V jubilejno trideseto sezono vstopa Zbor Slovenske filharmonije, ki je bil s podpisoma Republiškega sekretarja za kulturo dr. Andreja Capudra in umetniškega vodje dr. Mirka Cudermana kot Slovenski komorni zbor ustanovljen z uradnim Dogovorom dne 29. 1. 1991. Obletnico bo Slovenska filharmonija obeležila s slavnostnim koncertom v torek in sredo, 8. in 9. septembra 2020, z izvedbo veličastne Bachove Maše v h-molu, BWV 232 pod vodstvom znamenitega angleškega dirigenta Stephena Laytona. To bo tudi uvodni koncert nove glasbene sezone 2020/21, s katero Slovenska filharmonija uvaja številne organizacijske spremembe in si zastavlja nove glasbene izzive.
Pot v profesionalizacijo zborovskega petja na Slovenskem
Slovenska filharmonija je v obdobju po drugi svetovni vojni že imela lasten poklicni pevski zbor, po njegovi ukinitvi pa je orkester pri izvedbi vokalno-instrumentalnih del sodeloval z različnimi ljubiteljskimi zbori, največ s Consortium musicum in tudi APZ France Prešeren iz Kranja, zborom Obala iz Kopra ter še nekaterimi drugimi zbori, iz Zagreba pa so večkrat gostili Akademski pevski zbor Ivan Goran Kovačić. Če izvzamemo dva poklicna operna pevska zbora, ljubljanskega in mariborskega, na Slovenskem v tem obdobju nismo imeli poklicnega koncertnega zbora, se je pa v osemdesetih letih izjemno zvišala glasbena kakovost ljubiteljskih pevskih zborov in raven vokalnega znanja posameznih zboristov. Zato se je konec osemdesetih let pojavila zamisel, da bi z ustanovitvijo poklicnega pevskega zbora presegli in nadgradili ljubiteljsko zborovsko petje tako na organizacijski kot glasbeni ravni z ustanovitvijo profesionalnega komornega zborovskega ansambla. S tem bi stopili v korak z drugimi evropskimi narodi oz. državami, ki so imele dolgo tradicijo profesionalnih pevskih zborov, največkrat kot del radijskih glasbenih korpusov in so sodili med najboljše v Evropi (pomislimo samo na znameniti Zbor Bavarskega radia, ki je bil ustanovljen po drugi svetovni vojni). Pobudnik ustanovitve novega slovenskega poklicnega pevskega zbora in njegov dolgoletni umetniški vodja je bil Mirko Cuderman, ki se teh prizadevanj danes spominja: »Ker sem kar nekaj let vodil tudi zbor RTV Ljubljana (1984–1990, danes ne obstaja več – op. a.), ki je bil tako rekoč napol profesionalni zbor (pevci so za petje v RTV zboru dobivali honorar), sem na vajah, ki so bile v pozno popoldanskih terminih, ugotovil, da so pevke in pevci prihajali na pevske vaje vidno in slišno utrujeni, saj so bili čez dan v svojih rednih službah. Vedno bolj sem prihajal do spoznanja, da je za višjo kvaliteto potreben profesionalni ansambel. Naj še poudarim, da ima največ zaslug za ustanovitev Slovenskega komornega zbora, ki smo ga ustanovili leta 1991, takratni minister za kulturo, dr. Andrej Capuder, ki je razumel nujo po ustanovitvi poklicnega koncertnega zbora in znal zagotoviti potrebna finančna sredstva za zaposlitev 40 pevk in pevcev.«
Prva zasedba Slovenskega komornega zbora na koncertu v veliki dvorani Slovenske filharmonije
Foto: arhiv Zbora SF
Sprva je bilo mišljeno, da se bo zbor priključil kateri od obstoječih glasbenih ustanov (v prvi vrsti RTV Slovenija, kjer pa tega predloga niso sprejeli), a je bilo kasneje ustanovljeno samostojno društvo Slovenski komorni zbor. Dogovor z dne 29. 1. 1991 je v uvodni preambuli ustanovitev zbora utemeljil z ugotovitvijo, »da je za celostno poustvarjanje v Republiki Sloveniji potrebno delovanje pevskega zbora, ki bo ustrezal sodobnim zahtevam strokovnosti in z vrhunskimi kriteriji kvalitete omogočal in spodbujal razvoj poustvarjalnosti in ustvarjalnosti na tem področju«. V dogovoru je med drugim poudarjeno, da zbor »izvaja domačo in tujo vokalno literaturo vseh dob in vseh težavnostnih stopenj«; njegove osnovne naloge so »študij in javna (koncertna) izvedba ter produkcija arhivskih posnetkov glasbenih del, ki sestavljajo letni delovni program«, prednostna naloga je »izvajanje slovenske glasbene literature, pri čemer se mora še posebej zavzemati za razvoj domače pevske kulture, tako v poustvarjalnem, kakor tudi v ustvarjalnem smislu«. Ustanovitelji so si zadali izvajanje najzahtevnejših glasbenih sporedov, ki pa so jih v skladu z razvojem pevskega ansambla opredelili kot dolgoročnejše cilje.
