27. julij: Čaroben začetek pod okriljem luninega mrka
Letalo je prispelo v Talin z rahlo zamudo, a v čarobni noči, ko so vsi strmeli v nebo, da bi opazovali lunin mrk stoletja in najsvetlejši Mars zadnjega petnajstletja. Za nas, ki smo leteli, sta bila planeta nekoliko bližja in smo se s skrivnostnim prizorom srečali že nad oblaki, preden bi se podali na zemljo, kjer nas je sprejela pravljična podoba srednjeveškega mestnega središča s svojimi zvoniki, obzidjem in hišami s strmimi strehami severnih držav.
Kazalce je treba premakniti uro naprej. »Estonska« polnoč je že mimo, prijatelji pa me pričakujejo pred hotelom, da bi me povabili na »orientacijski« sprehod do mestnega trga. Jutri bom tudi jaz prejela svojo izkaznico in torbo s festivalskim gradivom: brošuro z vsemi informacijami, pesmarico za skupno petje (t. i. »open singing«). V torbi bom našla tudi bombone za grlo in dežni plašč. Pravijo, da je vreme ob Baltskem morju spremenljivo.
Geslo festivala je »There are a million ways to sing«. Vsak bo izbral svoj način: nekateri so tukaj zaradi repertoarja, drugi zaradi mentorja, da bi z mednarodno priznanim umetnikom izpopolnjevali program, ki ga izvajajo tudi v svojem zborovskem vsakdanu, ali da bi se preizkusili v žanru, ki ga s svojim zborom ne izvajajo, tretji morda iščejo samo sproščeno zabavo, medtem ko strokovno bolj podkovani zborovodje in skladatelji želijo spoznavati nove prijeme in smernice evropskega in svetovnega zborovskega gibanja.
Nad 4000 pevcev se bo udeležilo letošnjih delavnic: vsak popoldan bomo imeli na voljo do dvanajst koncertov sodelujočih zborov (v dveh izmenah, ob 15.00 in ob 16.30), pred in po koncertih bo dvojni open singing, zvečer pa bomo lahko izbirali med koncerti sijajnih poklicnih skupin in zborov. V koncertni program so vključeni tudi razni dogodki v mestu oz. izven Talina, pa še Noč zborov, zborovska promenada, dogodek ob stoti obletnici Estonije.
Popolna slika bo nemogoča, preveč bo sočasnih dogodkov. Lepota tega festivala je tudi v tem, da ga vsak doživi na svoj način, ko med mnogimi dogodki izbere svojo, edinstveno, idealno kombinacijo. Opisala bom lahko le eno od mnogih možnih poti, zato bo to zelo osebna oblika dnevnika, saj bom lahko govorila le o »svojem« festivalu.
Letošnjega festivala Europa Cantat se je aktivno udeležilo več kot 4000 pevcev. Nekateri so pripotovali zaradi repertoarja, drugi zaradi mentorja, tretji zaradi zabave, zborovodje in skladatelji pa želijo spoznavati nove smernice evropskega in svetovnega zborovstva. Na sliki utrinek s popoldanskih koncertov na mestnem trgu.
28. julij: Slovenski »choral-wellness«, vokalna klinika, skupno petje in uvod z estonskimi nacionalnimi zbori
Le 80 kilometrov nas loči od finske prestolnice, onkraj Baltskega morja pa si že predstavljam vedno bolj puščavsko pot do severnega tečaja. Zato sem spravila v kovček kar nekaj puloverjev in šalov, da bi ščitili moj glas pred svežimi severnimi večeri. Estonija pa ravno v teh dneh doživlja rekordno vroče in soparno poletje. Klime nimajo skoraj nikjer, saj je v normalnih razmerah nepotrebna. Začenjam desetdnevni festival z napačno garderobo.
Sedež festivala je v šolskih prostorih, nekaj korakov od strogega mestnega središča, ki spada v Unescovo dediščino. Pevci so že na delavnicah, zato se je vrvež že umiril. V posameznih uradih se delo nadaljuje s polno paro, sprejem množice je bil samo prvi korak. Povsod znani obrazi in nasmehi evropskega zborovskega naroda, aktivnih predstavnikov pevskega gibanja različnih držav, s katerimi se srečujemo na vseh velikih festivalih in tekmovanjih in zaradi katerih se vedno kjerkoli počutim kot doma.
