Mladinski pevski zbor Trboveljski slavček med spominom in pozabo

V torek, 21. marca, bo v Slovenski kinoteki ob 18. uri predstavitev dokumentarnega filma o znamenitem mladinskem pevskem zboru Trboveljski slavček. Zbor je izšel iz posebnega okolja in razmer ter je v tretjem desetletju prejšnjega stoletja pod vodstvom zborovodje Avgusta Šuligoja osvajal evropske glasbene odre in celo radijske poslušalce prek oceana. Film scenarista in režiserja Benjamina Krežeta z naslovom Lačni, bosi in slavni je bil oktobra lani premierno predvajan na 25. Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Predstavitev filma v Slovenski kinoteki in premiera na Televiziji Slovenija, ki je načrtovana spomladi, pa naj ta glasbeni, kulturni in socialni fenomen približata širši javnosti in ga na tak način ohranita v naši zavesti in kolektivnem spominu.

Med glasbo in socialo

Avgust Šuligoj je že ob prihodu v Trbovlje leta 1927 vodil osnovnošolski pevski zbor, ki se je leta 1930 organiziral pod imenom Mladinski pevski zbor Trbovlje – Vode. Kasnejše in bolj znano ime Trboveljski slavček je dobil leta 1932; tako ga je v časopisni recenziji poimenoval skladatelj Emil Adamič in to poimenovanje se je tudi prijelo. Zbor je pod tem imenom uradno deloval do konca leta 1940, z enim koncertom pa so v obnovljeni sestavi nastopili tik po drugi svetovni vojni.

Zasedba je obsegala od osemdeset do sto otrok iz rudarskih družin, v desetletju pa je bilo članov zbora vsaj 270. Vzpon in mednarodni uspeh je neločljivo povezan s Šuligojem, ki ni bil samo ustanovitelj, dirigent in umetniški vodja zbora, temveč tudi organizator in dobrotnik mladih. V koncertnem listu iz leta 1931, ko je zbor nosil še prvotno ime, je denimo na dnu sporeda posebno povabilo: »Čisti dobiček je namenjen za Ferijalno kolonijo revnih rudarskih otrok Mladinskega pevskega zbora, zato hvaležno sprejemamo tudi preplačila.« V zborniku ob peti obletnici zbora Trboveljski slavček, leta 1937, je v poglavju Humanitarno delo predstavljena tudi statistika pomoči pevcem, ki jim je uprava zbora omogočila nakup šolskih potrebščin, obleke in obutve, prehrane in drugih podpor ter dvakrat letovanje na morju, darovali pa so tudi Rdečemu križu.

Roman Kukovič je o znamenitem mladinskem pevskem zboru napisal roman Tisti njihovi srebrni glasovi, izšel je leta 2017, in vanj vključil tudi dogodek, ki priča o Šuligojevi očetovski skrbi za otroke: »Anica … Kaj ti starši ne morejo kupiti čevljev, v katerih boš lahko vsaj spodobno hodila?« jo je na samem, takoj po končani vaji pobaral Šuligoj. »Nove čevlje, gospod učitelj?« je na široko zazijala mala Anica in ga gledala, kot da bi padel z lune. Šuligoj je le previdno prikimal. Vedel je, da je te vrste pogovor lahko zelo občutljiva tema tudi za otroka, kot je bila Anica. »Veste, gospod učitelj … Doma ni niti toliko denarja, da bi dali zakrpati te čevlje, kaj šele, da bi kupili nove. Te čevlje so nosili že trije moji bratje in ata pravi, da bodo za to zimo še kar dobri! Potem pa da bomo že še videli!« je brez dlake na jeziku v svoji zaupljivosti Šuligoju stisko svoje družine razkrila mala Anica. Šuligoju so ob tem v oči stopile solze. Naslednji dan je pri Dežmanu za Anico kupil nove čevlje.

