Živahna kultura mladinskih zborov je prav gotovo ena od poglavitnih značilnosti finskega glasbenega življenja, mladinski zbor Tapiola pa ena najuspešnejših zborovskih zgodb v zgodovini te države. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je sprva šolski zbor iz mesta Espoo prelevil v paradnega konja in enega najvidnejših finskih sestavov, ki so občinstvo navduševali z izvajanjem zahtevne sodobne glasbe. Erkki Pohjola, ustanovitelj in prvotni dirigent, se je domislil, da bo za svoj zbor glasbo naročal pri uglednih in uveljavljenih klasičnih skladateljih, nakar se je ta model razširil po vsej zborovski skupnosti. Omeniti velja, da je bilo to tedaj nadvse nenavadno, saj je načinu delovanja z otroškimi pevci pripadalo »zgolj« petje v dvoglasni harmoniji s klavirsko spremljavo.
V približno tridesetletnem obdobju, med letoma 1960 in 1990, sta glasbena vzgoja in klasična glasba veljali za dragoceni nacionalni vrednoti, glasbena izobrazba pa je temeljila na načelu, da naj bo dostopna nadarjenim otrokom in mladim ne glede na premoženje in kraj. Pridobivanje znanja je slonelo na dveh stebrih: na modelu glasbenih razredov v javnem šolskem sistemu in modelu zunajšolskih dejavnosti, ki ju je finančno podprla država.
Koncept glasbenih razredov je bil močno zasnovan po madžarskem zgledu – s solfeggiom in zborovskim petjem kot osrednjima dejavnostima. Vsako mesto je imelo šolo, večja mesta več šol, v katerih je bil en razred na starostno stopnjo določen za glasbeni razred, torej z več urami glasbe na teden. Vsak razred je oblikoval svoj zbor, eden od njih pa je bil reprezentativen za celotno šolo, v nekaterih primerih za celo mesto. Sistem zunajšolskih glasbenih inštitutov je bil postopoma zgrajen predvsem na germanskih modelih s strogim učnim načrtom in dobro opredeljenimi naprednejšimi tečaji solističnih in teoretičnih predmetov. Prekrivanje med obema sistemoma je bilo precejšnje, kar je pomenilo, da je v najboljšem primeru pet do deset odstotkov finskih otrok in mladine prejelo temeljito glasbeno izobrazbo. Celo precej obsežna mreža tedanjih sedemnajstih profesionalnih orkestrov je bila delno utemeljena kot potrebno pedagoško sredstvo – želeli so, da bi bili dobri učitelji inštrumentov dostopni po vsej državi.
Na osnovi tovrstnega glasbeno izobraževalnega zaledja se ni čuditi, da so člani Mladinskega zbora Tapiola v šestih desetletjih nanizali številna priznanja, nagrade, ustvarili nemalo posnetkov, opravili prek 80 koncertnih turnej po svetu, predvsem pa skrbno izpopolnjevali ideologijo zbora – da se ima vsak otrok priložnost razvijati (ne le v glasbenem smislu), predvsem pa, da lahko vsakdo skozi glasbo izrazi svojo bit.
Kljub dolgoletnemu poustvarjanju (zbor je nastal leta 1963) bomo nosilce finske zborovske dediščine imeli priložnost v Sloveniji slišati prvič. Sestav se bo skozi raznoliko glasbeno vsebino predstavil z dvema koncertoma: v nedeljo, 15. 6. 2025 ob 17. uri v Slovenski filharmoniji v sodelovanju z Dekliškim zborom sv. Stanislava in v sredo, 18. 6. 2025 ob 19. uri v Radovljiški graščini, poleg tega pa bo v ponedeljek, 16. 6. 2025 na Akademiji za glasbo potekal celodnevni seminar za zborovodje in skladatelje, ki ga bo vodil umetniški vodja in dirigent sestava Pasi Hyökki.
