno glasbo, nekoč bi jo rada predstavila v Koreji. Zaenkrat ostaja v Evropi, ker bi se rada še veliko naučila o njeni, predvsem estonski in baltski glasbi, o kateri meni, da je zelo posebna. Morda bo nekaj iz te zakladnice prihodnje leto prinesla tudi v Ljubljano.
Če bi bili na podelitvi kolajn, bi v Dvorani sv. Frančiška v Kopru poslušali latvijsko himno. Dirigent in koncertni pevec Artūrs Švarcbahs je domov odnesel prvo nagrado. Ta dvaindvajsetletni mladenič ima z vodenjem zborov že bogate izkušnje. V Latviji namreč začnejo študirati dirigiranje pri štirinajstih ali petnajstih letih. Že takrat je bil asistent pri različnih zborih, pri sedemnajstih pa je ustanovil že lastnega. Trenutno nima svojega zbora, ker veliko nastopa kot pevski solist na Švedskem in Norveškem, študira pa v Latviji, zato je veliko na poti. Doslej se je udeležil že več podobnih tekmovanj in se vselej uvrstil med nagrajence. Je navdušen nad našimi zbori, Dekliški zbor sv. Stanislava je poznal že prej. Navdušen je tudi nad našimi skladatelji in njihovo glasbo. V finalu se je predstavil med drugim s skladbo Otče naš Mateja Kastelica, ki ga je navdušila z globino svojega izraza.
B-kategorija tekmovanja obsega eno samo etapo. Dirigenti – pet se jih je pomerilo v tej kategoriji – so nastopili z Mladinskim zborom Glasbene šole Koper, najprej z obvezno skladbo, to je bila Čopijeva a cappella skladba Skozi noč srebrno hitita iz leta 2017, k tej pa je vsak od dirigentov izmed predlaganih izžrebal po eno delo Marija Kogoja, Tineta Beca in Klare Mlakar. Nastop v tej kategoriji je prvo nagrado prinesel Hyonah Song, ki je edina tekmovala v obeh kategorijah, drugo nagrado je prejela italijanska tekmovalka Marianna Setti, študentka Akademije za glasbo v Trentu, tretjo nagrado pa je žirija podelila Jakobu Ivačiču, študentu Univerze za glasbo in uprizoritveno umetnost v Gradcu.
Petčlanska mednarodna žirija je bila v marsičem povsem enotna
Predsednik žirije je bil tokrat Basilio Astulez iz Španije, Baskije, kjer poučuje zborovsko petje na pred nedavnim ustanovljenem glasbenem konservatoriju v kraju Leioa. Tam se izobražuje okrog 250 pevcev, starih od 9 do 25 let. Zbor Leioa Kantika Korala, ki ga je ustanovil leta 2000, je vrhunska mladinska zborovska zasedba, s katero se je predstavil že po vsem svetu in si zgradil ugled odličnega zborovskega pedagoga in mentorja. Nemalokrat nastopa tudi v vlogi žiranta doma in po svetu, še zlasti na tekmovanjih mladinskih zborov. Nad tekmovanjem Aegis Carminis je bil zelo navdušen:
»To sta bila dva intenzivna, tudi zelo zanimiva, zelo bogata dneva, dirigenti so delali z odličnimi zbori. Zelo je pomembno, da je demonstracijski zbor dobro pripravljen, da se dobro odziva na geste dirigentov. Ti so se tu srečali z mladinskim, dekliškim in mešanim zborom, z vsakim je treba delati na drugačen način, zato je bila to za nadobudne dirigente zelo dobra šola. Dali so vse od sebe, kljub mladosti so pokazali zrelost in željo po izzivih. Ti mladi z vseh koncev sveta so se pogumno spopadli s slovensko zborovsko literaturo in slovenskim jezikom in se mu prilagoditi, kar nikakor ni bilo enostavno. Slišali smo zelo zanimive skladbe. Spoznal sem šest ali sedem skladateljev, ki v istem času ustvarjajo glasbo in delijo skupni jezik z istim ciljem. To je čudovit in enkraten fenomen na svetu.«
Lorenzo Donati je priznani italijanski dirigent, profesor kompozicije in zborovskega dirigiranja na Konservatoriju v Trentu in na Poletni akademiji v Sieni. Med njegovimi številnimi uspehi in dosežki je velika zborovska nagrada Evrope z odličnim zborom Ut Insieme Vocale-Consonante ter vodenje prestižnih projektnih zborov, kot sta Italijanski zbor mladih in Eurochoir. S slednjim je pred sedmimi leti koncertiral tudi v Sloveniji, celo prav v Dvorani sv. Frančiška v Kopru. Novembra lani pa je z Zborom Slovenske filharmonije nastopil v koncertnem nizu PVC 2 s svojimi deli ter nekaterimi biseri evropske glasbene zakladnice sedanjosti in preteklosti. V vlogi žiranta na tekmovanju Aegis carminis je ugotovil, da gre za odlično tekmovanje.
