Vse več dokazov je, da vizualna umetnost in glasba vplivata na človeške možgane. V naslednjem prispevku bom spregovoril o umetnosti in možganih. Najprej se bom posvetil predvsem glasbi kot obliki umetnosti, nato pa temu, kako glasba in petje vključujeta možgane.
Zakaj imata glasba in petje tako izjemno moč? Ali imata kakršenkoli evolucijski namen?
Prepričan sem, da mnogi med vami čutite, da imata glasba in petje izjemno moč. Če se lotimo iskanja, zakaj, lahko pogledamo na to vprašanje z dveh vidikov. En vidik je človek, zlasti njegovi možgani, drugi vidik pa je evolucijski: Ali ima glasba kakršenkoli evolucijski namen? Zato se bomo v nadaljevanju sprehodili po možganih in si ogledali evolucijo homo sapiensa. Predstavil bom osnovno anatomijo in glavne procese, pomembne za razumevanje vpliva glasbe (npr. sistem nagrajevanja, usmerjena pozornost, stres, s predvidevanjem in napovedjo povezane strukture čelnega režnja, limbični sistem). Skušali bomo razumeti majhen čudež, da je glasba tista od vseh človekovih dejavnosti, ki vključuje resnično celotne možgane. Vprašali se bomo, ali v možganih obstaja poseben center za lepoto. Nato bom pokazal, kako lahko glasba in petje tolažita, pomirjata in zdravita. Predstavil bom nekaj znamenitih glasbenikov iz zgodovine, ki so imeli to nesrečo, da so zboleli za možgansko boleznijo. Ogledali si bomo, kako je možganska bolezen spremenila njihov umetniški izraz.
V zadnjem delu se bomo spraševali o namenu umetnosti z nevronanstvenega vidika, s poudarkom na evolucijskih teorijah o umetnosti in možganih. Raziskali bomo, zakaj sta glasba in petje sploh vključena v evolucijo. Naše zadnje vprašanje bo: Ali se je ta čudež zgodil samo pri homo sapiensu, pri človeku?
Petje je aktivnost celotnih možganov
Kot sem že omenil, je glasba čudež, je izjema, je edinstvena dejavnost, saj razvija celotne možgane. Zelo malo dejavnosti, če sploh katera, v našem vsakdanjiku resnično razvija celotne možgane. V človeških možganih je pet velikih sistemov in glasba se dotika vseh. Prvi je senzorični sistem – obstajajo deli možganov, ki lahko glasbo slišijo. Potem so tu motorični deli možganov, ki pri glasbi sodelujejo. Gotovo imate izkušnjo, ko ob poslušanju zelo ritmične lepe glasbe čutite, kako se vam premika glava, noge pa tapkajo po tleh – torej je vključen motorični sistem. Tretji zelo pomemben sistem, ki ga glasba razvija in oblikuje, je naš kognitivni sistem. To je sistem naše pozornosti, našega razmišljanja, odločanja in spomina. Četrti sistem v možganih je tako imenovani limbični sistem. To je sistem za naša čustva. In morda je ravno ta lahko nekakšen dokaz, da vključuje človeška bitja, ki poslušajo glasbo. Peti, zadnji, a ne najmanj pomemben, je avtonomni sistem. To je sistem, v katerem nam razbija srce, žleze se znojijo, ob poslušanju glasbe se nam lahko pojavi kurja polt.
Obstaja pomembna razlika med levo in desno možgansko polovico. Določene funkcije izvaja pretežno leva hemisfera, levi možgani. To je primer govora. Govorimo z levo hemisfero, vsaj velika večina. Glasbo običajno pripisujemo desni hemisferi. Vendar pa obstaja zanimiva razlika med nekom, ki pasivno posluša glasbo, in nekom, ki glasbo aktivno ustvarja. Nekdo, ki pasivno posluša glasbo, aktivira vse možgane, vendar so pod nadzorom desne hemisfere. Medtem ko nekdo, ki glasbo ustvarja, jo kreativno vnaša v življenje, vključuje tako desno kot levo hemisfero. Pozneje, ko bomo predstavili nekaj nesrečnih primerov obolelih glasbenikov, bomo videli, da je desna hemisfera tista, ki nam daje občutek »Gestalta« (celote), celotno izkušnjo barve glasbe, čustva (v jeziku se to imenuje prozodija). Leva hemisfera pa se ukvarja s strukturo, analizo, izražanjem na strukturiran način.