Mladinskemu zboru Tapiola, ki šteje približno 50 pevcev, še dandanes pripada ugledno mesto na zborovskem zemljevidu. Kako sestav in njegova umetniška ekipa kljubuje zahtevam današnjega časa, pa smo razkrivali kar s tremi sogovorniki: umetniškim vodjem in dirigentom Pasijem Hyökkijem, asistentko dirigenta in producentko Anno Matvejeff-Haapaniemi ter slovensko dirigentko, delujočo na Finskem, Kristino Bogataj, ki prevzema nalogo namestnice dirigenta, vokalnega vodstva in je asistentka produkcije.
Gospa Anna, kot izvršna producentka imate zagotovo širok vpogled v delovanje zbora z mnogih plati. Morda pričneva s kratko predstavitvijo Otroškega zbora Tapiola, ki se bo kljub dolgoletni aktivnosti slovenski javnosti predstavil prvič. Kako ste se povezali s Slovenijo in našim zborovskim prostorom?
Anna: Odgovor je zelo preprost in kratek: Kristina (smeh).
Kristina: Slovenija in Finska se kljub jezikovnim razlikam povezujeta na mnogih ravneh: obe državi sta majhni, obdani z mogočnimi sosedi, v zgodovini smo trepetali pod grožnjami obstoja itd. Pravzaprav ustvarjamo most med državama in na ta način spoznavamo bogastvo malih držav. Ne zamudite te edinstvene priložnosti.
Koncertna gostovanja so vaša stalnica, potovanja z otroki pa zagotovo prinašajo skrbno organizacijo in dodatne varnostne ukrepe. Kako se spoprijemate s tovrstnimi izzivi?
Anna: Običajno ne potujemo s celotno zasedbo, seveda pa to ne pomeni, da so zahteve organizacije kaj manjše. Najraje se povežemo s skupnostjo, kamor potujemo, dobrodošlo je, da imamo znanca v dotičnem mestu, ki nas usmerja po lokalnih znamenitostih, dogodkih, restavracijah itd., v tokratnem primeru je to Kristina. Z nami potujejo tudi nekateri starši.
Kakšen status zavzema zbor danes in kako podpirate njegovo delovanje? Kdo so pravzaprav otroci Tapiole?
Anna: Smo neprofitna organizacija, torej kulturno društvo, ki pridobiva finančno podporo s pomočjo javnih in zasebnih razpisov. Tudi starši otrok plačujejo letno članarino, za katero skrbno pazimo, da je dosegljiva vsem otrokom ne glede na njihovo ozadje. Le ti prihajajo iz celotnega metropolitanskega območja Helsinki, ki vključuje Helsinki, Espoo, Vantaa in Kauniainen.
Pevci so stari od 9 do 19 let, kar je precej velik starostni razpon, mlajšim starostnim skupinam pa ponudite ločene priprave, za kar ste zadolženi vi, Kristina, kajne?
Kristina: Ko sem se pridružila umetniški ekipi zbora, smo razmišljali, kako bi preuredili način delovanja, da bi predvsem mlajše pevce pritegnili k sodelovanju. Načeloma imamo dve pripravni skupini: skupino od 5-9 let, ki formalno še ni del zbora, vodi Anna, starejšo od 9-12 pa jaz. Z mlajšo skupino si zagotovimo podmladek, čeprav se avdicije za glavni zbor ne udeležijo vsi, velik odstotek pa. Možnost takšnih priprav imajo otroci, ki že imajo neko glasbeno predznanje in so se na novo preselili na Finsko (Espoo je namreč zelo mednarodno mesto), le da zanje program poteka hitreje v podobnem okvirju kot vaja glavnega zbora. Obe skupini vadita enkrat tedensko tik pred vajo glavnega zbora. Mora pa biti v skupino prijavljenih vsaj od 5-10 pevcev, da je realiziramo.
Vaje zbora sicer potekajo dvakrat tedensko po dve uri in pol, ločene na dva dela: v prvem delu se po upevanju zbor razdeli na sekcijske vaje, v drugem delu pa vedno delamo vsi. Sveži pevci se lahko odločijo za individualni programski test, kjer z Anno prek petih naključnih skladb iz programa preveriva znanje in učinkovitost dosedanjih priprav na določen dogodek. Na odru si namreč želimo suverenih in samozavestnih pevcev, sicer se na odru pojavijo raznovrstni dodatni izzivi.
