Srečali sva se na Cankarjevi v Ljubljani, kjer domuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, tam se največkrat dobim s svojimi zborovskimi prijatelji. Prišla je neposredno po službi in šla tudi po intervjuju nazaj. Njeno dopoldansko delo je trenutno Zbor Slovenske filharmonije, katerega članica je. Drugo, popoldansko in večerno, pa je komponiranje. Prav zdaj zaključuje zelo intenzivno »komponistično« obdobje. Za italijansko zborovsko sredino je pred časom oblikovala priredbe sicilijanskih ljudskih pesmi, in to za zanimivo triglasno zasedbo (sopran, alt, bariton), ki jih je zdaj prelila v štiriglasje. V zadnjih štirih mesecih je napisala še koncert za harmoniko, suito za harmoniko, skladbo za mešani zbor za dirigentko iz Genove, Roberto Paranimfo, skladbo po naročilu Helene Fojkar Zupančič, sonato za saksofon, skladbo za idrijski zbor Tice, ki ga vodi kolegica Nataša Contaldo, skladbico za malega harmonikarja, zdaj pa jo čaka še priredba tolminske ljudske za mladinski zbor, to je za letošnji pevski tabor v Tolminu, po naročilu zborovodkinje Barbare Kovačič. »Veliko naročil imam za ‘ko bom imela čas’«, pravi in doda: »no, te težko pridejo na vrsto, saj časa vedno primanjkuje«.
Federica, prihajate iz zamejstva, a niste Slovenka, čeprav odlično govorite naš jezik. Je bil med vašimi predniki kak Slovenec?
Ne, čista Italijanka sem, moji predniki prihajajo s Sicilije, s hrvaškega otoka Lošinj, ko je bil ta še italijanski, pa iz Kalabrije in celo iz Francije, Slovencev pa, žal, med mojimi predniki ni, sicer ne bi imela nič proti, multikulturnost mi je všeč. Od kod slovenščina? Po italijanskem vrtcu so me starši, kljub temu da ne govorijo slovensko, dali v slovensko šolo. V italijanski bi bila namreč takrat edina deklica v razredu, to se moji mami ni zdelo dobro. Še bolj kot to pa se je mojim staršem zdelo pomembno, da pridobim tudi znanje jezika sosednje države, do tega spoznanja je prišel moj oče, ki v svoji mladosti ni obvladal hrvaščine, čeprav je živel v okolju, kjer so govorili ta jezik. To je bil pravzaprav odločilen razlog, da so me v Miljah vpisali v slovensko šolo. Prav tam pa sem se, da bi razveselila svojega sicilijanskega nonota, začela učiti harmoniko, on ja namreč obvladal ta inštrument, čeprav not ni poznal.
Če prav sklepam, je bila harmonika tista, ki vas je pripeljala v aktivno glasbeno udejstvovanje.
Pravzaprav me je v glasbo uvedlo petje, že pri treh letih me je moj tata, ki je zborovodja italijanskih zborov v Istri, vodil na vaje svojega otroškega zbora v Brtoniglo, tu sem se spoznala in navdušila nad zborovskim petjem. V nižji srednji šoli ( v Italiji imamo šolstvo malo drugače organizirano kot je tu, v Sloveniji) pa je bila harmonika tista, ki mi je odprla pot v glasbeno izobraževanje.
Pri petnajstih pa ste prišli na sprejemne izpite na Umetniško gimnazijo v Koper, zakaj v Koper?
Želela sem postati glasbenica in v tistem trenutku se mi je zdela koprska Umetniška gimnazija najboljša izbira. Poleg tega pa, Koper je blizu mojih Milj, samo čez mejo je treba. Takrat sem ugotovila, da imam o glasbi in o harmoniki zelo malo znanja, tudi slovenščine sem se morala še veliko naučiti do mature, a sem jo uspešno opravila, iz vseh predmetov, tudi iz slovenščine.
Poleg harmonike ste študirali v tem času tudi solopetje.