»Čopijeva vizija je zelo dobra. Je dober primer izobraževanja in spodbujanja mladih dirigentov, skladateljev, pevcev k ustvarjanju in poustvarjanju. Raven tekmujočih je bila zelo visoka, žirija enotna, raven demonstracijskih zborov odlična. Tri ali štiri zbore sem že poznal, zato sem vedel, da bodo izvedbe na visoki ravni. Kot skladatelj sem opazil dobro energijo, usmerjeno v promocijo novih del. Zelo pomembno je, da Čopi nadaljuje v tem slogu, ker gre za v evropskem, celo svetovnem merilu, enkraten projekt.«
Brian Stevens prihaja iz ameriške zvezne države New York. V Slovenijo je pripotoval, da bi dopolnil svoje raziskave o delovanju živečih skladateljic in se tako v Ljubljani srečal z Nano Forte, Tadejo Vulc, Klaro Mlakar, Federico Lo Pinto, Katarino Pustinek Rakar in še nekaterimi, zatem pa se je v Kopru navdušil nad našimi zbori, mladimi dirigenti in skladatelji:
»Z Ambrožem Čopijem se poznava že dolgo. Ker sodim med tiste dirigente, ki so globoko zavezani sodobni zborovski glasbi, sem že več njegovih del izvajal tako v Ameriki kot tudi na Švedskem. Iz istega razloga sem navdušen nad tekmovanjem Aegis carminis, ki je usmerjeno na sodobno slovensko zborovsko tvornost. V tem se razlikuje od vseh ostalih dirigentskih tekmovanj. Tekmovalci so se morali spopasti z zelo zahtevno sodobno zborovsko literaturo, pri tem pa sodelovali z izjemnimi zborovskimi ansambli. Tako so si širili obzorja in bogatili izkušnje. Vaše zbore že dobro poznam, tudi filharmoničnega, Dekliški zbor sv. Stanislava pa sem leta 2019 prvič slišal v Ameriki, kjer me je povsem očaral. To je eden najboljših zborov, kar sem jih kdaj slišal, to je vaš nacionalni ponos. Tudi nad slovensko ustvarjalnostjo sem navdušen. Mladi skladatelji so v dobrih rokah Ambroža Čopija, a ustvarjajo samostojno in samosvoje. Njihova glasba je inventivna, sveža in čudovita. Skladbe Tineta Beca za otroški zbor so me res navdušile, užival sem v njih, rad jih bom odnesel s seboj v Ameriko.«
Heleno Fojkar Zupančič in njene zbore poznamo vsi slovenski ljubitelji dobre zborovske glasbe, zato o njej res ne gre izgubljati besed. Je naš »nacionalni ponos«, kot se je izrazil maestro Brian Stevens. Mladim se kot profesorica v Zavodu sv. Stanislava posveča že vse življenje, dekleta so njen fokus in njen adut. Zboru se veliko posveča kot odlična dirigentka, vsakemu dekletu posebej pa kot diplomirana solopevka in tudi kot oseba, ki ji zaupajo, verjamejo in na katero se lahko zanesejo. Zato njeni zborovski rezultati ne izostajajo. To so potrdili številni nastopi zbora doma in na tujem, ne glede na to, da gre za povsem običajno srednješolsko zasedbo, v kateri se vsako leto del pevk zamenja. One zmorejo. To so pri delu z njimi opazili tudi vsi sodelujoči mladi dirigenti, sama pa je kot članica strokovne žirije njihove nastope spremljala veliko bolj čustveno kot ostali žiranti, a bila tako z dirigenti kot tudi s svojimi dekleti zadovoljna:
