Oblaki so rudeči

Pogovor z dr. Marjetko Golež Kaučič o vojaški pesmi in tematizaciji vojne v slovenskem ljudskem izročilu*

Konjeniška bitka. Panjska končnica iz Voklega na Gorenjskem, z letnico 1871, zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Foto: Marko Habič

Konjeniška bitka. Panjska končnica iz Voklega na Gorenjskem, z letnico 1871, zbirka Slovenskega etnografskega muzeja.
Foto: Marko Habič

 

Pesem je v težkih trenutkih lahko ohrabrujoča, tolažilna, opogumljajoča. So ljudski in ponarodeli motivi spremljali vojake na fronto? Jim olajšali samoto, strah, trpljenje? Kaj in kako so peli vojaki? O tem obstajajo dokumenti in (tudi zvočna) pričevanja, zato smo se ob obletnici temnega obdobja prve svetovne vojne poglobili v človeško in kulturno razsežnost petja v vojnem času s pomočjo strokovnjakinje dr. Marjetke Golež Kaučič. Avtorica številnih publikacij na teme ljudskih balad, urednica in soavtorica obsežne znanstvenokritične izdaje Slovenske ljudske pesmi ter raziskav na specifično temo vojaške pesmi in pesmi, ki tematizirajo vojno v slovenskem prostoru (Fantje se zbirajo, založba ZRC SAZU), je predstojnica Glasbenonarodopisnega inštituta Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

 

Začnimo pri definiciji vojaške pesmi.

Govorimo o zvrsti, ki sodi v območje fantovske pesmi in je zelo blizu ljubezenski pesmi. Imamo pa tudi pesmi, ki tematizirajo vojno, vojake in vojske, a niso nujno vojaške pesmi. Ohranili smo razmeroma malo primerov, razlogi za pomanjkanje pa so lahko različni. Slovenska Primorska je na primer zastopana z izredno maloštevilnimi primeri. Obstajata dve teoriji: zborovska pesem je tu prevladala nad ljudsko pesmijo, hkrati je bilo območje drugačno, malo bolj oddaljeno od osrednje matice. Po drugi strani pa je tudi politično in družbeno okolje vplivalo na to, da se ljudska pesem ni toliko širila, kot se je v osrednjem ali pa celotnem območju slovenske pokrajine.

V vojaški pesmi vojak govori vedno v prvi osebi?

Velikokrat, ni pa nujno. Na primer tudi ljubica se v teh pesmih poslavlja od vojaka. Govorimo predvsem o slovenskih pesmih o vojaščini in vojskovanju. Ker so si tako blizu, je zelo težko žanrsko natančno opredeliti, katera je zares vojaška pesem.

Vojaki so pisali pesmi tudi po spominu na neko vojno dogajanje. Vojak, ki je bil na primer v Bosni leta 1878, je napisal pesem, ki je postala ponarodela in ljudska. Lahko rečemo, da gre za vojaško pesem oziroma pesem, ki jo je vojak zložil na podlagi lastne izkušnje na nekem bojnem polju, kot udeleženec.

Na področju neposrednih pričevanj pa imamo dodatno zanimivost: izbor pesmi, ki so jih vojaki posneli leta 1916 v Judenburgu na avstrijskem Koroškem, kjer so slovenski vojaki služili in se vojskovali v času prve svetovne vojne skupaj z vojaki drugih narodnosti: bosanskimi, italijanskimi, češkimi, slovaškimi in tako naprej. Imamo dve zgoščenki, ki ju je izdal Österreichische Phonogrammarhiv. Tam je nekaj pesmi, ki tematizirajo vojno, po večini pa so ljubezenske. So pesmi, ki jih pojejo vojaki, ampak govorijo o domotožju, o tem, kako bi se radi vrnili, o odnosu do ljubice, do svoje matere in očeta. Raziskovalec Leo Hajek, vodja Phonogrammarhiva v tistem času, je kot zanimivost povedal, da Slovenci najraje pojejo bolj lirične in refleksivne pesmi, nobenega marša. Na tej osnovi lahko ugotovimo, da se značaj Slovenca kaže tudi v slovenski pesmi, ki tematizira vojsko in vojaščino. To ne pomeni, da slovenski vojak ni bil pogumen: seveda je bil, po značaju pa je izbiral pesmi, ki so bile najbližje njegovemu čutenju: ljubezenske, fantovske, z vključevanjem tematizacije okolja, v katerem je bil, in vojsk, v katerih je deloval.

Pesem Bolni junak. Pel Gregor Malešič, vojak; zapisal Franc Kramar, 1909, Podklanec, Bela krajina. Rokopisni zapis Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi (OSNP), arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (GNI O 9337).

