Prvi koraki k negovanju in razvoju glasu se začnejo že v domačem okolju, še preden otrok stopi pred učitelja. Vsak otrok že od ranega otroštva tvori raznovrstne nepovezane zvoke. Sprva predvsem z namenom preživetja in vzbujanja pozornosti staršev oz. skrbnikov, a kmalu lahko opazimo otroka med igro, kako svoje misli in občutja spontano izraža skozi petje – melodije razkrivajo, o čem razmišlja, kaj vidi, kaj sliši in kako doživlja svet okoli sebe. V večini primerov teh pesmic pozneje ne bo znal ponoviti in se jih pogosto niti ne bo zavedal, a če kot starši ali vzgojitelji pustimo prostor za tovrstno izražanje, mu to omogoča postopno prepoznavanje in povezovanje glasovnih in slušnih zaznav.
Poslušanje in posnemanje sta prav tako pomemben korak k zgodnjemu glasbenemu razvoju. Otrok se ob petju odraslih postopoma uči prepoznavati višino in melodijo, ritem, glasnost ter različne načine glasovnega izražanja. Pri tem ni bistveno, da melodijo že od začetka izvede natančno, temveč da ima možnost zaznavati različne glasbene vzorce ter jih po svojih zmožnostih posnemati. Sčasoma tako vzpostavlja povezavo med tem, kar sliši, in tem, kar lahko ustvari s svojim glasom. Posledično bo lahko vedno natančneje ponovil tako svojo melodijo kot melodijo drugega.
Spodbujanje k spontanemu petju bi moralo najti svoj prostor v vsakem domu, saj predstavlja temelj otrokovega vokalnega razvoja oziroma postopnega pridobivanja nadzora nad lastnim glasom. Ob spodbudi starša se bo na pevsko povabilo odzval skorajda po naravnem impulzu, bodisi s poskušanjem petja bodisi pozibavanja telesa v ritmu, in zato lahko sklepamo, da je ljubezen do glasbe v nas instinktivno zasidrana že od samega rojstva. To naravno zanimanje za glasbeno izražanje pa lahko dodatno spodbudimo, če otroku že od zgodnjih let na igriv in zabaven način omogočamo raziskovanje ter primerno uporabo njegovega glasu.
Prihod tehnologije v naše domove je prav gotovo povzročil, da so tako otroci kot odrasli postali bolj poslušalci kot aktivni pevci. Koliko družin se lahko pohvali, da se skupno zberejo za klavirjem ali pa kar tako v dnevni sobi in z veseljem odpojejo kako skladbo? Če otroci ne živijo ravno v glasbeni sredini, se to zgodi le redkokdaj. Če je otrok obdan s petjem, ga lahko posluša in postopoma tudi sam soustvarja, zgolj s poslušanjem glasbe prek različnih tehnoloških naprav, pa mu je odvzeta pomembna možnost aktivnega glasbenega udejstvovanja. Ne le to – petje omogoča tudi razvoj slušne pozornosti, glasbenega spomina, ritmičnega občutka, koordinacije in govora.
Kasneje, ko je otrok vokalno in mentalno pripravljen, mu ustrezna vokalna pedagogika omogoča, da se glas razvija postopoma in brez nepotrebnih obremenitev, hkrati pa mu pomaga razvijati muzikalnost, samozavest in pozitiven odnos do petja. Cilj ni čim prej ustvariti »popolnega pevca«, temveč otroka seznanjati z lastnim inštrumentom in ob tem ustvarjati dobre pogoje za nadaljnji razvoj. Pri tem ima pedagog pomembno odgovornost: opazovati otrokove značilnosti, prepoznati njegove zmožnosti in omejitve ter temu prilagajati vaje, program in način poučevanja. Otrok mora dobiti ob petju občutek, da je njegov glas nekaj, kar lahko odkriva in uporablja brez strahu pred napakami.
V nadaljevanju se bomo zato sprehodili skozi različna glasovnorazvojna obdobja, pri tem pa bomo posebno pozornost namenili vprašanju, kako lahko odrasli – starši, vzgojitelji in pedagogi – ustvarjamo okolje, v katerem otrok svoj glas spoznava in uporablja varno, sproščeno in ustvarjalno.
UČENJE PETJA OTROK IN MLADOSTNIKOV – TVEGANJE ali NUJA, OMEJITEV ali PRILOŽNOST?
Nekateri so dandanes še vedno trdno prepričani, da se resno glasovno usposabljanje ne bi smelo začeti pred koncem pubertete, navsezadnje tudi naši šolski veljavni javni programi še vedno uradno priporočajo petje po zaključeni mutaciji. Sama starost otroka ni težavna, temveč predvsem vprašanje, kako prilagajati pouk, da bo izveden odgovorno, skrbno in učinkovito. S tega vidika bi bilo treba vzgojo otroškega in mladinskega glasu zaupati kakovostnim učiteljem oziroma učitelju, ki je nenehno usmerjen v raziskovanje in odkrivanje mnogoterih znanj, kot so poleg splošnih pedagoških procesov tudi anatomija, akustične zakonitosti, metodika poučevanja različnih spolov in starosti ter vokalnih slogov. V to znanje je vredno vključevati tudi novosti o vokalni znanosti, nevroznanosti, kineziologiji, psihologiji itd.
Pedagoške razprave o primernosti in tveganjih vokalnega poučevanja otrok in mladostnikov bodo zagotovo ostale odprta tema, vendar je na podlagi spoznanj glasovne znanosti mogoče oblikovati temeljna načela, na katerih lahko ta razprava poteka bolj razumno in argumentirano.
Kako ravnati, ko se otrok nahaja v najbolj turbulentnem razvojnem obdobju? Ali mutacija pomeni čas za molk ali za petje?
Kot pevska pedagoginja, ki pri svojem delu redno spremlja otroke in mladostnike skozi različna obdobja njihovega glasovnega razvoja, na podlagi dolgoletnih izkušenj opažam, da ima pevsko usposabljanje pred nastopom mutacije pomembne in izrazito pozitivne učinke na nadaljnji razvoj glasu. Med mutacijo se glas začne obnašati nepredvidljivo — pojavljajo se prehodi, spremembe registra, lomljenje tona, spremembe obsega in dihanja, ki pa so ob predhodnem znanju precej manj izraziti in ne ovirajo nadaljnjega usposabljanja. Predhodno izobraževanje samo po sebi niti ne preprečuje niti bistveno ne spreminja fiziološkega procesa mutacije glasu, vendar lahko razvite glasovne spretnosti, glasovna koordinacija in izkušnje z nadzorovanjem glasu otroku omogočijo lažje prilagajanje na spremembe glasovnega mehanizma med mutacijo.