O slabih razmerah, v katerih je odraščalo veliko otrok trboveljskih rudarskih družin, je v članku Vpliv gospodarskih in stanovanjskih razmer na razvoj otroka Šuligoj leta 1929 pisal v pedagoškem in znanstvenem listu Popotnik. Opis stanovanj, higienskih razmer in družinskih odnosov je pospremil tudi s statistiko in članek zaključil: »Vse te težke številke nam jasno govore, kako kvarno vplivajo gospodarske in stanovanjske razmere na duševen in telesen razvoj teh otrok. Katera šolska reforma bo nudila tem nedolžnim otročičem pravo vzgojo, dokler bodo živeli v takih razmerah? Vse znanstveno vzgojeslovje ne bo dvignilo tega mladega rodu iz tega nivoja, dokler se ne zboljšajo razmere, v katerih živi. Prava duševna in telesna vzgoja je mogoča le s higijeničnim stanovanjem, z zdravim načinom življenja in s po voljnim gospodarskim stanjem.« Zaradi raziskovanja in pisanja o realnih razmerah, v katerih so živele delavske družine, mu je oblast v Trbovljah za nekaj časa prepovedala javno objavljati, v tem obdobju pa se je odpravil v tujino na glasbeno izobraževanje. Vse to priča, da se je Šuligoj prvenstveno ukvarjal s socialnim položajem otrok v depriviligiranem okolju in ga na izviren način – z glasbeno-pedagoškim delom – poskušal reševati. To mu je, ko danes beremo njegovo biografijo, spomine in dokumentarno gradivo, zagotovo tudi uspelo.

Šuligojeva življenjska in glasbena pot

»Avgust Šuligoj je v slovensko mladinsko zborovsko zgodovino vtisnil pomembno, naravnost blestečo sled, prav nič pretirana ni oznaka, da je bil utemeljitelj moderne mladinske glasbene pedagogike. V teku časa se je spomin nanj precej zabrisal, kot še marsikateremu zaslužnemu kulturnemu delavcu, zato je prav, da se njegovo delo ponovno pregleda in ovrednoti. Prav je tudi, da se z njim seznanijo kraji, kjer so bivali njegovi predniki, kjer se je tudi sam rodil in odraščal, s svojimi rojaki pa delil izkušnjo najhujšega narodnostnega zatiranja pod fašizmom. Ko se je bil prisiljen temu umakniti v matično slovensko domovino, je kot učitelj spoznal socialno stisko, v kakršno je gospodarska kriza pahnila zlasti delavske otroke. V dobrem desetletju je z umetniškim poletom glasbenega sporočila trboveljskega mladinskega zbora prepričal najprej domače okolje, takoj zatem slovensko občinstvo, dosegel mednarodno uveljavitev in vzbudil zanimanje tudi v Ameriki. Izbruh vojne je pretrgal zgodbo o zboru, ki je slovel z imenom Trboveljski slavček.« S tem uvodom je zborovodja in glasbeni organizator Ivo Jelerčič začel članek o Avgustu Šuligoju v Bistriških zapisih iz leta 2010. To je temeljni povzetek Šuligojevega življenja in dela, ki je zasnovan na arhivskih dokumentih, osebnih pričevanjih in lastnem raziskovanju ter – nenazadnje – po Šuligojevih spominih iz leta 1976.

Avgust Šuligoj je bil rojen leta 1900 v kraju Doljni Zemon in se šolal v bližnji Ilirski Bistrici in Gorici ter leta 1920 maturiral na goriškem učiteljišču. Kot učitelj je deloval v različnih primorskih krajih in tam ustanavljal tudi pevske zbore (Šembije, Knežak, Bač, Ostrožno Brdo), aktiven pa je bil tudi kot član pevskega zbora Učiteljske zveze Julijske krajine. Zaradi družbeno-kulturnega delovanja in slovenske narodne zavednosti se je pred fašizmom leta 1927 moral umakniti v Jugoslavijo, kjer se je kmalu ustalil v Trbovljah. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v Srbijo, kjer je v letih 1944–1945 vodil zbora JLA v Zemunu in Beogradu, po koncu vojne pa se je vrnil v Slovenijo. Že pred vojno in po njej je deloval kot glasbeni poustvarjalec in organizator (leta 1934 je v Ljubljani organiziral prvi mladinski zborovski festival v sodelovanju z Učiteljskim pevskim zborom), pedagoški referent in svetovalec pri različnih organih, pisec teoretičnih glasbenih del (priročnik Mladinsko zborovsko petje, 1963) in urednik notnih izdaj. Bil je utemeljitelj mladinskega zborovstva na Slovenskem (ne smemo pa pozabiti Srečka Kumarja, ki je že pred njim deloval na tem področju), strokovno se je izpopolnjeval pri znamenitih mladinskih zborih v Rimu, Parizu, Ženevi, Pragi in na Dunaju. Pri postavljanju in vodenju Trboveljskega slavčka ni bilo pomembno samo poznavanje vokalno-tehničnih zakonitosti razvoja otroških in mladinskih glasov, ampak – kot smo videli – tudi njihov socialni status in razmere, v katerih so živeli.

