Mladinski pevski festival Celje sodi med pomembnejše pevske dogodke v Sloveniji. Odmeva tudi v širšem evropskem prostoru, nekateri ga uvrščajo celo ob bok uglednim mladinskim zborovskim prireditvam, kot sta festivala v Neerpeltu na Nizozemskem in v Nantesu v Franciji. Vsekakor je to v pevskih krogih opazen dogodek, ki v svojem programu vselej ob tekmovalnost postavlja tudi druženje in skupno petje, ob tem pa še izobraževanje, izmenjavo mnenj in dragocenih izkušenj. Festival spodbuja skladatelje k ustvarjanju novih del, svežih in dostopnih, ki gredo v korak s časom. To je ena ključnih značilnosti, ki vzbudi zanimanje mladih za petje v zboru in posledično oblikuje podobo Mladinskega pevskega festivala že od njegovih začetkov, pa vse do danes.
S festivalom skozi čas
Že takoj po drugi svetovni vojni so se rodile pobude za ustanovitev Mladinskega pevskega festivala v Celju. Kraj je bil glasbeni muzi vedno naklonjen, v njem so že takrat delovali številni pevski sestavi. Tako se je leta 1946 pod vodstvom učitelja in zborovodje Jurčeta Vrežeta zbralo 3000 mladih pevcev iz Celja in okolice, da bi skupaj zapeli ter glasbi vdahnili mladostno svežino in radost. S tem dogodkom se je začel Mladinski pevski festival v Celju. Sledila so srečanja zborovodij, pevovodski tečaji, občinska in okrajna srečanja zborov, spodbude skladateljem k ustvarjanju novih del. Od leta 1963 se dogodek odvija bienalno, skupnemu petju pa se je pridružilo še tekmovanje. Prireditev je postala mednarodna. Sčasoma so se oblikovala primerna pravila tekmovanja, vse več tekmujočih zborov je prihajalo iz tujine. Iz leta v leto je rasla tudi kakovost njihovega petja. »Festival je postal gibanje. Postal je nepogrešljiv vzgojni dejavnik, vsakokratna prireditev pa prispevek k bogatenju slovenske glasbene kulture,« tako je leta 1983 zapisal vsestranski glasbenik in kulturni delavec Edvard Goršič.
Na zadnjem festivalu leta 2017 je slavil OPZ Državne opere Jekaterinburg iz Rusije, ki je v Celje prinesel »profesionalno« raven petja.
Sledila je – kot se še vsi dobro spomnimo – pandemija koronavirusa in kulturni molk.
Foto: Josip Pelikan
Po koroni novo rojstvo
Obdobje izoliranosti zaradi pandemije je pomenilo za slovensko zborovsko petje pravi šok, pevska abstinenca je razdrla vse zborovske navade in dosežke, ki so jih pevci postopoma pridobivali skozi leta. Vsak je pokušal na svoj način ohranjati pevsko kondicijo, marsikateri zbor pa je zaradi tega celo utihnil.
Utihnil je tudi Mladinski pevski festival v Celju, ki se zdajle počasi postavlja na noge. Ni se še vrnilo skupno petje, počasi bo nazaj tudi to.
Letos so pri organizaciji združili svoje moči Javni sklad RS za kulturne dejavnosti z območno izpostavo Celje, Mestna občina Celje, Zavod Celeia iz Celja ter celjska Zveza kulturnih društev. Z letošnjim letom začenja festival novo poglavje v svoji zgodovini. Prvič je gostil bienalno državno tekmovanje mladinskih pevskih zborov, ki se bo v bodoče izmenjevalo z mednarodnim tekmovanjem.
Zanimiv program je letos vključeval revialne nastope zborov ter tekmovanje mladinskih, dekliških in mladinskih mešanih zborov, vmes pa še zanimive delavnice in predavanja, ki so bila namenjena v prvi vrsti bodočim zborovodjem, študentom na visokošolskih ustanovah, ki prav zdaj stopajo svoje prve poklicne korake v svet zborovske glasbe. Vrnili so se tudi pevski nastopi na prostem, v prelepem starem mestnem jedru Celja.