To sem se učila na nižji glasbeni šoli v Kopru, štiri leta torej, pozneje pa za to ni bilo več časa. Res, da se veliko posvečam petju, moje znanje na tem področju pa bolj kot na pevski izobrazbi temelji na osebnih izkušnjah. Rada eksperimentiram, iščem različne tehnike, raziskujem z glasom. Imam precejšen obseg glasu, pojem pravzaprav vse od soprana do baritona, včasih -zjutraj celo še niže.
Maturirali ste torej iz harmonike, potem pa v Ljubljano na kompozicijo.
Tako je, zdaj rada igram harmoniko, a samo zase. Rada pa komponiram za harmoniko, in če je le mogoče, jo rada vključim v svoje zborovske kompozicije. Z njo se počutim domače. Lažje je pisati za neki inštrument, ki ga tudi sam igraš. Že nekaj časa razmišljam, da bi si kupila trombon ali pa klarinet, mogoče kontrabas …
Vem, da vam je tudi dirigiranje blizu, krajši čas ste tudi vodili zbor, nekoč kar številčen in zelo uspešen zbor Vesela pomlad, ki ga je vodil župnik in odličen glasbenik z Opčin pri Trstu, Franc Pohajač.
Dobila sem ga, ko so bili v zborčku štirje otroci, za kak nastop sem vključila še svojega brata in sestro. Povezali smo se z gledališko skupino. Takrat sem zanje napisala muzikal, ki smo ga tudi uspešno izvedli. A Opčine so mi bile nekoliko od rok in prišle so nove obveznosti. Bila je lepa izkušnja, rada vodim, dirigiram.
Spominjam se, da sem v vašem gimnazijskem obdobju slišala reči Ambroža Čopija: »Imam eno pevko, ki bo lahko dirigirala gimnazijskemu zboru namesto mene.« To se pozneje sicer ni uresničilo, ne vem, zakaj ne, pa vendar …
Je imel res mene v mislih? Res me je zelo zanimalo dirigiranje, že v otroštvu sem sanjala o tem, da bi dirigirala orkestru. Ko sem razmišljala o Akademiji za glasbo, je bilo tudi dirigiranje opcija, za kompozicijo sem se potem odločila predvsem zato, ker sem imela rada teoretične predmete, kontrapunkt, harmonijo … prav Ambrož Čopi mi je predlagal kompozicijo. Popolnoma sem mu zaupala in vesela sem, da je bilo tako, v tej vlogi se počutim uresničeno.
Foto: arhiv zbora
Na ljubljanski Akademiji za glasbo torej študirate kompozicijo. Je bila odločitev za prof. Uroša Rojka vaša ali pa morda naključje?
To je bila moja želja, pravzaprav predlog moje profesorice harmonike, Erike Udovič Kovačič. Gotovo je opazila, da sem rada svobodna, da grem rada ven iz okvirov. O sodobni glasbi takrat nisem vedela skoraj nič, to je tako obširen pojem.
Vas je prof. Rojko peljal v to smer, ki jo gojite zdaj, ali pa se je to med študijem spreminjalo?
Mislim, da zdaj precej drugače pišem, kot sem takrat, ko sem bila še študentka, ampak to je predvsem stvar odraščanja, zorenja. Prof. Rojko je bil res odprt za vse možnosti, vedno je rekel, »vse se da«, razširil mi je obzorja. Kot vsak mlad skladatelj sem tudi jaz v nekem obdobju zelo komplicirala, pisala zelo zahtevno, v zadnjem času pa sem svoj slog prečistila in upoštevam predvsem pravilo, kaj je za določeno zasedbo izvedljivo. Gre torej za kompozicijsko zorenje.
Študij je nekje pri koncu, pika na i še manjka, a tudi to še pride, zdaj pa pravite, da ste v službi. Kaj je vaša služba?
