Veliko nam ima povedati

Egi Gašperšič, nekdanji ravnatelj Glasbene šole Radovljica, pedagog, organist, zborovodja in skladatelj, je kot glasbeni urednik uredil mnoge zbirke Krščanske kulture zveze, lani pa je tudi sam dočakal izdajo svojih izbranih skladb v zbirki Kaj vam pa jaz povem. »Skromen, kot je,« pravi v uvodniku zbirke Nužej Tolmaier, dolgoletni tajnik Krščanske kulturne zveze, »je izbral samo delček svojega glasbenega opusa in tako ta zbirka vsebuje izbor njegovih skladb in priredb.«

Uvod in štiri knjige zbirke – tri knjige vokalne glasbe in ena knjiga instrumentalnih skladb – na 506 straneh vseeno vsebujejo kar 244 skladb. Med njimi najdemo izvirne skladbe in priredbe ljudskih glasbenih virov, pa tudi prestavitve skladb drugih skladateljev, namenjene zborom, pevskim skupinam, solistom, komornim skupinam in orkestrom. V njih naj bi se po besedah Katje Osterc, referentke za glasbo pri Krščanski kulturni zvezi, zrcalila Gašperšičeva uglajenost in razgledanost, ki s svojim »toplim pogledom in nežnim nasmehom kaže spoštovanje do sogovornika in življenja nasploh«.

Egi Gašperšič je odraščal v družini s kar enajstimi sorojenci, obdan z glasbo. Po študiju muzikologije in roga se je vrnil na domačo Gorenjsko, kjer se je zaposlil na Glasbeni šoli Radovljica. Kot njen dolgoletni ravnatelj je pomembno vplival na razvoj tamkajšnjega glasbenega šolstva, neizbrisen pečat pa je zapustil tudi na domačem zborovskem prizorišču. Več let je vodil zbora v Kropi in Podnartu in ob tem ustvaril obsežen zborovski opus. Njegove skladbe za ženske, moške in mešane zbore so bile objavljene v reviji Naši zbori in pri založbi Astrum kot tudi v nekaterih samostojnih zbirkah, med katere sodi konec leta izdana zbirka Kaj vam pa jaz povem.

»Izbor je Egi Gašperšič naredil sam. Ko se je to dajalo na kupčke in razporejalo, je par skladb umaknil, par skladb pa dodal. Zbirka ima tako tudi svoj dramaturški lok. Za vsako zvrst najdeš neki okvir, poleg tega so vse skladbe nekomu posvečene, vse so za nekoga napisane. Predvsem pa me posebej nagovori njena splošna uporabnost,« je povedal Tomaž Faganel, urednik zbirke, ki je ob predstavitvi izdaje po Sloveniji in na slovenskem Koroškem vodil več pogovorov s skladateljem. Na njih je izpostavil izurjene kompozicijske veščine gorenjskega skladatelja: »Pri vsej skladateljski srenji, ki jo danes imamo, sem začuden, kako Egiju Gašperšiču zborovski stavek dobro zveni. Pri njegovih zborovskih skladbah, ki jih je približno dvesto, sva popravila vsega samo nekaj harmonskih zvez.«

Predstavitve zbirke je spremljala tudi glasba – izvedbe Gašperšičevih skladb v interpretaciji mezzosopranistke Bernarde Fink in pianistke Ane Tijssen. Slednja je zaigrala tudi sedem njegovih klavirskih miniatur, poimenovanih Koroški krokiji: »Ljudska pesem je osnova za muziciranje, tudi umetniško. Ko je zbirka izšla, sem hitro pogledala vanjo in videla, da je v njej le par skladb samo za klavir. Zato sem Egiju Gašperšiču rekla, naj še kaj napiše in dobila v roke kup rokopisov iz 70. let, ki sem jih nato navdušeno preigravala. Gre za skice, izjemno krhke in transparentne, preproste, ampak vendarle izjemno uravnotežene med ljudskostjo in akademskostjo.«

Ob izdaji zbirke je spregovoril tudi Egi Gašperšič sam in se kot dolgoletni pedagog, ki je obenem ustvaril veliko glasbenopedagoške literature, obregnil ob repertoar glasbenih šol: »Zame je to presenečenje. Vse to, kar zdaj vidim, da sem dajal na notni papir, je nastajalo sproti, glede na to, kje se je pokazala potreba. V glasbeni šoli sem vztrajal, da je na vseh nastopih in koncertih čim več slovenskega in po možnosti tudi na osnovi ljudskega. Da bodo to otroci spoznali. Marsikoga je motilo in ga še moti, da vse bolj posegajo po angleških, ritmičnih, zanimivih stvareh, ampak otroci naj bi najprej zrasli iz slovenske melodike, glasbenega občutja, torej na naš način.«

In ali tako ustvarjalen skladatelj, kot je Egi Gašperšič, piše še danes? »Pišem, če še kdo pokliče. Za božič me je poklical učitelj klavirja s Koroške, ki je ob angleškem, nemškem materialu pogrešal slovenski program prav za ta čas. Nazadnje me je poklical tudi z željo po novih skladbah za orgle za učence, ki bi radi igrali Marijine pesmi, a ne v štiriglasnem stavku za zbor, pa sem mu poslal dvajset novih naslovov.«

Prek zbirke se torej v slovensko glasbeno zgodovino zapisujejo tako skladateljeve izvirne kompozicije kot priredbe slovenskih ljudskih pesmi, v katerih se skriva še poseben glasbeni čar ali, kot je izpostavila tudi Bernarda Fink: »Čeprav je Egi Gašperšič visoko izobražen glasbenik, me zelo gane, da se je tako posvetil slovenski ljudski glasbi. Presrečna sem, da bom te pesmi lahko pela našim vnukom in otrokom.«

Neusahljivi vir navdiha in ob tem kompozicijska premišljenost, natančnost, vsestranskost, dostopnost, a hkrati izpopolnjenost – vse to zaznamuje ogromen opus sicer osebno neskončno skromnega skladatelja Egija Gašperšiča. Da se bo ta primerno ohranil in zvenel tudi ob petju in igranju prihajajočih generacij, je zagotovo njegova srčna želja, ki se bo z izdajo tako celovitega in uredniško natančnega pregleda Gašperšičevega opusa skladatelju tudi uresničila.