»Ja, seveda, dekleta so bila dobro pripravljena, doma smo vadili tako, da so bile pevke pripravljene na vse možne interpretacije, zelo pozorne so bile na zahteve dirigentov in vsakič primerno odreagirale. Dirigenti pa so se večinoma držali predpisanih interpretacij, ki se z majhnimi izjemami niso prav veliko razlikovale od mojih. Tekmovanje je bilo lepa lekcija tudi za žirijo in za občinstvo. Kdor je pozorno opazoval, je zelo dobro videl, kaj deluje in kaj ne. Spremljanje takega tekmovanja je odlična šola, zato sem pogrešala študente in mlade slovenske dirigente, ki bi lahko že z opazovanjem tekmovanja veliko pridobili.«
Sebastjan Vrhovnik je profesor zborovskega dirigiranja na ljubljanski Akademiji za glasbo z izobrazbo z graške Univerze za glasbo in uprizoritveno umetnost. Trenutno vodi Zbor Glasbene matice, v preteklosti pa se ga spominjamo kot dirigenta MePZ Obala Koper, APZ Tone Tomšič, Komornega zbora Dekor, pa tudi slovenskega profesionalnega zbora. Tekmujoče dirigente ocenjuje kot dotok mlade energije in novih, svežih zamisli, temelječih na dobri tehnični pripravi.
»Svojim študentom vedno pravim, da je bolje imeti note v glavi kot glavo v notah, tudi tokrat se je to izkazalo za tisto pravo: če je partitura dobro naštudirana, je njen prenos na izvajalce in posledično na poslušalce mogoč. Uspešno so se spopadli z zahtevno in kakovostno literaturo naših mladih ustvarjalcev, prepričan sem, da bodo ta dela prenesli v svoje države, kjer se bodo razširila med njihovimi zbori. Tako kot Helena sem tudi sam pogrešal študente in mlade dirigente med poslušalci. To je pravzaprav pereča tema, ki se je na Akademiji ves čas lotevamo in poskušamo spodbujati njihovo samoiniciativnost, vendar tu še nismo najbolj uspešni, zato podobne dogodke še vedno velikokrat umeščamo v programe kot obvezo. Tako je bilo na prejšnjih edicijah festivala, letos nam to zaradi kratkih rokov žal ni uspelo. V bodoče bomo poskrbeli, da bodo študentje spremljali svoje vrstnike na podobnih tekmovanjih.«
Tekmovanje skladateljev
Del festivala Aegis carminis je tudi skladateljski natečaj za nova zborovska dela. Letošnji je skladatelje spodbujal k oblikovanju del na posvetno tematiko. Besedila naj bi govorila o ljubezni, upanju, veselju ali miru. »Živimo v času, ko so nam teh vrednot nekako primanjkuje, ko je pandemija razburkala naše čute in misli ter marsikoga psihično in fizično onesposobila. Temu je sledila vojna na robu Evrope in vse, kar ta prinese s seboj: žrtve, begunce, žalost, strah, skrb in pomanjkanje. Zato se mi je zdelo pomembno, da je tematika letošnjega natečaja optimistična, vedra in spodbudna. Lahko so ustvarjali na slovenska ali angleška besedila,« je ob razglasitvi rezultatov povedal umetniški direktor festivala Ambrož Čopi. Odzvalo se je 11 slovenskih skladateljev, prispevali so 15 novitet, ki jih je po zaključku natečaja pretehtala tričlanska žirija slovenskih skladateljev.