Obstaja majhen del možganov, imenovan corpus callosum, ki povezuje levo in desno polovico možganov. Ena od prednosti tistega, ki aktivno izvaja glasbo oziroma poje, je, da je njegov corpus callosum veliko večji kot pri nekom, ki samo pasivno posluša ali ki sploh ne mara poslušati glasbe. Pri poslušanju glasbe sodelujejo celotni možgani. Toda nevrologi so naleteli na nekaj zanimivega. Nekateri ljudje nimajo občutka za glasbo, je ne morejo zaznati kot nekaj lepega. Lahko slišijo, vendar iz glasbe ne morejo ničesar zares razbrati in jo sovražijo. Pravijo celo, da je glasba zanje kot ropotanje loncev, jedilnega pribora in podobno. Govorimo o amuziji, to je bolezen, pri kateri človek ne more zaznavati glasbe in v njej uživati.
Ali v možganih obstaja poseben center za lepoto?
Ali potem pri nas srečnežih, ki ljubimo glasbo, ki v njej uživamo, obstaja posebno središče za lepoto? Kratek odgovor je, da tega ne vemo zagotovo, na odgovor bomo morali še počakati. Več študij kaže, da posebnega centra ni. Kljub temu pa sta pred nekaj leti Japonca Ishizu in Zeki iz Londona opravila zanimivo študijo. Izbrala sta skupino ljudi, ki so imeli radi glasbo in slike. Postavila sta jih v zelo veliko napravo, v kateri je mogoče opazovati aktivnost možganov, in jim prikazovala serije slik in predvajala glasbo. Opredeliti so se morali: »Ta glasba je zelo lepa« ali »Glasba je zelo grda, ne maram je.« Odločiti so se morali za eno od skrajnosti. Tako bi se na primer verjetno vsi strinjali, da je tole lepa glasba:
Prepričan sem, da boste tisti, ki imate radi glasbo, prepoznali Gustava Mahlerja. Verjetno se boste tudi strinjali, da je tole strašna, ne lepa glasba:
To je György Ligeti. Ko so si raziskovalci ogledali sliko možganov, je bila aktivna točka resnično nekje med očmi znotraj dela, ki mu pravimo frontalni del, ki je v sprednjem delu naših možganov.
Nato so razmišljali: »No, dobro, to je glasba, a govorimo o umetnosti nasploh. Poskusimo s slikami.« Tako so udeležencem pokazali slike, nekatere lepe, druge grde, in vsi so se strinjali, da je npr. slika Jeana-Augusta-Dominiqua Ingresa (spodaj levo) lepa, slika Luciana Freuda (spodaj desno) pa grda.
Spet so naredili sliko njihovih možganov in zelo zanimivo, pokazala je enako. Ne pričakujem, da poznate anatomijo možganov, vendar vam samo pojasnjujem, kako so potrdili, da obstaja aktivna točka, kadar menimo, da je nekaj lepo. V možganih je taka točka – za morebitne poznavalce ali študente medicine naj povem, da je to prefrontalna mezijska skorja –, zanimiv del možganov, ki je zelo povezan s sistemom nagrajevanja, z nečim, kar cenimo, pričakujemo in česar si ponavljano želimo še več in večkrat. Ne gre samo za umetnost. Isti center za nagrajevanje bi se aktiviral, če bi jemali heroin ali opij ali jedli čokolado, torej nekaj, v čemer bi neizmerno uživali. Ugotovitev je nedvoumna: čeprav vemo, da pri poslušanju ali ustvarjanju glasbe res sodelujejo celotni možgani, se zdi, da obstaja poseben del, ki tisto, kar individualno štejemo za lepo, povezuje s starodavnim evolucijskim delom, ki nas za nekaj nagrajuje.
Kako lahko glasba in petje tolažita, pomirjata in zdravita?