Dopoldne pojem v Zboru Slovenske Filharmonije, trenutno pripravljamo Mozartov Rekviem in Mašo Arva Pärta, popoldne in zvečer komponiram, naročil je kar veliko, tako da česa drugega ne bi mogla oz. uspela početi.
Nekje sem prebrala, da imate doslej že več kot petdeset skladb v svojem opusu. Vodite evidenco?
Ne. Vem, da bi bilo dobro in pametno, a nisem organizirana oseba, žal. Poleg tega sem zelo zasedena, redno mi zmanjkuje časa. Ne uspem niti sama notografirati svojih skladb. To zdaj učim svojo sestro, ki je pridna in natančna. Ni enostavno notografirati mojih del, ker imam specifičen način pisanja. Mojo pisavo lahko bere samo moja sestra, ki je glasbenica in ima moje gene. To je zelo dobrodošlo, tako lahko svoj čas primerneje izkoristim. V načrtu imam tudi neke vrste arhiv svojih del, upam, da ne bo ostalo samo pri načrtu. Petdeset je približno število del v mojem opusu, morda jih je celo še več, seveda niso vsa velikega formata.
Vaša dela nastajajo predvsem po naročilu oz. na pobudo nekoga, ki je vaša dela že slišal ali morda izvajal.
Res je. Ko si študent, ti naša Akademija za glasbo da veliko možnosti in priložnosti za različne projekte. Takrat sem napisala mini opero, delo za pihalni kvintet Slowind, potem je bil tu projekt s pevci, projekt z Godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, z RTV … Zdaj imam vse več naročil, tako da jih komaj dohajam. Res je, da veliko pišem za zasedbe, v katerih sama tudi pevsko sodelujem, med naročniki pa so pogosto dirigenti, s katerimi sem že sodelovala in so bili z mojimi skladbami zadovoljni, recimo: pred kratkim sem napisala Sonato za saksofon za Valerio Kučan, mlado glasbenico, ki je doštudirala v Gradcu, nastopala potem v Franciji in zdaj v Španiji. Pred leti je izvajala mojo skladbo in bila z njo zadovoljna, zdaj želi ponovno sodelovati z mano. Na Siciliji imam recimo zbor, ki vsako leto naroči tri ali štiri skladbe. Veliko je v tem odnosu, ki spodbuja nova naročila. Rada pišem za izvajalca, ki ga poznam, poznam njegove sposobnosti in omejitve.
Kaj pa besedila, po kakšnih najraje posegate, se pri tem kakorkoli omejujete?
Se, na avtorske pravice, prav gotovo. Morda bo zvenelo morbidno, a je tako: izbiram med besedili avtorjev, ki so umrli pred več kot sedemdesetimi leti, pri teh nimam omejitev ne z dovoljenji, ne finančnih. Srečko Kosovel je super, ker je umrl mlad in ima morda prav zato, ker je bil mlad, odlična besedila, eksistencialistična, pretresljiva …, takšna, ki se mojemu dojemanju glasbe odlično prilegajo. Nisem edina med skladatelji, ki prav zaradi tega rada posegam po njegovi poeziji. Zadnje čase imam rada besedila ženskih avtoric in ljudske pesmi. Rada kombiniram besedila različnih avtorjev, koščke besedil sestavljam v novo celoto, v svoj tekst. Všeč mi je tudi v skladbi kombinirati različne jezike, skladbo Soleil sestavlja kar osem različnih jezikov, začnem s francoščino, ki zveni nazalno, pa vse do sanskrta, ki tekstu da neko arhaično noto. Zdi se mi zanimivo, ko odkrivam, da vokali v različnih jezikih zvenijo različno. Tu gre pravzaprav za idejo povezave sveta. Ko pišeš na besedila v različnih jezikih, moraš seveda dobro poznati njihovo izgovorjavo, vedeti, kje so poudarki v besedah in kje v stavkih, za to gre ogromno časa. Italijanščina me delno povezuje s francoščino in španščino, slovenščina pa z ostalimi slovanskimi jeziki. Rada bi govorila različne jezike, to bi mi tudi zelo olajšalo delo. Tudi po latinščini posegam, seveda, tam se pa tako ali tako vsi prepirajo okrog izgovorjave. Kar pa je ključnega pomena, besedilo moram začutiti. To me v prvi vrsti vodi pri izbiri.