Uvod v letošnje festivalsko dogajanje je bila takoimenovana Pesemca – revija otroških in mladinskih zborov občin Celje, Dobrna, Vojnik in Štore, na kateri je 3. aprila nastopilo 16 otroških in mladinskih pevskih sestavov. Zapeli so v dvorani Celjskega doma, ki ga v kratkem čaka temeljita prenova prostorov in akustike.
Narodni dom je dan pozneje na stežaj odprl festivalska vrata več kot tisoč pevcem in prav tolikim poslušalcem. Na uvodnem festivalskem koncertu je najprej zazvenela svečana fanfara v izvedbi učencev Glasbene šole Celje. Sledil je spomin na tekmovanje leta 1965, ko je zlato lovoriko domov odnesel otroški zbor osnovne šole Trnovo iz Ljubljane pod vodstvom Majde Hauptman. Ohranjen je posnetek nastopa trnovskih otrok, posnetek nekoč zelo priljubljene Simonitijeve Čriček na vrtu, ki je prav ganljivo odprl festival. Dirigentka Majda Hauptman se z radostjo spominja tekmovanja, ko sta poleg omenjene zazveneli še Arničeva skladba in prelepi Zvončki Marija Kogoja, njen nastop pa je na vrh uvrstila sedemčlanska žirija, v kateri sta sedela tudi skladatelja in dirigenta Radovan Gobec in Ubald Vrabec. Prelepemu posnetku trnovskih osnovnošolcev je sledil nastop istih pevcev pod vodstvom iste dirigentke in njene naslednice Petre Frece Šilak. Pred desetimi leti so se namreč pevci ponovno zbrali in v isti zasedbi prepevajo še danes.
Petkov uvodni nastop so dopolnili vsi trije celjski gimnazijski zbori, zbor I. gimnazije v Celju, zbor Šolskega centre Celje in zbor Gimnazije Celje – Center ter gostje z II. gimnazije Maribor, naslednji dan pa so na svoji reviji zapeli še gostje z avstrijske Koroške – zbor Sweathearts iz Dobrle vasi, zbor Glasbene šole KGBL, zbor Osnovne šole Markovci ter trije srednješolski zbori iz Celja: DPZ 1. letnika Gimnazije Celje – Center, Vokalna skupina MBH Glasbene šole Celje in FaVoZa – Fantovska vokalna zasedba Gimnazije Celje – Center.
V soboto, 6. aprila, so – prav tako v Narodnem domu – pred številnimi navijači in ljubitelji zborovskega petja nastopili letošnji tekmovalci: osem mladinskih zborov, dva dekliška in dva mešana mladinska zbora. Vsi so se lepo izkazali in seveda nestrpno čakali na razglasitev rezultatov. Strokovna žirija, ki so jo sestavljali Damijan Močnik, Helena Fojkar Zupančič, Katja Gruber, Barbara Kovačič in Tadeja Vulc, je zlato priznanje z odliko dodelila šestim zborom, dvema dekliškima in štirim mladinskim, zlato priznanje so si prislužili trije mladinski zbori in dva mladinska mešana zbora, srebrno pa en mladinski zbor. Žirija je razdelila tudi več posebnih priznanj, ki so nagrajevala posebno prepričljivost in odličnost, česar je bilo na tem tekmovanju kar precej, tako med zbori kot med dirigenti, korepetitorji in tudi skladatelji. Če povzamem: zbori so bili brez izjeme dobro pripravljeni, pevci so lepo reagirali na spodbude zborovodij, čutiti je bilo pristen stik med njimi, zbranost in vznesenost. Ali je tudi strokovna žirija zaznala dobro razpoloženje med pevci, lepe interpretacije tudi kar zahtevnih skladb in razigranost v interpretaciji sodobnih del, ki so vključevala tudi odrski nastop? Helena Fojkar Zupančič: »Znotraj žirije so se mnenja o kakovosti tekmujočih zborov občasno razlikovala, kar je povsem normalno, vendar pa smo pri ključnih stvareh zasledovali podobno. Menim, da so bili zbori korektno ocenjeni in lepo nagrajeni za svoje petje. Pomembno je, da izpostavimo tisto, kar je dobro, s pisno oceno pa pokažemo na področja, kjer ima zbor še priložnost za napredek, in jih hkrati spodbudimo za nadaljnje kakovostno delo. Kakovost tekmujočih zborov dokazuje že dejstvo, da so bili sprejeti na tekmovanje. Vseh dvanajst zborov je bilo dobro pripravljenih, štirje med njimi pa so temu dodali še nekaj več.«