Kako so te cilje zasledovali v tridesetletnem obstoju, odgovarja dolgoletni pevec, asistent pri zboru in aktualni vršilec dolžnosti umetniškega vodje Zbora Slovenske filharmonije Gregor Klančič: »V Sloveniji je zborovska glasba zelo razširjena. Imamo veliko število zborov, ki združujejo vse generacije, imamo stanovske zbore, kar nekaj ljubiteljskih zborov je izredno kakovostnih in tudi mednarodno prepoznavnih, vendar se je ravno z ustanovitvijo našega zbora začelo načrtno in sistematično delo. Stik s drugimi evropskimi profesionalnimi zbori sicer ni bil neposreden, vendar so tuji gostujoči dirigenti vse od prvih let delovanja predstavljali pomembo vez.« Šele kasneje, maja 2016, je Zbor Slovenske filharmonije postal polnopravni član Evropskega združenja profesionalnih komornih pevskih zborov TENSO, s čimer je presegel lokalni zborovski okvir in se umestil v evropsko zborovsko družino. Klančič ocenjuje, da je »naš zbor prvenstveno želel odigrati pomembno vlogo v našem, domačem okolju in biti v doprinos naši družbi in kulturi. To vlogo je brez dvoma tudi odigral. Na odru Slovenske filharmonije so bila izvedena domala vsa temeljna dela svetovne zborovske literature. Primerjava s profesionalnimi zbori po Evropi, posebno tistimi z daljšo tradicijo in še boljšo medijsko in založniško podporo, je sicer nekoliko neugodna, vendar se v zadnjih letih resnično trudimo približati se najboljšim in ob tem ohranjati nam lastno zvočno identiteto.«
Slovenski komorni zbor in orkester na Varaždinskih baročnih večerih, 1994
Foto: arhiv Zbora SF
Slovenski komorni zbor leta 1999
Foto: arhiv Zbora SF
Širina tridesetletne zborovske poustvarjalnosti
Pogled v arhiv Slovenskega komornega zbora, danes Zbora Slovenske filharmonije, razkriva veliko organizacijskih, poustvarjalnih in ustvarjalnih dosežkov. Postavitev pevske zasedbe, utemeljitev prvega abonmajskega cikla s koncerti zborovske glasbe v Vokalnem abonmaju, prva vabila znamenitim evropskim zborovodjem, prva gostovanja v tujini in zasnova snemalnih projektov za izdajo na zgoščenkah z antologijskim pregledom slovenske zborovske glasbe so nedvomno zasluga umetniškega vodje Mirka Cudermana. Zbor se je na prvi vaji na Krekovem trgu v Ljubljani zbral dne 4. 3. 1991 in ta datum šteje za rojstni dan zbora, ki je takrat štel 32 članov, pevce pa sta zaznamovala velik začetni zanos in poustvarjalni elan. »Moje korenine pevskega ustvarjanja so pognale v Slovenskem komornem zboru. Bila so nepozabna leta, Slovenski komorni zbor mi je dal veliko znanja in opore, da sem lahko poletela na samostojno pot. S hvaležnostjo v srcu se spominjam teh dni in preveva me ponos, da sem bila tudi sama del te uspešne zgodbe, ki se piše že trideset let,« obuja spomine prvakinja SNG Opera in balet Ljubljana mezzosopranistka Mirjam Kalin, ki je bila članica prve zasedbe zbora.
