Med publikacijami, ki segajo na področje zborovske glasbe in zborovskega življenja, smo pred časom na knjižne police, od lanskega leta pa tudi v digitalni različici, dobili izdajo, ki si zasluži posebno pozornost, saj spregovori o enem najvidnejših slovenskih mednarodno uveljavljenih sestavov, Carmini Slovenici. Osrednja umetniška osebnost zapisov je dirigentka Karmina Šilec, ki je tudi pravkar nagrajena še z eno ugledno mednarodno nagrado Glasbeno gledališče ZDAJ (Music Theatre NOW) 2021 za projekt THRENOS (za grlo), ki sledi bogatemu naboru priznanj za delo na področju glasbenega gledališča (ruski Zlati maski, nominaciji za Nagrado Europe Theatre Prize Theatrical Realities (EPTR), nagradi Prešernovega sklada idr.).
Knjiga Planet Carmina o Karmini Šilec, njenem zboru Carmina Slovenica, njenih izvirnih raziskovalnih pristopih v glasbi in scenskih umetnostih odkriva vznemirljivo slovensko umetniško poglavje, razpeto med domom in svetom šestih celin. Pisanje izhaja iz konkretne izkušnje avtorice Melite Forstnerič Hajnšek, ki je dirigentko in zbor spremljala na opisanih poteh, ter iz njenih publicističnih besedil, obogatenih in dopolnjenih z novimi refleksijami.
Karmina Šilec, avtorica mnogih idejnih umetniških zasnov in zaokroženih izvedb, je svoj dolgoletni ženski sestav Carmina Slovenica uspešno izoblikovala v enovito telo, ki se nepretrgano razvija, izobražuje in umetniško nadgrajuje. Odrska raznolikost, domiselnost, do potankosti dodelane glasbenoscenske stvaritve so le nekatere odlike, s katerimi Carmina Slovenica že desetletja prepričljivo kroji domači zborovski prostor in kot paradni konj slovenske glasbenogledališke ustvarjalnosti razpredeno osvaja tuje terene. Prav nič ne preseneča, da je njihov skupni uspeh globalnih razsežnosti doživel tudi svojo knjižno izdajo.
Zbranim zapiskom pod naslovom Nolite tacere, o poglobljenem umetniškem raziskovanju in izražanju ter o pedagoških prijemih Karmine Šilec, je nedavno sledila še knjiga Planet Carmina Melite Forstnerič Hajnšek, publicistke in nekdanje pevke omenjenega sestava. Avtorica nam predstavi prostranost delovanja in organizacije mogočnega kolektiva, strnjeno v petih poglavjih, in nas pospremi na samosvoj, za marsikoga še neraziskan glasbeni teren, planet Carmina.
Knjiga v osnovi nosi monografsko noto umetniškega opusa Carmine Slovenica, predvsem pa so memoari Melite Forstnerič Hajnšek velik poklon dirigentki sami in sledem, ki jih je neustrašno, skorajda revolucionarno vtisnila s svoj umetniški mozaik. »Vedno je bilo treba nekako olupiti, da si se dokopal do česa intimnejšega,« priznava avtorica, a vendarle tokom prebiranja zapisanih vrstic spoznavamo prodorno, burno, vztrajno, svobodomiselno vodjo in, kot navaja Karmina Šilec sama, vajeno neprimernosti. S svojimi konceptualnimi celostnimi projekti je Carmino Slovenico popeljala v svet glasbenega elitizma, svoje nekonvencionalne zamisli pa postavljala tudi v prostore, ki morda po stereotipnih merilih tja niso sodile. Nemalokrat jo je vodilo raziskovanje zapostavljenega ženskega principa v zgodovini in glasbi, ki se posledično zrcali v projektih, kot sta Musica Inaudita in Rusalke.
