Ljubiteljsko zborovsko petje ima v Sloveniji bogato zgodovino in pomembno vlogo pri ohranjanju kulture, povezovanju skupnosti ter osebnem in umetniškem razvoju posameznikov. Kljub temu se v sodobni družbi sooča z izzivi, kot so pomanjkanje pevcev, upad zanimanja mladih in vse večja konkurenca drugih oblik preživljanja prostega časa. Da bi osvetlili aktualne probleme, je bila 30. novembra 2024 v okviru Dneva slovenskih zborovodij organizirana okrogla miza z naslovom »Zbor kot skupnost – izzivi in priložnosti ljubiteljskega zborovstva v Sloveniji«. Razprava se je vrtela zlasti okoli izzivov, s katerimi se srečujejo zbori v sodobni družbi, raziskovala vprašanje motivacije pevcev in dirigentov ter širši vpliv zborovske dejavnosti na družbo. V njej so sodelovali ugledni strokovnjaki in praktični poznavalci zborovske dejavnosti: Helena Fojkar Zupančič (HFZ), Tanja Benedik (TB), Tomaž Simetinger (TS), Žan Rojc (ŽR) in Tina Hostnik (TH). Okroglo mizo je moderiral Gašper Mramor.
Razvoj ljubiteljske kulture in pomen zborovske dejavnosti skozi čas
V uvodnem delu je Tomaž Simetinger na kratko orisal zgodovinski razvoj ljubiteljske kulture in njeno vlogo v širši družbi. Njegov prispevek je bil žal časovno omejen, predavanje pa zaenkrat tudi ne obstaja v dokumentirani obliki. Upamo, da mu bo v bližnji prihodnosti uspelo bogato poznavanje področja objaviti v samostojnem prispevku.
Ljubiteljsko ustvarjanje je v Sloveniji prisotno že stoletja, prvi zapisi o tovrstnih dejavnostih segajo v Valvasorjev čas, ko so se pojavljale prve godbe, ki so igrale na vojaških in cerkvenih dogodkih. Sodobnejša oblika ljubiteljskega ustvarjanja pa se je razvila v 19. stoletju, ko je zborovsko petje postalo močno povezano z idejo narodne identitete. Čitalnice, ustanovljene v šestdesetih letih 19. stoletja, so bile prostor druženja, izobraževanja, razvoja slovenskega jezika in narodne zavesti, pa tudi prostočasnih dejavnosti, npr. zborovskega petja.
Prvi večji razcvet ljubiteljske kulture se je zgodil po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku Kraljevine Jugoslavije, ko je število kulturnih društev strmo naraslo. Leta 1922 jih je bilo v Sloveniji 3.317, do leta 1941 pa že več kot 11.000. V tem obdobju je v ljubiteljski kulturi sodelovalo približno deset odstotkov prebivalstva, kar je dvakrat več kot danes. Ljubiteljske dejavnosti niso bile zgolj oblika preživljanja prostega časa, temveč so imele močno vlogo pri oblikovanju družbene kohezije in (narodne) identitete. Druga svetovna vojna je razvoj ljubiteljskih dejavnosti prekinila, a se je po vojni nadaljevala nova faza njihovega institucionalnega razvoja.
Močna državna podpora ljubiteljstvu v obdobju socializma
Obdobje socializma je ljubiteljsko kulturo močno zaznamovalo. Reformni zakon o društvih iz leta 1974 je dal ljubiteljskim dejavnostim novo pravno podlago in jih povezal z ideologijo delavskega samoupravljanja. Koncept delavske kulture oz. tudi drugih prostočasnih dejavnosti v duhu slogana »8 ur dela, 8 ur spanja in 8 ur kakovostnega preživljanja prostega časa« je bil močno podprt z državnim financiranjem oz. financiranjem skozi večje gospodarske sisteme. Večja podjetja, kot sta bila npr. Litostroj in Gorenje, so imela svoja kulturna in športna društva, grajena je bila tudi pripadajoča infrastruktura (npr. kulturni domovi, prireditvene dvorane). Hkrati je bila kultura uporabljana tudi kot način širjenja ideoloških vrednot – slogan »S puško in knjigo do svobode!« je izražal prepričanje, da umetnost prispeva k osebni in družbeni osvoboditvi. Zborovsko petje, ki temelji na kolektivnem izražanju, je bilo posebej primerno za te cilje in je bilo močno spodbujano.
