Leading voices – navdih, doživetje glasbe in spletanje vezi

Talin, 4.–10. julij 2025

Po uspešni premieri festivala Leading voices (Glasovi, ki vodijo) leta 2022 v nizozemskem Utrechtu se je evropska zborovska skupnost letos znova zbrala – tokrat v estonskem Talinu. To je nekakšen simpozij za vse, ki krojijo svet zborovske glasbe: dirigente, zborovodje, umetniške vodje, menedžerje in skladatelje. Estonija, dežela Arva Pärta, svetlih poletnih noči in vrhunske vokalne tradicije, je festival gostila z odprtim srcem. Prizorišče dogajanja je bila Estonska akademija za glasbo in gledališče, ki z urejenimi prostori in novo koncertno dvorano ponuja prijetno, profesionalno okolje.

Kako dogodek doživi zborovodja, ki se ga udeleži prvič, nam je opisal Vito Žerdin: »Festival Leading Voices posrka pozornost udeleženca, da se za nekaj dni popolnoma preda vokalni glasbi. Koncerti so na zavidljivi ravni in nekatere izvedbe so že strašljivo kvalitetne. Delavnice ti ne ponudijo hitrih rešitev, temveč širijo obzorja. Vsekakor te festival postavi v stanje, ko razmišljaš, kako boš te izkušnje uporabil v praksi, nekatere trenutne pristope spremenil, postal boljši glasbeni mentor. In takoj začneš razmišljati, kdaj bo naslednji Leading Voices.«

Ubran glas narodne identitete

Festival je brez večjih zapletov potekal pod vodstvom ekipe Estonske zborovske organizacije, ki je ob pomoči prostovoljcev in YEMPerjev (mladih, ki pridobivajo izkušnje na področju kulturnega menedžmenta) delo dobro opravila. Izjemnost tokratne izvedbe je bila to, da so udeleženci lahko prisostvovali Prazniku petja (Laulupidu – Song Celebration), običaju skupinskega petja, specifičnega za baltske države, ki poteka vsakih pet let in je s praznikom plesa uvrščen na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Dogodek, ki poveže 40.000 pevcev in več kot 60.000 poslušalcev, presega racionalno razumevanje. Dr. Indre Viskontas je na znanstvenem predavanju predstavila meritve, ki potrjujejo: skupno petje vpliva na srčni utrip, možganske valove in čustveno stanje. Skupnost ima ritem. In to ni metafora.

»V Talinu me je najbolj presunil nedeljski dogodek, ko je na stadionu zapelo več kot 40.000 pevcev. Kaj takega bi morali pripraviti tudi v Sloveniji. Poleg tega smo doživeli krasne koncerte, zaradi katerih je vredno iti na drugi konec Evrope. Za delavnice pa menim, da če odneseš vsaj eno stvar s katere od njih, je vredno udeležbe,« je vtise strnila Špela Drašler, drugi udeleženec pa je dodal: »S sabo bom nesel spoznanje, da zborovska glasba lahko res močno spodbuja narodno zavest, lahko je bistveni del kulturne identitete nekega naroda, zborovski koncert pa elitni dogodek. Kaj sem pustil v Talinu: misel, da so vsi novi pristopi nedorečeni, in hkrati nasprotno misel, da so vsi novi pristopi dorečeni.«

Kristina Bogataj: »Nihče se ni pritoževal! Ne nad »težkim« programom, ne nad dežjem, ne nad gnečo, ne nad čakanjem pred stranišči, ne nad oddaljenostjo dirigenta od tisočev pevcev, ki jim je nekako vseeno uspelo peti popolnoma usklajeno, ne nad intonacijo, ne nad izborom dirigentov, ne nad dolžino koncertov. Ker težav pravzaprav ni bilo.

Jedro teh dogodkov v baltskih državah je kristalno jasno. Prav zato praznovanje deluje tako čudovito – ker poudarja tisto najpomembnejše: Samo skupaj nam lahko uspe in le skupaj lahko ustvarimo nekaj tako lepega, kot je bil ta konec tedna. Brez izgovorov, brez bližnjic, brez ‘kaj pa, če je pretežko’. Vsak narod nosi v sebi iskrico vztrajnosti – še posebej manjši narodi. To je neka toplina in ponos, ki ju začutiš v prsih in grlu, ko se nehaš pritoževati nad vsem, kar v tvoji državi morda ne deluje, nad ljudmi, ki te včasih jezijo – in zagledaš njeno naravno lepoto ter ljudi, ki tam živijo. Tako domačine kot tiste, ki so to postali in so razumeli, kam so prišli. Takrat se zaveš, da so ljudje tisti, ki se odločijo, ali bodo stopili skupaj – ali pa ne.«