Kaj je žirijo najbolj prepričalo pri nekaterih zborih, je povzela Barbara Kovačič: »Moja prioriteta je vedno dobro oblikovan zvok in muzikalnost izvedbe, to sta dva parametra, ki ju najprej slišim. Zvok mora biti naraven, odprt in podprt, zaokrožen, homogen v vseh dinamičnih stopnjah, v vseh registrih.« S tem se strinja tudi Helena Fojkar Zupančič in pojasnjuje: »Telo je najbolj prožen instrument, vse pa je odvisno od tega, kakšno percepcijo in idejo o zvoku in oblikovanju skladbe ima dirigent. Slišali smo zelo zrelo mladinsko petje pa tudi bolj otroško.«
Kaj je v posameznih kategorijah določilo zmagovalce? Barbara Kovačič: »Najprej dobra izbira programa, tehnične prvine so bile kar odlične, prav vsakemu zboru pa se je tudi kaj ponesrečilo, tako da so pravzaprav detajli določili zmagovalca.« Helena Fojkar Zupančič: »Oba dekliška zbora sta bila odlična, res pa zelo različna, oba sta imela tudi pomanjkljivosti, ki so nas vodile pri ocenjevanju.«
Vsi trije zmagovalci so bili vidno navdušeni. Zborovodkinja Mladinskega pevskega zbora GŠ Rogaška Slatina, Andreja Došler: »To je nagrada za ves trud, za vse številne vaje, na katerih smo se pripravljali za nastop na tem veličastnem odru. Kogojeve Trobentice zbor zelo rad poje, z njimi smo se predstavili že lani na Zlatih grlih v Gorici in na regijskem tekmovanju, letos pa smo izjemno napredovali tudi po zaslugi gospoda Stojana Kureta, ki je delal z nami in nas usmerjal pri muziciranju.«
Erik Šmid (Dekliški zbor Gimnazije Kranj) in David Preložnik (Dekliški zbor Gimnazije Celje – Center) sta bila prijetno presenečena in navdušena. Erik Šmid: »Dirigenti pravimo, da naše delo nikoli ni končano. Z vsako zasedbo začnemo septembra od začetka in gradimo do konca šolskega leta, včasih se posreči bolj, včasih manj, tokrat smo bili uspešni.« David Preložnik: »Z Erikom sva letos oba že dobro upeta, za nama je že Potujoča muzika. Tadejin Strah in Makorjeva Nevesta , ki sta našemu zboru prinesla posebno priznanje, sta nam res lepo uspeli, mislim, da je bil prav danes vrhunec tiste energije, ki je za to potrebna.«
Delavnice in posvetovanja kot pomemben del festivala
Drugi dan festivala je bil posvečen izobraževanju bodočih pa tudi že aktivnih zborovodij. V Celjskem domu je zbranemu občinstvu svoj način dela s šolskimi zbori predstavila zborovodkinja, pedagoginja in skladateljica Katja Gruber. Poznamo jo kot vestno in zagnano zborovodkinjo, ki na tekmovanjih s svojimi pevci ničkolikokrat poseže po najvišjih priznanjih. Ima bogate izkušnje z osnovnošolskimi zbori, saj jim svoj trud in prizadevanja posveča že dobra tri desetletja. Njeno predavanje je obsegalo celo vrsto nasvetov, predlogov, ocen in mnenj, ki si jih je izoblikovala skozi leta aktivnega posvečanja zborovski glasbi, predvsem tisti, ki jo oblikuje z mladimi. Kaj je po njeni oceni ključnega pomena pri tem? »Predvsem to, da otroci začutijo, da je delo v skupini prijetno, da smo prijatelji, da skupaj rastemo in skupaj občutimo slast zborovskega petja tudi takrat, ko premagujemo ovire, se bodrimo, ko je težko, in uspešno oblikujemo skupnost.« Pot do uspeha pa seveda ni preprosta, najlažje jo zborovodja premaga, če si zagotovi spoštovanje, red in točnost, pa ne le pri pevcih, tudi v šolskem kolektivu, ki včasih ne razume, da je njihovo delo več kot le nastop na proslavi, da je to dobra investicija za otrokovo prihodnost.