»Uživala sem v družbi Nane Forte in Tineta Beca,« je povedala predsednica žirije Tadeja Vulc, »bili smo kar soglasni, posebne debate niso bile potrebne. Razpis ni bil naravnan samo na mlade slovenske skladatelje, sodelovali so tudi nekateri predstavniki srednje generacije, kar je razveseljujoče. Ocenjevali smo umetniški vtis, tehnično popolnost zapisa, kreativnost ter povezanost besede z glasbo in moram reči, da smo bili na koncu zadovoljni. Skladbe so zanimive, imajo umetniško vrednost in bodo gotovo veliko izvajane.«
A-kategorija natečaja za nova slovenska zborovska dela je bila namenjena pomutacijskim zborom, v tej je žirija nagrade razdelila takole:
Prvo nagrado je prejela Federica Lo Pinto za skladbo Oh, come to me in dreams za mešano zasedbo na stihe angleške romantične pesnice Mary Shelly. Federica je magistrska študentka v razredu Uroša Rojka na ljubljanski Akademiji za glasbo. Je odlična sopranistka, ki se je v tem smislu izobraževala, ko je obiskovala koprsko Umetniško gimnazijo. Zdaj poje v različnih vokalnih zasedbah, tudi v Zboru Slovenske filharmonije, in vodi otroški zbor Vesela pomlad na Opčinah. V zadnjih letih je napisala že več vokalnih, instrumentalnih in vokalno-instrumentalnih del.
»O svoji skladbi Oh, come to me in dreams lahko povem, da je najhitreje napisana skladba v mojem življenju. Tri dni pred iztekom roka natečaja sem se odločila, da bom napisala skladbo le, če bom v roku petih minut našla tekst, ki bi se lahko takoj v mojih mislih prevedel v glasbo. Vedela sem, da hočem imeti žensko avtorico, tematika pa je bila itak že določena. Prva poezija, ki sem jo vzela v roke, je bila pesem Mary Shelley, v njej sem se takoj začutila. Ženska energija in asociacija na rimsko antično zgodbo o Kupidu in Psiche sta me navdušili predvsem z vidika atmosfere, ki jo hočem pridobiti na začetku skladbe. Forma same poezije mi je veliko pomagala pri hitrosti postopka uglasbitve, ker je zelo jasna in enostavna. Sigurno so se neki planeti poklopili, da mi je sploh uspelo oddati skladbo, tako mislim. Glede žirije pa ne vem, kaj jih je “prepričalo”. Mogoče ravno povezava besedila z glasbo, ker je skladba zvočno zelo teatralna.«
Druga nagrada je pripadla 20-letnemu Janu Trilerju,študentu prvega letnika kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo. Že kot srednješolec je dosegal lepe uspehe s svojimi skladbami, med drugim zlato priznanje na spletnem tekmovanju Caneres na Dunaju in največje število točk na 5. Svetovnem kompozicijskem tekmovanju (World championship in composition) prav tako na Dunaju. Konec aprila je bil kot eden od šestih mladih zborovskih skladateljev z vsega sveta aktivni udeleženec prvega mojstrskega tečaja iz kompozicije na Svetovnem zborovskem simpoziju v Istanbulu, ki ga je vodil priznani japonski skladatelj in dirigent Ko Macušita.
O svoji skladbi Chained to hope je povedal naslednje: »V njej sem želel združiti lirično tematiko besedila ter klasično in sodobno zborovsko harmonijo s tekočim, skorajda valovitim učinkom teksture, kjer se melodija seli iz glasu v glas. Besedilo je napisala Adelaide Anne Procter, angleška pesnica iz 19. stoletja, govori pa o upanju v ljubezen, ki nikoli ne mine. Tako je tudi glasba bolj romantične narave s preprosto razpoznavno melodijo. Je lirična skladba za mešano zborovsko zasedbo, ki izžareva preplet upanja in ljubezni, dosegljiva tudi amaterskim zborom.«
Tretja nagrada pa je razveselila 19-letnega Blaža Pirnata, ki je dekliški zasedbi posvetil skladbo S prvim pomladnim dnem na besedilo Žana Berložnika. Blaž Pirnat je maturant na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, v zadnjih letih je osvojil več odličnih nagrad na tekmovanjih iz glasbene teorije in solfeggia, zadnji tak dosežek je še prav svež, to je zlato priznanje na mednarodnem tekmovanju, ki je 1. aprila letos potekalo v Beogradu. Za svojo prvo skladbo Vihar za klavirski trio je lani prejel prvo nagrado na Mednarodnem glasbenem tekmovanju mladih (International Youth Music Competition) Atlanta 2022.