Poosamosvojitveno obdobje
Prehod v kapitalizem po osamosvojitvi Slovenije je pomenil pomemben prelom v financiranju in dojemanju ljubiteljske kulture. Veliki gospodarski sistemi, skozi katere se je ta financirala, so se atomizirali, privatizirali in ekonomizirali, državno podporo so nadomestili tržni mehanizmi, to pa je povečalo odvisnost ljubiteljskih dejavnosti od lastnih sredstev in prostovoljnega dela. Hkrati se je družba spremenila – individualizem in ekonomski pritiski so vplivali na razpoložljivost prostega časa, kar je povzročilo upad zanimanja za ljubiteljske in prostovoljske dejavnosti. Mlajše generacije se pogosto odločajo za aktivnosti, ki jim omogočajo hitre rezultate in osebno rast, kar predstavlja izziv za tradicionalne kolektivne oblike ustvarjanja, kot je zborovsko petje.
»Živimo v času, v katerem se bolj koncentriramo na pametne naprave kot na živega človeka.« (Tomaž Simetinger)
Izzivi ljubiteljskega zborovstva v Sloveniji
Eden najbolj perečih problemov, ki tarejo slovensko zborovstvo, je gotovo financiranje. To se je potrdilo tudi v anketi udeležencev okrogle mize. Ocenili pa smo, da je ta tema preobsežna in prezahtevna za to srečanje, zato smo se pri organizaciji okrogle mize odločili, da se ji bomo na okrogli mizi namenoma izognili, ker bi gotovo zasenčila vse druge izzive. Zaradi njene pomembnosti smo organizatorjem (JSKD) priporočili, da problematiki financiranja čimprej nameni poseben posvet.
Kako danes konkurirati »pandemiji osamljenosti«?
Sodobna družba izrazito poudarja individualizem – v ospredje postavlja posameznika, njegove dosežke in osebno izražanje. Skupinske dejavnosti, kot je zborovsko petje, pri tem izgubljajo na priljubljenosti, saj posamezniki svoje potrebe vse pogosteje postavljajo pred potrebe kolektiva. To dogajanje v družbi je podprto tudi s tehnologijo, kjer virtualna okolja ponujajo bolj individualizirane oblike izrabe prostega časa, ki zahtevajo zelo malo napora. To otežuje dolgoročno delovanje zborov, saj je zanesljivost in redna prisotnost ključna za uspešno zborovsko delo. Po besedah Tomaža Simetingerja v današnji »pandemiji osamljenosti« ljudje pogosto ne iščejo več skupnosti, ampak kratkoročne osebne koristi. Ljubiteljska kultura, ki je nekoč igrala vlogo povezovalnega dejavnika, se je prisiljena umikati bolj individualnim oblikam preživljanja prostega časa. Omenil je bistveno razliko v ciljih sodelovanja pri starejših, kjer je v ospredju druženje, in mladih, ki iščejo samorealizacijo, pridobivanje osebnih kompetenc (npr. folkloristi sodelujejo v društvih, da so fit, da pridobijo kompetence delovanja v skupini itd.). Tina Hostnik je razmišljala, da je tudi sodelovanje v zboru mogoče videti individualistično, kot »čas zase«, ko grem od družine na vaje. Priložnost za krepitev skupnosti pa vidi v tem, da se te družinske člane občasno povabi tudi na vaje, ne le na koncerte.
Čas, pozornost in motivacija – preživele ali ponovno iskane vrednote?
Mladim in odraslim je danes na voljo vedno več alternativ preživljanja prostega časa kot nekdaj, od spletnih platform in videoiger do individualnih športov in hitrih načinov sprostitve. V 90. letih prejšnjega stoletja se je s političnimi in gospodarskimi spremembami v Sloveniji pojavil tudi neoliberalni sistem. Ena od njegovih značilnosti je bila, da so dotedanje prostovoljno delo in udarništvo zamenjale oz. mu začele konkurirati plačljive storitve za dejavnosti v prostem času. Ne gre torej samo za količino alternativ, ampak tudi za ekonomske premike, komercializacijo prostega časa. V slovenskih društvih, kjer številčno prevladuje »baby boom« generacija, so z njo še vedno prisotne tudi vrednote teh generacij – kolektivizem, prostovoljstvo ipd., vendar z menjavo generacij in sodobnimi izzivi postopoma bledijo.