V zgornjem nadstropju lepega in prostornega poslopja se bo v prihodnjih dneh pričel še knjižni sejem, zraven pa je skoraj vse pripravljeno za odprtje Slovenske hiše, »choral-wellness« kotička, s katerim bo JSKD promoviral prihodnjo izvedbo festivala Europa Cantat, ki bo leta 2021 v Ljubljani. V istem nadstropju pritegne pozornost tudi druga novost, in sicer Vokalna klinika, sprejemni center, ki bo vsak dan popravljal »pokvarjena glasbila«: v to sobo se bodo lahko zatekli udeleženci, ki bi se želeli pogovoriti s strokovnjaki o svojih glasovnih težavah pa tudi o drži in dihanju. Kliniko bodo vodili štirje »prijatelji glasilk«, ki spadajo v evropsko društvo pevskih mentorjev EVTA.
Nisem naročila kosila pod festivalskim šotorom, kjer se je danes nabrala neskončna vrsta: gneča prvega dne, kasneje bo vsak našel boljšo strategijo. Časa ni veliko, ritem je hiter, dogajanje intenzivno, saj se ob 14.00 začne prvi in najbolj sproščen »open singing« z energično Marzi Rajala na mestnem trgu, kjer je danes tudi sejem lokalnih obrtnikov. Tu se bodo vsak popoldan zvrstili nastopi mnogih zborov, v cerkvah in dvoranah pa se začenjajo tudi bolj »uradni« koncerti gostujočih zborov. Na štartni liniji so mladi nacionalni zbori iz Estonije, Italije, Katalonije, Francije, Švedske.
Ob 18.00 bo na sporedu prvi večerni »open singing«, v Ruskem kulturnem centru in izključno za udeležence. Vsi bi se udeležili tega priljubljenega skupnega trenutka, ki ga tokrat vodi italijanski zborovodja Lorenzo Donati. Prav vsi, zato kmalu zmanjka prostora. Drugič bo treba poskrbeti za pravočasen prihod.
Prvi dan je vedno poln pričakovanj, radovednega opazovanja: koga bom spoznala, kaj se bom naučila, katera doživetja me bodo presenetila, ganila, navdušila? Vsaka prejšnja izvedba festivala je pustila globoke, nepozabne sledi, v pozitivnem smislu. Tako bo tudi tokrat. Zato komaj čakam, da bom na otvoritveni slovesnosti pogledala na množico pevcev, na morje obrazov, narodnosti, nasmehov, glasov, ki so željni izmenjave in bodo vsaj za deset dni pozabili na zunanji svet in globoko verjeli, da je sožitje na osnovi skupne ljubezni do zborovske glasbe naraven človeški nagon.
Nagovor predsednika Evropskega zborovskega združenja ECA Gáborja Móczárja na slovesnosti ob odprtju festivala, na katerem se vsak dan zvrsti več kot deset koncertov sodelujočih zborov, dvojno skupno petje ter številni večerni koncerti odličnih poklicnih skupin in zborov.
Program koncerta ob odprtju je antologija preteklih, sedanjih in bodočih festivalov. Na oder stopijo predstavniki festivala EC v Pécsu na Madžarskem, evropski zbor Eurochoir v (preveč) neformalni obliki, Dekliški zbor estonske televizije s poklonom narodnemu velikanu Velju Tormisu, živahni otroci Zbora estonske državne opere, nenazadnje legendarna vokalna skupina The Swingles, ki bo čez nekaj dni nastopila na razprodanem, celovečernem koncertu. Z njimi ravno ob tej priložnosti debitira nova članica, sopranistka Federica, ki je tudi prva Italijanka v zgodovini te znamenite skupine. Udeležence festivala pozdravijo predstavnik občine, predsednik evropskega zborovskega združenja ECA Gábor Móczár pa tudi predsednik Estonskega državnega zborovskega združenja Raul Talmar, ki stavi na mladostno noto in z zborom sodeluje kot reper.