Ali bi lahko potemtakem sklepali, da ima glasovno usposabljanje (in ne zgolj rast oziroma razvoj glasu) pomemben vpliv na potek sprememb, ki se dogajajo v mutacijski dobri? Večji glasovni nadzor nedvomno pomeni natančnejšo koordinacijo glasovnega mehanizma, vendar, ali je mogoče, da glasovno usposabljanje celo pospešuje razvoj grlene muskulature?
Kaj raziskave dejansko kažejo
Relevantna raziskava je delo Barlowa in Howarda (2002)[1], v kateri so analizirali približno 130 otrok in mladostnikov, starih od 8 do 18 let, pevcev in nepevcev. Ugotovili so, da je imelo glasovno usposabljanje merljiv vpliv na način tvorjenja glasu. Pri dekletih je bil razvoj glasovnega mehanizma posebej povezan z dolžino glasovnega usposabljanja, pri fantih pa sta imela pomemben vpliv tako pubertetni razvoj kot pevsko izobraževanje.
Še zanimivejša je raziskava I. M. Blatta (1983)[2], ki zagovarja stališče, da mutacije ni treba razumeti kot obdobje, v katerem je treba petje prekiniti. Avtor meni, da je mogoče glasovno usposabljanje nadaljevati tudi med mutacijo, če ga vodi ustrezno usposobljen pedagog in upošteva fiziološke spremembe glasu. Temu prepričanju sledijo tudi novejše raziskave (Weinrich, 2022; McKenzie, 2016), ki poudarjajo pomembnost varnega, prilagojenega in zdravega glasovnega usposabljanja v tem obdobju.
Omeniti je treba, da petje med mutacijo ne odpira le vprašanj s fizičnega vidika, temveč obstaja tudi možnost, da bo mladostnik zaradi neuspešnega oziroma neustreznega pevskega okolja izgubil samozavest in željo po petju.
KAJ PRAVZAPRAV RAZVIJAMO?
Petje je v osnovi kompleksna koordinacija mišičnega in živčnega sistema, pri katerem se s ponavljanjem in izkušnjo postopoma oblikujejo ter utrjujejo živčne povezave, ki omogočajo vedno bolj učinkovit in avtomatiziran nadzor nad posameznimi procesi. Čeprav zvok nastaja kot posledica usklajenega delovanja številnih mišičnih skupin, je živčni sistem »glavni koordinator« petja, saj povezuje zaznavanje, načrtovanje in izvedbo gibanja ter vpliva na procese, ki so pri petju medsebojno tesno povezani – od telesne drže in dihanja do fonacije, artikulacije in oblikovanja zvoka. Zato je razumevanje delovanja živčnega sistema in njegovih povezav s telesom pomemben vidik sodobnega pristopa k pevski pedagogiki.
Za dolgoročen napredek je pri delu z otroki nujno potrebno varno in sprejemajoče okolje, v katerem lahko postopoma spoznavajo lastno telo kot celovit inštrument. Pri tem odkrivajo prostorske zaznave znotraj telesa, razvijajo zavedanje o dihanju kot pomembnem nosilcu zvoka ter vzpostavljajo telesno koordinacijo. Otrok se tako postopoma uči povezovati tisto, kar sliši in čuti, s tem, kar njegovo telo izvaja. Sposobnost zaznavanja lastnega telesa in njegovih odzivov je pri tem ključna, saj predstavlja osnovo za razvoj zavestnejšega in natančnejšega nadzora nad pevskim aparatom.
Šele dojemanje celovitosti našega »zvočnega telesa« nam odpira možnosti za zavesten nadzor nad zvenom in razponom lastnega glasu. Pri otroku ta proces ne predstavlja zgolj glasovnega urjenja, temveč hkrati spodbuja razvoj pozornosti, slušnega in telesnega zaznavanja, spomina ter sposobnosti povezovanja slušnih informacij z gibalnim odzivom. Z vztrajnim in postopnim delom se tako razvijajo tudi potrpežljivost, doslednost in disciplina, obenem pa se krepita ustvarjalnost in samozavest.
Če se ta proces odvija v skupini, je vokalni napredek lahko počasnejši in nekoliko bolj omejen zaradi potrebe po prilagajanju skupnemu tempu in individualnim potrebam posameznika. Po drugi strani pa delo v skupini poleg glasbenega zadovoljstva prinaša številne prednosti z vidika socialnega povezovanja, poslušanja drugih, medsebojnega prilagajanja in skupne motivacije.
Glas ni en sam organ, je rezultat sodelovanja več sistemov:
- možgani inživčni sistem,
- dihalni sistem (ustvarjanje zračnega toka),
- larinks (pretvorba zračnega toka v akustično energijo),
- glasilki, ki oscilirata,
- ustno-žrelna votlina kot oblikovalec zvoka,
- jezik, ustnice, čeljust, mehko nebo (skrb za artikulacijo),
- sluh (povratna informacija možganom).
Razvoj glasu je torej hkrati anatomski, fiziološki, nevrološki, motorični in akustični razvoj. Otroški mehanizem se po strukturi in funkciji razlikuje od odraslega in te značilnosti se skozi otroštvo dinamično spreminjajo, saj se v teh letih nenehno povečujeta čvrstost in moč tako hrustancev kot njihovih povezovalnih membran in mišic.
GLASOVNI RAZVOJ OTROKA V PREDMUTACIJSKEM OBDOBJU (0–ok. 10 let)
Prvo leto življenja:
- otrok fonira refleksno, nato z glasom eksperimentira;
- prične se proces slušno-motoričnega povezovanja;
- novorojenčkov larinks je nameščen visoko v vratu, epiglotis (poklopec) celo sega do mehkega neba, da bi lahko dojenček učinkovito dihal skozi nos med sesanjem in obenem požiral – dihalna in prehranska pot sta bolj ločeni kot pri odraslem človeku;
- glasilki sta kratki in nerazviti v svoji mikrostrukturi, kar pomeni, da ne gre zgolj za mini glasilke, temveč imajo njihova tkiva drugačne mehanske lastnosti;
- vokalni razvoj prvega leta ni samo predhodnik govora, temveč vključuje razvoj kompleksnih motoričnih modulov vokalnega trakta.