Prosti čas je pod pritiskom tudi zaradi povečanja življenjskega tempa. Živimo v svetu, kjer nas nenehno prekinjajo obvestila in opozorila iz pametnih naprav, na katere »se koncentriramo bolj kot na živega človeka« (TS). Digitalne platforme se s prefinjenimi psihološkimi (zlasti t. i. instant gratification – takojšnja zadovoljitev) in tehnološkimi mehanizmi borijo za našo pozornost, zaradi česar zmanjkuje časa in energije za prostovoljne dejavnosti. Danes je potrebno do rezultata priti takoj (in po možnosti brez napora), to pa je v nasprotju s tem, kar nudi in zahteva zborovsko petje – čas, pozornost in motivacijo. Po mnenju Žana Rojca so kljub navedenemu te razmere priložnost za zborovstvo, saj obstaja poleg ljudi, ki omenjeni vpliv tehnologije avtomatsko sprejemajo in se mu podrejajo, tudi druga skupina ljudi, ki instant gratification kulture ne sprejemajo in namesto tega iščejo globlji smisel. Tem je treba zborovsko petje skozi jasno definirane cilje (ki niso nujno samo kakovostno petje) predstaviti kot nekaj, kar nudi globljo in trajnejšo izkušnjo kot kratkotrajne digitalne vsebine. Pri tem je pomembno prilagoditi način dela, da pevci vidijo napredek in dobijo občutek osebne rasti.
»Izziv tega časa je hkrati tudi priložnost, v zborovstvu ljudje lahko najdejo smisel kakovostnega preživljanja prostega časa.« (Žan Rojc)
Na naslovnice šport, zborovski koncert pa v nočni radijski program
V javnosti zborovsko petje pogosto nima enakega družbenega ugleda kot druge dejavnosti, npr. šport. Ukvarjanje s športom je splošno priznano kot zdravo, koristno in potrebno, medtem ko je zborovsko petje pogosto povezano z negativnimi stereotipi, kot npr. »petje je za starejše«, »zbori niso sodobni« ali »pevske skupine so neformalna druženja brez resne umetniške vrednosti«. Že kultura sama ima slabo javno podobo, saj so »kulturniki« v političnem diskurzu pogosto predstavljani kot nebodijihtreba. Zborovsko petje znotraj sfere kulture pa tudi ne kotira visoko, saj prevladuje popularna in alternativna kultura. Vse to vpliva tudi na to, da je področje zborovstva medijsko zapostavljeno. Ljubiteljske pevske dejavnosti so prisotne le na specializiranih kanalih, kot sta na primer Radio ARS ali Radio Ognjišče. Televizijske in spletne platforme večinoma dajejo prednost komercialno uspešnim glasbenim žanrom, kar zmanjšuje vidnost zborovske kulture v širši javnosti.
S tem se je strinjala Helena Fojkar Zupančič, ki je opozorila, da je pozornost klasičnih medijev (radio, televizija) za zborovske dogodke zelo težko pridobiti. Novinarji pogosto ne vidijo zborovske dejavnosti kot atraktivne teme, kar otežuje promocijo koncertov in drugih aktivnosti. Tanja Benedik je izpostavila težave na strani medijev – uredništva (npr. SIGIC) delujejo v obilju informacij z omejenimi sredstvi, zato morajo biti zbori aktivnejši in kreativnejši pri obveščanju medijev o svojih projektih in dogodkih.
Tudi Tomaž Simetinger je opozoril, da je danes javna komunikacija zahtevnejša – npr. to, da bo ta in ta koncert, medijsko ni zanimivo sporočilo. Potrebno je najti kreativne zgodbe in prilagoditi način komunikacije. Strinjal se je, da je zborovstvo veliko več kot le glasba, ampak za uspešno medijsko zgodbo je treba znati artikulirati in pojasniti ravno ta »veliko več«.