Gospod Pasi, kako se spoprijemate s programom, ki bi glasovno ustrezal tako devetletnikom kot 19-letnikom? Ne smemo pozabiti, da je vmes še ena najobčutljivejših glasovnih skupin, to so namreč glasovi v fazi mutacije.
Pasi: Situacije so različne. Moj sin je npr. pel v zboru vse do 18. leta, a je imel možnost prehajanja iz tenorskega glasu v deški alt. Nekateri te tranzicije ne zmorejo, zato preprosto izpustijo določeno obdobje in se zboru ponovno pridružijo pozneje.
Načeloma izbiram dela, ki so zahtevna ali glasbeno zanimiva za starejše pevce, v obratni smeri je to težje izvedljivo. Na ta način spodbujamo najmlajše pevce k odkrivanju lastnih emocij, srkanju znanja od starejših sopevcev, starejši pa imajo možnost pomagati mlajšim kolegom. Ta simbioza je zelo učinkovita in pripomore k boljšemu in hitrejšemu razvoju najmlajših pevcev. Čutim tudi veliko odgovornost, da otrokom približam sodobno klasično literaturo, sicer kmalu ne bo odraslih oseb, ki bi razumele klasične kompozicije.
Kristina: Lahko dodam, da se zbor spoprijema s širokim naborom skladb, od ljudske glasbe do del najvidnejših finskih skladateljev, kot so Rautavaara, Sibelius itd., srečuje pa se tudi s sodobnimi kompozicijami iz svetovne zakladnice, ob tem se uri v mnogih jezikih in trudi se čimbolj približati avtentični izgovorjavi. Če nadaljujem Pasijevo misel, zbor enokovredno ostaja zvest svoji tradiciji in zavedanju, od kod izhaja, obenem pa posega po literaturi širšega dometa. Prav zato organiziramo tudi skladateljske natečaje. Lani smo prejeli kar 178 novih del, izbrana dela pa poustvarimo tudi na odru. V vsej tej širini znanja, morajo pevci poiskati skupni imenovalec, združiti moči, sodelovati – gre za precej konkreten cilj, ki bi ga morali podpirati v družbi nasploh.
Kristina, ali se otroci spoprimejo tudi že s slovenskim jezikom? Ste že našli skupni imenovalec v slovenskem repertoarju?
Kristina: Seveda, popolni so, le Pasi včasih pozabi kak šumnik (smeh).
Pasi: Imate čudovito in raznovrstno zborovsko tradicijo, ne le čudovitih spevnih kakovostnih skladb, temveč tudi elegantno zabavne (smeh).
Anna: Še posebej lepo je spremljati, ko lahko lokalno občinstvo navdušimo s skladbo iz države, v kateri se v tistem trenutku nahajamo. To so lepe prednosti poseganja po širokem naboru skladb raznolikih kultur, narodnosti in jezika.
Če se vrnemo k prejšnjemu vprašanju – ali potemtakem vsebuje vaš programski nabor izključno skupne skladbe, torej, v repertoar ne umeščate skladb zgolj za mlajše pevce oziroma zgolj za starejše?
Pasi: Ne, nikoli jih ne ločim, vsi pojejo vse. Kot je že Kristina pojasnila, na novo sprejeti pevci so sprva v t. i. predhodni skupini, ki imajo ločene vaje od glavnega zbora in tako lažje osvojijo osnovne prvine in skladbe našega repertoarja. To pa je tudi edina delitev, ki jo prakticiramo.
Gospod Pasi, prebirala sem vaš življenjepis in Google mi je vztrajno prevajal vaše ime v slovenščino, poimenoval vas je strastni napadalec. Je v tem kaj resnice?
Kristina: Stoodstotna resnica (smeh).