Pesem Bolni junak. Pel Gregor Malešič, vojak; zapisal Franc Kramar, 1909, Podklanec, Bela krajina. Rokopisni zapis Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi (OSNP), arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (GNI O 9337).

 

V večnarodnih okoljih, kot je tisto avstro-ogrske vojske, obstajajo tudi primeri ‘kontaminiranega’ jezika?

Seveda obstajajo, te so tako imenovane makaronarske pesmi, v katerih se pojavljajo različni jeziki, v našem obmejnem prostoru največkrat slovensko-italijanski ali slovensko-nemški. Najbolj raziskani področji sta avstrijska Koroška in Štajerska. Tu je največ tovrstnih pesmi. Izmenjava jezikov se pogosto pojavlja tudi v evropskem prostoru, vsakič, ko pride do stika dveh narodov in jezikov. Niso pa vojaške pesmi.

Konflikt je verjetno spodbujal k poudarjanju specifike lastne narodnosti?

To je verjetno, raziskave pa ne odgovarjajo na vprašanje, saj v večini primerov ne govorimo o pesmih, ki so nastale v jarkih prve svetovne vojne. Vojaške pesmi (ali pesmi, ki tematizirajo vojno) uporabljajo namreč ljudsko pesem, ki je najprej tematizirala dogodek iz daljne preteklosti. V besedilu ga nato zamenjajo z dogodkom iz prve ali druge svetovne vojne. Se pravi, da ohranijo pesem in zamenjajo vsebinski drobec. To se dogaja velikokrat.

Ljudska pesem je izrazito improvizacijska dejavnost, zato se lahko toliko spreminja. Pripovedne pesmi so izjema, saj ne doživljajo toliko besedilnih sprememb, imajo pa veliko krajevnih različic, z variacijami pokrajinsko obarvanih, narečnih besed. Vsebina ostane nedotaknjena, včasih se spremenijo zaključek ali junaki. Tudi pripovedne pesmi tematizirajo vojno, na primer s številnimi zgodbami o zvestih ali nezvestih dekletih, ki čakajo na vrnitev fanta iz vojaške službe, ki je v avstro-ogrski vojski trajala sedem let. Čakanje na vojaka je zelo razširjena tema.

Na vojaka čaka vedno samo dekle?

Najpogosteje, pesmi pa govorijo tudi o materi, očetu, bratih in sestrah. Večkrat se sam vojak sprašuje, če bo kdo čakal na njegovo vrnitev. V njegovih mislih je vedno prisotna refleksija nazaj, na svoje bližnje, na tiste, ki jih zapušča. Pred prvo svetovno vojno imamo tudi pesmi o ljubici, ki gre s svojim fantom ali možem na vojsko (v časih najemniške vojske). V obdobju, ko je bila vojaška služba dosmrtna, so lahko ženske odkupovale svojega ljubega z denarjem, da mu ni bilo treba tvegati življenja, saj se večkrat ni vrnil ali se je vrnil ranjen, pohabljen. Ti primeri dokazujejo, da so tudi tisti, ki niso neposredno udeleženi v vojni, v ljudskih pesmih tematizirani in omenjeni.

Bitka konjenikov s pešci; panjska končnica iz Čirč na Gorenjskem z letnico 1871, zbirka Slovenskega etnografskega muzeja Foto: Marko Habič

Bitka konjenikov s pešci. Panjska končnica iz Čirč na Gorenjskem z letnico 1871, zbirka Slovenskega etnografskega muzeja.
Foto: Marko Habič

 

Dvoboj konjenikov. Panjska končnica iz Poljanske doline z letnico 1907, zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Foto: Marko Habič

Dvoboj konjenikov. Panjska končnica iz Poljanske doline z letnico 1907, zbirka Slovenskega etnografskega muzeja.
Foto: Marko Habič

 

Prva svetovna vojna pa je slabo tematizirana v ljudski pesmi. Zakaj?

Prva svetovna vojna je pustila veliko sledi v narodnem kulturnem spominu, je pa zelo vplivala na emotivni del. Zato se ne pojavlja toliko v spominjanju, kako so se posameze bitke dogajale, bolj v obče človeškem odnosu do tega vojnega dogajanja. Vojna je predstavljala hud preizkus. Slovenci poleg tega niso služili v lastni vojski, vedno so bili pod tujim gospodarjem, vojskovodjem ali kraljem in to kljub temu, da so se borili za domačo zemljo. Gre za neko shizofreno situacijo: borili so se za domačo zemljo, ki ni bila nacionalno njihova. V vojno so morali: nihče jih ni vprašal, ali hočejo na fronto: bili so prisiljeni, rekrutirani, po drugi strani pa so vedeli, da se borijo za lastno zemljo, da bi je kri ne napojila, čeprav jo je dejansko močno.