Po drugi svetovni vojni so Avgusta Šuligoja kot glasbenega organizatorja poslali na Primorsko (Ajdovščina, Ilirska Bistrica), nato spet za kratek čas v Trbovlje in Stično, ob ustanovitvi leta 1949 je prevzel Mladinski pevski zbor Slovenske filharmonije in ga vodil do upokojitve leta 1952. Povojno Šuligojevo delovanje so spremljali mnogi zapleti in podtikanja, ki so ga ovirali pri delu, a dobil je tudi nekaj nagrad in odlikovanj. Življenjska, učiteljska in glasbena poustvarjalna pot je Šuligoja vodila po različnih slovenskih krajih, vendar je bil posebej povezan s Trbovljami. Tja se je leta 1963 vrnil in v Trbovljah je leta 1984 tudi umrl ter bil pokopan. A Šuligoju v tem mestu do sedaj niso namenili nikakršnega javnega spominskega obeležja, ima pa ga v rojstnem Doljnem Zemonu, ki sta ga na pobudo Iva Jelerčiča leta 2005 postavila Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica ter Krajevna skupnost Doljni Zemon. V Ilirski Bistrici so po njem poimenovali tudi mešani pevski zbor, Primorsko numizmatično društvo pa mu je leta 2011 v sklopu obujanja spomina na znamenite osebe na Bistriškem izdalo osebno poštno znamko.

Zgodovinsko pevsko desetletje

V kulturnem in socialnem okolju, v katerem so odraščali pevci Trboveljskega slavčka, glasba zagotovo ni bila v prvem planu in otroci so bili brez posebne glasbene izobrazbe. Zato so bili njihovi pevski uspehi toliko bolj presenetljivi in še dodatno osmišljujejo njihove siceršnje visoke glasbene dosežke. Nekateri člani zbora so se zaradi posebnega talenta in lepote glasu uvrstili med soliste: znamenita je bila Rezika Koritnik, ki se je zboru pridružila leta 1932 in je zapela tudi v radijskem prenosu zbora v Ameriko. Pozneje je bila solistka sopranistka, članica Komornega zbora Radia Ljubljana in narodnozabavnih ansamblov ter urednica na Radiu Ljubljana; najbolj znan pa je njen posnetek Mojčine pesmi za film Kekec iz leta 1951. Rezika Koritnik je na pobudo Šuligoja, ki ga je v Trbovljah obiskovala po njegovi preselitvi v poznih letih, napisala spomine na Trboveljskega slavčka. Pod naslovom Mi smo pa od tam doma: spomini na desetletno delovanje mladinskega pevskega zbora Trboveljski slavček so izšli leta 2001, njeno pripoved pa so tudi filmsko posneli. V spominih je opisala začetke sodelovanja s Šuligojem in Trboveljskim slavčkom, ki jih je simbolno povezala s svojo ljubeznijo do petja: »Toda kljub pomanjkanju vsega, kar imajo današnji otroci, so bila moja otroška leta srečna. In ta sreča je bila v petju. Že zgodaj, okrog svojega četrtega leta, sem odkrila čudovito igro glasov. Pred hišo je stal vodnjak z veliko režo, ob katerem sem presedela ure in ure in pela v globino. Zamaknjena sem poslušala odmev, ki je vračal moje glasove. Pripovedovali so mi, da sem kar naprej žvrgolela. Nič čudnega, da sem tako rada pela! Veselje do petja mi je vcepila mama, ki je imela zelo lep glas, enako tudi sestra, in doma smo veliko prepevali. Ljubezen do petja in glasbe me je spremljala skozi vse moje dolgo življenje, me razveseljevala in mi lajšala bolečine v težkih trenutkih.«