Skladbo S prvim pomladnim dnem je napisal na besedilo svojega sošolca in prijatelja, govori pa o radostnih občutkih, ki jih prinaša prihod pomladi. To je njegova prva zborovska skladba, ki mu je bila v precejšen skladateljski izziv.
V tej kategoriji je priporočilo za izvedbo dobila tudi skladba Ljudje, prižgimo luč Sama Vovka.
B-kategorija je naslavljala skladatelje, ki jim je ljubše kot za odrasle zasedbe pisati za otroške, predmutacijske zbore. Tu je bila bera del nekoliko skromnejša, podelili so samo tretjo nagrado, prejel jo je Samo Ivačič za skladbo Verjemi v sanje za mladinski zbor in klavir na besedilo Sare Praper. Samo Ivačič je skladatelj, dirigent, aranžer in pedagog. Z vokalnim jazz kvartetom Vox Arsana je posnel studijski album Turn it up v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija. Njegov skladateljski opus je kar obsežen in zelo raznolik, v njem je tudi več del za otroke, združenih v dve zbirki: Deček in sonce ter Škrat Dobrošin. S pesnico Saro Praper je že sodeloval, skupaj sta ustvarila muzikal Domišljije iz Harmonije. Tokrat pa sta se spopadla z izzivi današnjih otrok, ki se že zarana soočajo s pritiski sodobne potrošniške in vedno bolj digitalizirane družbe ter poskušala z njimi verjeti v boljši jutri.
Priporočilo za izvedbo sta v tej kategoriji dobili še dve deli Bojana Glavine, in sicer Pomladna ter Deklica z velikimi modrimi očmi, obe na besedilo Andreja Žigona.
Večerni nastopi demonstracijskih zborov in dve zanimivi zgoščenki
Zanimiva novost letošnje tretje izdaje festivala so bili večerni koncerti demonstracijskih zborov, ki so poskrbeli za vsakodnevno razbremenitev tekmovalne napetosti, obenem pa demonstracijo, »kako to počne zbor pod vodstvom svojega dirigenta oziroma dirigentke«. Zbori so namreč v svoje nastope vključili tudi tekmovalne skladbe in s tem ponudili mladim dirigentom možnost primerjave oziroma preverjanja. Tako se je na prvem večernem koncertu – poimenovali so ga kar Otvoritveni koncert festivala – predstavil najprej Mladinski zbor Osnovne šole Franceta Bevka z zborovodkinjo Barbaro Kovačič, ki je poleg Makorjeve Jadrničarji, ki je bila obvezna skladba v prvi etapi A-kategorije tekmovanja, in skladbe Ime Tadeje Vulc predstavil še nekatera zanimiva imena mladih slovenskih avtorjev, med njimi Patricka Quaggiata in Federice Lo Pinto. Njihovemu je sledil nastop Dekliškega zbora Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ki ga vodi Andreja Štucin Cergol. V njihovem programu je bila tudi vsem nam dobro znana skladba Igraj kolce pred nedavnim preminulega skladatelja in pedagoga Jakoba Ježa. Zatem pa je v dobro znanem ljudskem slogu z Močnikovo priredbo belokranjske Bog daj, bog daj na oder prišel Dekliški zbor sv. Stanislava iz Ljubljane. Kako samozavestno in šarmantno to vedno napravijo dekleta brez dirigentke. One to zmorejo, čeprav je struktura pesmi vse prej kot enostavna. Helena Fojkar Zupančič se jim na odru pridruži šele v Lipovškovem Viharju, obvezni skladbi polfinala A-kategorije, in pokaže, kako skladbo občuti sama. Njihov nastop je tokrat črpal iz slovenske in latvijske sodobne zborovske tvornosti.