Na Trgu svobode se slovesnost izteče pravočasno, da se srečneži z vstopnico lahko postavijo v dolgo vrsto za vstop v prostorno cerkev, kjer bo prvi festivalski dan sklenil koncert Estonskega državnega moškega zbora. Ljubitelji zborovske glasbe vedo, da ne gre zamuditi takih koncertov in znameniti profesionalci ne razočarajo: uvodni De profundis Arva Pärta, ki ga s tolkali in orglami zapojejo na koru, je verjetno najboljša izvedba te skladbe, ki sem jo kdaj poslušala. Lepota teh kultiviranih glasov je naravnost mamljiva. Svoj raznolik sakralni program zaključijo med občinstvom, pod vodstvom prepotenega zborovodje, ki skuša vzpostaviti stik z vsemi pevci med stoječo in sedečo množico poslušalcev. Skladatelj Giovanni Bonato sedi zraven njega in zbrano posluša praizvedbo svojega dela, ene od vrste skladb, ki so nastale po naročilu festivala in bodo doživele krstno izvedbo na raznih koncertih gostujočih zborov ali priložnostnih skupin delavnic. Med izvedbo nekateri bolj raztreseni poslušalci hodijo po cerkvi, vztrajna gospa išče boljšo »razgledno točko« s premikanjem med klopmi, pred enim od pevcev. Nekateri ne bodo nikoli razumeli razlike med televizijskim ekranom in izvedbo v živo.
29. julij: Prisluhni svojemu telesu!
Udeležila sem se svoje prve raziskovalne delavnice (t. i. discovery ateljeja) letošnje izvedbe. Te delavnice so enodnevni uvodi v posebne teme, ki skupaj s specifičnim programom za skladatelje in zborovodje ponujajo vpogled v nove smeri zborovske glasbe ali v ključne teme te glasbene dejavnosti. Izbrala sem tečaj o prilagajanju vokalne tehnike različnim zvrstem glasbe, ki spada v projekt Sing outside the box za razvoj občinstva in zborovskega petja v stiku z novimi pristopi in metodami. Predavanje spodbuja razmišljanje o tem, da so današnji zbori vedno bolj usmerjeni v crossover repertoarje in da so zato določeni zakoni vokalne tehnike zastareli. Kombinacija in razmerja nekaterih parametrov vokalnega izražanja so osnova spodbudnega dejstva, da lahko obvladamo katerikoli žanr, če poznamo »pravila igre«. Izgleda samoumevno, dejansko pa večina pevcev uporablja en izraz za vse zvrsti ali pa ne najde izhoda iz varne ograje glasbene govorice, s katero se najpogosteje ukvarja. Osnove vokalne tehnike so se spremenile: nove metode odpravljajo tradicionalno upevanje, v ospredju je sprostitev mišic in vzpostavljanje spoštljivejšega odnosa do svojega grla pod splošnim geslom: prisluhni svojemu telesu!
Raziskovalne delavnice skupaj s specifičnim programom za skladatelje in zborovodje ponujajo vpogled v nove smeri zborovske glasbe ali v ključne teme te glasbene dejavnosti.
Osnove vokalne tehnike so se spremenile: nove metode odpravljajo tradicionalno upevanje, v ospredju je sprostitev mišic in vzpostavljanje spoštljivejšega odnosa do svojega grla.
Danes se začne expo, pravi raj za zborovodje in skladatelje, kjer osrednji založniki zborovske glasbe predstavljajo svoje izdaje in novitete. Expo pa ni samo trgovina, saj se med knjigami lahko pogovarjaš s skladatelji, vprašaš za nasvete, vzpostaviš nove stike. V neposredni bližini se začenjajo tudi dejavnosti Slovenske hiše, ki ponuja sprostitev, nagradne igre in nekaj slovenskih dobrot.
Na popoldanskem koncertu nemškega mladinskega zbora iz Ulma pevci povabijo občinstvo, naj se jim pridruži pri izvajanju zabavne pesmice, ki so jo prvič poslušali pred šestimi leti na Europa Cantat v Torinu: »mango, mango …«. Občinstvo sodeluje in komaj čaka, da lahko sproščeno zapoje.
Na večernih koncertih prevladuje estonska glasba. Tokrat sem izbrala Estonian Atmospheres, novo in obširno skladbo Pärta Uusberga na temo letnih časov, ki je nastala ob letošnji stoletnici estonske države. Izvedli so jo združeni estonski državni mladinski zbori in orkestri. Glasba je nekoliko enobarvna, režija pa deluje sugestivno in elegantno, s stalnimi spremembami v postavitvi zborov. Videoprojekcije imajo vodilno vlogo, luči pa jih nadgrajujejo z iluzijo tretje dimenzije.