»Čeprav je nekdanji papež Janez Pavel II. v svojih enciklikah rotil v prid ženskemu geniju tudi na glasbenem polju, znameniti moški zbor Sikstinske kapele ohranja dominacijo moškega petja v Vatikanu. To moško enklavo je prva načela prav Carmina Slovenica in v tem je zgodovinskost tega nastopa. /…/ Ženske v cerkvi ne le, da niso molčale, celo pele so, in to pesmi skladateljic.«
Scivias, Iz veke vekov, Prošnje za besede, Musica inaudita, Rusalke, Na juriš in the mood, Placebo ali komu potok solz ne lije, Adiemus so le nekateri scenskozvočni vrhunci, ki so Carmini Slovenici utirali pot do evropskih prestolnic, Južne Amerike, od severnoameriške celine do dežele vzhajajočega sonca, pa od Rusije do črne celine, od Avstralije in nazaj v domače loge. Avtorica knjige gostobesedno zajema pestrost odrskega dogajanja in življenjske pripetljaje izza odra, ob tem pa nas spremljajo zgodovinska ozadja in barvita geografska orisovanja koncertih prizorišč in krajev kar šestih obiskanih celin – od »najeminentnejših koncertnih okolij, pa tudi najprestižnejših cerkva in preprostih zapuščenih krajev obeh polobel«.A kot se za zmagovalca natečaja Ford za ohranjanje naravne in kulturne dediščine spodobi: »Noben koncert, pa kjerkoli pod soncem že, ne izzveni brez slovenskih pesmi ali del slovenskih skladateljev. To je pomembna zaveza, pa ne le zaradi pridevnika v imenu zbora,« zatrjuje Melita Forstnerič Hajnškova.
Edinstvene glasbene izkušnje, prepletene z nenehno vedoželjnostjo in glasbenim hrepenenjem, Hajnškova sklene s subjektivnimi poslovilnimi dopisi in intervjuji, ki razgaljajo mnoge plati in tok viharnega glasbenega življenja Karmine Šilec in njenega sestava. Veliki viharji odkrivajo velike zaklade. To pa za bralca prav gotovo ni majhno darilo.
»Bala sem se vedno bolj, da sem izgubila svoj zanos in svojo radost. To me je prestrašilo. Nič sogovornikov. Vpletenih v predstavo nisem želela zmesti, drugi tega sploh ne bi razumeli. Stvar je odtekala. En dan sem se zjokala. To me je še bolj prestrašilo, ker nikoli ne jočem.« (Karmina Šilec o nastajanju projekta Rusalke)
Karminine besede, ki nas spremljajo skozi čtivo, plast za plastjo razodevajo, da kljub dvomom, strahovom, kritičnosti in nenehnemu iskanju samega sebe skupna pesem tvori in ohranja dragoceno, v tem primeru skorajda popolno ženstveno skupnost.
»Imeti občutljivost za čas, je dar in pokora. Biti v času in s časom, je verjetno kar lepo in udobno. Biti za časom, je še bolj udobno, a se tega pravzaprav le malokdo zaveda. Biti pred časom, pa je lahko grozljiv boj z vsem in vsemi in nikakor ni udoben.« (Karmina Šilec)
Prekinitev finančne podpore s strani Ministrstva za kulturo je močno okrnilo delovanje zbora, če ne celo popolnoma utišalo. Kljub temu da v zadnjih letih deklet ni moč zaslediti na glasbenih odrih, nas doživeti literarni zapisi Hajnškove prav gotovo nostalgično popeljejo onkraj običajnega. To je svet mladostnega žara, svojstvenega zagona in provokativne ljubezni do glasbe – to je planet Carmina.
»Kaže, da ni težko blesteti, če si radoveden, imaš umetniški cilj in znaš z mladimi ljudmi (dekleta bržkone obožujejo dirigentko, saj se zdijo pod njeno roko kot uročena),« je pisal po premieri v Slovenski filharmoniji kritik Jure Dobovišek. (Mariborski uršulinski samostan, 2002)