Pasi: Pasi je le ime, priimek pa bi res lahko nekako prevedli v napad. No, šalo na stran, sam se ne bi opredelil kot dirigent, temveč zgolj kot umetnik, ki uporablja zbor kot svoj inštrument za izražanje interpretacije in zvoka. Na vsaki vaji ciljam na to, da pevci ne glede na starost razumejo, zakaj počnem to, kar počnem. Poskušam pojasniti in utemeljiti, zakaj npr. naraščamo v določeni frazi, odvzemamo jakost itd. Pomembno je, da namreč, da otroci tudi občutijo pesnikov ali skladateljev namen ter da nas to poveže v skupnem cilju oziroma interpretaciji.
Kako se vaš odnos in pristop menjata, ko vam nasproti stojijo otroci za razliko od odraslih?
Pasi: Se ne. Večkrat me vprašajo, kako pristopam k otroškemu zboru, ampak zame ni večje razlike, predvsem ne med moškim zborom in otroškim zborom (smeh). S to mislijo moški seveda niso najbolj zadovoljni, ampak otroci so resnično zmožni marsičesa in nimam občutka, da bi moral z njimi govoriti drugače. Razumejo me, zato verjamem, da so zmožni še več kot odrasli, saj so brez predsodkov. Četudi je kako delo zahtevno, se tega ne ustrašijo, ampak poskušajo, moja naloga pa je, da jim pomagam z obrazložitvijo, zakaj je določeno delo napisano tako, kot je, in ta utemeljitev jih običajno še dodatno očara in motivira. Odrasli so tisti, ki se ob tršem orehu hitreje umaknejo in odnehajo.
Kot nekdanji član zbora sestav spremljate skozi zgodovino z različnih vidikov. Kako ste zbor doživljali kot pevec?
Pasi: Res je, pel sem od 1979–1986. Z pridružitvijo zboru se mi je odprl povsem nov svet. Sprva, moram priznati, sem bil težke bitke ali vztrajati ali ne, sodelovanje me ni povsem prevzelo. Saj veste, bil sem devetletni deček, po zrelosti je to kot šestletna deklica (smeh). Kasneje, ko sem sklenil, da bom vendarle pripaden član zbora, pa je zbor postal zame eno najpomembnejših središč mojega življenja. Kljub temu da sem najprej igral violino in klavir, me je zborovska glasba tako posrkala, da sem danes zborovski dirigent. In to je moč Tapiole.
Tudi vaši pevci morajo znati igrati vsaj na en inštrument, kajne? Zakaj je to znanje dober doprinos k zborovskim izvedbam?
Pasi: Po mojem mnenju je bistveno za celostno glasbeno razmišljanje: naučiš se fraziranja, uriš a vista branje, ki se ob igranju inštrumenta dogaja hitreje, predvsem pa se učimo čutiti glasbo skozi melodijo, ne da bi nam nekdo skozi besede pojasnjeval njeno bistvo. Skladatelji so namreč svoj navdih črpali prek videnega in slišanega, niso pa vedno tega ubesedili, zato se moramo učiti razbrati vsebino tudi zgolj skozi melodijo.
Kako bi definirali značilen zvok zbora, oprijel se vas je namreč idiom »Tapiola sound« (Zvok Tapiole)?
Pasi: Težko je to postaviti v okvir, kajti tudi naš zvok se skozi leta spreminja. Za primerjavo naj povem, da se je po finskih šolah v sedemdesetih letih vsepovsod in nenehno pelo, danes na žalost ni več tako. Organiziranega petja ni več, in če otroci pojejo enkrat na teden, je to že dosežek. S tega vidika lahko tudi sklepate, zakaj je Tapiola v mojem času aktivnosti kot pevec imela vaje le enkrat na teden, danes pa jih potrebujemo dvakrat. Če so prej prihajali na avdicije razpeti, močni otroški glasovi, danes to postanejo šele v našem zboru. Skratka, zvok se prilagaja času, vseeno pa lahko trdim, da je ravno zmes otroških in najstniških glasov ter našega jezika in temperamenta tista, ki definira naš zvok.