Zborovstvo gradi skupnost
Helena Fojkar Zupančič je poudarila, da ima zborovstvo ravno zaradi obravnavanih izzivov ključni pomen za družbo v sociološkem, izobraževalnem in tudi intelektualnem smislu, v smislu grajenja skupnosti. Tomaž Simetinger je poudaril, da je ključen moment ljubiteljske kulture »kvalitetno preživljanje prostega časa«, da se imajo ljudje pri teh dejavnostih »fajn«. To se pogosto zanemarja oziroma se medijsko in tudi sistemsko bolj ali preveč poudarja kakovost izvajanja ljubiteljske kulture, kar pa je oz. bi moralo biti ključni cilj profesionalne kulture in njenih inštitucij. Tudi ostali razpravljalci so se strinjali, da je ciljev zbora lahko več, ne samo kakovost. Na primer grajenje skupnosti in osebni razvoj skozi metodo petja (HFZ), čuječnost (ŽR), biti s svojimi, druženje (TH), vzgoja novih vodij … Pri tem pa je po mnenju občinstva sistem financiranja ljubiteljskega zborovstva tak, da poudarja kakovostni kriterij, kar se ne sklada s povedanim. To bi bilo na enem od prihodnjih posvetov smiselno bolj poglobljeno raziskati.
»Zbor je skupnost, petje pa je metoda, ki jo gradi. Uspeh je rezultat, ki ga prinese trdo delo v smeri vizije.« (Helena Fojkar Zupančič)
Motivacija v zborovstvu
Vplivom, obravnavanim v prejšnji točki se že prilagaja delo v zborih. Jasno je treba skomunicirati cilje delovanja, ki niso nujno (ali nasploh) samo kakovost (TS). Avtoritarni pristop v zborih danes ne deluje več, treba je biti bolj diplomatski (HFZ). Zborovodje morajo biti danes zato ne samo strokovnjaki, ampak vodje skupnosti, pri čemer je to zaradi narave ljubiteljstva oz. ciljev konkretne skupine lahko celo pomembnejše od strokovnosti. Pri vzgoji dobrih vodij je pomembna njihova zagnanost, motivacija. Tudi brez formalne izobrazbe so lahko dobri vodje (TH). Vodja mora biti v prvi vrsti človek, (karizmatična) osebnost, voditi z zgledom (TB). Tomaž Simetinger se je spraševal, ali bi bilo morda dobro zborovodjem omogočiti razvoj kompetenc, usposabljanje za delo s skupnostjo. Ne glede na to, da je zborovstvo dejavnost, kjer se čuječnost prakticira nevede, bi se bilo treba pogosteje ustaviti, ozavestiti, kaj počnemo, na kakšen način to počnemo in kako se ob tem počutimo (HFZ).
Ko povezanost, varnost, sodelovanje pokažejo svojo moč
V ljubiteljskih pevskih zborih in okoli njih delujejo številni deležniki, katerih motivacija vpliva na delo zbora. Najprej pomislimo seveda na dirigenta in pevce. Te lahko po motivaciji razdelimo na obstoječe, »stare« pevce, ki so v skupini že dlje časa, in nove, »sveže« pevce, ki so se skupini ravno pridružili. Med pevci so lahko še tisti, ki s prostovoljnim delom vodijo organizacijske in administrativne zadeve zbora (predsednik, upravni odbor), vplivni pevci (bivši predsedniki, neformalni vodje, »strici in tete iz ozadja« …), katerih vloga v ohranjanju nekaterih vrednot (npr. tradicije in kontinuitete) je zelo pomembna. Deležnik, katerega motivacija je prav tako pomembna, je seveda občinstvo, pa nekdanji člani, ki niso več aktivni v zboru, sponzorji, donatorji, lokalne skupnosti ipd. Motivacijo vseh teh deležnikov za (so)delovanje je dobro poznati. Na okrogli mizi smo pozornost namenili predvsem aktivnim pevcem (obstoječim in novim) in dirigentu.
Pridobivanje novih pevcev je eden največjih izzivov sodobnega zborovstva. Kaj pevce pritegne v neko skupnost in kaj jih tam (ob)drži? Žan Rojc meni, da je motivacijskih dejavnikov veliko in da jih mogoče ne poznamo, o njih ne razmišljamo dovolj. V zborovstvu se včasih zgodi nekaj magičnega, nekaj lepega, česar se ne da natančno opredeliti, vprašanje pa je, kako to načrtno in večkrat doseči. Sam je prepričan, da obstajajo poti, procesi, ki lahko vodijo do tega. Omenil je teorijo samoodločenosti, ki navaja tri dejavnike okolja, spodbudnega za posameznika. Prvi dejavnik je občutek povezanosti, da je to skupina kjer so »moji« ljudje, jih poznam, jim zaupam, se počutim varno. Za nove prišleke je to vedno izziv, s katerim se mora skupnost, ki jih želi obdržati, ustrezno soočiti. Drugi dejavnik je potreba po avtonomnosti posameznika – da ima oseba občutek, da lahko sama odloča o zadevah. Tretji pa je kompetentnost – posameznik mora imeti občutek, da je zahtevnost sodelovanja v skupinskem procesu zanj ravno pravšnja. Če so vse tri komponente upoštevane, bo verjetnost, da bo posameznik ostal del skupine, precej večja.