Uradni program danes ne predvideva koncerta v drugi, nočni izmeni, Italijanska hiša Casa Feniarco pa je priredila sprejem z naslovom Italijanska noč, na katerem bodo zapeli italijanski zbori, ki so množično prisotni na tem festivalu. V Talinu se posebej predstavljajo štiri »zborovske« države, ki prirejajo tudi svoj specifični program: Nizozemska, Madžarska, Italija in Slovenija.
Festivalski expo
Združeni estonski državni mladinski zbori in orkestri med scensko barvito izvedbo novitete Estonian Atmospheres Pärta Uusberga, ki je nastala ob letošnji stoletnici estonske države.
30. julij: Dnevi in noči zborov
Mesto je idealno za festival in je v svoji zgodovini očitno veliko investiralo v kulturo. V starem središču je nadpovprečno veliko gledališč in koncertnih dvoran vseh velikosti. Univerza je oddaljena par avtobusnih postaj, prav tako lepi industrijski prostori »kreativne« četrti Telliskivi, ki je vredna obiska tudi zaradi lepih grafitov, ki dodatno poživijo stene hangarjev in delavnic, v katere so se naselile kulturne in umetniške dejavnosti, kavarne in trendovske restavracije.
Z izkaznico festivala se lahko pelješ z vsemi javnimi prevozi. Izstop iz tramvaja je posebno zanimiv, saj ustavi ravno sredi ceste, daleč od pločnika. Avtomobili vedo, da morajo ob vsaki postaji počakati. Upam, da se bodo ob Talinčanih seznanili s tem pravilom tudi turisti, ki so prišli v prestolnico z avtomobilom …
Danes sem se sprehajala po delavnicah (kar je seveda prednost novinarja), da bi sestavila čim popolnejšo sliko festivalskega okolja. Kot vedno so na voljo dolge in kratke delavnice, za začetnike, za notalne pevce ali za povabljene državne in regijske zbore, za vse starosti in zasedbe. V velikih skupinah vse postane lažje, zato se dogajajo mali čudeži: s sodelovanjem in medsebojno podporo se v par dneh lahko naučiš program in včasih tudi koreografije, ki bi jih s svojim zborom vadil nekaj mesecev. Zaključni nastopi so zgovoren dokaz vzpostavljenih odnosov z mednarodno priznanimi mentorji in uspešnih delovnih metod. Na poseben način me navdušuje pogled na najmlajše: prepričana sem, da bo ta izkušnja spremenila marsikateri pristop k zborovski dejavnosti, da bo odprla nepričakovana obzorja, da jih bo motivirala za bolj prepričano opredelitev in investicijo v kakovostno, angažirano pevsko dejavnost.
Muzikal, pop glasba, tradicije sveta, stara glasba, romantika, mistika eksotične duhovnosti, latino ritmi in spevi, filmske kulise, big bandi in jazz glasba, turški spevi, veliko estonske glasbe …, izrazite željo, izpolnili jo bodo Josep Vila, Brady Allred, Panda van Proosdij, Kevin Fox (član in aranžer Swinglesov), Johannes Prinz, včasih tudi sami skladatelji, na primer Bob Chilcott. In še bi lahko naštevali.
V učilnici me nagovori skupina Belgijcev: niso posebno zadovoljni z novostjo večernega, bolj »selektivnega« open singinga. Skladbe so zahtevne za branje »a prima vista«, navadno je ta trenutek namenjen bolj sproščenemu skupinskemu petju. Razumem očitek, namen organizatorjev pa je pravzaprav nadgrajevanje ponudbe z dvojnim skupnim petjem: po kosilu se lahko pridružijo tudi mimoidoči, proti večeru se morajo udeleženci potruditi malo bolj, a lahko pojejo z enim od gostujočih zborov (ob stalni prisotnosti mladinskega zbora E STuudio) in pod vodstvom znanih skladateljev, ki jih Donati povabi na oder. Naj vprašanje o pomembni in zelo priljubljeni točki predamo organizatorjem prihodnjega festivala …
V Slovenski hiši je prijetno in družabno: danes je na sporedu »Singing neighbours« oz. srečanje s sosednjimi državami. Sodeluje tudi zamejski dekliški zbor, gostje različnih narodnosti pa so na koncu vabljeni, da skupaj zapojejo Pa se sliš. Navdušeni pevci želijo nadaljevati in slovenska delovna ekipa mora poiskati kar nekaj dodatnih skladb, saj so se pevci ogreli in zgleda, da jim slovenski jezik ne predstavlja velikih ovir. Vadimo za EC Ljubljana 2021!
