Za svoj dom je izbrala kar ves svet

Tjaša Buh – članica Akademskega zbora Tehniške univerze v Ostravi

 

 

Srečala sem jo prve dni julija na mednarodnem zborovskem tekmovanju v Špitalu, kjer je bil med desetimi tekmujočimi zbori tudi Zbor Tehniške univerze iz Ostrave. Znabiti, da se ne bi našli, če ne bi bila češki in slovenski zbor nastanjena v isti stavbi internata kmetijske šole, 11 kilometrov oddaljenega od mesta. Zaradi urnikov tekmovanja in pravil, ki se jih morajo držati vozniki avtobusov, naši in njihovi, smo si večkrat pomagali s prevozi v mesto ali iz njega. Tako smo se seveda zbližali, Tjaša pa je postala nekakšen most med obema zboroma. Če sem potrebovala prevoz v mesto mimo urnika našega zbora, sem seveda poiskala Tjašo. Prav kmalu sem ugotovila, da je izjemno zanimiva osebnost, ki je za svoj dom izbrala kar ves svet. Na odru mi je ni bilo treba iskati, že po njenem govoru mi je bilo jasno, da jo bom našla na skrajni levi – med prvimi soprani.

 

Tjaša, trenutno ste češka Slovenka ali pa slovenska Čehinja.

»Slovinka« sem tu, ne Slovenka, na Češkem se namreč Sloveniji reče »Slovinsko«, Slovaški pa »Slovensko«. Razlika je zelo majhna, ko se predstavljam, moram zelo jasno povedati, da sem Slovinka, zato da vedo, da sem iz Slovenije, in ne iz Slovaške. Zdaj razumem, zakaj tako pogosto pride do zamenjav med Slovenijo in Slovaško.

Koliko časa ste že na Češkem? Ste češčino že osvojili?

Tam sem od lanskega avgusta, slabo leto torej. Češčina gre kar v redu, zelo je podobna slovenščini, tako da se da veliko zmeniti že kar v slovenščini, če si pomagam še s hrvaščino in srbščino, no, pa z rokami in s telesom … Hodim tudi na zasebne ure, da bom nekoč tekoče govorila ta jezik.

Doma ste na Gorenjskem, kajne?

Prihajam iz Velesovega, tam sem odraščala, v osnovno šolo sem hodila v Cerklje, na gimnazijo pa v Kranj. Z zborom sem se prvič srečala že v otroštvu, pela sem v mladinskem zboru KUD Pod lipo Adergas pod vodstvom Daneta Selana in v osnovnošolskem zboru z dirigentko Irmo Močnik. Prav tako sem pela in igrala v muzikalu Moje pesmi, moje sanje, ki ga je produciral Jure Franko. Pela sem tudi v Mladinskem zboru RTV Slovenija, ki ga je vodil Tomaž Pirnat, na kranjski gimnaziji pa sem začela peti pri dekliškem zboru, ki ga je vodil Primož Kerštanj. Kasneje je nastal zbor Carmen manet, v katerem sem pela štiri leta. Ti dirigenti so oblikovali moje zborovske kriterije, moj okus in moja pričakovanja.

Carmen manet leta 2014 na koncertu v Gimnaziji Kranj, ko je bila Tjaša še članica zbora.
Foto: Jaka Zorman

 

Zamudili ste prvo zborovsko Evrovizijo.

Res je, škoda. Seveda sem spremljala njihov nastop, punce so bile izvrstne. Žal sem takrat že študirala na Danskem. Sta pa na zborovski Evroviziji nastopili obe moji sestri, ki pojeta pri Carmen manet. Glasba je velik del naše družine.

Zakaj na Danskem oziroma kaj ste študirali?

V Kranju sem opravila mednarodno maturo, že takrat sem začutila, da bi šla rada v tujino, študirala v angleščini, spoznala različne ljudi, poskusila življenje v tujini in od blizu spoznala vse te različne kulture. Iskala sem zase primeren program, našla sem ga na Danskem. International Honours Degree in Education – ta program je ponujal prav to, kar sem želela, izobraževanje za mednarodno učiteljico razrednega pouka, učiteljico otrok iz družin, ki se veliko selijo. To so recimo družine diplomatov, ambasadorjev, podjetnikov … V tem programu poleg izpopolnjevanja znanja angleškega jezika, ki je uradni jezik programa, spoznavaš še različne kulture. Učijo nas recimo, kako obravnavati otroke drugih veroizpovedi in iz drugačnih kulturnih ozadij – kako negovati varno in spoštljivo okolje v šoli. Program te fakultete predvideva vsako leto trimesečno prakso v drugi državi, tako sem že med študijem spoznala Belgijo, Nizozemsko in Finsko. Rada potujem, rada bi videla svet, delala v različnih šolah, trenutno sem pristala na Češkem in vidim, da je to tisto, kar sem želela.

Kaj pa mož pravi na to? On je v Ljubljani, kajne?