Slovenski komorni zbor je imel prvi koncert že aprila 1991, ko so pod vodstvom Mirka Cudermana na Slovenskih glasbenih dnevih izvajali skladbe Lagkhnerja, Prennerja in Plavca, na prvem koncertu Vokalnega abonmaja v septembru pa so pod vodstvom asistenta zbora Marka Vatovca izvajali dela slovenskih zborovskih skladateljev Lajovca, Adamiča, Kreka in Gabrijelčiča. Jeseni istega leta je zbor pod Cudermanovim vodstvom nastopil tudi na slavnostnem koncertu ob 400-letnici Gallusove smrti, ko so v Cankarjevem domu ob Slovenskem komornem zboru nastopili izbrani zbori iz tujine. Redno delo je zbor nadaljeval s koncerti v Vokalnem abonmaju, katerega programski koncept je združil koncerte a cappella in vokalno-instrumentalne zborovske glasbe, vsako sezono je bil načrtovan tudi nastop gostujoče (tuje) vokalne skupine oz. zbora in solistični recital. Pretežen del zborovskih koncertov je izvedel Cuderman, en koncert v sezoni Vatovec, v goste pa so vabili tudi znane evropske zborovske dirigente. V prvi sezoni sta v Vokalnem abonmaju gostovala znamenita zborovodja Eric Ericson in Günther Theuring, nato pa v treh desetletjih še vrsta imen: Hans Bernhard, Tonči Bilić, Herbert Böck, Anders Eby, Gary Graden, Peter Gruber, Milan Horvat, Tõnu Kaljuste, Vladimir Kranjčević, Hans Leenders, Paul Van Nevel, Johannes Prinz, Grete Pedersen, Kaspars Putniņš, Lorenzo Ramos, Ragnar Rasmussen, Bart Van Reyn, Josef Scheidegger, Wolfgang Seeliger, Holger Speck, Robert Sund, Kurt Suttner, Jonathan Talberg, Gabor Ugrin, James Wood, Julija Selina Blank in Stephen Layton. Med njimi so zborovski dirigenti najvišjega ranga, česar pa smo se – po medijski odzivnosti in po obisku koncertov – večkrat premalo zavedali. Slovenski komorni zbor oz. Zbor Slovenske filharmonije je v lastnem Vokalnem abonmaju, v abonmajih Orkestra Slovenske filharmonije in Simfonikov RTV Slovenija, v okviru Zlatega abonmaja ter na gostovanjih v tujini z domačimi ali tujimi orkestri (v zgodnjem obdobju največkrat na Varaždinskih baročnih večerih, kjer je bil tudi nagrajenec tega znanega glasbenega festivala) izvedel temeljna dela svetovne in domače zakladnice a cappella in vokalno-instrumentalne glasbe. Nekatera znamenita dela – kantate, maše in oratoriji za soliste, zbor in orkester – so v času delovanja zbora prišla na vrsto večkrat, tudi pod vodstvom znamenitih gostujočih dirigentov.
Koncertni listi Vokalnega abonmaja so skozi leta spreminjali zunanjo podobo
Mirko Cuderman je zbor vodil dolgo obdobje od ustanovitve 1991 do leta 2009, s slavnostnim koncertom ob osemdesetletnici, na katerem je izvedel Brucknerjevi vokalno-instrumentalni deli, pa se je jeseni 2010 poslovil od glasbenega poustvarjanja v Slovenski filharmoniji. Po dolgi Cudermanovi eri je nastopil čas za nov razmislek o zboru in spremembe so šle zlasti v smeri pomladitve zasedbe, večje prisotnosti zbora na koncertih po Sloveniji, izvajanja in snemanja zborovskih del skladateljev srednje in mlajše generacije ter možnosti sodelovanja zbora z različnimi slovenskimi zborovodji, v Vokalnem abonmaju pa so uvedli predkoncertne pogovore. Z zborom so imeli posamezne a cappella koncerte Marko Vatovec, Urša Lah, Helena Fojkar Zupančič, Tomaž Faganel, Matjaž Šček, Stojan Kuret, Ambrož Čopi, Petra Grassi, Fernando P. Mejías (kot asistent zbora), v večjem številu v zadnjem obdobju Jerica Bukovec in Sebastjan Vrhovnik (oba imata status gostujočega dirigenta) ter seveda Martina Batič, Gregor Klančič in dr. Borut Smrekar kot umetniški vodje. Od sezone 2009/10 sta zbor vodila Martina Batič kot pomočnica direktorja Slovenske filharmonije za zbor in Steffen Schreyer, ki je bil v letih 2009–2012 šef dirigent zbora. S sezono 2012/13 je Martina Batič postala tako umetniški vodja kot pomočnica direktorja za zbor in je to funkcijo opravljala do konca leta 2017. Po njej je zbor umetniško vodil Gregor Klančič, za njim Borut Smrekar, danes pa je umetniški vodja zbora ponovno Klančič, ki za to drugo obdobje zbora pravi, da je »zadnja leta Cudermanovega vodenja zbora in prva leta nove umetniške vodje, Martine Batič, z zborom intenzivno sodeloval nemški dirigent Steffen Schreyer, ki je svoje delo usmerjal ravno v dvig kvalitete. Leta umetniškega vodenja Martine Batič so v zbor prinesla več mladostne zagnanosti, sodobnejših pristopov. Programska usmeritev se je iz glasbe pretežno srednjeevropskega prostora razširila. Projekt snemanja antologije se je sicer zaustavil, vendar so možnost dobili mlajši slovenski skladatelji.«
Pomembna usmeritev zbora so bila namreč zvočna snemanja za antologijske izdaje slovenske cerkvene in posvetne zborovske pesmi. Projekta je zasnoval Mirko Cuderman kot temeljni pregled slovenske zborovske pesmi, zbirko Musica sacra slovenica je z zborom posnel v letih 1994–1999 in je izšla na tridesetih zgoščenkah, zbirko Slovenska zborovska glasba pa v letih 2003–2010 in je izšla na šestinpetdesetih zgoščenkah. Skupno število skladb, predstavljenih v obeh zbirkah, je 1738. Ob obeh antologijah je Slovenski komorni zbor posnel in na zgoščenkah izdal tudi zborovske skladbe Mateja Hubada in Oskarja Deva ter vokalno-instrumentalna dela Stanka Premrla in Hugolina Sattnerja. Če je Cuderman snemal dela že pokojnih skladateljev, se je pod novim vodstvom zbor usmeril tudi v snemanje del danes delujočih skladateljev srednje generacije – Damijana Močnika, Ambroža Čopija in Katarine Pustinek Rakar. Zbor sodeluje tudi na nekaterih posnetkih drugih slovenskih glasbenih ustanov, več zgoščenk s hrvaško zborovsko glasbo so izdali v Zagrebu (zanje je zbor prejel glasbeno nagrado Porin), najodmevnejše mednarodno sodelovanje pa je bilo jeseni 2012 na turneji Zbora in Orkestra Slovenske filharmonije z opero Jolanta skladatelja Čajkovskega z Ano Netrebko v naslovni vlogi, ki je bila posneta in izdana pri prestižni glasbeni založbi Deutsche Grammophon.
Izbor iz bogate diskografije lastnih izdaj in izdaj drugih glasbenih založb
Slavnostni koncert ob 80-letnici dirigenta Mirka Cudermana v Slovenski filharmoniji, 2010
Foto: arhiv Zbora SF
Nove usmeritve zbora v okviru Slovenske filharmonije
Slovenski komorni zbor bil ustanovljen kot samostojno društvo, pod okvir Slovenske filharmonije je prišel leta 1998, a je sprva še ohranjal razmeroma organizacijsko in koncertno samostojnost, junija 2015 pa je zbor prvič nastopil z novim imenom – Zbor Slovenske filharmonije. Gregor Klančič, ki je te spremembe spremljal od blizu, pravi da, »je takrat Slovenski komorni zbor prešel pod okrilje Slovenske filharmonije, nekoliko kasneje je zbor v tej stavbi tudi začel z vajami (pred tem so vaje potekale v pevski sobi na Krekovem trgu, kjer so bile tudi pisarne in arhiv). To je po eni strani pod eno streho povezovalo oba ansambla, zbor in orkester v eno telo, po drugi strani pa je to zahtevalo nekaj več organizacijskega usklajevanja. Kasneje se je ob preimenovanju zbora v Zbor Slovenske filharmonije sprožilo kar nekaj vprašanj in pomislekov. Sam sem mnenja, da je edino za kar moramo skrbeti, ohranjanje pravilne programske usmeritve in vzdrževanje primernega izvajalskega nivoja.«