Od 1. do 3. leta:
- značilna je hitra anatomska rast vokalnega trakta in spuščanje larinksa, posledica je preureditev akustičnega prostora med grlom, žrelom in ustno votlino ter večja gibljivost jezika, kar vpliva na akustiko otroškega glasu.
Od 4. do 6. leta:
- razvija se natančnejša slušno-vokalna koordinacija;
- pomembna faza za glasbeni razvoj – otrok že pridobiva zmožnost posnemanja melodije, razlikuje višino svojega glasu, ohranja melodijo in ritmične vzorce, nadzoruje trajanje melodije in povezuje sluh z vokalnim gibanjem.
Od 6. do 8. leta:
- večja motorična senzibilnost in akustično zorenje;
- vokalni trakt se povečuje in podaljšuje, posledično se spreminjajo formantne frekvence, kar pomeni, da otrok ne spreminja samo višine glasu, temveč se spreminja celotna zvočna barva glasu.
Od 8. do 10. leta:
- večji zavesten nadzor glasu;
- kompleksno motorično učenje;
- od 8. leta dalje je otrok pripravljen za individualno pevsko delo, če sta zagotovljena dva osnovna razvojna pogoja: vokalna in mentalna pripravljenost.
ZNAČILNOSTI OTROŠKEGA GLASU – »Voci bianche« (prev. beli glasovi)
Glasbenopedagoški izraz »beli glas« opisuje praviloma lahek in svetel glas, brez volumna in izrazitega razlikovanja med spoloma, ki ga kasneje prinese puberteta.
V primerjavi z odraslimi so otroške glasilke krajše in tanjše, imajo manjšo maso, drugačne mehanske lastnosti in prerazporeditev akustičnega prostora. Zaradi njihovih nerazvitih mišic ima otroški glas omejen obseg in nezmožnost prehajanja v različne registre. Celotna grlna struktura omogoča petje v višjih legah oziroma njim naravni legi. Predšolski otroci se v obsegu gibljejo med c1–c2/d2, šolarji pred mutacijo pa med h–d2/e2 oziroma a–f2/g2.
RAZLIKE MED DEKLICAMI IN DEČKI
V predpubertetnem obdobju je dolžina glasilk deklic in dečkov zelo podobna, pravzaprav ni anatomskih ali fizioloških razlik, zato med njihovimi glasovi tudi ni bistvenih razlik. Vendar pa tu igrata vlogo dva pomembna dejavnika:
1. Telesna konstitucija:
V starejši literaturi lahko zasledimo opažanja, da splošna telesna konstitucija nedvomno vpliva na celoten glas tudi pri otrocih. Dečki so bili na splošno telesno močnejši in aktivnejši od deklic. Čeprav je anatomija grla sama po sebi enaka, je dihalna opora pri dečkih praviloma omogočala močnejše petje. Tudi danes (morda v manjši meri) lahko upravičeno predvidevamo, da večja telesna moč in dejavnost lahko vplivata na razlike v vokalnih značilnostih otrok.
2. Socialno-jezikovni vpliv:
Prav tako se lahko pojavijo razlike s socialno-jezikovnega vidika. Otrok se zelo zgodaj uči, kako ljudje okrog njega uporabljajo svoj glas in te zvoke posnema. Je mojster imitacije in to ni njegova zavestna odločitev. Osnovna frekvenca glasu je seveda fiziološko pogojena, vendar človek z načinom tvorbe glasu in grlne koordinacije lahko vpliva na višino, barvo in kakovost svojega glasu – otrok se uči uporabljati glas na način, ki ga njegovo okolje prepozna kot primernega.
Govorni in pevski vzorci otrok nastajajo skozi interakcijo biološkega razvoja, senzomotoričnega učenja, jezikovnega okolja, socialnih in kulturnih norm.
INTONACIJA
Na splošno lahko dečki potrebujejo nekoliko več časa za usvajanje intonančne zanesljivosti kot deklice, kar je še posebej izrazito v obdobju pubertete, ko se njihov glas zaradi mutacije spreminja. Ker se dečki svojih težav z intonacijo pogosto zavedajo, je pomembno, da pedagog tako deklice kot dečke že zgodaj poučuje o tem, da so različne stopnje glasovnega razvoja povsem običajne in sprejemljive. Otrok mora razumeti, da trenutna težava pri zadevanju tonov ne pomeni pomanjkanja glasbenega posluha ali pevske sposobnosti. Nasprotno, intonančna natančnost je veščina, ki se razvija postopoma in je povezana tako z razvojem slušnega zaznavanja kot z zmožnostjo usklajevanja glasu, diha in telesa.
Prav občutek lastne neuspešnosti pri petju lahko pri dečkih pomembno vpliva na njihovo samozavest. Če se zavedajo, da imajo pri intonaciji več težav kot vrstnice, se lahko začnejo z njimi primerjati. To je še posebej izrazito v skupinskem okolju, kjer deklice brez večjih težav izvajajo melodijo, dečki pa pri tem doživljajo več negotovosti. Takšno primerjanje lahko vodi v zmanjšano samozavest, umikanje iz glasbenih dejavnosti in celo v odpor do petja. Zato je naloga pedagoga, da ustvari varno in spodbudno okolje, v katerem so napake razumljene kot sestavni del učnega procesa, ne pa kot razlog za sram ali občutek neuspeha.
Pri tem se lahko kot ena izmed možnosti pokaže tudi začasno ločevanje dečkov in deklic pri posameznih oblikah vokalnega dela. Takšna praksa z vidika socialne dinamike ni vedno najbolj zaželena, vendar lahko v določenih razvojnih obdobjih dečkom omogoči bolj sproščeno raziskovanje lastnega glasu. Če niso neposredno izpostavljeni primerjanju z deklicami, lažje razvijajo intonančno natančnost, poslušajo svoj glas in glasove drugih ter postopoma pridobivajo zaupanje v lastne pevske sposobnosti. Pri tem ločevanje ne bi smelo postati cilj sam po sebi, temveč zgolj premišljeno pedagoško sredstvo, uporabljeno takrat, ko lahko pripomore k učinkovitejšemu in spodbudnejšemu učnemu procesu.