Vemo, kakšna je bila na primer Soška fronta, vendar izkušnja ni vplivala na to, da bi vojaki tematizirali samo vojskovanje, temveč čustvovanje ob vojskovanju. Obstajale so tudi pesmarice, ki so z marši in ohrabrujočimi pesmimi opogumljale vojake prve svetovne vojne. Sedemnajsti polk, ki je služil v Judenburgu, pa je najraje prepeval lirske in razpoloženjske pesmi. Vojaki so peli te pesmi tudi zato, da so se povezali s slovensko zemljo, predvsem pa z domačim krajem. Takrat je bila pokrajinska pripadnost zelo močna (kar velja še danes), zato so pesmi odražale močno navezanost na tisto območje, iz katerega je vojak izhajal. To je zelo vidno v ljudski pesmi, ne glede na to, da se potem širi po celotnem slovenskem ozemlju v raznih variantah in je včasih težko določati izvor. Za ljudsko pesem lahko ugotovimo iz same vsebine, kam bi sodila, zaradi podrobnosti, ki kažejo na določen kraj. V popotovanju ljudske pesmi pa se določen element lahko spremeni s posebnimi značilnostmi, ko pride v stik s tradicijo druge pokrajine.

V ljudski pesmi ne moremo natančno določati časa in prostora. Ima sploh smisel specifično govoriti o pesmih prve svetovne vojne?

Dejansko nima smisla. Lahko določimo pripadnost samo zaradi nekega besedilnega drobca. Če govorimo na primer, da bomo Laha spravili iz slovenskih dežel, vemo, da je pesem iz prve svetovne vojne. Tudi pravni elementi ali družinska razmerja nam lahko ponudijo bistvene podatke. Lahko prepoznamo obdobje, ko pesem na primer govori o tem, da je bil neki vojak oblečen v določeno suknjo. Ko pojemo »Prišli so k meni štirje rumeni …«, govorimo o novačenju.

Na začetku je vedno neki nadarjeni posameznik, katerega pesem se širi prek ustnega izročila, kasneje v pesmaricah ali z drugačnimi komunikacijskimi kanali. Včasih ljudska pesem pride k nam iz drugih koncev Evrope: je motiv, snov, prilagojena slovenskim razmeram, občutju, realnosti.

Zato bi raje rekla, da so se nekatere pesmi pele v prvi svetovni vojni in da sodijo v tisto obdobje, da so jih peli slovenski vojaki.

Obstajajo primeri tematizacije posebno pomembnih bitk?

Pesmi tematizirajo neko občutje, delno tudi vojsko, ne pa posameznih bitk. Ljudsko izročilo na Slovenskem tega ni tematiziralo. Pravzaprav naj bi to veljalo tudi širše: ko sem raziskovala evropsko izročilo, nisem namreč zasledila veliko primerov. Tudi nemško izročilo tematizira predvsem žalost vojaka, ki se mora posloviti ali ve, da bo umrl na bojišču. Spet pa ne najdemo bitk. Kasneje, predvsem v partizanski pesmi, bo drugače, ker so bile to avtorske pesmi, kljub temu da so imele ljudsko matrico. Poznamo avtorje glasbe in besedil. Partizani in njihovi vodje so večkrat uporabljali ljudsko melodijo, kar je zelo značilno. Uporabiš ljudsko pesem, da prideš do najširšega občinstva. Občinstvo najbolj pozna ljudske pesmi, ki izhajajo iz naroda. Partizanski komisarji so jih izkoristili, da so se približali ljudem. Mislim na primer na zelo znano pesem o bolnem junaku, prenešeno iz stare pripovedne ljudske pesmi, v kateri padli vojak izrazi željo, da ga pokopljejo in zraven položijo sabljo in puško.

Vojaška godba. Panjska končnica avtorja Leopolda Layerja iz Kranja z letnico 1843, zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Foto: Marko Habič

Vojaška godba. Panjska končnica avtorja Leopolda Layerja iz Kranja z letnico 1843, zbirka Slovenskega etnografskega muzeja.
Foto: Marko Habič

 

Ljudska izraznost je zelo neposredna, nikoli ne skuša olepšati stvari, prinaša pogosto krute podobe.