»Biti v možganih« je za nevrologa seveda edinstvena priložnost, da lahko vidi različne bolezni ali različne sposobnosti ali nepravilnosti oziroma anomalije; in iz tega, bodisi trpljenja ali dosežkov, se lahko veliko nauči iz možganov. Kaj torej lahko vidi nevrolog? Omenil sem že, da obstajajo ljudje, ki preprosto ne prenesejo glasbe in je zanje grozna. Običajno gre za motnjo, ki je prisotna že od rojstva. Imenujemo jo prirojena amuzija. Obstajajo tudi ljudje, ki ob poslušanju določene glasbe dobijo epileptični napad (t. i. muzikogena epilepsija). Imel sem bolnika iz Bosne, ki je oboževal čudovite bosanske pesmi, imenovane sevdah. So nekaj podobnega kot fado, nekoliko žalostne. Kadarkoli je ta človek slišal sevdah, je dobil epileptični napad. So tudi ljudje, ki imajo glasbene halucinacije. Čeprav ni nikjer nobene glasbe, jo lahko slišijo. To je zelo pogosto pri nekaterih boleznih ali tumorjih v senčnem režnju možganov, nekje nad ušesom. Verjetno poznate pojav, ki mu pravimo ušesni črv, ko se nam neka melodija, glasba resnično pritrdi, usede v možgane in ne izgine več dni, kar ni prijetno. Nekateri ljudje trpijo za migreno, in tik preden se začne, slišijo določeno glasbo. Obstaja tudi pojav palinakuze, pri katerem se ob poslušanju nekega zvoka, besede ali glasbe ta ponovi dvakrat ali trikrat. To ni halucinacija, ampak drugačen pojav. Nekateri ljudje, zlasti številni med umetniki, kadar zaslišijo določeno glasbeno delo, recimo v D-duru, rečejo: »Oh, to je modra glasba!«, ker ko slišijo D-dur, vse vidijo modro. Ne gre za simbol, za metaforo, ampak za barvno-slušno sinestezijo, za napačne povezave v možganih. Nasprotno je opisan primer kirurga, ki ga je udarila strela skozi telefon in se mu je ustavilo srce. Preživel je, njegovi možgani pa so utrpeli veliko škodo. Ko se je zbudil, pa se je nenadoma zaljubil v klavirsko glasbo. Ure in ure jo je poslušal. Pozneje je začel obiskovati tudi tečaj klavirja, si kupil klavir in postal pianist. Na koncu je še vedno delal kot kirurg, a njegovo srce, njegova duša in večina njegovih misli je bila povezana s klavirsko glasbo. Tako je strela povzročila muzikofilijo. Vse to so motnje ali dogodki, ki kažejo na to, da ima glasba res svoj namen in da je v naših možganih močno strukturirana.
Verjetno ste vsi kdaj doživeli, da vas je glasba potolažila, nevrologi in drugi zdravniki pa so ugotovili tudi, da lahko glasba zdravi nekatere motnje. Predstavil bom, kako je lahko učinkovita pri Parkinsonovi bolezni. To je bolezen, pri kateri se ne morete premikati. Preprosto ste »zamrznjeni« na mestu in se ne morete premikati naprej ali nazaj. Toda če temu bolniku nenadoma zaigrate glasbo z določenim ritmom ali mu samo zelo ritmično zapojete, bo kot po čudežu prekinil svojo negibnost, svoje zamrznjeno stanje in začel hoditi.
Naslednji primer kaže, kako lahko glasba in petje potolažita. Imam pacientko, ki mora vsake tri mesece priti po injekcijo in je globoko dementna. Poznam jo že 30 let. Z njo prihaja njena hčerka, že dolgo je ne pozna več, tudi ne ve, kdo sem jaz, čeprav sem jo tako dolgo zdravil, in strašno se boji injekcij. Vedno je kričala in se prepirala ter naredila veliko dramo, ko je dobila injekcijo. Ko pa začne peti ali ko ji zapojemo, je popolnoma mirna in spokojna. To je edini način, da lahko pridem do te globoko dementne pacientke, ki ne ve, kdo je, kdo je prijazna gospa ob njej (hčerka), kdo je ta grozni zdravnik, toda ko ji zapojemo, se ji lahko približamo.
Obstaja tudi nekaj pozitivnih poročil o blagodejnih učinkih glasbe pri avtizmu in epilepsiji. Za epilepsijo obstaja še posebej zanimiva zgodba. Pred približno 20 leti so ugotovili, da neka Mozartova glasba, Sonata za dva klavirja v D-duru, K448, zelo blagodejno in pomirjujoče vpliva na epilepsijo. Kasnejše študije so o tem sicer dvomile, nekatere pa poudarjale, da gre le za ekstravagantne trditve. Nedavno so opravili študijo z isto Mozartovo sonato in Haydnovo Simfonijo presenečenja, št. 94 pri bolnikih z epilepsijo z metodo elektroencefalografije (EEG), s katero lahko opazujemo električno valovanje možganov. Če gre za hudo epilepsijo, lahko v EEG vidimo ostre valove. Ko so bolnikom zaigrali Mozartovo Sonato za dva klavirja, je bilo teh epileptičnih valov veliko manj. Poslušajte to skladbo in začutili boste, kako je pomirjujoča, nekateri menijo, da je zato tako koristna za bolnike z epilepsijo.