Zanimiv primer takšne prakse predstavljajo tradicionalni katedralni zbori v Angliji, ki že stoletja ohranjajo značilno tradicijo petja dečkov. Njihovo delo kaže, kako lahko ustrezno oblikovano okolje, sistematično glasbeno izobraževanje in prilagojen pristop k razvoju otroškega oziroma deškega glasu pomembno prispevajo k razvoju pevskih sposobnosti. Pri tem je ključnega pomena predvsem ustvarjanje okolja, v katerem lahko dečki razvijajo svoj glas brez nepotrebnega primerjanja, ob ustrezni podpori in razumevanju posebnosti njihovega glasovnega razvoja.
NAČELA ODGOVORNEGA POUČEVANJA OTROK (8–12 let)
Otroci v starosti od 8 do 12 let so zmožni usvajati določene mišične koordinacije ter se učiti učinkovite uporabe svojega telesa pri petju. Zato so to idealna leta za začetek oblikovanja in negovanja pravilnih pevskih navad, saj te predstavljajo pomemben temelj njihovega nadaljnjega pevskega izobraževanja. Pri tem pa je pomembno, da razvoj pevskih sposobnosti poteka postopoma, na način, ki je prilagojen otrokovi razvojni stopnji, njegovim telesnim in glasovnim zmožnostim.
Otroci se v veliki meri učijo s posnemanjem. Če jim ponudimo kakovosten in ustrezen zgled, lahko postopoma ponotranjijo določene telesne in pevske vzorce, ne da bi jih morali najprej razumeti. Na ta način lahko razvijajo:
- optimalno telesno oziroma pevsko držo,
- osnovne dihalne vzorce,
- jasno in naravno izgovorjavo,
- kakovost in oblikovanje vokalnega zvoka – glasovna čistost,
- poslušanje in čisto intonacijo,
- pevski obseg (predvsem otroci, ki zaradi napačnih govornih vzorcev ostajajo v prenizkih legah),
- občutek za ritem in glasbeni pulz,
- gibalno koordinacijo,
- izraznost in sposobnost izražanja različnih karakterjev,
- predvsem pa občutek zadovoljstva, varnosti in užitka pri petju.
Čemu se izogibamo?
- Petju v nenaravni oziroma neustrezni legi: Otroci se praviloma najudobneje gibljejo v določenem srednjem in višjem registru, približno med h in g², pri čemer se ustrezna lega razlikuje glede na otrokovo starost, glasovne sposobnosti in stopnjo glasovnega razvoja. Nekateri otroci bodo brez težav prehajali tudi v višje lege, zato jih pri tem ni smiselno omejevati, če petje poteka sproščeno in brez znakov glasovne obremenitve. Pomembno pa je, da otrok ne silimo v petje v prenizki legi, zlasti ne za daljše časovno obdobje. Dolgotrajno petje v zanj neustrezno nizkem registru lahko vodi v prenapenjanje glasu, večjo napetost v grlu in manj naravno tvorbo tona. Pri izbiri tonskega obsega in lege skladbe je zato treba izhajati iz otrokovega individualnega glasovnega obsega ter predvsem iz lege, v kateri lahko poje sproščeno, naravno in brez nepotrebnega naprezanja.
- Spodbujanju otrok h glasnejšemu petju: Otroci še nimajo v celoti razvitih fizičnih zmogljivosti, ki bi jim omogočale varno in učinkovito glasno petje. Neposredno spodbujanje h glasnejšemu petju jih lahko zato hitro vodi v pretirano prenapenjanje glasu, kričanje in stiskanje grla. Namesto tega je primerneje otroke spodbujati k jasni, čisti in razumljivi artikulaciji. Prav z izboljšanjem artikulacije lahko dosežemo večjo zvočno prisotnost glasu in posledično tudi večji dinamični razpon. Iskanje dinamične raznolikosti je zato učinkovitejše in varnejše, če izhaja iz kakovostne artikulacije, sproščenega glasu ter ustrezne glasovne tehnike, ne pa iz neposrednega povečevanja glasnosti.
- Neprimernemu tempu: Otroški glas še nima enake prožnosti in vzdržljivosti kot glas odraslega, zato so lahko dolge zdržane fraze za otroka zahtevne. Pri izbiri tempa je treba upoštevati otrokove glasovne in telesne zmogljivosti ter značilnosti posamezne skladbe. Tako lahko prehiter kot tudi prepočasen tempo negativno vplivata na kakovost izvedbe. Prehiter tempo lahko otroku oteži nadzor nad dihanjem, artikulacijo in intonacijo, medtem ko lahko prepočasen tempo povzroči pretirano obremenitev glasu pri dolgih frazah in zadrževanju tonov. Tempo mora biti zato izbran premišljeno in prilagojen otrokovim trenutnim sposobnostim ter načinu izvedbe skladbe.
- Pretiranemu hvaljenju zgolj »lepega glasu«: Predvsem pri dečkih, ki dosegajo visoke, lahkotne in eterične tone, značilne za otroški oziroma fantovski sopranski glas (boy soprano oziroma ustrezneje visoki glas, ponekod tudi cambiata), je priporočljivo, da se izogibamo pretiranemu poudarjanju oziroma hvaljenju njihovega »lepega glasu«. Otrok lahko namreč zelo hitro začne svojo glasovno kakovost povezovati z lastno identiteto in občutkom lastne vrednosti. Pri tem se še ne zaveda v celoti, da je otroški glas razvojno spremenljiv in da se bo z odraščanjem ter predvsem z mutacijo glasu njegov glasovni aparat pomembno preoblikoval.
Izguba določene glasovne lege ali značilne zvočne kakovosti, za katero je bil otrok pogosto pohvaljen, je lahko zato zanj čustveno zahtevna. Glas, ki mu je nekoč prinašal priznanje in občutek uspeha, se lahko začne spreminjati, otrok pa se lahko ob tem sooči z občutkom, da izgublja nekaj, kar je bilo pomemben del njegove identitete. Prav zato je pri pedagoškem delu bolj smiselno pohvalo usmerjati predvsem v otrokovo prizadevanje, vztrajnost, napredek, muzikalnost, ustvarjalnost in odnos do dela, ne zgolj v prirojene ali trenutno prisotne glasovne značilnosti.