Zbor Slovenske filharmonije v Dvorani Marjana Kozine
Foto: arhiv Zbora SF
Nova glasbena sezona 2020/21 bo tako za Zbor kot za Orkester Slovenske filharmonije drugačna, lahko bi rekli skoraj prelomna, saj so po desetletjih organiziranosti abonmajev v Modri, Oranžni in Vokalni abonma zasnovali popolnoma nove cikle koncertov. »Razlogi za takšno preureditev abonmajske sheme so različni: občinstvu želimo ponuditi večjo izbiro pri nakupu abonmajev in pa večjo možnost kombiniranja abonmajev. Hkrati želimo z uvedbo abonmaja SOS (Sodobne orkestrske skladbe) na naše koncerte pritegniti tisto radovedno, izzivov in pozitivnih presenečenj željno publiko. Skratka, Slovenska filharmonija je odločena biti zanimivejša in aktualnejša,« velike spremembe odločno argumentira vršilec dolžnosti direktorja in umetniškega vodje Orkestra Slovenske filharmonije Matej Šarc. V zasnovi abonmajev so se poigrali z imeni, ki očrtujejo koncept in vsebino šestih ciklov – FKK (Filharmonični klasični koncerti), SMS (Same mogočne skladbe), SOS (Sodobne orkestrske skladbe), SIM (Sobotne izobraževalne matineje), VIP (Vokalno-instrumentalni program), PVC (Pretežno vokalni cikel), k tem pa dodajajo še Družinske koncerte. Preoblikovali so tudi enotni koncept Vokalnega abonmaja v dve ločeni celoti, v abonmaju VIP bodo na sporedu velika vokalno-instrumentalna dela, v abonmaju PVC pa a cappella programi in solistični recital. V primerjavi s Cudermanovo dobo smo v zadnjem desetletju v okviru sporedov tako Zbora kot Orkestra Slovenske filharmonije opažali manj načrtnosti v planiranju in izvajanju velikih vokalno-instrumentalnih del evropskih skladateljev. Matej Šarc je prepričan, da »bo pri načrtovanju večjih vokalno-instrumentalnih del zagotovo več volje in rezultatov zato, ker si s trenutnim umetniškim vodjem Zbora Slovenske filharmonije v veliki meri deliva estetske in kvalitativne poglede na tovrstno literaturo. Ker tudi v organizacijskem smislu odlično sodelujeva, bodo zagotovo rezultati očitni. Možnosti za izvedbe so trenutno podobno kot v tujini zaradi epidemije COVID-19 relativno slabe, a spet ne tako, da del ob upoštevanju zahtevanih ukrepov za zajezitev okužb z novim koronavirusom ne bi mogli izvajati. Seveda pa ravno ta ciklus zahteva posebno organizacijsko previdnost.«
Novi abonma VIP bo na tem področju s petimi koncertnimi večeri ponovno vzpostavil več načrtnosti, letos z deli Bacha, Schütza, Brucknerja, Močnika in Haydna. V abonmaju PVC pa ostajajo samostojni zborovski koncerti – zvrstilo se jih bo šest – z deli domačih in tujih skladateljev, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt bo izvedla solistični recital, posebna dragocenost abonmaja pa bodo trije koncerti z antologijskim izborom slovenske zborovske pesmi, ko bodo zbor vodili Jerica Bukovec, Helena Fojkar Zupančič in Sebastjan Vrhovnik. V abonmaju bosta s klasičnim zborovskim repertoarjem (Byrd, Tallis, Bruckner, Poulenc, Martin, Tavener, MacMillan) spomladi nastopila gosta iz tujine, znamenita dirigenta Peter Dijkstra in Stephen Layton.