Anna: Res ni najlažje vprašanje. Gre za zlitje različnih glasovnih barv različnih starostnih skupin v kombinaciji finske fonetike, izjemno pomembna pa se mi zdi tudi čustvena komponenta.
Kristina: Ta širok starostni obseg je res pomemben dejavnik. Sicer pa so besede, ki mi orisujejo zvok zbora: veščine pevcev, svežina in svoboda ter, kot je že omenila Anna, čustveni vtis, ki ga pušča za sabo razumevanje in védenje, kaj počnemo s posamezno frazo.
Kristina, kot Slovenka, živeča na Finskem, poznate oba glasbena izobraževalna sistema. Kako bi ju primerjali?
Slovenski izobraževalni sistem, kot ga poznam pred svojim prihodom na Finsko, temelji na precej klasičnih in osnovnih konceptih glasbe, kot so lepote zdrave vokalne produkcije, osnovnega razumevanja ritma, molove in durove lestvice ter harmonije osnovnih sozvočij in njihovih obratov – elementi, ki izhajajo iz osnov nauka o glasbi in pa ljudske glasbe kot dela našega okolja. Ob mojem prihodu na Finsko leta 2015/16, sem bila osupla nad instrumentarijem, ki ga poseduje vsaka glasbena učilnica, npr. 30 ukulel, 12 ksilofonov, električni piano, električne in bas kitare … Nisem še doživela, da bi imel vsak otrok v učilnici možnost igranja na svoje zvončke, da bi lahko prek kromatike urili slušno senzibilnost … Učilnice imajo tudi opremo za bande (glasbene skupine), kar samo kaže na to, da ljudje iščejo načine, da bi bila glasba dostopna, čeprav klasična glasba in iskanje njenih lepot ostaja osnova vsega tudi v širšem pogledu.
In kako se med državama razlikujejo zborovski pristopi, predvsem v otroških sestavih?
Kristina: Ko človek zamenja okolje, je povsem razumljivo, da je sprva očaran nad vsem novim, drugačnim, zdaj pa postaja moja slika vse jasnejša, vsaj glede zborovskega vidika.
Kot študentko me je najbolj navduševala količina svobode, ki jo ima posameznik med študijem, ki dovoljuje, da vsakdo deluje na svoj način v svojem tempu. To je sprva zmedlo moj slovenski kompas, ker sem dvajset let živela z metodo, da mi ljudje govorijo, kaj in kako moram delati. Ta svobodni princip delovanja je obenem lahko tudi dvorezni meč, ampak nihče ne trdi, da je učenje udobno, saj se podajamo v neznani svet, spoznavamo nekaj novega, ob tem pa uporabljamo mentalne in fizične mišice, da bi poskusili razumeti in doumeti povezave. Finska je s tega vidika pogumnejša, Tapiola pa unikaten primer.
Kaj se lahko ne le Slovenija, temveč širša mednarodna javnost, nauči konkretno od Tapiole zbora? Je eden najboljših primerov, kaj vse lahko zbor in otroci počnejo, če jim daste priložnost. Zbor globoko nagovarja tudi moje načelo, da si vsak človek zasluži dobiti celostno umetnostno podobo in ne prilagajamo stvari samo zato, ker predpostavljamo, da jih določeni ljudje (npr. otroci) sicer ne bodo razumeli. Lahko ponudimo priložnost, ki pa pozneje tudi pokaže smer razvoja in zmožnosti.
Kakšni pa so izzivi?
Kristina: Naslednje leto, torej 2026, nas čaka organizacija enotedenskega festivala, kjer se bodo zbrali vsi otroško-mladinski zbori Finske. Glavni namen dogodka je predvsem skupno petje, vadenje in koncertiranje. Na našem nasprotnem bregu stojijo dirigenti, ki menijo, da mladina preprosto nima dovolj zanimanja za to ali pa da to ni izvedljivo. Tapiola je že večkrat dokazala in tudi skozi leta navdihovala ostale pevce, da so otroci sposobni marsičesa, le vodje moramo biti dovolj jasni in razumljivi, predvsem pa ozaveščeni. S tega vidika je potem marsikaj mogoče. Seveda pa se slovenski bralec ob tem mora zavedati, da so že finske geografske razmere precej drugačne kot v Sloveniji in da organizacija poteka malce drugače. Za predstavo in boljše dojemanje: Finska je velika in na tisoče kilometrov dolga država s petimi milijoni prebivalcev, razkropljeno poseljenimi, medtem ko na približno 300-kilometrski razdalji živi dva milijona ljudi.