V Slovenski hiši je v okviru srečanja »Singing neighbours« odmevala ljudska Pa se sliš v izvedbi naključne mednarodne skupine pevcev in radovednežev. Tudi na ta način je JSKD s slovenskim »choral-wellness« kotičkom uspešno promoviral prihodnjo izvedbo festivala Europa Cantat, ki bo leta 2021 v Ljubljani.
Danes se bo obnovila prijetna navada festivala, Noč zborov: enajst prizorišč pod nebom (zvezd ne bo, tukaj svetloba traja vsaj do 22. ure), kjer so nastopi sočasno na sporedu v petih izmenah. Lepa priložnost za turistični ogled mesta in posebnih kotičkov, kot so na primer grad Trnuljčice, vrt danskega kralja ali škofovska terasa, iz katere pogled sega do morja. Mesto je zapelo ob poznem sončnem zatonu in je utihnilo ravno pred začetkom osrednjega »nočnega« koncerta, tokrat estonske mešane skupine Vox clamantis, ki izhaja iz gregorijanskega petja in razvija svojo duhovno naklonjenost z meditativnimi polifonskimi skladbami. Nedvomno kakovostna skupina, izvedbe pa so posredovale bolj intelektualistično težnjo kot doživeto duhovno noto.
Noč zborov
31. julij: O turških pesmih, legendarnih Swinglesih in radoživih starčkih
Festivali morajo biti priložnost, da se preizkusimo v nenavadnih repertoarjih. Udeležila sem se raziskovalne delavnice turške glasbe, ki spada v integracijski projekt Sing me in. Gre za pobudo Evropskega zborovskega združenja ECA (European Choral Association) v sodelovanju z desetimi evropskimi organizacijami, ki je namenjena integraciji mladih priseljencev s pomočjo zborovske glasbe. Trudim se z lestvicami makam in mikrotonalnim glasbenim sistemom: naša temperirana glasbila so za to popolnoma neprimerna, saj je vsak ton razdeljen na devet delčkov. »Ne skrbite, če ne boste zaznali razlike med tretjim in četrtim!« Mentorici sem hvaležna za tolažbo. Obožujem take tečaje, ker relativizirajo mojo percepcijo evropske, zahodne akademske glasbe. Temelji našega glasbenega sveta so samo delček glasbenega vesolja. In morda niti niso njegovo središče.
Popoldne je na sporedu tudi nastop delavnice turške glasbe. Vsaka skladba pripoveduje zgodbo: o epski ljubezni, o junakih, pokrajinah, bitkah. Med avtorji ima posebno mesto Ahmet Adnan Saygun, član skupine petih turških skladateljev, ki so v prejšnjem stoletju poiskali govorico na pol poti med zahodno evropsko tradicijo in otomansko glasbo. Repertoar, ki še ni prodrl v naše koncertne dvorane.
Imam vstopnico za koncert legendarnih Swinglesov, ki se bo pričel ob 22.00. Seveda ne bom do tedaj zapravila časa za večerjo (čeprav me »srednjeveške« gostilne v mestnem središču zelo mikajo), saj sem na Europa Cantat in moj cilj je obiskati čim več koncertov! Izberem dogodek z naslovom Rock’n Rollator Show – danes sem zelo »pop« razpoložena. Priznam, tokrat gre za izbiro na slepo. Na oder stopi skupina nemških starčkov, za njimi stoji bend, z njimi pa nekaj mlajših pevk, ki so oblečene v medicinske sestre, kar dopolnjuje podobo doma za ostarele. Starčki pa plešejo in pojejo z energijo, samoironijo in motivacijo, med občinstvom se zanimanje in navdušenje veča, zato nas vabijo, da se jim pridružimo s petjem in koreografijami. Vsa dvorana sodeluje pri tej glasbeno-gledališki igri, ki sploh ne služi samo neobičajni in nekoliko surrealni zabavi. Medtem ko se pevci poigrajo s stereotipi in resnicami o tretji starostni dobi, se na ekranu pojavljajo njihove fotografije iz mladih let, skupaj z bolj aktualnimi. Mladost ni za vedno, mladostna duša pa traja in je vredna prej spoštovanja kot posmehovanja, saj je vir dragocene volje do življenja.