Drugi večerni koncert je potekal med zasedanjem in usklajevanjem strokovne žirije, medtem ko so se v zakulisju rojevale diplome in priznanja, pripravljale plakete, cvetje in govori. Maja Cilenšek je na oder pripeljala svoje otroke, Mladinski zbor Glasbene šole Koper, in izvedla ves tekmovalni program zbora, dela Ambroža Čopija, Klare Mlakar in Tineta Beca. Njihov nastop je dopolnil še Ambrož Čopi s svojim Komornim zborom KGBL in Bečevo Ave gratia plena.
Tretji je bil Koncert ob 50-letnici Ambroža Čopija. Pobudo za ta koncertni dogodek je dala Zveza kulturnih organizacij Koper, Ambrož pa je izbral nastopajoče in iz njihovih repertoarjev odbral skladbe tako, da je oblikoval nekakšen povzetek svojega opusa: nekaj starega, nekaj novega in nekaj najnovejšega. Dela so predstavili APZ Univerze na Primorskem pod vodstvom slavljenca, VIKRA – dekliška vokalna skupina Glasbene matice Trst, ki jo vodi Petra Grassi, Mešani zbor Obala Koper z zborovodjo Andrejem Makorjem, Dekliški zbor Glasbene šole Koper pod vodstvom Maje Cilenšek in Komorni zbor KGBL, ki ga vodi Ambrož Čopi. Največ pozornosti so seveda pritegnila Čopijeva najnovejša dela, Maša upanja, Maša ljubezni in Maša veselja, ki nosijo letnici nastanka 2022 in 2023. V njih se zrcali dolgoletna Čopijeva naklonjenost jazzu. »Že v mladosti me je jazz zelo privlačil. V svoje skladbe sem marsikdaj previdno ali pa sramežljivo vključeval tudi jazz harmonije in jazz ritme. Z leti in s količino kompozicijskega znanja so te moje poteze postale očitnejše oziroma pogumnejše. Seveda ne gre za pravi jazz, zbor ne more izvajati jazza, je nekakšen približek, ki pevce navdušuje in vznemirja, to mi je všeč. V glavi že snujem program svoje naslednje zgoščenke, ki bo seveda dišala po jazzu.«
In ko smo že pri zgoščenkah. V programu letošnjega festivala Aegis carminis sta bili tudi predstavitvi dveh zgoščenk, ki sta izšli ena na predvečer festivala, druga malo pred njim. Zgoščenko ob 30-letnici Tineta Beca je oblikoval Ambrož Čopi s svojim Komornim zborom KGBL, APZ Univerze na Primorskem in Camerato academico Koper ter dirigentom Slavenom Kulenovićem, na zgoščenki ob 50-letnici Ambroža Čopija pa so posnetke Čopijevih a cappella in vokalno-instrumentalnih del prispevali Dekliški pevski zbor Glasbene šole Koper pod vodstvom Maje Cilenšek, Vikra – Vokalna skupina Glasbene matice Trst s Petro Grassi in VAL – Vokalna akademija Ljubljana z maestrom Stojanom Kuretom.
K odlični organizaciji Festivala dodajmo še to, da je bilo mogoče vse koncerte, tekmovalne in netekmovalne, neposredno spremljati po spletu, za kar je zaslužna sijajna tehnična ekipa (Žiga Čopi, Martin Šiškovič in Erik Malnar). Vsi posnetki so objavljeni na spletnih platformah (Facebook stran Aegis carminis).
Drugi del festivala se bo odvil maja oziroma junija. Pevski zbori bodo kot pred dvema letoma tudi tokrat tekmovali prek spleta, solopevci pa v prvem delu tekmovanja s posnetki. Finalisti se bodo pomerili v živo predvidoma 18. junija letos v dvorani Pokrajinskega muzeja v Kopru.