Desetletna statistika zbora je izjemno bogata in našteta je v jubilejnem zborniku Trboveljski slavček iz leta 1940: »T. S. je nastopil v 73 krajih: v Jugoslaviji v 62 krajih, v inozemstvu – na Češkoslovaškem, v Nemčiji in Bolgariji – v 11 krajih. V desetih letih je imel 215 glasbenih prireditev: 135 koncertov, 69 matinej za šolsko mladino in 11 radijskih koncertov. Od teh je bilo v Jugoslaviji 121 koncertov, 55 matinej in 8 radijskih koncertov; v inozemstvu 14 koncertov, 14 matinej za šolsko mladino in 3 radijski koncerti. Poleg omenjenih nastopov je pel T. S. v 23 krajih pri duhovnih opravilih in tudi sodeloval na mnogih humanitarnih in kulturnih prireditvah, Radio je prenašal koncerte 32krat. Oddajal je nastop tudi za Ameriko, katerega je prenašalo 110 ameriških radijskih postaj. Za glasbene prireditve je naštudiral in izvajal v 42 programskih kombinacijah 121 del jugoslovanskih skladateljev. Na koncertih je intoniral 2533krat, na matinejah 1064krat za radijske koncerte 152krat; skupno 3249krat. Koncertom je prisostvovalo okroglo 74.000 odraslih, matinejam 43.000 mladine; skupno okroglo 117.000 oseb.«

Med najodmevnejšimi dogodki v zgodovini zbora so bili nastop v Narodnem gledališču v Beogradu, ko so leta 1931 peli kraljici Mariji Karađorđević ter princema, leta 1933 so gostovali na Češkoslovaškem in na Dunaju (kot gostje Dunajskih dečkov), leta 1936 v Pragi na I. mednarodnem kongresu za glasbeno vzgojo (na poti sta zbor spremljala skladatelja Emil Adamič in Slavko Osterc, na kongresu je zbor nastopil šestkrat ter osvojil naziv najboljšega otroškega zbora na svetu) in leta 1938 v Bolgariji. Evropska prepoznavnost jim je omogočila, da so leta 1938 nastopili v neposrednem prenosu iz studia Radia Ljubljana v Severno Ameriko, prenos je vodil znameniti ameriški novinar William Lawrence Shirrer. Prenos je šel prek Ženeve in Londona, predvajali so ga na šolskem radiu, po podatkih so ga spremljali trije milijoni poslušalcev. V arhivu Radia Slovenija hranijo posnetek z odlomki tega prenosa in to je edini ohranjeni tonski posnetek petja Trboveljskega slavčka. Kjerkoli je zbor gostoval, je naletel na navdušen sprejem, celo z godbo in cvetjem, koncertne dvorane so bile razprodane.

Slavko Osterc je v Odmevih leta 1933 z bralci delil svoje vtise s koncertov in poti: »Mladinski pevski zbor Trboveljski slavček pod vodstvom Avgusta Šuligoja je pri nas gotovo najbolj radosten pojav na glasbenem polju. Velika dvorana Uniona je ob priliki vsakega nastopa Trboveljčanov nabita, kakor patrona in de facto – eksplodira že po prvi odpeti točki v neizmerne viharje resničnega navdušenja, ki prehaja včasih naravnost v podivjanost, v ono sveto podivjanost, ki bi ji od naše pogosto mlačne publike človek skoraj ne pričakoval. Program je bil sijajno sestavljen: pozneje so naši ‘Slavčki’ nekoliko lažjih točk nadomestili s težjimi in najtežjimi, dali z renomiranim sporedom vehementno aklamiran koncert v Trbovljah, po trboveljskem koncertu so triumfirali po Češkoslovaški in želi izredna priznanja zlasti v Pragi, Brnu in Bratislavi, nič manj pa na Dunaju. Turnejski spored so morali kar dva dni zaporedoma izvajati v obakrat prenapolnjeni veliki unionski dvorani – oba koncerta v Ljubljani sta bila kakor dva praznika naše produktivne in reproduktivne umetnosti petja, ki so jo poudarjale vse inozemske kritike v zvrhani meri. Večina kritik je mnenja, da je Trboveljski slavček najimenitnejši mladinski zbor na svetu. Jaz kot skladatelj najtežje točke, ki so jo izvajali, jim to priznanje radostno nostrificiram. Kristalna čistoča, ritimična perfektnost, skromnost, absolutno vživetje v slog in vsebino vsake pesmi – vse skupaj je pri Slavčku naravnost impozantno.«