V nabito polni dvorani Alexela se večer zaključi s pričakovanim koncertom skupine The Swingles. Radijsko predvajanje bo v živo, zamud ne bodo prenašali ( pravzaprav se vsi koncerti festivala začenjajo zelo točno). Pomislim, da taka skupina res ne bo imela pomislekov glede takega predvajanja: njihov nastop je proslavljanje odličnega obvladanja vokalne tehnike, v bravuroznih in v bolj umirjenih trenutkih, pri instrumentalnem Bachu (ki ga ljubkovalno imenujejo »Johnny B.«) kot tudi pri Beatlesih. Intonacija ni magija, je profesionalnost.
Rock’n Rollator Show
The Swingles
1. avgust: Kaj se dogaja v mestu?
Gospa v kavarni me vpraša, kaj se dogaja v mestu in kdo smo vsi, ki nosimo te vidne izkaznice. Zastavice in bannerji izven festivalskih lokacij ali oder na glavnem trgu očitno niso dovolj, da bi turisti in prebivalci razumeli, da se dogaja najpomembnejši evropski zborovski festival. Morda smo zboristi kot vedno zaprti v svojem čudovitem letečem balonu, prirejamo čudovite praznike zase in težko privabimo druge. Na splošno premalo komuniciramo z zunanjim svetom. Tudi v državah, kjer je zborovska glasba obče priznana državna dediščina.
V hangarju četrti Telliskivi opazujem delo Nizozemke Pande van Proosdij, ki brez težav adrenalinsko obvlada množico najstnikov. Vadijo prizore iz raznih znanih muzikalov. Pri taki starosti se ne izpostaviš z lahkoto, a prepričljivo plešejo tako fantje kot dekleta. Skupina deluje enotno in izžareva energijo: pevci so vstopili v performativno dimenzijo in se koreografijam predajo brez zadržkov, predvsem pa ne skušajo razkazovati, temveč biti.
Obiščem še Boba Chilcotta, ki vadi z veliko skupino najstnic: tu ni koreografij, a se z glasovi, malimi gibi in efekti marsikaj dogaja. Emocijske navzočnosti v skupinskem zvoku ne moreš ustvarjati umetno, naj bo tvoja prošnja pevcem še kako prijazna. Skladatelj in pevke so avtentično povezani.
Danes bomo preživeli večer na zborovski promenadi. Zbori bodo s svojimi nastopi namreč napolnili industrijske prostore centra Cauldron, ki je kulturni »hub«, kar (če poenostavimo koncept) pomeni prostor, kjer se dogajajo različne kulturne dejavnosti. Tu je Andrej Tarkovski v sedemdesetih letih posnel nekatere prizore filma Stalker. Cevi in prazne stene predstavljajo okvir tega sugestivnega sprehoda, kjer srečamo otroški zbor iz Hong Konga, temperamentne mlade pevce mladinskega zbora iz Madrida, kar nekaj odličnih državnih mladinskih zborov, med katerimi je tudi islandski zbor z neobičajnim programom, ki združuje harmonije severne tradicije z gledališko govorico. Zgodb ne razumem v detajlih, saj zborovodkinja govori čisto potiho sredi ogromne dvorane, res škoda. Njeno delo s tem zborom pa je očitno zelo učinkovito in kakovostno.
Delavnica Pande van Proosdij
Zborovska promenada v industrijskih prostorih
2. avgust: Gibanje zborovskega telesa
Melanholija bližnjega odhoda. Zagrabi me par dni pred koncem festivala. Vsako sekundo je treba nameniti izobraževanju!!! Zato se takoj pridružim novi delavnici. Tokrat sem izbrala predavanje o telesni govorici z naslovom Scenic Choir. Švedska mentorica je zelo komunikativna oseba, ki vzbuja zaupanje. Vsi pokimamo, ko govori o zahtevni koordinaciji skupine pevcev. Zborovodja jim tisočkrat predstavi svoj koncept in jim daje vsa potrebna navodila, čisto preprosta postavitev pa terja neverjetno veliko časa: pevci ne razumejo niti, da morajo biti razdalje med njimi enakomerne. Poskusimo tudi mi. Najprej vaje za aktivno sodelovanje: ko smo na odru s skupnim ciljem, se moramo predati konceptu enotno in prepričano, ne glede na osebne zadržke. Skupinsko delo je vendar skupinsko! Potem vadimo za oddajanje energije, hodimo v prostoru in brez besed vzpostavimo stike z drugimi, neznanimi pevci. Zborovsko telo se povezuje in premika, notranje vibracije nas vodijo, da se ustavimo vedno vsi skupaj in da brez navodil kot enotno telo določimo, kdaj bomo spet zakorakali. Razumem zelo samoumevno stvar, na katero prepogosto pozabimo: skupina deluje, ko je resnično povezana in ko je v povezavo investirala del vaj.