Zdaj pa poslušajte glasbo, ki je epileptično ostro aktivnost v EEG poslabšala, Haydnovo Simfonijo presenečenja:
Zdaj lahko razumete, zakaj se tako imenuje. Kadar nečesa ne pričakujemo, pride kot cunami, kratek cunami. Torej ne gre zato, da je Mozart »dober« in Haydn morda »slab«, ampak obstajajo nekatere tipične značilnosti glasbe, ki lahko umirijo možganske celice, druge pa jih z nepričakovanim izbruhom ali »cunamijem« lahko vzburijo, aktivirajo, zato bi utegnila biti verjetnost tveganja za epileptični napad večja.
Obstaja še ena zelo zanimiva študija, ki bi lahko bila zelo pomembna za vokalno glasbo in je zelo nova, in sicer o afaziji po možganski kapi. Nekateri ljudje po kapi ne morejo govoriti. Če preživijo, se trudimo po najboljših močeh, da bi jih naučili spet govoriti, to lahko storimo z različnimi sredstvi. V študiji so preizkusili tri metode: prva je bila predvajanje glasbe, druga je bila govorjenje z njimi in veliko govornih vaj, tretja pa je bila vokalna glasba.
Pisluhnite naslednjemu posnetku:
Slišali ste nekaj, kar verjetno najbolje deluje pri rehabilitaciji osebe, ki je po kapi izgubila govor. Ali obstaja kakšna razlaga, da bi vokalna glasba dala boljše rezultate v primerjavi s samo instrumentalno glasbo ali samo govorom? Da, saj lahko pričakujemo, da vokalna glasba resnično poskuša vplivati na obe možganski hemisferi. Zakaj je to pomembno? Zato, ker glasba aktivno spreminja naše možgane. Vsi si predstavljamo možgane, kakršni so na spodnji sliki – kot fiksno, nespremenjeno strukturo:
V resnici pa z zelo natančnim mikroskopom lahko pogledamo globoko med možganske celice. Videli bi naslednje.
To je čudovit pogled, o katerem se mi kot študentu medicine ni niti sanjalo. Tedaj so nas učili, da so možgani fiksna in nespremenljiva struktura. Danes pa vemo, da se lahko živčne celice ob vsaki izkušnji, zlasti ob glasbi, pogovarjajo med seboj, se premikajo, lahko gradijo mostove, lahko porušijo nepotrebne povezave. Temu pravimo nevroplastičnost in verjetno je to v ozadju zelo uspešnega mehanizma glasbe, da pomaga ljudem, ki jih je prizadela bolezen.
Slavni glasbeniki z možgansko boleznijo in kako je le-ta spremenila njihov umetniški izraz
V naslednjem delu si bomo ogledali glasbenike, ki so zboleli za možgansko boleznijo. Kaj se zgodi z njihovo sposobnostjo zaznavanja ali ustvarjanja glasbe?
Začeli bomo z zelo znanim skladateljem, zanima me, ali ga kdo od vas prepozna. To so njegova pisma. Moram se opravičiti za grd jezik, toda to je tisto, kar je ta slavni skladatelj pisal svoji sestrični Marianne:
Ta skladatelj je bil W. A. Mozart. Bil je genij, a imel je bolezen, ki se danes imenuje Tourettov sindrom ali Tourettova bolezen. Zanjo so značilne različne obsesije, Mozart jih je imel mnogo. Bil je obseden s številnimi urami, mačkami, velikostjo čevljev, varnostjo svoje žene, zato ga je bilo nenaravno strah, da bi jo izpustil iz hiše. Zanj so bili značilni pogosti motorični tiki, neprestano mrmranje in zlasti smeh, ki ga lahko opazimo pri bolnikih s Tourettovim sindromom, ter koprolalija – govorjenje zelo neprimernih besed, kletvic.
To je razvidno tudi v čudovitem filmu Amadeus iz sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat Tourettovega sindroma še niso poznali, zato tudi glavni igralec Tom Hulce ni vedel, da ga je Mozart imel. To so ugotovili šele pozneje. Toda o svojem liku je prebral toliko, da je res čudovito upodobil to, kar vidimo pri bolnikih s Tourettovim sindromom. Ti nočejo izreči slabšalnih besed, nočejo se tako smejati, a nekaj pride iz njih zelo impulzivno, kot je ta smeh.
Morda je zato nastalo čudovito delo Čarobna piščal z znamenito arijo Kraljice noči, ki je za pevke še posebej težka. Pravijo, da jo je Mozart napisal za prijateljico, s katero je imel afero in ga je prosila, naj napiše nekaj zanjo. Napisal je nekaj, kar res prihaja iz globin njegovih možganov s Tourettovo močjo ali silo. Še danes je to ena najtežjih arij.