Stephen Layton na vaji za slavnostni koncert Zbora Slovenske filharmonije
Foto: Andrej Doblehar
Bachova mojstrovina za odprtje nove sezone in za jubilej
Maestro Layton je eden najbolj cenjenih zborovodij in dirigentov, ki koncertira in snema z znamenitimi ansambli (Polyphony, Trinity College Choir Cambridge, Holst Singers, različni evropski radijski zbori …), za posnetke pa je prejel tudi vrsto nagrad. Zboru Slovenske filharmonije je že dirigiral v Vokalnem abonmaju, kot svetovno znani specialist za baročno glasbo pa je bil posebej izbran za dirigenta slavnostnega koncerta ob okrogli trideseti obletnici zbora, ki je hkrati tudi koncert ob odprtju nove glasbene sezone. Zbor in Orkester Slovenske filharmonije, solisti sopranistka Anna Dennis, altistka Helen Charlston, tenorist Ruairi Bowen in basist Laurence Williams ter Domen Marinčič na čembalu in Tomaž Sevšek na pozitivu bodo pod Laytonovim vodstvom izvedli Bachovo Mašo v h-molu, imenovano tudi z vzdevkom Velika maša. Gre za eno najpomembnejših, najveličastnejših in najlepših svetovnih glasbenih del, zaradi kompleksnosti in zahtevnosti, zlasti zborovskih partov, pa je zelo redko na sporedu slovenskih glasbenih ustanov. Slovenski komorni zbor je v tridesetih letih Bachovo Mašo v h-molu v Ljubljani izvedel dvakrat. Prvič aprila 1992 v Slovenski filharmoniji pod vodstvom dirigenta Mirka Cudermana in drugič septembra 2000 v Cerkvi sv. Jakoba pod vodstvom dirigenta Vladimirja Kranjčeviča (slednja izvedba je bila tudi zadnja izvedba tega Bachovega dela na Slovenskem oz. v Ljubljani). Oba koncerta sta bila v okviru Vokalnega abonmaja, ponovili so ju tudi na festivalu Varaždinski baročni večeri v Varaždinu, z Bachovo mašo pa je leta 2000 Slovenski komorni zbor nastopil še enkrat na gostovanju v Zagrebu (isto jesen je zbor s Cudermanom tako v Ljubljani kot v Varaždinu izvedel tudi Bachov Pasijon po Mateju, ki kasneje v Ljubljani prav tako ni bil več izveden). Cuderman se priprav na koncert Bachove Maše v h-molu, ki je bil neposredno predvajan na TV Slovenija kot velikonočni koncert, spominja: »Ker smo bili v prvi sezoni in je iz nas vel začetniški entuziazem in hvaležnost, da smemo samo peti, nismo imeli pravzaprav nikakršnih težav. V zboru so bili odlični in izkušeni pevke in pevci, skrbno izbrani na zahtevni avdiciji, prepeli in poznali pa so že tudi toliko skladb baročnih skladateljev, zlasti Bachovih kantat in motetov, da smo Mašo v h-molu brez težav odlično izvedli.«
Ob koncertih Bachove maše, ki se v Ljubljani v izvedbi naših glasbenih institucij zvrstijo na približno dvajset let in so živ glasbeni dogodek, pa obstajajo še posnetki znamenitih diskografskih založb, ki so nastali tudi s sodelovanjem slovenskih pevskih solistov: tenorist Anton Dermota je to delo posnel z dirigentom Hermannom Scherchenom za založbo Tahra, mezzosopranistka Marjana Lipovšek z dirigentom Petrom Schreyerjem za Philips (z njim je posnela tudi Božični oratorij in oba Pasijona), mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink z dirigentom Michelom Corbozom za Erato, sama Finkova pa z Renejem Jacobsom za Berlin Classics (Finkova je tudi sicer veliko snemala Bachova dela z znamenitimi specialisti za baročno glasbo in za raznolike založbe).
Johann Sebastian Bach Maše v h-molu ni ustvaril v enem zamahu, temveč postopoma po delih in delno na temelju predelav lastnih starejših del v letih od 1733 do 1748/49, pisana pa je za pet solistov (izvaja se tudi s štirimi), mešani zbor (od 4- do 8-glasni kot dvozborje) in orkester. Najprej je nastal prvi del, Missa, ki ga sestavljata Kyrie in Gloria – oba sta bila sestavni del protestantskega bogoslužja –, tovrstne kratke maše (missa brevis) pa je Bach kot glasbeni vodja komponiral in izvajal v Cerkvi sv. Tomaža v Leipzigu. Z Mašo v h-molu je presenetljivo ustvaril celovito katoliško mašo, saj je Missi dodal drugi del, Credo – Symbolum Nicenum, tretji del, Sanctus, in četrti del – v njem so Osanna, Benedictus, Agnus Dei in Dona nobis pacem. Mogočni polifoni zborovski stavki uokvirjajo