Med popoldanskimi koncerti je tudi koncert državnih mladinskih zborov Italije in Francije. Dva različna pristopa, dva lepa projekta. Ne gre samo za državno reprezentanco: taki zbori so delavnice kakovostnega zborovskega petja in vsesplošne rasti na državni ravni. Taki pevci in bodoči zborovodje si bodo vedno zastavljali visoke cilje. Morda bodo tudi manj samoreferenčni v odnosu do svoje lokalne zborovske stvarnosti.
Slovenija ima častno mesto v večernem koncertnem krogu. Dekleta zbora svetega Stanislava očarajo občinstvo s skrbno pripravljenim in efektno podanim slovenskim in mednarodnim programom. Z zborovodkinjo Heleno Fojkar Zupančič so postale ambasadorke festivala Europa Cantat 2021. Lepa vizitka in elegantno povabilo k udeležbi.
Dekliški zbor sv. Stanislava z zborovodkinjo Heleno Fojkar Zupančič v družbi predstavnikov Evropskega zborovskega združenja, JSKD in Mestne občine Ljubljana
3. avgust: Vse najboljše, Estonija!
Koncert se začne, ko stopiš na oder. Nič novega in velika resnica. Ob tem, da mora zbor skrbeti za urejen prihod, odhod in postavitev, pa smo v zadnjih desetletjih zasledili velik razvoj pravih zborovskih predstav, v katerih glasbo podpirajo še scenski okvir, morda koreografije, recitacije in sporočilne, ekspresivne postavitve pevcev. To se imenuje Concert design, tako kot naslov predavanja, ki sem ga izbrala danes. Dizajner ni nujno zborovodja, saj se zbor lahko poslužuje tudi zunanjega režiserja, ki bo s svojimi idejami »aktiviral potencial« klasičnega dogodka. S koncertom lahko pripovedujemo zgodbo, v določenem okolju in z določeno strukturo. Morda bomo poskrbeli še za kakšno presenečenje, ki bo vrednotilo specifične značilnosti skupine, ali pa bomo našli način, da bo občinstvo soudeleženo pri izvedbi. Enourno predavanje je premalo, da bi se lahko dotaknili konkretnih primerov, a velja kot zanimiv uvod. Zagotovo bi se v bodoče poglobila v to temo, ki postaja vse pomembnejša v zborovskem okolju, v sozvočju z današnjim svetom, ki potrebuje prikupno zapakirane vsebine.
Običajnih koncertov danes ne bo. Vsi se bomo selili na travnik Song Festival Ground. Organizatorji nas vabijo, da skupaj podoživimo vzdušje znamenitih baltskih pevskih festivalov. Pred ogromno tribuno sredi zelenja si zlahka predstavljam adrenalin teh dogodkov, na katerih zapoje okrog 25.000 pevcev. Ti festivali so nastali v drugi polovici 19. stoletja in imajo velik pomen v narodnostnem smislu, saj so te države tudi s petjem poudarjale svojo samostojnost, specifičnost svoje kulture in jezika.
Vaje so se začele popoldne, pred koncertom pa smo se udeleženci lahko sprehajali po parku ali do plaže, od koder se razprostira metalno sinja površina mrzlega Baltskega morja. Pevci so imeli na voljo stojnice estonskih obrtnikov za nakup spominkov, gostje pa so nazdravili Sloveniji na sprejemu, ki je bil uvod v uradno predajo zastave festivala na glavnem odru. Podžupan občine Ljubljana Dejan Crnek je povabil pevce v zeleno državo, dekleta zbora svetega Stanislava so zapela, predsednik estonskega zborovskega združenja je podaril slovenskim gostom in sodelavcem zastavo, ki se bo čez tri leta pobarvala v rdeče in zeleno, ko bo Ljubljana nositeljica evropskega festivala pod geslom Sing with Slovenia! Udeležba na festivalu v Talinu je bila množična kljub temu, da je za večino zborov predstavljala velik finančni zalogaj, predvsem zaradi nujne izbire letalskih povezav. Slovenija pa se nahaja v udobnejšem položaju, predvsem če upoštevamo države, ki se po tradiciji najbolj številčno udeležujejo tega festivala. Organizatorje pričakuje res velik in navdušujoč izziv!