Takšen pristop otroku pomaga razumeti, da njegova vrednost kot pevca ni določena samo z lepoto glasu, temveč tudi z njegovim odnosom do glasbe, pripravljenostjo za učenje in sposobnostjo razvijanja lastnih glasbenih izraznih sredstev. S tem ustvarjamo varnejše pedagoško okolje, v katerem otrok lažje sprejme naravne spremembe svojega glasu in jih doživlja kot del razvoja, ne kot izgubo svojih pevskih sposobnosti.
Učiteljeva potrpežljivost, odprtost, dobra naravnanost in občutek za otrokove potrebe so zato pomemben del pedagoškega procesa. Otrok mora imeti možnost raziskovati svoj glas, preizkušati različne načine izražanja in skozi igro odkrivati različne glasovne ter telesne možnosti. To ne pomeni, da tehnična navodila niso potrebna. Nasprotno, učitelj mora znati prepoznati trenutek, ko je otrok pripravljen določeno veščino ozavestiti in jo zavestno razvijati. Pri otroku je vendarle pomembno iskati ravnovesje med zavestnim učenjem in učenjem skozi izkušnjo. Nekateri otroci bodo bolj potrebovali konkretnejšo razlago, večina pa pevski napotek najlažje sprejme skozi igro, domišljijo, morda kak pripomoček, predvsem pa z gibanjem, ki podpira sploh zahtevnejšo pevsko frazo.
Cilj zgodnjega vokalnega poučevanja ni ustvariti čim močnejši ali čim bolj izoblikovan glas, temveč otroku omogočiti, da svoj glas uporablja svobodno, zdravo in ustvarjalno ter da pri tem razvija dobre pevske navade.
ADOLESCENTNO OBDOBJE – glas v novi podobi
Prihajajoča puberteta prinaša turbulentno obdobje v mnogih pogledih – je obdobje sprememb, negotovosti in tudi navdušenja. Mnogo nestabilnosti tako v fizičnem, mentalnem kot čustvenem stanju je zrcaljenje posrednih ali neposrednih sprememb, ki se dogajajo v telesu posameznika. Ena izmed njih je tudi sprememba glasu, ki ga v osnovi na podlagi hormonskih sprememb povzroča hitra in neenakomerna rast grla, ki vodi v številne motnje v usklajenem delovanju struktur, ki sodelujejo pri tvorbi glasu. Nad procesom pevec nima nadzora, lahko pa ga opolnomočimo z znanjem in psihološko podporo, ki mu bosta pomagala razumeti spreminjajoči se glas in da ta turbulentna faza ne bo trajala večno.
V obdobju pubertete je prvič prisotna izrazita razlika med moškimi in ženskimi glasovi. Glasilke ženskega glasu v tem obdobju zrastejo za 3–4mm (približno 34 %), glasilke moškega pa kar za centimeter (približno 64 %). Čeprav se te spremembe nadaljujejo še dolgo v odraslost (do ok. 26. leta), se lahko glasovi do konca pubertete okvirno uvrstijo v klasifikacijske kategorije, ki so običajne v pevski pedagogiki. Mutacijsko obdobje se lahko začne že pri 10. letih, čeprav po izkušnjah najpogosteje nastopi med 12. in 14. letom, in se lahko zaključi v razmeroma hitrem času (6 mesecev) ali pa tudi šele v letu ali dveh.
DEKLIŠKI GLAS V DOBI ODRAŠČANJA
Zanimivo je, da ženska pubertetna glasovna mutacija v začetku 20. stoletja ni bila povsem neznana, vendar je bila v primerjavi z mutacijo moškega glasu deležna bistveno manj raziskovalne pozornosti. Spremembe ženskega glasu so bile dolgo časa spregledane, podcenjene ali opisovane kot manj pomembne, predmet intenzivnejšega znanstvenega raziskovanja pa so postale šele v osemdesetih letih 20. stoletja. Okoli leta 2000 se je vse bolj uveljavljalo razumevanje, da gre za normalen razvojni proces, ki ga ne smemo obravnavati zgolj kot »pomanjšano različico moške glasovne mutacije«.
Glasovne spremembe pri vseh deklicah niso enako izrazite – tako čas kot potek mutacije sta individualna, vseeno pa lahko postavimo mejnike dekliškega glasu po kvalifikaciji L. Gackle :
I – predpubertetna faza (8–10/11 let)
- Do približno 11. leta je glas praviloma nespremenjen; ton je lahkoten, svetel in običajno čist.
IIA – pubertetna faza pred menstruacijo (11–12/13 let)
- Ob začetku mutacije se pojavi bolj flavtast/pihajoč ton, čeprav so pevske sposobnosti lahko še razmeroma nespremenjene.
IIB – pubertetna faza po menstruaciji (13–14/15 let)
Približno med 11. in 13. letom se larinks povečuje, odzvočna cev pa pri dekletih raste razmeroma enakomerno in postopno. V zvočni podobi opazimo:
- znižanje osnovne govorne frekvence za približno 3–4 poltone,
- nestabilnost in lomljenje glasu, zlasti pri prehodih med registri,
- začasno zmanjšanje glasovnega obsega, predvsem v višjih legah,
- hitrejša vokalna utrujenost in manjša vzdržljivost pri daljšem petju,
- manjša prožnost in odzivnost glasu pri dinamičnih spremembah,
- slabša tvorba glasu (fonacija) ali celo hripavost,
- jačanje nizkih tonov, višja lega lahko še ostane dalj časa šibka in pihajoča.
Pri slednji alineji je treba poudariti, da zaradi te karakteristike dekleta še niso klasificirane kot altistke, čeprav v zboru tam največkrat pristanejo. Jačanje spodnje kvinte zgolj nakazuje na dozorevanje glasu, ki se bo sčasoma razvil tudi v višjih legah. S tem zavedanjem bi morali zborovodje mladinskih zborov ob začetku vaje pevke enakovredno upevati (torej po celotnem pevskem obsegu) ali jim ob določenih priložnostih celo ponuditi možnost petja v višji sekciji.
III – mlada odrasla oseba (15–17 let)
Pojavi se večja doslednost med registri, pihajoči ton postopoma izginja, ton postane bogatejši, lahko se pojavlja nežni vibrato, glasilki se podaljšata za 3–4 mm.