Skupine pevcev so vzpostavile določeno kulturo, ki obstoječe člane združuje in povezuje (»smo klapa«, »imamo se fajn«), novi člani pa vanjo vstopajo, se morajo z njo spoznati in jo sprejeti. S kulturo mislimo na kompleksen pojem, katerega elementi so npr. vrednote, standardi/pravila, tradicija, običaji, skupni doživljaji, izzivi, vizualna podoba, predstavitev v družbenih medijih, umetnostni standardi (kakovost izvajanja, program …).
»Zbori naj se začnejo povezovati tudi medgeneracijsko.« (Tanja Benedik)
Inovativnost, učinkovita interakcija z mladimi pevci in občinstvom
Nekaj dejavnikov motivacije smo omenili že med izzivi. Pomembno je postaviti jasne cilje delovanja, se zavedati, da je ljubiteljsko zborovstvo veliko več kot le kakovostno izvajanje glasbe, prisluhniti željam članov, jim dati možnost sodelovanja, voditi manj avtoritativno, načrtno izvajati dejavnosti, ki gradijo skupnost. Žan Rojc je omenil, da v zborovske vaje in nastope vključuje principe čuječnosti in improvizacijskega gledališča. Tina Hostnik je izpostavila, da si mladi želijo biti vključeni v proces odločanja, zato je ključno, da se jih aktivno vključi v oblikovanje zborovske dinamike.
Glavni načini privabljanja novih pevcev po mnenju poslušalcev so osebna povabila, repertoar ter privlačna javna podoba skupine (prisotnost na družabnih omrežjih, nastopi, odprte vaje …). Udeleženci okrogle mize so izpostavili, da mladi pogosto nimajo pravega vpogleda v prednosti, ki jih prinaša petje v zboru, zato je ključna strategija, kako jih učinkovito nagovoriti in vključiti.
Kaj pa občinstvo?
Razprava se je dotaknila tudi motivacije občinstva. Odziv poslušalcev na koncertih namreč vpliva na motivacijo pevcev. Vendar ljubiteljski zbori pogosto težko pritegnejo široko občinstvo. Motivacijski dejavniki so npr. kakovostna izvedba in zanimiv program, družbena povezanost (pogosto so obiskovalci koncertov sorodniki, prijatelji ali kolegi pevcev), vidnost in promocija (aktivna komunikacija zborov s svojim občinstvom prek družbenih omrežij in drugih kanalov). Udeleženci okrogle mize so v anketi izrazili, da najbolj pritegnejo koncerti z inovativnimi koncepti in povezovanjem z drugimi umetniškimi zvrstmi. Nekateri so poudarili, da bi bili zborovski koncerti bolj obiskani, če bi bili zbori z dogodki bolj prisotni v medijih in na družbenih omrežjih.
Žan Rojc je izpostavil, da so koncerti, kjer se pevci povežejo z občinstvom skozi zgodbe in interaktivne elemente, veliko uspešnejši. Omenil je tudi poskus, kjer so instrumentaliste pozvali, naj na odru vnesejo v svoje izvajanje drobno spremembo, ki jo bodo poznali samo oni. Občinstvo je tak nastop ocenilo kot bolj doživet. Pomembno je eksperimentirati, iskati nove pristope, ki so zanimivi za vse deležnike.
»Pri pridobivanju novih pevcev moramo dandanes nagovarjati individualizem v ljudeh.« (Tina Hostnik)
Razprava se je pričakovano večkrat dotaknila problematike financiranja ljubiteljskih dejavnosti, tudi v anketi udeležencev je bilo to izpostavljeno kot eden ključnih problemov.