Poglejmo še enega umetnika, ki je zbolel za težko virusno boleznijo, to je angleški dirigent in pianist Clive Wearing. Virus mu je uničil vse spominske centre v možganih. Ta človek dobesedno živi v časovnem razponu 30 sekund, torej vsega, kar je starejše od 30 sekund, ne prepozna. Vsakih 30 sekund se njegovo življenje, njegova zavest, njegovo čudenje, njegova bolečina ali sreča začnejo povsem na novo. Včasih piše svoj dnevnik: »Jaz sem zdaj. Zdaj sem buden.« Potem dve minuti pozneje napiše: »Zdaj sem buden.« Spet kaki dve minuti pozneje: »Sem buden.« In nato z velikimi črkami: »ŽIVIM.« Tako se vsakih 30 minut sprašuje, ali je še vedno tukaj, ali je živ. Ničesar se ne spomni, kaj se je zgodilo prej. Obstaja pa ena izjema. Ko ga posedijo ob klavir, igra čudovito. Igranje klavirja je spomin globoko v možganih, ki ga virus ni mogel izbrisati.
Prišli smo do velikana Mauricea Ravela. Njegova mati je bila Baskinja, oče je bil iz Švice; mati je bila barvita, lepa Južnoevropejka, oče pa švicarski inženir. Ravel je imel v sebi oba svetova. Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja je zbolel za skrivnostno boleznijo. Danes mislimo, da vemo, za katero. Toda bistvo je, da je ta bolezen izključila njegov levi del možganov in zlasti čelni del možganov.
Naj vas samo spomnim: medtem ko desni del možganov prevladuje pri glasbi in nam daje »timbre« oziroma barvo zvoka, čustva, se levi ukvarja s temami, strukturo, logiko, analizo, medsebojnim prepletanjem in interakcijami mnogih tem. Nekateri bodo rekli, da to delo, ki ga boste zdaj slišali, odraža njegovo nezmožnost uvajanja več tem in prehajanja med njimi, ohranjena pa je njegova sposobnost, da izrazi »timbre« oziroma zvočno barvo.
Čeprav ni zapletene glasbene strukture, ni boja različnih tem, ki se dvigajo in spuščajo, je le čudovita zvočna barva. Sta samo dve temi, ki se prepleteta kar osemkrat. To morda odraža prav tisti del možganov, za katerega se je pozneje izkazalo, da je pri avtorju obolel. Sam Ravel je o svojem Boleru zapisal, da gre po njegovem mnenju za »orkestralno tkanino brez glasbe«. Ker je imel prizadet čelni del možganov, je to občutil kot: »Moj um je poln idej, a ko jih hočem zapisati, izginejo.«
Samo pri človeku? Kakšen je namen glasbe z nevroznanstvenega vidika?
Ali je čudoviti občutek za glasbo značilen le za homo sapiensa? Do nedavnega je veljalo prepričanje, da je homo sapiens zelo pameten, neandertalec pa brutalen divji človek, ki ni govoril in ni poznal glasbe. A pred nekaj leti so v Sloveniji v jami, kjer naj bi živeli neandertalci, našli majhno kost z dvema luknjicama, staro približno 60.000 let. Prisluhnite piščali in si predstavljajte, kakšen zvok je verjetno znal proizvesti neandertalec.
Zadnji primer ne govori o glasbi, temveč o likovni umetnosti. Gre za čudovito sliko Georgea Frederica Wattsa (1886), znanega simbolističnega slikarja iz viktorijanske Anglije. Slika se imenuje Upanje. Prikazuje mlado dekle z zavezanimi očmi, ki sedi na globusu in ima zlomljeno harfo, na kateri je ohranjena le ena struna. Z zavezanimi očmi poskuša iz ene same preostale strune izvabiti čudovito glasbo. Morda je tu torej odgovor na vprašanje, ki smo si ga zastavili na samem začetku našega prispevka: Kakšna je vloga, kakšen je namen glasbe? No, ne vemo, a zagotovo obstaja, še posebej v zahtevnih in težkih časih. To je upanje.
________________________
* Zvezdan Pirtošek je zdravnik, nevrolog in visokošolski profesor. Bil je prvi predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana in dolgoletni predstojnik Katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Klinično in raziskovalno je aktiven predvsem na področju nevrodegenerativnih bolezni in kognitivne nevroznanosti. Za svoje prodorno, strokovno in človekoljubno delovanje na področju zdravljenja demence je leta 2018 prejel državno odlikovanje Red za zasluge.
Prispevek je nastal na podlagi najbolj obiskanega predavanja na festivalu Europa Cantat Ljubljana julija 2021, ki je bilo predvajano prek spleta v okviru programa PULSE. Celotno predavanje si lahko ogledate TUKAJ.