vmesne solistične arije in duete. Dirigent Stephen Layton pravi, da je »Bach to mašo pojmoval kot svoj ‘Magnum Opus’, in to je brez dvoma njegovo posvetilo Božji slavi, saj je vse življenje slavil Boga in zdi se mi, da je od trenutka, ko je začel komponirati, vsaka njegova nota imela višji namen. Čeprav vemo, da ta maša v času Bachovega življenja nikoli ni bila izvedena kot celotno delo, v to smo skoraj prepričani, jo je kot celoto zložil s posebnim namenom, ki presega zgolj namen izvajanja – želel je ustvariti testament svoje hvaležnosti Jezusu Kristusu. Ali mi verjamemo v to, niti ni pomembno, Bach je v to vsekakor verjel! V maši je uporabil različne zelo vplivne glasbene sloge – francoske, italijanske, nemške – kot je to navadno počel pri skladanju svojih del, zato mašo zaznamuje velika slogovna raznolikost. Bach je res izhajal iz protestantskega okolja, vendar po mojem mnenju s tem, da je napisal katoliško mašo, ni imel nikakršnega problema. Pisal je v božjo čast, Bog pa povezuje protestantsko in katoliško verovanje. Menim, da je Bach to doumel, prav tako pa je bilo za skladatelje takrat nekaj običajnega, da so uglasbili mašno besedilo, saj je bilo to del evropske glasbene tradicije.«
Stephen Layton je Bachovo Mašo v h-molu posnel za prestižno angleško glasbeno založbo Hyperion
Layton je Bachovo mašo posnel za angleško glasbeno založbo Hyperion z znamenitima Trinity College Choir Cambridge in Orchestra of the Age of Enlightenment, za posnetek pa je prejel vrsto najvišjih ocen in navdušujočih kritik vodilnih glasbenih revij. Konkurenca posnetkov tega glasbenega dela je na tržišču namreč velika, saj lahko izbiramo na eni strani med starejšimi, še romantično pojmovanimi izvedbami z velikimi izvajalskimi korpusi in na drugi strani posnetki, ki se približujejo avtentični izvajalski praksi baročne glasbe z majhnimi specializiranimi ansambli, celo s po enim pevcem na vsak zborovski glas in s starimi instrumenti. Slednji danes prevladujejo, nekaj posnetkov pa je izvajalsko-slogovno nekje vmes (sem sodi že omenjeni Peter Schreyer), saj kombinirajo sodobne instrumente in srednje velik zbor z baročno pojmovanim glasbenim konceptom, ki je plod vrste znanstvenih študij. Layton ocenjuje, da je »za pevce izvajanje Bachove zborovske glasbe velik izziv, saj je pisana izjemno instrumentalno, zborovski deli so velikokrat podvojeni z instrumenti in težko se je z glasom približati tem instrumentalnim linijam. Celota je hitra in animirana, pevski obsegi so zelo veliki in gredo zelo visoko. Ne glede na to, ali jo danes izvajamo z večjo ali manjšo zborovsko zasedbo, z bolj ali manj močnimi individualnimi glasovi, je to vsekakor vokalno eno najzahtevnejših glasbenih del. Sam maše nikoli ne dirigiram na enak način, saj se moja vizija spreminja, predvsem pa se srečujem z raznolikimi izvajalci ter se moj način in slog izvajanja zato spreminjata.« Na vprašanje, kaj želi doseči na koncertu z Zborom Slovenske filharmonije, pa odgovarja: »V Ljubljani želim poiskati tak zvok orkestra in zbora, ki ga lahko označim kot ‘srebrn’, kjer lahko ob poslušanju maše razbiraš Bachove kompleksne fraze, ki zasijejo iz celote, in niso težke ter netransparentne. Navadno delam z baročnimi instrumenti in manjšimi profesionalnimi zborovskimi zasedbami, ki so zelo artikulirane; tak zvok imam v glavi in ga želim doseči z vsakim ansamblom, s katerim nastopam. Ko dirigiram zborom po svetu, pa vedno opažam, kako lokalni jezik vedno vpliva na način petja, na barvo zbora. Zato se na prvem gostovanju v nekem kraju vedno srečam z novim, drugačnim zborovskim zvokom.«
S slavnostnim koncertom z izvedbo Bachove Velike maše v h-molu bo Zbor Slovenske filharmonije na najboljši način praznoval svojo tridesetletnico ustanovitve, s tem veličastnim glasbenim delom bo povezal svojo prvo in letošnjo koncertno sezono (koncert v Cankarjevem domu bo, prav tako kot tistega leta 1992, posnela TV Slovenija), poslušalci pa bomo imeli po dolgih letih spet možnost v živo prisluhniti enemu temeljnih del evropske glasbene tradicije.
