Odšel je na sončen, poletni dan, podoben tistim, ki so ga privabljali v hribe, v naravo, kjer je v stiku z izvirno, nepokvarjeno lepoto iskal navdih za priredbe priljubljenih ljudskih motivov. Hilarij Lavrenčič je januarja praznoval 62. rojstni dan. V zadnjih mesecih se je moral posloviti od dirigentskega pulta. Sledilo je 29. junija še težje slovo, ki je prizadelo zborovski (in širši glasbeni) svet.
O njegovi referenčni vlogi in zaslugah govorijo skladbe, ki so že del rednega repertoarja slovenskih zborov, sodelavci in nekdanji učenci, kot tudi priznanja, ki so s hvaležnostjo in spoštovanjem poudarila njegovo delo: med temi nagrada krovnih organizacij Slovencev v Italiji ob Dnevu slovenske kulture, naziv viteza Italijanske Republike za večstransko glasbeno dejavnost, nagrada Pavleta Merkuja za dosežke na zborovskem področju.
V velikem spletnem arhivu, ki danes daje merilo za sloves umetnika, se kariera Hilarija Lavrenčiča zgovorno predstavlja na dvojni tirnici dirigiranja in kompozicije, kar je hkrati zgodba o njegovi življenjski navezi in načelih. Na eni strani je bil mešani zbor Hrast, ki ga je vodil skoraj štirideset let in s katerim je med Slovenci v Italiji utemeljil vzor širše zasnovanega in bolj ambicioznega pristopa k amaterski zborovski dejavnosti. Na drugi so priredbe, ki jih najdemo na pultih mnogih slovenskih (in tujih) zborov, saj so dejansko postale klasika: Petelinček je zapieu, Kje so tiste stezice, Oblaki so rudeči. Te skladbe govorijo o ljubezni do kulture in zgodovine slovenske skupnosti v deželi Furlaniji – Julijski krajini, o zapisanosti določenemu okolju, o globokem prepričanju. Vse to pa je le del veliko širše zgodbe glasbenika, ki je navdihnil in motiviral generacije pevcev, dirigentov, instrumentalistov in se je v svojem poklicu ukvarjal z opernim repertoarjem, s posebnim občudovanjem do velikih mojstrov orkestracije, kot je bil na primer Giacomo Puccini.
Poudarjal je, da je glasba od nekdaj povezovala različna področja njegovega glasbenega udejstvovanja. Študiral je klavir in orgle, harmonijo in kompozicijo, odnos do zborovske glasbe pa je podedoval od očeta kot pevec njegovega zbora. Oče je bil njegov zgled večstranskega glasbenika, ki obvlada glasbeno snov v zelo praktičnem smislu in se na vse načine trudi, da bi s svojim znanjem pripomogel k realizaciji kulturnih načrtov lokalnega društva in skupnosti. V gimnaziji je Lavrenčič soustanovil oktet dijakov, med vojaškim rokom je vodil zbor alpinske enote, ki je tekmoval na državnih zborovskih tekmovanjih.
Iz klavirja je diplomiral pod mentorstvom Elene Lipizer, kompozicijo pa je študiral s furlanskim profesorjem Danielejem Zanettovichem na konservatoriju v Vidmu. Znotraj društva Mirko Filej je imel priložnost izpopolnjevati svoje znanje na orgelskem področju s prof. Hubertom Bergantom. Leta 1986 se je zaposlil kot korepetitor pri opernem gledališču Giuseppe Verdi v Trstu, kjer je sodeloval s svetovno znanimi dirigenti pri izvedbi več kot 200 oper in 40 operet.
Leta 1985 je prevzel vodenje mešanega pevskega zbora Hast iz Doberdoba. Z njim je lokalna skupina prerasla v prepoznavno zasedbo, ki je prejela vrsto nagrad in priznanj na prestižnih zborovskih tekmovanjih, kot so Città di Vittorio Veneto, Polifonico v Arezzu, mednarodno tekmovanje v Negotinu in predvsem Naša pesem v Mariboru, kjer je prejel pet zlatih in štiri srebrne plakete ter več posebnih priznanj in nagrad. Kljub ponudbam ni sprejel rednega vodenja drugih zborov, saj se je s to dejavnostjo ukvarjal predvem zaradi spoštovanja do skupne dediščine in ljubezni do rodnega kraja. Zato se tudi ni izpostavljal kot dirigent, saj so bile njegove ambicije popolnoma usmerjene v rast zbora.
Bil je dirigent in vodilni ustvarjalec tudi pri izvedbi operet, oratorijev in kantat, za katere je priskrbel nove orkestracije. Uspešne uprizoritve na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž so bile vedno priložnost za vrednotenje talentov goriškega, čezmejnega teritorija, ki jih je s tovrstnimi projekti spodbujal k iskanju novih in zanje neobičajnih umetniških izkušenj v sodelovanju z režiserji, kostumografi, koreografi in v vokalno-instrumentalnih zasedbah. Zaživele so operete in spevoigre, med njimi Gobčeva Planinska roža, Benatzkijeva Pri belem konjičku, Vodopivčev Kovačev študent, Štolcerjeva Pomladanska parada.
Rad je ponujal dragocene izkušnje mladim instrumentalistom, ki bi drugače težko našli veliko priložnosti za igranje v orkestru. Usmerjanje mladih glasbenikov na poklicno pot je bilo zanj poslanstvo. Dejansko je postal mentor skoraj vseh, ki so se odločili za študij glasbe na slovenskih glasbenih šolah, saj je poučeval harmonijo na obeh osrednjih slovenskih glasbenih ustanovah dežele Furlanije – Julijske krajine: na Glasbeni matici in v Centru Emil Komel.
Ni bil skladatelj v pravem pomenu besede. Kompozicijo je po lastni izjavi študiral, da bi širil svoje znanje, da bi bolje analiziral skladbe. Pisal je v glavnem po naročilu in je največjo pozornost posvečal slovenskemu ljudskemu izročilu. Ob obletnici prve svetovne vojne je v sklopu projekta »Spomini-Memorie 1918-2018« izdal zbirko priredb slovenskih ljudskih pesmi Ne jokej, ljubica. Ostale Lavrenčičeve zborovske priredbe so izdale založbe Astrum, USCI FJk in Bärenreiter.
Ljudski motivi so ga nagovarjali, ker so predstavljali stik s koreninami, identiteto, ki jo tako kot rojstvo in kultura sestavljajo teritorij in narava. Povedal je namreč: “V ljudskih spevih začutim vonj po zemlji, dih gora in dolin, preproste misli izgubljene preteklosti, avtentičnost izrazov, veliko drobnih stvari, ki so vezane na specifičen prostor in njegovo zgodovino. V njih najdem počasnejši utrip, ki je v kontrastu s hitrostjo našega življenja.”