Po odmevnem radijskem prenosu je bil zbor povabljen na trimesečno turnejo v Ameriko, kar pa je preprečila druga svetovna vojna. Zbor je imel jubilejni koncert ob deseti obletnici junija 1940 v Sokolskem domu v domačih Trbovljah, pospremili so ga tudi z razstavo. Koncert so ponovili v več krajih in nato konec leta v Ljubljani, ko so 9. decembra pod pokroviteljstvom Trboveljske premogokopne družbe nastopili v Slovenski filharmoniji. To je bil zadnji nastop Trboveljskega slavčka, gostovanje v Beogradu, načrtovano za 6. aprila 1941, je zaradi vojne odpadlo; zbor je moral utihniti in njegov arhiv je bil ob nemški okupaciji večinoma uničen. Po vojni pa je Šuligoj spet zbral pevce, a je februarja 1946 zbor izvedel le en koncert, nato se je moral zborovodja zaradi trboveljskih intrig (tako je kasneje sam pripovedoval) ter drugih zadolžitev v Ljubljani in na Primorskem od Trbovelj posloviti.

Slavčki in nova zborovska produkcija

Pomen delovanja zbora Trboveljski slavček je večplasten: glasbeno-organizacijski, pevsko-izobraževalni, kulturno-promocijski in družbeno-socialni. Ob tem pa ne smemo pozabiti tudi skladateljskega vidika, saj je zbor gojil programsko načrtnost s tehtno zasnovanimi sporedi, slovenski in jugoslovanski skladatelji pa so zanj namensko napisali zborovske skladbe ter s tem spodbudili razvoj mladinske zborovske literature. Karol Pahor je v časniku Jutro leta 1940 ocenil: »Pred desetimi leti so začeli vsi naši skladatelji pisati na pobudo ‘Trboveljskega slavčka’ dela za mladinski zbor. Pisali so večinoma za ‘Trboveljskega slavčka’ in temu zboru, odnosno dirigentu Šuligoju gre največja zasluga, da smo razmeroma v kratkem času dobili obširno in vsakovrstno literaturo za mladinsko petje, da lahko izbiramo po mili volji. Pod vplivom ‘Trboveljskega slavčka’ se je organiziral skoraj v vsakem kraju in na vsaki šoli mladinski zbor. V kratki dobi desetih let se je naša mladinska pevska kultura dvignila na zavidljivo višino in zavzema na mednarodnih festivalih mladinskega petja že častno mesto.«