Ob tem naj povem, da Tapiola pod svojim zavetjem združuje vse finske zbore, med drugim tudi Društvo otroških zborov, ki mu predseduje naša Anna.
Kako pri delu z otroki rastete kot dirigenti in pedagogi? Ali vas spodbuja k večji kreativnosti, glede na to, da morate izbrskati raznolike in dostopne razlage, zabavne prispodobe …
Kristina: Otroci so zelo iskreni, takoj boste vedeli, ali ste dobri ali ne. Če ste jasni in če vaša komunikacija in raven energije ne dosegata njihovega zanimanja, morate izboljšati proces svojega dela. Ne gre le zakaj in kako, temveč je pomembna tudi intenziteta energije.
Pasi: Iskrenost je res dobra beseda. Dirigent mora biti v prvi vrsti pristna in zaupanja vredna oseba, otroci bi kakršnokoli pretvarjanje takoj začutili. Morda zaradi njih nisem bolj kreativen, zagotovo pa prejmem od njih največ kreativnih idej, saj so zelo odprti za sugestije. Včasih, ko se tako dopolnjujemo, nastanejo prav posebne zamisli. Pri odraslih oziroma profesionalnih pevcih oziroma instrumentalistih je ravno obratno: dirigentu verjamejo, če zavzame ideološko stoično persono dirigenta, čeprav se morda sam tako niti ne počuti.
Anna: Delo z otroki je pravi privilegij ne samo zato, ker vam ponudijo hipno povratno informacijo, temveč zato, ker ste velik del njihovega odraščanja in življenja. Ob tem čutim veliko odgovornost do svojega dela, skrbnosti do pevcev, moram jim znati prisluhniti. Le tako lahko pridobimo njihovo zaupanje. Zbor ni zgolj glasbeno okolje, temveč v veliki meri vendarle socialno, v katerem se stkejo vseživljenjska prijateljstva.
Kot umetniški ekipi vam je bila zaupana zapuščina ustanovitelja zbora Erkkija Pohjole. Katere so tiste prvine ali vrline, ki jih želite prenesti na naslednje pevske generacije?
Kristina: Sama sem tukaj dokaj sveža, zato bosta Anna in Pasi bolje znala odgovoriti na to vprašanje. Morda bi ponovno izpostavila veščine pevcev, ki se prepletajo s pogumom, iskrenostjo in svežino.
Pasi: Zagotovo je ena najpomembnejših zapuščin ideja, da vsi otroci igrajo na inštrument, zato se lahko danes pohvalimo tudi z lastnim ansamblom in godalnim orkestrom. Ustvarjanje glasbe ni vezano le na zborovsko petje, temveč na raznolika glasbena orodja, ki vam pomagajo pri glasbenem izražanju. Naslednja zapuščina pa so prijateljstva, ki kljubujejo starostnim razlikam. Čudovito je videti močno prijateljstvo med devetletnikom in petnajstletnikom, v vsakdanjem življenju tega ni zlahka opaziti. Gostovanja pa nas le še dodatno povežejo.
Anna: Pevci so res kot bratje in sestre. Vsekakor si želimo nadaljevati s tradicijo povezovanja s finskimi skladatelji, tudi prek našega skladateljskega natečaja. Erkki je bil prvenstveno pedagog, ki je med drugim želel otroke naučiti tudi o raznolikem glasbenem okusu – en pevec bo določeno skladbo oboževal, drugi je ne bo maral, a še vedno lahko skupaj sodelujeta.