Stultorum – s to skladbo je aprila letos Mladinski zbor OŠ Franceta Bevka iz Tolmina zmagal na mednarodnem tekmovanju v Celju.
Stultorum je norost, neumnost. Všeč mi je bila ideja, da otroci govorijo odraslim »Stultorum infinitus est«, neumnost je neskončna, če misliš, da veš vse, pomeni, da si neumen. Všeč mi je bila ideja, da to pripovedujejo odraslim otroci.
Takoj mi je bilo jasno, da je to vaša skladba, ko je na oder Celjskega doma najprej stopila harmonikarka.
Ja, rada vključim harmoniko, če je le mogoče, in v Tolminu je vse mogoče. Barbara Kovačič mi zaupa, tudi letos pišem za njen Tabor mladih pevcev v Tolminu.
No, tu naj dodam, da vam je na regijskem tekmovanju otroških in mladinskih zborov v Novi Gorici maja letos vaša skladbica Jopica požrešnica, ki jo je izvedel OPZ tolminske osnovne šole pod vodstvom Barbare Kovačič, prinesla posebno nagrado strokovne žirije za kakovostno noviteto. Ena vaših najbolj izvajanih skladb pa je Soleil za mešano zborovsko zasedbo.
Res je, to skladbo sem posvetila mešanemu zboru KGBL in dirigentu Ambrožu Čopiju, pozneje jo je na tekmovanju izvajal zbor iz Torina, ki ga vodi Dario Tabbia, pa tudi Zbor Slovenske filharmonije jo je že izvajal in morda še kak. Skladba je nekoliko neobičajna, v njej pride lepo do izraza moja energija. Nekaj je v njej, da pritegne, je malo drugačna od tega, kar običajno slišimo. Kot sem že omenila, gre za različna besedila v različnih jezikih. Tu je besedilo francoskega poeta Baudelaira, italijanskga pesnika Uga Foscola, pa Heraklita, Petronija … Zbor poje večinoma osemglasno. Govori seveda o Soncu in njegovi večni svetlobi.
V nobeni skladbi še nisem slišala dua tenor in parlato ženski glas, se pravi, hkrati petja in govorjene besede, to je poseben učinek te skladbe.
Ta govor na koncu je ključ skladbe, je v španskem jeziku, tenor pa poje neke vrste gregorijanski koral v latinščini. Ne vem, zakaj, tako sem čutila.
Vsaka vaša skladba je nov tehnični izum, je nekaj posebnega, kot da vas tradicija nekako ne zadeva, postavljate vse na novo.
V zadnjem času poskušam predvsem pevca avtonomizirati, ločiti od dirigenta. Imam že kar nekaj skladb, v katerih en del zbora poje v skladu z dirigentom, drugi del pa je povsem avtonomen, mora torej improvizirati, jaz temu pravim »situacija ad libitum«. Na neki določeni točki pa se ujamejo. To v naši literaturi ni ravno pogosto. Želim si, da bi vsak pevec na ta način dobil več samozavesti, ker če slediš dirigentu, si na »varnem«, če pa moraš »improvizirati«, potrebuješ veliko več zbranosti. Na začetku te je te svobode strah, sčasoma pa pridobiš gotovost.
Pišete tudi vokalno-instrumentalne skladbe, celo komorna opera je v vašem opusu. Nastala je pred leti, še v študijskem obdobju, kajne?