FANTOVSKI GLAS V ČASU ODRAŠČANJA
Znatne glasovne spremembe pri fantih so neizogibne in predvidljive, proces pa je včasih zelo neenakomeren in traja od eno do dve leti. Glasilke se odebelijo in podaljšajo, ligament in grlni hrustanci se spustijo, odzvočna cev se podaljša. Za določanje posamezne faze se še vedno najpogosteje uporablja Cookseyjeva glasovna klasifikacija:
0. Predmutacijski glas (nespremenjeni glas)
1. Srednja glasovna faza I – začetek mutacije, cambiata
- glas se začne spuščati za približno 4 poltone,
- pojavijo se prve spremembe v kakovosti in obsegu glasu – izgubljajo so višje lege (običajno med c2–f2),
- v tej fazi je lahko otrok dlje časa in je težko predvidevati, kdaj bo dosegel naslednjo stopnjo.
2. Srednja glasovna faza II – srednja mutacija
- izrazito spuščanje glasu,
- nestabilen glas in intonacija – možni so preskoki ali lomi glasu,
- začne se pojavljati falsett, manjša zvočnost glasu in temnejša barva,
- v tej fazi fantje ostanejo različno časa – od 6 mesecev do enega leta.
3. Srednja glasovna faza IIA – pozna mutacija
- stopnja predstavlja višek mutacije in fantje so v tej fazi glasovno najranljivejši,
- obseg je v tem obdobju najbolj omejen, zato je tudi zelo težko najti primerno litaraturo,
- spodnji register se stabilizira, zgornji ostaja še negotov,
- uporabljati se začne izraz novi bariton ali novi glas, čeprav nima karakteristik odraslega baritona,
- običajno je to najkrajša faza.
4. Novi bariton ali novi glas – stabilizirajoči se glas
- glas je vse bolj stabilen, obseg in registri se usklajujejo in širijo (glas se ustali med b–d1, a se še vedno spreminja).
5. Odrasli moški glas
- glas je funkcionalno stabilen in ima značilnosti odraslega moškega glasu.
Intonacija pri fantih v času mutacije
V času pubertete lahko postane dosedanji notranji zvočni zemljevid nezanesljiv, zato razlogi za slabšo intonacijo niso enoznačni. Treba je namreč ločiti, ali je težava v:
- zaznavanju tona: ali fant sliši in prepozna višino?
- vokalnem ujemanju tona oziroma posnemanju slišanega tona: ali je znal s svojim glasom zadeti isto višino?
- zmožnosti fizične izvedbe tona: ali pevcu trenutni glasovni aparat omogoča stabilno izvedbo te višine?
V osnovi velja, da manjši, kot so intervali (terce, kvarte …), lažje jih je točno ponoviti. To pomeni, da npr. oktava fantom še posebej predstavlja izziv. Težava ni nujno v zaznavanju tona, ampak v pretvorbi slišanega tona v ustrezno glasovno izvedbo. V okviru oktavnega skoka mora namreč pevec med dvema tonoma narediti frekvenčni preskok, obenem pa se njegov uporabni register in prehodi med registri spreminjajo. Uho sliši ton, možgani ga prepoznajo, a ga glasovni aparat ne izvede zanesljivo. Prav tako je ujemanje tona lažje, kadar je ton predstavljen v glasbenem kontekstu, kot kadar mora pevec ponoviti izoliran posamezen ton.
Čemu se izogibamo?
- Spodbujanju h glasnejšemu petju: Po zaključeni mutaciji v času pubertete bodo deklice dosegle velikost larinksa odraslega človeka, kar pomeni, da se aparat razvije razmeroma zgodaj in pred razvojem mišic trupa, ki skrbijo za dobro zračno oporo (tehnika appoggio). Medtem ko imajo fantje v nekaterih telesnih lastnostih, predvsem mišični masi in moči, večji razvojni skok, njegov glasovni aparat pa se razvija počasneje. Ne glede na potek razvoja, ne enega ne drugega v tej fazi ne silimo h glasnemu petju – dekleta nimajo še zadostne fizične moči, fantje jo lahko imajo preveč in lahko posledično izvajajo prevelik pritisk na še nerazvito grlno strukturo.
- Zmanjševanju pihajočega tona: Pihajoči ton je posledica t. i. mutacijskega trikotnika (obdobje glasovne mutacije, v katerem se zaradi hitrih anatomskih in funkcionalnih sprememb grla pojavlja nestabilnost pri tvorbi glasu ter prehajanje med višjimi in nižjimi glasovnimi legami) oziroma šibkosti medhrustančnih mišic grla (interaritenoidne mišice), ki sodelujejo pri približevanju glasilk. Pihajoči ton bo postopoma izginjal s krepitvijo grlnih mišic bodisi s samim razvojem bodisi s primernimi vokalnotehničnimi oziroma dihalnimi vajami.
- Dolgotrajnemu petju: Pevci te starosti potrebujejo več glasovnega premora, zato naj bodo vaje oblikovane z vmesnimi pavzami. Dovolimo posameznikom, da si samostojno vzamejo 5-minutne glasovne pavze in vajo zgolj poslušajo.
- Legam, v katerih glas ni več stabilen: Ko se začnejo višje lege spuščati ali postajati rahlo nečiste (pozor: tako pri dekletih kot fantih je to moč zaznati že nekaj mesecev, preden nastopi mutacija), jih v tej legi ne zadržujemo. Predvsem fantom, ki prehajajo iz sopranske lege navzdol, moramo ponuditi priložnost, da se razvoj nadaljuje po predvidenem načrtu narave. Večina takoimenovanih novih baritonov (približno od 14. leta dalje) se bo najbolje počutilo med c/d–d1/es1, izjemoma pa se bodo nekateri spustili tudi za terco nižje. Prek d1/es1 ni priporočljivo ne za lahkotne moške glasove (tenorska struktura glasu) ne za težje (basovska struktura glasu). V vsakem primeru bo čas pokazal, ali se bodo nizki toni še poglobili in okrepili ali pa bo glas prevzel svetlejšo lahkotnejšo barvo v značilnostih baritona ali tenorja.
- Prehitevanju narave: Velja za vsa obdobja glasovnega razvoja, upočasnitev spreminjajočih se procesov pri srednješolcih pa nas lahko še hitreje zavede – glasovi so sicer stabilnejši, a še vedno zorijo. Čeprav je pri dekletih že mogoče do neke mere razlikovati med soprani in alti, je velika večina fantov še vedno baritonov, nekaj malega tenorjev in lahkotnih basov, nekateri pa imajo lahko še vedno nespremenjene glasove.