Odziv na predavanje Katje Gruber je bil odličen. Špela, Nika in Pika, študentke ljubljanske Akademije za glasbo, se bodo verjetno v kratkem znašle v isti vlogi, zato jim je bilo marsikaj, kar so slišale na tem predavanju, novo in zelo poučno. Zlasti organizacijskih trikov na šolah še ne poznajo, zato so o tem z zanimanjem prisluhnile. »Ker nimamo izkušenj, bo na začetku gotovo naporno, čez čas, ko se navadimo, bo pa zelo fajn,« so se strinjale vse tri.
Sebastjan Vrhovnik, izredni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, je s svojimi študentkami pripravil predavanje in demonstracijo uporabnosti kanonov, od tistih za razvoj glasov pa do tistih za koncertno rabo. Z demonstracijskima zboroma so študentke in njihov profesor oblikovali simpatično delavnico, v katero je bilo aktivno vključeno tudi občinstvo.
»Kanon je super pripomoček za razbijanje monotonosti na vajah. Priložnosti in možnosti za aktivacijo pevcev je neskončno in nešteto. Zelo hitro si jih je mogoče zapomniti, tako da ne potrebujemo notnega zapisa. Na akademiji uporabljam kanone tudi pri pouku dirigiranja kot uvod v spoznavanje polifonije.« Delavnico sta spremljali tudi profesorici Bernarda Rakar, ki poučuje na Osnovni šoli Medvode in ljubljanski Akademiji za glasbo, ter Mihaela Pihlar, učiteljica glasbe na Osnovni šoli Podčetrtek. Obe se pogosto poslužujeta kanonov pri pouku. Bernarda Rakar se z njimi ukvarja na Akademiji za glasbo v okviru Orffovega praktikuma, kjer študentje sami sestavljajo kanone, poleg petja vključujejo še orffove instrumente, gib in ples, kar je zanje zanimiv izziv. Mihaela Pihlar uporablja kanone za upevanje, to je pravzaprav prva priložnost, da otroci zapojejo večglasno.
Skladatelj in pedagog Damijan Močnik je svoje predavanje naslovil Kako »sestaviti« skladbo. Pravzaprav je podal navodila, kako se loti dela, ko ima pred sabo novo delo. Sam skladbo najprej analizira, potem se loti najtežjega dela skladbe, to je tistega, za katerega domneva, da bo pevcem povzročil največ težav. Nadaljuje z lažjimi in šele nato jih sestavi v celoto. »Pomembno se mi zdi, da najtežje dele največkrat ponovimo, ne da bi oni vedeli, sicer bi to dojemali kot ‘dril’«. Z demonstracijskima zboroma je svoj način dela s pevci še nazorno demonstriral.