Množico zboristov je pozdravil tudi estonski premier Juri Ratas. Njegova prisotnost je potrdila pomen, ki ga država pripisuje zborovskemu petju. Pred pult so stopili razni zborovodje in skladatelji, zapela je množica, zapeli so tudi posamezni zbori delavnic, prireditev pa so obogatili še plesni nastopi in godba. Čustva so bila nekoliko razpršena, organizacija prireditve pa brezhibna, saj so se točke zvrstile kot na tekočem traku. Festivalski praznik je nosil posvetilo stoletnici osamosvojitve estonske države.
Zaključni dogodek v slogu znamenitih baltskih pevskih festivalov
Predaja zastave festivala slovenski delegaciji
4. avgust: Nepozaben zaključek festivala z zborovskima velikanoma
Festivalski program je dejansko dosegel svoj višek včeraj s skupno prireditvijo, izobraževalno in koncertno dogajanje pa se nadaljuje še danes. Zveni nekoliko bizarno ali vsaj nekonvencionalno, a mi ni žal, da se višek ni istovetil s slovesom. Dejansko so nam podarili še »rezervno priložnost« za podaljšanje prijetnega počutja pred odhodom.
Danes bi spet poskusila nekaj neobičajnega, z delavnico, ki je namenjena sprostitvi in navdihu. Po dolgi mantra meditaciji v sanskrtu pravzaprav iščem konkretno uporabo pridobljene sproščenosti: verjetno razmišljam pretirano racionalno in v tem primeru tudi funkcionalno. Seveda je sprostitev zelo koristna tudi za pevce in na poseben način pred nastopom! Za nekatere udeležence pa ima pogled vase neko terapevtsko vrednost, zato pride tudi do osebnih izpovedi. To se marsikdaj dogaja med vajami, ki so namenjene ustvarjanju skupinskega vzdušja v zboru. V takem odzivu vedno čutim disonanco, kot da bi nenadoma zašli na napačno pot, in to kljub temu, da priznavam pomembno socialno vlogo vsakega amaterskega zbora. Mentor ni sprožil take debate, zanimivo pa je, da je človeški element vedno pripravljen na izbruh v skupinskih vajah za ustvarjanje čustvene povezave med pevci. Tudi, ko ne govorimo o tem, je jasno, da na takih festivalih doživljamo »svobodo čustev«, ki izhaja iz zavesti, da delimo z mnogimi ljudmi zelo podobno čutenje in ljubezen do kompleksnega zborovskega organizma, ki ga ne sestavljajo le umetniški elementi.
Sedim na »drugem« koncertu. Zanimala sta me oba večerna dogodka, potem pa sem pomislila, da bi bilo lepo, ko bi si ogledala tudi novo dvorano in bi tako dobila še popolnejšo sliko o mnogih festivalskih lokacijah. Izvajalci in program so poleg tega zelo obetavni. V resnici pa bi najraje prisluhnila zaključnemu koncertu delavnice, ki jo je vodil Tõnu Kaljuste. Izvedli bodo Te Deum Arva Pärta. Zato se počutim nekoliko nelagodno. Zbori se pripravljajo, hostesniki so že zaprli vrata dvorane. Vzamem telefon, da bi ga izklopila. Prejela sem sporočilo prijatelja, ki je na tistem »prvem« koncertu. Vprašala sem ga nekaj minut prej, če je Arvo Pärt res prišel, saj so šušljali, da bo morda prisoten na izvedbi. Prejela sem odgovor: »Da!« Skočim kakor na vzmeti, se opravičujem celi vrsti sedečih gledalcev, odprem vrata in tečem. Petnajst minut je do cerkve svetega Karla, a bom porabila veliko manj časa! Podarim si veličasten zaključek festivalske izkušnje: stoječe ovacije na koncu niso namenjene samo dobri izvedbi, temveč karieri skladatelja, ki je del umetniške zgodbe skoraj vsakega zborovskega pevca. Velik objem nabito polne ogromne cerkve, posebna luč, ki odseva iz pogledov dvestopetdesetih pevcev: ponos, ganjenost, zadoščenje enkratnega in nepozabnega trenutka. Hvala ti, Europa Cantat!
Arvo Pärt in Tonu Kaljuste po koncertu v nabito polni cerkvi