Še v študijskem obdobju, res je, pa mini opero imam, muzikal za otroke z Opčin sem že omenila, potem je tu koncert za tolkala, kamor sem vključila solističen glas, pa skladba za štiri soprane in komorno skupino in še kaj. Če bi dobila naročilo za vokalno-instrumentalno delo, bi ga takoj sprejela, te velike skladbe, čim večje, to me zelo privlači, vključila bi vse mogoče, tudi drumlico in pojoče sklede, vibracije teh inštrumentov, to je prava terapija. Pa zvončki koshi, te sem pred kratkim vključila v skladbo za Heleno Fojkar Zupančič. Tu je naravna intonacija. V svojih skladbah bi najraje kar ukinila temperirano uglasitev. Raziskovala sem »maquam rast terco«, to je interval, morda akord, ki ni ne durov ne molov temveč nekaj vmes. Zelo vznemirljivo, kot bi začutila korenine človeštva, povezanost z naravo.
Kam menite, da vas pelje pot, ki jo zdaj ubirate? Kakšne so vaše želje, načrti na skladateljskem področju?
Rada bi eksperimentirala, raziskovala, poizkušala nove reči, raziskovala z zvoki. Moja želja je, da bi si izvajalci upali nekaj več.
Ste kdaj razmišljali o tujini, o izpopolnjevanju, nadgrajevanju, morda o še kakem področju?
Ja, že večkrat, no, pravzaprav sem že v tujni (smeh), pa vseeno, vem, da bi bilo zanimivo in koristno pogledati še kam drugam. A trenutno to ni mogoče, morda si vzamem kako leto svobode in grem študirat še dirigiranje ali pa eksperimentalno petje. Sem sodi tudi tako imenovani »sub bas« … Pa pustiva to temo za kdaj drugič.
Toliko torej o vašem skladateljskem udejstvovanju, nič manj pa niste aktivni niti kot pevka. Začeli ste skorajda »v plenicah«, pozneje pa sta se ti dve področji vse bolj prepletali in povezovali.
Ja, res, z očetom sem pri treh letih začela peti v otroškem zborčku. Potem pa sem v nekaterih obdobjih pela v več zborih hkrati, ne vem, če se bom spomnila vseh, za svoje otroško obdobje sem zelo hvaležna sestri Karmen Koren, ki je v Nabrežini vodila zborček Kraški cvet, ona me je veliko naučila, potem so tu Vocal drops, Anacrusis, pa Dekliški zbor GŠ Koper z Majo Cilenšek, Zbor Gimnazije Koper, Občasno Obala Koper, Zbor Univerze na Primorskem, v Ljubljani Zbor KGBL z Ambrožem Čopijem, Zbor AG s Sebastjanom Vrhovnikom, Gallina z Ano Erčulj, Zbor SF z različnimi dirigenti in sploh nenazadnje zbor Vikra z odlično Petro Grassi, od letos pa še Utopija in realnost z Uršo Lah Rasmussen in Ragnarjem Rasmussenom, morda sem katerega pozabila našteti. Če naj nekatere dirigente izpostavim, bom omenila Stojana Kureta, Ambroža Čopija in Petro Grassi, ti so mi dali in me naučili največ, poleg teh bi rada omenila tudi Majo Cilenšek, žal pa sem bila v tistem obdobju premlada in premalo izkušena, da bi od nje dobila vse, kar bi lahko. Oni so v meni videli potencial in so mi dali priložnost. Brez njih ne bi bila to, kar sem zdaj. Rada sodelujem s Heleno Fojkar Zupančič, z njo sva naročeno skladbo temeljito predebatirali, to cenim, to se mi zdi nujno za dosego dobrega rezultata. Vsak dirigent dobi poleg moje partiture tudi posnetek posameznih glasov v skladbi, odpojem jih sama, celo basovsko linijo zmorem – zjutraj. Zaradi mojih eksperimentov se mi to zdi nujno. Od tu dalje pa: interpretacija ni samo stvar komponista, je tudi stvar dirigenta. Njemu prepuščam odločitev, kako bo skladbo oživil in kakšno bo poslal v svet, če le ohrani tisto nujno povezavo z besedilom in ostalimi parametri, ki oblikujejo delo.
Foto: arhiv skupine