Sledila je še neke vrste okrogla miza na temo novih zborovskih del za slovenske otroške in mladinske zbore, vodila jo je dr. Inge Breznik, pedagoške svetovalka za področje glasbene vzgoje na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo. Njen prvi sogovornik je bil dr. Igor Saksida, literarni zgodovinar, slovenski strokovnjak za mladinsko književnost, ki je natresel nekaj primerov dobre sodobne poezije, ki bi lahko pritegnila pozornost skladateljev in posledično navdušila mladega pevca. »Menim, da bi v tem času, ko mladi v svojem odraščanju iščejo svoj prostor v razmerju do avtoritet, v razmerju do jezika in do tega, kaj želijo postati, lahko posegali po uporniški literaturi, po poeziji, ki se norčuje iz jezikovnih pravil, ki uporablja tudi kako prepovedano besedo, ki opisuje teme, kot so lenoba, upor zoper pravila obnašanja. Več kot primerna je poezija Borisa A. Novaka, Andreja Rozmana Roze in še koga s področja nonsensa, pa Vinka Moderndorferja in Toneta Pavčka, ki opisujejo teme, ki zanimajo mlade, ljubezen, odraščanje, medgeneracijske odnose. Verjetno bi bilo smiselno, da se pesniki in skladatelji povežejo med seboj in razmislijo, kako nagovoriti mlade, zlasti najstnike, z besedami, ki bodo njihove in hkrati tudi naše, odrasle, iskrene, ki ne bodo otročje ali pokroviteljske, pa tudi ne na silo najstniške, ker nam najstniki tega ne bodo verjeli.«
Urednik za otroško glasbo na Radiu Slovenija, Matej Jevnišek, je v nadaljevanju predstavil pet zbirk sodobne otroške zborovske glasbe Violinček, ki so nastajale ciklično med letoma 2009 in 2019. Za sodobne otroke so sodobno zborovsko glasbo komponirali mladi slovenski skladatelji, dela je posnel mladinski zbor RTV Slovenija, CD-plošče pa je spremljala tudi notna zbirka z akordi za klavirsko spremljavo. Kasneje so nastajale še zbirke, ki so bile malce zrelejše od Violinčka, otroška kantata Kje je Tinka, ki ji je priložen tudi vezni tekst, triglasna Vöra bije, tu so posegli na področje glasbenega izročila Prekmurja. Zbirka je namenjena mladinskim zborom. Zdaj je v nastajanju že naslednji projekt, Pesmi Furlanije – Julijske krajine, ki jih oblikuje primorski skladatelj Andrej Makor.
Okroglo mizo je sklenil skladatelj in dirigent Damijan Močnik, oseba z veliko izkušnjami prav na področju mladinskega zborovstva, tako ustvarjalnimi kot poustvarjalnimi, saj že vrsto let ustvarja v okolju, polnem otroškega vrveža, na Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, polni dve desetletji pa vodi tudi projektni Slovenski otroški zbor namenjen otrokom med 10. in 15. letom starosti. Ker sam pogosto dela z mladimi pevci, se zelo dobro zaveda, kako je treba pisati za to starostno stopnjo – zanimivo, duhovito, predvsem pa primerne zahtevnosti in sprejemljive dolžine.
Prva izvedba festivala po šestih letih prisilnega premora je lepo uspela. Za to so se poleg zborov in njihovih dirigentov trudili umetniški vodja festivala Nenad Firšt, koordinator Mladinskega pevskega festivala in predstavnik Zavoda Celeia iz Celja David Preložnik, direktor občinske uprave mestne občine Celje Gregor Deleja, producentka za zborovsko glasbo pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti Mihela Jagodic ter še vrsta mladih in manj mladih sodelavcev, ki je poskrbela, da je bilo vse ob pravem času na pravem mestu. Verjamem, da bo tako tudi prihodnje leto, ko bodo pod okriljem Mladinskega pevskega festivala ob slovenskih v Celju nastopili tudi zbori iz tujine, ne le na tekmovalnem odru, temveč tudi s skupnim petjem, tako kot nekoč.