- Pretiranemu opominjanju na slabšo intonacijo: Pri fantih je posebej treba biti previden pri izjavah: »Natančneje poslušaj.« Pevec lahko ton sliši popolnoma pravilno, vendar ga glasovni aparat zaradi svoje neenakomerne rasti težje proizvede. V tem primeru ne gre za slušni, temveč motorični problem.
IZZIVI DANAŠNJEGA ČASA PRI PEDAGOŠKEM DELU Z RAZVIJAJOČIMI SE GLASOVI
S hitrim spreminjanjem življenjskega tempa in načina življenja se spreminjajo tudi potrebe, želje in motivacija otrok. Čeprav se osnovna anatomija in fiziologija otroškega glasu skozi generacije bistveno ne spreminjata, se spreminjajo življenjske razmere in okolje, v katerem otroci odraščajo. Ti dejavniki lahko posredno ali neposredno vplivajo na njihov telesni razvoj, glasovne navade, zdravje glasu ter odnos do petja. Zato je pri sodobnem pedagoškem delu pomembno, da učitelj upošteva širši kontekst otrokovega razvoja in v proces učenja petja vključuje vsebine, ki poleg vokalnega razvoja spodbujajo tudi telesno zavest, osredotočenost, koordinacijo in zdrav način tvorjenja glasu.
Dandanes je za učinkovito delo z mladimi pomembno, da v procesu učenja petja prednjačijo vaje, ki spodbujajo:
ꟷ FIZIČNO AKTIVNOST
Pri otrocih se vse pogosteje srečujemo s pomanjkanjem telesne aktivnosti ter slabše razvito telesno koordinacijo in ravnotežjem. Posledično je pomembno, da v vokalno delo redno vključujemo gibalne vaje, ki spodbujajo zavedanje telesa, koordinacijo gibanja ter delovanje vestibularnega in senzornega sistema.
Petje namreč ni zgolj dejavnost glasovnega aparata, temveč vključuje celotno telo. Ustrezna telesna koordinacija in sposobnost vzpostavljanja ravnotežja lahko pomembno vplivata na kakovost dihanja, fonacije in celotnega pevskega izraza. Gibalne vaje zato niso zgolj uvod v pevsko delo, temveč so pomemben sestavni del med samim petjem.
ꟷ OSREDOTOČENOST
Sodobni otroci so pogosto vključeni v številne dejavnosti in se srečujejo z velikim številom obveznosti, ki zapolnjujejo njihov vsakdan. Njihova pozornost je pogosto razpršena med različne dejavnosti, hkrati pa so izpostavljeni številnim zunanjim dražljajem, zlasti zaradi stalne prisotnosti digitalnih tehnologij.
Zato je pri začetku vsake vaje pomembno ustvariti trenutek umiritve in sprostitve ter preusmeritev pozornosti od zunanjih dražljajev k lastnemu telesu, dihanju, glasu in skupini. Na ta način se lažje miselno in telesno pripravijo na delo, ki zahteva daljšo in bolj kakovostno zbranost.
ꟷ ZDRAVO FONACIJO
V zadnjih letih opažamo povečano število otrok, ki prihajajo z različnimi težavami pri fonaciji oziroma s težavami pri čisti in učinkoviti tvorbi glasu. Vzroki za to so lahko različni in medsebojno povezani. Mednje lahko uvrstimo neustrezno telesno držo, neustrezne govorne vzorce, pretirano ali nepravilno uporabo glasu ter druge dejavnike, ki vplivajo na glasovno funkcijo.
Pomemben dejavnik je lahko tudi otrokovo psihofizično stanje. Stres in tesnoba lahko vplivata na mišično napetost, dihanje in način tvorjenja glasu ter s tem tudi na kakovost fonacije. Pri delu z otroki je zato pomembno ustvariti varno in spodbudno okolje, v katerem se lahko otrok sprosti in svoj glas uporablja brez strahu pred napako ali ocenjevanjem.
ꟷ PRIMEREN OTROŠKI PEVSKI OBSEG
Poleg težav s kakovostjo in čistostjo tvorbe glasu se pri mlajših otrocih srečujemo tudi z uporabo prenizke govorne in pevske lege. Pri tem gre pogosto za vzorce, ki jih otroci prevzamejo iz svojega okolja in jih nato uporabljajo kot nekaj samoumevnega.
Eden od možnih dejavnikov je pomanjkanje glasbenega znanja oziroma samozavesti pri odraslih, ki z otroki vsakodnevno pojejo. V preteklosti so morale vzgojiteljice za vpis v določene izobraževalne programe opravljati preizkus glasbenega posluha in glasbenih sposobnosti. Danes takšnih preverjanj zaradi različnih sistemskih in kadrovskih razlogov ni več v enaki meri. Posledično se lahko zgodi, da odrasli z otroki pojejo v njim neustrezni, pogosto izrazito prenizki legi ali celo intonančno nenatančno.
Na razvoj primernega pevskega obsega lahko vplivajo tudi:
- pomanjkanje kakovostnega in sistematičnega organiziranega petja v šolah ter posledično poseganje po programski literaturi, ki ni ustrezno prilagojena otroškemu glasovnemu obsegu in razvojni stopnji;
- različni glasbeni žanri, katerih melodije so pogosto zapisane v prenizkih pevskih legah za otroške glasove. To velja tudi za del sodobne popularne glasbe, vključno z nekaterimi otroškimi pesmicami, pri katerih tonski obseg in lega nista nujno prilagojena otrokovim naravnim glasovnim zmožnostim
- sistemske omejitve pri zgodnjem vokalnem izobraževanju otrok. Slovenska zakonodaja oziroma strokovna priporočila na področju glasbenega izobraževanja priporočajo začetek individualnega pouka solopetja po zaključeni mutaciji glasu. Posledično nekatere glasbene šole otrok pred tem obdobjem ne vključujejo v individualni pouk petja, čeprav lahko ti že prej izražajo željo in potrebo po strokovnem glasovnem izobraževanju. Otroci se zato lahko znajdejo v različnih oblikah zasebnega ali neformalnega vokalnega izobraževanja, kjer strokovna usposobljenost izvajalcev ni nujno primerljiva. Poseben izziv predstavlja delo z otroškim glasom brez zadostnega poznavanja njegovih razvojnih značilnosti ter varnih in starosti primernih metod vokalnega poučevanja.