Povezan problem oz. vzrok je verjetno iskati v tem, da v očeh javnosti ljubiteljska kultura nima prave vrednosti, vsekakor ne tolikšne, kot jo ima v očeh članov društev. Delno je to tudi zaradi splošnega stanja v družbi, da tovrstne dejavnosti niso cenjene, ker ne prinašajo očitnega finančnega dobička oz. koristi. Mnogi dojemajo, da če je nekaj zastonj, potem tudi ni dovolj kakovostno oz. koristno. Žal je vedno pogosteje tudi obratno – pričakuje se, da bi morali biti dogodki ljubiteljske kulture oz. kulture nasploh zastonj. Danes so skorajda vsi ljubiteljski dogodki brezplačni, za prostovoljne prispevke, mdr. tudi iz administrativnih razlogov (problematika izdaje računov ipd.). Vse navedeno je povezano z družbenimi izzivi, ki smo jih omenili zgoraj. Vsakakor pa je delovanje ljubiteljske skupine neizogibno povezano s (vsaj minimalnimi) finančnimi sredstvi, vsaj za potrebe rednega delovanja – za prostor in strokovno vodstvo. Vedno več društev to rešuje s povečevanjem prispevka članov, kar je tudi dvorezen meč, saj člani, zlasti novi, na to gledajo skozi transakcijsko logiko – kaj za ta denar dobim. To pa pomeni samo, da je treba to aktivno in kreativno skomunicirati.
Vloga JSKD pri vzpodbujanju ljubiteljske dejavnosti
Na okrogli mizi so se na temo financiranja pojavila vprašanja in predlogi glede vloge JSKD. Tomaž Simetinger je v uvodni predstavitvi opisal, da je bila ustanovitev JSKD leta 1996 ena boljših odločitev tistega časa. Sistemska podpora ljubiteljski kulturi se je, v primerjavi z rešitvami drugod po državah nekdanje Jugoslavije, izkazala kot daleč najboljša. Razvoj ljubiteljstva v teh državah je šel namreč v popolnoma drugačno, manj uspešno smer kot pri nas, ne glede na vse negativne posledice, ki jih s sabo prinese tudi JSKD.
Danes udeleženci okrogle mize v delovanju JSKD vidijo naslednje pozitivne učinke:
- je ključen pri sistemskem ohranjanju in razvoju ljubiteljskega zborovstva, saj nudi infrastrukturno, finančno in organizacijsko podporo ter omogoča delovanje prek različnih programov in projektov;
- izpostaviti je treba pomen zborovskih seminarjev in izobraževanj, ki jih organizira JSKD, saj dirigentom in pevcem omogočajo dostop do znanja in izkušenj;
- omogoča vzpostavljanje mreže zborov in dirigentov, kar pripomore k sodelovanju in izmenjavi znanja;
- omogoča udeležbo na tekmovanjih, festivalih in revijah, kar je pomembno za motivacijo in razvoj zborov;
- je edina ustanova, ki sistematično podpira ljubiteljske zbore in skrbi za kontinuiteto zborovske dejavnosti.
Možnosti za izboljšave pri delovanju:
- administrativna pomoč pri prijavah na razpise;
- boljša komunikacija namena, ciljev in možnosti/omejitev JSKD;
- še bolj okrepiti vlogo pri promociji zborovske dejavnosti;
- omogočiti dostopna usposabljanja za dirigente in zborovodje, saj številni mladi dirigenti nimajo formalnega glasbenega izobraževanja, pa tudi usposabljanja za delo s skupinami.
Kako naprej?
Razprava na okrogli mizi je predstavila številne izzive, s katerimi se ukvarja slovensko ljubiteljsko zborovstvo, verjamemo pa, da veljajo za ljubiteljske dejavnosti v Sloveniji nasploh. Čeprav je bil osnovni namen okrogle mize predvsem naglas izpostaviti te izzive, so razprava in komentarji iz občinstva ponudili tudi nekatere odgovore in rešitve. Na teh je potrebno graditi še naprej in upamo, da je sodelujočim razpravljalcem in poslušalcem diskusija koristila. Ključna bo ustrezna motivacija vseh deležnikov – pevcev, dirigentov, občinstva, pa tudi pristojnih institucij in širše javnosti, da prepoznajo vrednost in potencial ljubiteljskega zborovstva za grajenje skupnosti, tako v posameznih zborih kot na nacionalni ravni. Pozabiti ne gre na to, da smo se izognili razpravi o financiranju, ki je po mnenju številnih najpomembnejši problem ljubiteljske dejavnosti. Upamo, da bo čimprej volja, energija in čas, da se organizira posvet tudi na to temo in na temo vloge JSKD kot poglavitnega institucionalnega spodbujevalca ljubiteljske dejavnosti. Če ne prej, pa na 2. dnevu slovenskih zborovodij, ki je že napovedan za 16.–17. januar 2026!