Odšel je Janez Karlin (1922–2019)

Foto: Rade Bakračević

 

Pevci neštetih zborov, ki že več kot pol stoletja na odru mariborskega Uniona predstavljajo svoje najboljše izvedbe, bodo pogrešali zvestega poslušalca: 7. junija je v sedemindevetdesetem letu preminil Janez Karlin. Od leta 1959 do 1997 je vodil mariborsko krovno organizacijo kulturnih društev in v tem času so se razvila zborovska tekmovanja, ki izrabljajo izjemne lastnosti dvorane Union za izvajanje vokalne glasbe. Posrečena akustika je neke vrste nagrada za Antona Götza, ki je bil sam zborovski zanesenjak in je leta 1911 dogradil še zmeraj edino koncertno dvorano v mestu.

 

Janez Karlin se je rodil leta 1922 v Rogaški Slatini in si za življenjski poklic izbral učiteljevanje, kar ga je najprej vodilo po vaških šolah Obsotelja in prek Poljčan v Maribor, kjer se je leta 1950 zaposlil na poklicni tekstilni šoli. Ta se je kmalu preselila v Kranj, on pa je v šolski reformi konec petdesetih nadgradil svojo strokovno izobrazbo, poučeval na nekaj osnovnih in srednjih šolah, dokler ni prevzel vodenja Osnovne šole Ivan Cankar, ki je pod njegovim ravnateljevanjem postala zelo cenjena in kjer je po skoraj treh desetletjih dočakal upokojitev. Bil je priznan šolnik, odprt za novosti in mnogo let je vodil skupnost ravnateljev. Za zasluge in dosežke je bil nagrajen z najvišjim pedagoškim – takrat Žagarjevim – priznanjem.

Karlin je bil po prepričanju »prosvetar« – razsvetljenec, svetovljan in kar še lahko potegnemo pozitivnih pomenov iz tega pojma. Šolski pouk je bil le ena od priložnosti, da ljudi popelje k omiki, razdajal pa se je še na druge načine. Predvsem je bilo to kulturno delovanje, v katerega je vstopil kot najstnik v rogaški gledališki skupini in po osemdesetih letih moramo v mariborski ZKD poiskati zamenjavo zanj kot predsednika Mentorskega foruma. Kulturo je razumel kot skupno dobro, za katero je potrebna vzajemna skrb in je ni dovoljeno prepustiti logiki trga oz. potrošniškemu obnašanju. Pa tudi ne birokratski logiki države, zato se je zelo aktivno vključeval v vse načine avtonomnega upravljanja kulture, od združenj kulturnih delavcev, do samoupravne kulturne skupnosti in odgovornega članstva v svetih kulturnih zavodov. V teh vlogah se je znal postaviti za pravo stvar in vemo, da je bil on tisti, ki se je pred desetletji odločilno zoperstavil ukinitvi mariborske operne in baletne hiše. Vse pa je izviralo iz Karlinove pripadnosti gibanju kulturnih društev, trdoživi mreži z bogato tradicijo in izbrušenimi načeli. Izkazal se je kot dolgoletni vodja takrat enega najuspešnejših kulturnih društev Slava Klavora in sodeloval je pri oblikovanju Zveze kulturnih organizacij, ki je na doslej najboljši način združevala težnje po neodvisnem odločanju, množičnem udejstvovanju, vrhunskih ustvarjalnih dosežkih in odprtosti za nove ideje. Karlinova zamisel so bila šolska kulturna društva, za katera so kasneje pravniki razsodili, da niso legalna, ker člani niso polnoletni, kot pedagoške metode pa jih niso razumeli, a so se mnoga ohranila in imajo velik pomen za vključevanje mladih v kulturno delovanje.

Foto: Igor Napast

 

Karlinova ljubezen pa je bilo gledališče. Sodi v plejado slovenskih režiserjev, ki so po spletu okoliščin ostali amaterji, a se po svojih dosežkih uvrščajo med vsem znane gledališke ustvarjalce: Petrovčič, Čebulj, Belina, Bole Vrabčeva, Končan idr. Na noge je postavil pravo amatersko gledališče, v katerem so se zvrstila odrska dela Lutowskega, Mikelna, Zupančiča, tudi Anouilha, Behana, Syngea, Brechta itd., skupaj 70 premier. Karlin je imel kot pedagog dober občutek za gledališke talente in kar štirje iz njegovih zasedb so kasnejši prejemniki Borštnikovega prstana: Benedečič, Muhičeva, Kalezićeva in Novak. Med gledališke vrhunske profesionalce pa jih je odšlo še precej več: Ribičeva, Pavalec, Boštjančič, Sivčeva, Ogner, Kokotova, Hudalesova in drugi. Toda še na desetine jih je, ki so šli skozi njegovo »gledališko šolo« in jih je kot nadarjene amaterske igralce poznala cela Slovenija. Vrhunsko podporo so jim nudili pri jeziku Bruno Hartman in Jože Filo, pri scenografiji Maks Kavčič in Tošo Primožič ter drugi. S kritiškim peresom jih je redno spremljal Vasja Predan, ki je visoko ocenil njihove izvedbe in se ob tem čudil, da v mestu niti lastnega odra nimajo, ampak se vozijo na vaje v kulturne domove po bližnjih krajih. Kljub temu so kar za nekaj let zasedli tekmovalni vrh jugoslovanskega amaterskega gledališča.

Za svoje umetniško in organizacijsko delovanje je bil deležen mnogih nagrad in priznanj, bil je častni član ZKD, prvi dobitnik zlate plakete JSKD, lani pa je postal tudi častni meščan Maribora. Ta status mu je mariborska javnost neformalno priznala že zdavnaj, ko ga je sprejela kot »kulturno ikono« mesta. S svojo pojavo na razstavah, koncertih, dramskih in opernih predstavah, plesnih performansih pa tudi lutkovnih igricah, odrskih nastopih v okoliških kulturnih domovih, okroglih mizah o kulturni politiki itd. je dajal tem dogodkom posebno legitimnost in vsi so ga pogrešali, če je manjkal. Okoli njega se je zbiral važen del kulturne javnosti, ki ji ni vseeno, kam gre mariborska kultura. Tako vlogo je opravljal prav do konca življenja.

Ko gre za zborovsko petje, je bil že v petdesetih organizator prvih jugoslovanskih zborovskih srečanj v Mariboru in potem od samega začetka v šestdesetih republiških tekmovanj, kmalu poimenovanih kot Naša pesem. Sledila so bienalna mednarodna tekmovanja pevskih zborov, poimenovana po Gallusu in sprejeta v shemo najprestižnejših tekmovanj za veliko zborovsko nagrado Evrope. Ta kontinuiteta je nedvomno prispevala k visoki ravni zborovskega petja v Sloveniji, ki je obenem plod in spodbuda njegove množičnosti. Pomemben del zaslug za to je imel belolasi gospod v prvi vrsti avditorija, ki ni izpustil nobenega tekmovalnega koncerta in bo njegova pojava ostala v spominu mnogim nastopajočim pevcem. Pogrešali ga bomo!

Foto: Rade Bakračević