- ohlapnejša artikulacija in govorni vzorci, ki so lahko povezani tudi s širšimi spremembami sodobnega načina življenja in komunikacije. Ležernejši način govora, manj izrazita artikulacija in sproščen način vsakodnevnega sporazumevanja se lahko prenesejo tudi v petje ter vplivajo na jasnost izgovorjave in oblikovanje vokala.
- zgodnejši začetek pubertetnih sprememb. Pri delu populacije se pubertetne spremembe danes lahko začnejo prej kot pri prejšnjih generacijah, kar pomeni, da se lahko obdobje glasovnih sprememb začne pri nižji starosti. To od pedagoga zahteva večjo pozornost pri spremljanju otrokovega glasovnega razvoja ter pravočasno prilagajanje pevskega obsega, vokalnih vaj, repertoarja in načina dela.[3]
ZLATA PRAVILA UPEVANJA
(Vsa osnovna priporočila so dobrodošla tudi pri delu z odraslimi, le prilagojena v zahtevnosti.)
- Upevanje naj se vedno prične vsaj z osnovnimi vajami za sproščanje telesa, prilagojenimi starostni skupini pevcev. Pomembno je, da raztegnemo in ogrejemo celotno telo, še posebej: obrazne in vratne mišice ter ramenski obroč, zunanje in notranje mišice trupa, poskrbimo za gibljivost medenice in kolen ter sproščeno pevsko držo.
- Primarni namen upevalnih vaj naj ne bo čiščenje intonacije in iskanje homogenosti zvoka, temveč naj pevcu zagotovljajo možnost priprave instrumenta na vajo, torej iskanja svobode telesa in glasu. Medtem ko bo zbor odkrival prednosti upevanja skozi proces sproščenega, a aktivnega petja v kombinaciji skupnega poslušanja, se bo postopoma razgrnil bogat, zlit in intonančno zanesljiv zborovski zvok, zmožen širokih dinamičnih nians.
- Vaje naj bodo preproste, a premišljene, učinkovite in enako dosegljive za vse pevce.
- Vaje naj se navezujejo druga na drugo in v sistematični maniri oblikujejo sistem, ki postopoma aktivira instrument kot celoto. Četudi ste v časovni stiski, nikoli ne izpustite dihalnih vaj. Sledijo naj vaje za artikulacijo, čisto fonacijo in kakovostno resonanco. Šele ob koncu upevanja dodamo vaje za intonacijo, sozvočje in ritem.
- Pri delu z otroki je natančno poznavanje fonetike izjemnega pomena, saj omogoča premišljeno in ustvarjalno oblikovanje upevalnih vaj. Z ustreznim zaporedjem vokalov in konzonantov lahko oblikujemo vaje, ki prispevajo k sproščenosti in svobodi vokalnega trakta ter hkrati spodbujajo jasen in učinkovit stik glasilk. Pri tem želimo, da vaje delujejo v podporo pevcu in njegovemu glasu, ne pa, da bi se moral pevec prilagajati sami vaji.
- Priporočljivo je, da so začetne vaje sestavljene s padajočo melodično linijo in v zmerno tekočem tempu, ki pevce samodejno spodbuja k aktivaciji telesa. S pomočjo konzonantov (npr. zapornikov) omogočamo pevcem še lažjo aktivacijo mišic spodnjega dela trupa. Kasneje lahko padajočo melodično linijo pretvorite v vzpenjajočo, začenši z ožjim vokalom, ki se preliva v odprti vokal.
- Z upevanjem ne posegajmo prehitro v visoke lege in potrpežljivo negujmo naš srednji register, saj le-ta potrebuje največ pozornosti. Aktivacija in primerno koordinirana govorna ter srednja lega bosta botrovali sproščenim višjim registrom. Tudi cvet je zgolj posledica skrbno negovanih korenin, kajne?
- Falzet je zelo uporabno orodje pri razvijanju višjega glasu pri fantih. Z ustreznim in postopnim urjenjem ga je mogoče ojačati in razvijati do prehoda v tako imenovani glavin ton. Falzet pomaga ohranjati glas odprt, prožen in sproščen ter lahko predstavlja pomemben del procesa razvijanja višjih leg moškega glasu.
- Srednješolski glasovi, predvsem soprani in tenorji, naj se ne izogibajo postopnemu odkrivanju in razvijanju prsnega registra. Razvijanje nižjih leg lahko pozneje predstavlja bogato osnovo za oblikovanje polnega in resonančnega zvoka skozi celoten glasovni obseg.
- Pri delu z glasovi v razvoju je pomembneje upoštevati tesituro kot celoten glasovni obseg. Tesitura je območje tonov, v katerem pevec poje najbolj udobno, kakovostno in sproščeno ter se v njem lahko zadržuje dlje brez čezmernega glasovnega napora. Od razvijajočih se glasov zato ne moremo pričakovati, da bodo dlje časa peli v svojih višinskih ali nizkih ekstremih. Večji del petja naj se izvaja v središču njihovega glasovnega obsega, kjer lahko glas razvijajo varno, stabilno in postopno.
- Ob izvajanju, predvsem zahtevnejših, upevalnih vaj redno vpeljujmo domiselne telesne gibe, ki pripomorejo k lažji aktivaciji telesa, obenem pa preusmerijo pozornost pevca na gib, in ne na zahtevnost vaje.
- V upevanje vključujmo prilagojene fraze ali motive iz programskega sporeda, bodisi zgolj zaradi utrjevanja besedila bodisi reševanja zahtevnejših melodičnih postopov.
- Naš glas je zvočni prenosnik različnih razpoloženj in čustev ter lahko vpliva na našega sogovornika/sopevca. S tega vidika je pomembno, da tako upevanje in celotna vaja potekata v prijetnem in sproščenem vzdušju, posledično pa se bodo tudi glasovi odzivali na podoben način ter ustvarjali bogat in homogen zborovski zvok.
[1] C. A. Barlow, D. M. Howard: Voice source changes of child and Adolescent subjects Undergoing singing training, Logopedics Phoniatrics Vocology 27, no. 2 (2002).
[2] Blatt, I. M.: Training singing children during the phases of voice mutation. Annals of Otology, Rhinology & Laryngology, 92 (1983), 462–468.
[3] J. M. Tanner: Earlier muturation in man, Scientific American, l. 218, št. 1 (jan. 1968), str. 21–27.