Slovenci smo jedrnati, povemo naravnost. Jezik ljudskih balad je zelo izčiščen, malček privzdignjen iz narečja, saj je tudi spojen z melodijo. Tudi sama struktura je taka: dramatičen prikaz, jedro oziroma dogodek, smrt in konec. Pripovedne pesmi so tako zgoščene, da imamo redko trideset kitic. Nekateri raziskovalci iz tujine menijo, da so samo fragmenti (v baladah drugih narodov je pesem s tridesetimi kiticami kratka). V resnici gre za način izražanja slovenskega baladnega izročila. Ko poslušate ljubezenske pesmi, kot je Smrt na plesu, ki govori o zločinu zaradi ljubosumja, je v osmih ali devetih kiticah konec, vse je povedano.

Kako so ljudski pevci (in njihovi poslušalci) doživljali petje o tragičnih dogodkih?

Lahko citiramo primer pesmi o detomorilki, ki izhaja iz resničnega dogodka. V Ljubljani je bila Urška Mandlovka obsojena na vislice. To je tematizirano v sodniških spisih 17. stoletja. Storila je detomor, ker je bilo nezakonsko materinstvo takrat izjemno zasramovano. Nezakonsko materinstvo je bilo zelo razširjeno in stigmatizirano, zato je prišlo v ljudsko pesem, da bi doseglo neko katarzo. Zanimivo je, da se o zločinih in tragedijah poje tudi z veselimi melodijami. To ne pomeni, da avtorji in izvajalci niso razumeli tragične razsežnosti dogodka, ampak niso smatrali, da bi ga zaradi tega morali peti še v molovskem načinu. V slovenskih baladah se zgodba predstavlja nevtralno in celo z refrenom, ki po našem prepričanju ne sodi v tako pesem. Smrt, nasilje, tragedije so del življenja in se zato spreminjajo v pesemsko izročilo.

O tragičnih življenjskih dogodkih se lahko poje, o vojnih dogodkih, o tragedijah na bojiščih pa raje ne, ker je vojna ‘izjemno’ stanje?

Ljudske pesmi tematizirajo stvari, ki se dogajajo pogosto in v vseh obdobjih, ne pa hudo obdobje, ki traja določeno število let, čeprav je prineslo strahotne posledice. To ni zadeva ljudstva, kar pomeni, da tematizacija vojnih dogodkov ni bila relevantna za celotno prebivalstvo. Problem je bil le ta, ali se bo ta človek, ki je odšel na fronto, vrnil. Najdemo tematizacijo grozljivih posledic vojne, ne pa boja. Tematizirani so vojni dogodki pred prvo svetovno vojno, na primer napad na Beograd ali Ljubljano ali pohod napoleonskih čet. Pesmi nikoli ne obravnavajo snovi v udarnem smislu, temveč tematizirajo dogodek, v katerem je udeležen človek, ki se mu je nekaj zgodilo. Gre vedno za človeški vidik.

Kako se poje ljudska pesem?

Najprej bi povedala, da se ljudska pesem na Slovenskem vedno poje, redkokdaj imamo recitative. Za Slovence je tudi tipično, da je ljudska pesem večglasna, vsaj »na tretko«. Enoglasne pesmi so samo, kadar je v skupini pevcev samo en obvladal pevske prvine. Ljudski pevci ne skrbijo za rekonstrukcijo geneze neke pesmi: ko je pesem »stara«, pomeni, da je lepa, pripovedna, da se jih je dotaknila in je zato postala pomembna. To je treba vedeti in upoštevati, ko raziskujemo in definiramo ljudsko pesem, izhajajoč iz tega, kako jo pevci doživljajo in interpretirajo. Včasih je to popolnoma neinterpretativna zadeva. Pevec poje, v sebi doživlja vsebino in ne izkazuje zunanjega patosa kot na primer operni pevec. Tudi ko govori o tragičnem dogodku, na njegovem obrazu ne boste videli izrazov, ki bi ponazarjali grozo. Sama vsebina govori skozi njega in njegovo petje.

Pesem Skesani radovoljec. Pel Jožef Hren, zapisal Franc Kramar, 1911, Zagorica pri Dobrepolju, Dolenjska. Rokopisni zapis Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi (OSNP), arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (GNI O 6825).

Pesem Skesani radovoljec. Pel Jožef Hren, zapisal Franc Kramar, 1911, Zagorica pri Dobrepolju, Dolenjska. Rokopisni zapis Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi (OSNP), arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (GNI O 6825).

 

 

 

_____________________

* Pogovor je nastal v sodelovanju z deželno revijo zveze zborovskih društev Usci Furlanije Julijske krajine CHORALIA.