Ja, mož je trenutno v Ljubljani. Že v srednji šoli sem mu rekla: Jaz grem študirat v tujino, če želiš, greš lahko z mano. Skupaj sva odšla na Dansko, se tam poročila, on je tam delal, jaz pa študirala. Ko sem končala študij, sem se zaposlila, zdaj on študira. Ker je izbral ljubljansko univerzo, sva pač prisiljena nekaj časa živeti ločeno.

Odločili ste se torej za študij na Danskem, kar je pomenilo, da ste zapustili zbor Carmen manet. Kako je šlo sprva?

Na začetku je bilo na Danskem veliko težav že z jezikom. Danščina je zelo težak jezik, daleč od slovenščine. Seveda je pomagalo, da znam nemško in angleško, a je kar trajalo, da sva z možem spregovorila v danščini, potem je šlo laže. Živela sva v manjšem kraju. Po spletu sem iskala kak zbor, kjer bi lahko pela. Našla sem ga v glasbeni šoli, a sem kaj kmalu ugotovila, da to ni to, navajena sem bila višje kakovostne ravni in hitrejšega dela. Moji želji po petju je bilo nekoliko zadoščeno na fakulteti, kjer smo imeli odličnega profesorja glasbe, ki nas je poučeval tudi solopetje. Zdaj, ko sem na Češkem, je pa vse drugače. Jezik je lažji, zato sem se zelo hitro vključila in našla zbor, s katerim sem zadovoljna. Adam Sedlicky je odličen mlad dirigent, zelo hiter, zelo muzikalen. Poleg tega sem našla še vokalno a cappella skupino, ki jo sestavljamo štiri dekleta in trije fantje, pojemo predvsem večglasne priredbe popularne glasbe. Tudi ta je kar na visoki kakovostni ravni. Tu se počutim dobro, tudi češčino s pomočjo zborov hitreje osvajam.

»Pod vodstvom profesorja glasbe na univerzi so nastali priložnostni zbori, skupine in bendi. Z bendom smo vsako leto nastopali na celovečernem muzikalu univerze, ki smo ga pripravili študentje.«
Foto: Peter Faaborg Nielsen

 

Kako ste našli zbor Tehniške univerze?

Prosila sem profesorja glasbe na naši šoli, naj mi pomaga najti dober zbor, on je vprašal svoje prijatelje, prijatelji prijatelje … Tako sem prišla do tega zbora.

Ko sva že pri zboru Tehniške univerze Ostrava – čestitke za odlično drugo mesto v kategoriji folklore na tekmovanju v avstrijskem Špitalu, ki sodi med zahtvnejša evropska tekmovanja. Kako ste bili zadovoljni s svojimi nastopi, z rezultatom?

Z ljudskim programom smo bili zelo zadovoljni, dobro smo ga odpeli, nastop v kategoriji A pa nam ni šel tako dobro, kot smo pričakovali. Bili smo dobro pripravljeni, vendar pa nam obvezne pesmi niso uspele najbolje.

Predsednik žirije, g. Herbert Böck se je zaljubil v vaš pianissimo, v milino vašega zborovskega zvoka.

Ja, dobili smo kar precej pohval glede tega in glede muzikalnosti, veliko delamo na dinamiki in na barvi našega zvoka.

Nekaj mi ne gre v račun: Tehniška univerza, pa samo sedem fantov v zboru, vse ostalo dekleta.

Nisem prepričana, ampak mislim, da je Tehniška univerza naš sponzor, fantje so študentje te univerze, dekleta pa smo pravzaprav z vseh vetrov.

Fantov imate res malo vendar pa so ti zelo dobri, zelo zliti z ženskim delom zbora, z žensko barvo. Čestitke!

Hvala, zelo se trudimo, da zbor deluje kot celota. Fantje imajo močnejše glasove, zato mogoče ni narobe, da jih je manj.

Ostrava je pravzaprav na Moravskem.

Tako je, Ostrava je tretje največje češko mesto. Leži čisto na vzhodu države, skoraj na poljski meji. Mesto je precej industrijsko, rudarsko, še kar diši po socializmu.

Kako je z moravščino?

Nisem še tako dobra s češčino, da bi lahko opazila razlike. Pravijo, da ko se bom naučila češko, bodo ljudje takoj vedeli, od kod prihajam, da bom imela moravski naglas.

APS VŠB TUO, Zbor tehniške univerze v Ostravi v češki narodni noši, v kateri so nastopili v ljudskem programu mednarodnega zborovskega tekmovanja v Špitalu.
Foto: Markéta Michalusová

 

Zdaj vi delate in podpirate družinski proračun, študira pa mož. Kaj počnete, kakšno je vaše delo?