V repertoarju Trboveljskega slavčka srečamo znamenita imena slovenskih in jugoslovanskih skladateljev zborovske glasbe: Marij Kogoj, Slavko Osterc, Lucijan Marija Škerjanec, Matija Bravničar, Danilo Bučar, Danilo Švara, Matija Tomc, Stevan Mokranjac, Boris Papandopulo, Ivan Matetić Ronjgov. Vrsto njihovih del so krstno izvedli, nekateri skladatelji so z zborom sodelovali tudi na koncertih in ga spremljali na klavir ali orgle. Skladbe, ki jih je izvajal zbor, so bile zahtevne, čemur so se mednarodni zborovski strokovnjaki izjemno čudili in nekatere partiture ocenjevali, da so na meji izvedljivega. Najtesnejša povezavo pa je zbor imel s skladateljem Emilom Adamičem, saj je zanje uglasbil Pesem rudarskih otrok na besedilo Vladimirja Klemenčiča. Adamič je rokopis posvetil »Prijatelju Šuligoju in njegovim malim pevcem!«, pesem pa je postala himna zbora in je v koncertnih sporedih imela posebno mesto. Z njo so velikokrat začeli svoj koncertni nastop in se na takšen simbolni glasbeni način predstavili občinstvu, ki je pesem večkrat zahtevalo tudi kot dodatek ob koncu koncerta. Avgust Šuligoj pa s svojimi zbori ni vplival samo na razvoj mladinske zborovske literature, ampak je spodbudil tudi nastanek drugih zborov, kar je že leta 1932 naglasil Emil Adamič v Slovenskem narodu: »Mladi pevci in njihova res visoka umetniška izvajanja pa zamorejo zabeležiti še drugi zelo važen uspeh. Dali so pobudo za ustanovitev in širok razmah novih mladinskih zborov, ki se porajajo drug za drugim po naših mestih in manjših krajih, opozorili so na našo bogato mladinsko literaturo, postavili so vzgojni pomen glasbe v osnovni šoli na nova uspešna pota, pometli vso staro, tako strašno suhoparno in neumetniško pesem in metodo iz šol.«

Skladatelja Emila Adamiča so se v spominskem zborniku iz leta 1937 pevci posebej spomnili ob njegovi smrti leto poprej: »Ko polagamo obračun našega petletnega dela, se moramo spomniti očeta slovenske mladinske glasbe, Emila Adamiča. S težkim srcem gledamo na njegov prerani grob, v katerem je pokopan naš veliki prijatelj in v katerem je pokopanih toliko naših najboljših načrtov. Obljubljamo pa, da bomo pri bodočem delu vedno upoštevali njegove zlate nauke in propagirali ono mladinsko pesem, ki jo je naš dragi pokojnik ustvaril v čast in slavo našemu narodu.« Ob spominskem besedilu so objavili še besedilo in fotografijo rokopisa Adamičeve uglasbitve skladbe Pesem rudarskih otrok, pokojnemu skladatelju in prijatelju zbora pa so se oddolžili tudi z nizom spominskih koncertov.

PESEM RUDARSKIH OTROK
Besedilo Vladimir Klemenčič, uglasbil Emil Adamič

Mi smo pa od tam doma
kjer se sonce ne smehlja,
kjer ni tratice  nobene,
kjer ni šumice zelene.

Tam pri nas je črn dim,
črna fabrika pod njim,
a pod fabriko so rovi,
črni v njih noči in dnovi.

Oče naš je pod zemljo,
tam mu duša in telo,
v bridkih kapljah krvavita,
dan na dan za nas trpita.

Spomin na Trboveljske slavčke

Ob nemški okupaciji Trbovelj leta 1941 je Šuligoj del gradiva zbora skril, večji del arhiva pa je bil uničen. Zato so še posebej dragocene ohranjene fotografije, zborniki, koncertni sporedi in drugo dokumentarno gradivo (velik del ga hranijo v NUK in je dostopno v Digitalni knjižnici Slovenije dLib) ter posnetek prenosa v Ameriko, ki pa je seveda odraz časa in takratnih snemalnih možnosti (hranijo ga v arhivu Radia Slovenija). Scenarist in režiser Benjamin Kreže, avtor novega dokumentarnega filma o Trboveljskem slavčku Lačni, bosi in slavni pravi, da je to »verjetno vse, kar je ostalo. Na vse načine smo se trudili, da bi izbrskali še kaj, vendar neuspešno. V Pragi so takrat sicer posneli ploščo, ampak bila sta samo dva izvoda (šelak plošča). Enega je dobil Šuligoj, vendar ko jo je na začetku vojne s še drugo dokumentacijo zakopal na vrtu, se je plošča uničila, za praški izvod se pa tudi ne ve, kaj se je zgodilo z njim. Je pa imel Trboveljski slavček tudi okoli trideset radijskih koncertov na Dunaju, v Pragi, Beogradu, pa še kje in je čudno, da jih ne bi nikjer posneli. Vendar se po pregledu arhivov žal ni našlo nič.«