Sem mednarodna učiteljica, učim četrti razred, pouk poteka v angleškem jeziku, učim matematiko, angleščino in »unit of inquiry« – to je predmet, v katerem so združeni naravoslovni in družboslovni predmeti. Šola deluje po učnem programu PYP International Baccalaureate, ki je precej drugačen od slovenskega. Otroci se učijo na osnovi tem, vsako od njih obravnavamo šest tednov in to z vseh možnih vidikov. Če je tema recimo posel, »business«, potem se z matematičnega vidika učimo, kako izračunati, kakšna naj bo cena izdelka, ki ga prodajamo, z ekonomskega, kako se sploh določi cena izdelka, učimo se, kako se izdela oglaševalski plakat, kaj se napiše nanj, kako naj bo videti – tu vadimo angleščino in se likovno izpopolnjujemo. Program je zelo integriran, zajema vse mogoče predmete. V ta program sem se dobesedno zaljubila. Otroci od njega zelo veliko odnesejo, vedo stvari, ki jih jaz v njihovi starosti nisem vedela, te stvari pa so pomembne za današnji svet, ker se ta tako zelo hitro spreminja. Sami raziskujejo, uporabljajo računalnik in to z namenom. To mi je res zelo všeč.

Koliko otrok je v razredu?

Samo deset. To je prednost zasebnih mednarodnih šol. Starši plačujejo šolnino, tako si lahko privoščimo, da je v razredu deset otrok, tudi sicer nikoli več kot 18. Če kateri od otrok ne govori dobro angleško, dobi asistenta, ki mu pomaga. Zelo dober program je to, tako za učence kot tudi za učitelje.

Kot ste že omenili, so to predvsem otroci diplomatov, kajne?

Diplomatov in uslužbencev mednarodnih podjetij, ki jih je v Ostravi veliko. Iz podjetja Hyundai dobimo recimo veliko korejskih otrok. Na začetku znajo zelo malo angleščine ali pa celo nič, zato se nekaj časa ukvarjamo predvsem z jezikom, ki pa ga zelo hitro osvojijo.

Kako otroka, ki ne zna nič angleščine, učite tega jezika?

Tako, da je izpostavljen angleščini. Otroci vedo več, kot si mislimo. Starši pogosto pridejo k meni zelo zaskrbljeni, ker otrok ne zna jezika. Rečem jim, ne skrbite, vaš otrok ima prijatelje, ki so bili nekoč na istem in zelo dobro vedo, kako se počuti, zato mu pomagajo. Ker v razredu osem ur posluša angleščino, jo zelo hitro osvoji.

Ali boste za vedno učiteljica četrtega razreda ali se bo to z leti kaj spremenilo?

To leto sem prvič učila četrti razred, za naslednji dve leti sem dobila ponudbo kot koordinatorka programa. Ne bom več učila v razredu, ampak bom pomagala ostalim učiteljem implementirati program v razrede. Ukvarjala se bom s tem, da bo učni načrt v šoli izpopolnjen in da bomo v šoli res sledili »inquiry-based« učenju. Ta program je zelo odprt, učiteljem in učencem daje proste roke pri učenju – in prav učenci ‘dirigirajo’, kaj jih zanima, v katero temo bi se radi poglobili bolj in s katerega zornega kota. Na meni pa bo odgovornost, da bo vse potekalo, kot je treba. Bom nekakšna mentorica učiteljem, nudila jim bom pomoč, kjer bo to potrebno, hkrati pa bom skrbela, da bodo vsi učni cilji doseženi.

Verjetno boste pogrešali otroke.

Bom, seveda, ker pa sem poleg tega dela tudi knjižničarka, bom na teden po eno uro učila vsakega od petih razredov, tako bom spoznala vse otroke in bom zadostila tudi želji po druženju z njimi.

Ali vam glasbeno znanje in pevska navdušenost kaj pomagata pri tem čudovitem poklicu?

Ja, seveda. Letos sem imela ukulele klub, otroke sem učila igrati ukulele, ob koncu leta smo imeli predstavo za ostale otroke. Velikokrat nam glasba pomaga prebroditi kakšne učne zadrege, celo pri matematiki včasih pesem pomaga, da si kako zapleteno snov otroci laže zapomnijo. Glasba je tako vsestranska, pomaga lahko na vseh področjih. Pa še to: prek petja v zboru se naučiš delati z ljudmi, se naučiš poslušati in podobno.

Od kod znanje igranja na ukulele?

Kot otrok sem se učila igrati na kitaro, še vedno igram. Če grem na potovanje, vzamem s seboj raje ukulele, ker je manjši. Ko sem imela na fakulteti specializacijo iz glasbe, smo se tam učili različnih instrumentov, tudi ukulele.

Zaenkrat ostajate na Češkem, v Ostravi, kako pa potem?

Pogodbo imam še za dve leti, mož bo, če bo vse prav, v tem času doštudiral, skupaj se bova potem odločila, kaj in kako naprej.

Menda so vas prišli mož in starši obiskat v Špital, ta je malo bliže od Ostrave.

Ja, izkoristili so priložnost in skočili čez mejo pogledat zbor, poslušat, kako pojemo, pa še videli smo se, kar je super.

Vso srečo v vaših načrtih pri tem plemenitem delu z otroki. Da bi glasba navduševala tudi kitajske otroke … Katere še?

Kitajske, korejske, indijske, ameriške …, pravzaprav otroke od vsepovsod.

The Puzzles, a cappella skupina iz Ostrave, Češka
Foto: Emil Buh