Leta 1971 je izšel spominski zbornik avtorja Jožeta Skrinarja ter že omenjeni spomini Rezike Koritnik (2001) in roman Romana Kukoviča (2017). Obstaja tudi več člankov v strokovni in splošni periodiki, ki so vedenje o tem znamenitem mladinskem zboru prenesli naši generaciji, novoodkriti ameriški posnetek iz leta 1938 pa je bil predstavljen v oddaji Izvirni TV Slovenija. Mladinski pevski zbor RTV Slovenije pod vodstvom Tomaža Pirnata je svoj letni koncert 2010 posvetil osemdeseti obletnici Trboveljskega slavčka in stodeseti obletnici Avgusta Šuligoja, posnetek je dostopen v spletnem arhivu RTV Slovenija. Ob devetdesetletnici zbora je Zavod Aspira v sodelovanju z Mladinskim gledališčem Svoboda in Kaos Kreativne komunikacije decembra 2020 pripravil proslavo, ki je bila tudi posneta in je dostopna na kanalu Youtube.

Podatki o zgodovini in uspehih zbora so torej zapisani in posneti. Pa je spomin na Trboveljskega slavčka živ tudi med domačini in Slovenci nasploh? Benjamin Kreže pravi, da ne, in da je bil za režiserja velik izziv, kako skoraj iz nič gradiva narediti filmsko zgodbo: »Ta zgodba je bila tudi med domačini že skoraj pozabljena, le redki so še vedeli zanjo, je pa tako velika, da sem seveda čutil odgovornost, kako jo predstaviti. V resnici mi je kar všeč, kadar sem omejen z gradivom, prisili me, da sem toliko bolj kreativen, da razmišljam na načine, na kakršne drugače ne bi, in mi to predstavlja poseben izziv. Tudi stvari, ki nastanejo na ta način, so ponavadi dosti bolj zanimive in nenavadne. Je pa res, da je ta zgodba časovno že tako oddaljena, da razen pisanih virov in nekaj fotografij ni prav dosti ostalo. Seveda brez nič pa tudi ne gre, tako da pravzaprav filmu botruje neverjetno naključje, da so se leta 2004 v Ameriki našli posnetki legendarnega prenosa koncerta Trboveljskega slavčka iz leta 1938. Tukaj se imamo zahvaliti našemu zamejskemu Slovencu Joe Valenčiču, ki je ta posnetek izbrskal pri nekem zbiralcu starih radijskih oddaj. Ta radijski prenos je služil kot ogrodje celotnemu filmu in brez njega tudi filma ne bi bilo. Smo pa imeli tudi veliko srečo, da smo ulovili še štiri originalne člane Trboveljskega slavčka, sedaj, ko je film zaključen, pa je žal ostala samo še ena živa slavčica – gospa Vida Dolinšek.«

Letni koncert Mladinskega pevskega zbora RTV Slovenija v počastitev 110-letnice rojstva Avgusta Šuligoja in 80-letnice zbora Trboveljski slavček

Prireditev v počastitev 90-letnice zbora Trboveljski slavček:

_____________

Viri in literatura:

Avgust Šuligoj: Vpliv gospodarskih in stanovanjskih razmer na razvoj otroka. V: Popotnik, št. 7, 1929.

Ur. Drago Supančič: 5 let Trboveljskega slavčka. Trbovlje 1937.

Trboveljski slavček 1930–1940. Trbovlje 1940.

Jože Skrinar: Trboveljski slavček: od srca k srcu. Trbovlje 1971.

Rezika Koritnik: Mi pa smo od tam doma: spomini na desetletno delovanje Mladinskega pevskega zbora Trboveljski slavček. Izlake 2001.

Roman Kukovič: Tisti njihovi srebrni glasovi: zgodba delovanja mladinskega pevskega zbora »Trboveljski slavček« od leta 1927 do leta 1941. Brežice 2017.

Ivo Jelerčič, Avgust Šuligoj (1900–1984), v: Bistriški zapisi, št. 7, Ilirska Bistrica 2010.

Dokumentarni film Lačni, bosi in slavni, scenarist in režiser Benjamin Kreže, produkcija Solsticij, koprodukcija Staragara in RTV Slovenija 2022.