Angažiran zbor in predan mentor na seminarju za dirigente

Ob prijavi smo se udeleženci lahko odločili, ali bomo več dni posvetili istemu mentorju in določeni temi ali bi radi preizkusili »vsega po malem«. Najdaljša aktivnost je bil petdnevni dirigentski seminar, ki ga je vodil Risto Joost. Zaradi bogatih pevskih izkušenj je njegovo razumevanje vokalne glasbe zelo poglobljeno tako v poznavanju glasu kot tudi zgodovinskih umetniških praks, ima izjemen gestikulatorni zaklad in bogate izkušnje dela z orkestri. RistoJoost je že večkrat gostoval v naši Slovenski filharmoniji, nazadnje junija 2023. Dirigiral je tudi komornemu zboru RIAS Kammerchoir (Berlin), ansamblu SWR Vokalensemble (Stuttgart), Švedskemu radijskemu zboru in Komornemu zboru Estonske filharmonije, na katerem so svoje geste in energetska polja preizkušali udeleženci seminarja. Med devetimi aktivnimi udeleženci sta bila kar dva Slovenca, Ana Erčulj in Tom Varl. 

»V svojih bogatih izkušnjah udeleževanj na seminarjih še nikoli nisem doživela tako intenzivnega dela in vztrajnega mentorja. Prepričala sta me tudi tehten spored ter izjemen zbor. Sanje se uresničujejo, zaljubljena sem!« je bila navdušena Ana Erčulj.

Še bolj se je razgovoril Tom Varl: »Sanje vsakega mladega dirigenta so, da bi lahko dirigiral profesionalnim zborom svetovnega kova, kamor sodi tudi Estonski filharmonični komorni zbor – in te so se mi letos uresničile. Z besedami se ne da opisati vseh občutkov, kako je, ko na koncertu dirigiraš tako izjemnim glasbenikom, ki so tam zate, za občinstvo in pa predvsem za glasbo! Intenzivnih, z glasbo in modrimi mislimi prežetih pet dni je prineslo veliko novega znanja, veliko spoznanj in pa predvsem napotkov za življenje. Ne zgodi se velikokrat, da te mentor poskuša voditi v tem, kar si, in predvsem, kdor si. Vedno me bo spremljala Ristova misel: ‘Če si tak, kot si, je to že dovolj!’«

Skok iz kože za intenzivno tridnevno delo

Ana Celin Lenarčič je tri dni ustvarjala nove kompozicije pod mentorstvom znanega latvijskega skladatelja Eriksa Ešenvaldsa. Njegovo glasbo izvajajo tako poklicni kot amaterski zbori, na slovenskih odrih pogosto slišimo njegovi skladbi Stars ter Only in sleep.

»Ko sem slišala za Leading Voices, me je najbolj pritegnil seminar za komponiste,« pripoveduje Ana. »Doma smo napisali osnutek skladbe, ki smo jo nato razvijali pod mentorstvom Ešenvaldsa, se pogovarjali o svojem delu in iskali glasbene rešitve. Tridnevni seminar smo zaključili s koncertom profesionalnega zbora Jauna Muzika (Nova glasba)izLatvije, ki je izvedel naše stvaritve. Preostali del popoldnevov smo se udeleževali delavnic in koncertov. Delavnice so bile zelo zanimive in iz vsake sem odnesla nove ideje ali utrinke za delo pri pouku glasbenih predmetov ter zborov.«

Na izbiro sta bila tudi dva »laboratorija petja«, ki sta nudila priložnost za razvijanje drugačnih veščin zborovskih voditeljev: Pop-jazz (vodil ga je Jesper Holm iz Danske) in Co-creation (Lone Larsen iz Švedske).

Slednjega se je udeležil Žan Rojc: »Vse dopoldneve sem moral žrtvovati druga predavanja, a je bila zato izkušnja toliko bolj poglobljena. Zanimivo je bilo doživeti, kako lahko v dobro zasnovanem okolju vsi člani skupine izrazijo svoje umetniške ideje in jih oblikujejo v enoten koncept koncerta. V vzdušju igrivosti in improvizacije se niti nismo zavedali, da bo naš proces tudi končno delo, ki ga bomo zadnji dan poustvarili na odru. Izkušnja mi je prinesla novo samozavest, za sabo pa sem pustil nekaj sramu in nenehnega preizpraševanja, ali je nekaj ‘dovolj dobro’.«

Venček novih in starih znanj

Ostali udeleženci smo v treh dneh izbirali med 14 predavanji, 18 delavnicami, 16 drugimi oblikami predstavitev in petja ter koncerti 10 vokalnih zasedb. Vzporedno so ponujali individualne lekcije dirigiranja in vokalne tehnike. Zadnji koncerti so se končali okrog pol polnoči, ampak ko smo stopili na ulico, nam je svetla noč »lagala« uro, zato ni treba poudarjati, kako zelo intenzivni in dolgi dnevi so bili to, da smo za zamujeno spanje potrebovali vsaj še en teden.

Za razliko od ekstravagantnih naslovov in metod (ki jih z običajnimi zbori skoraj nismo mogli preizkusiti) na prejšnji izvedbi festivala je bila tokrat festivalna knjižica polna delavnic na temo osnov, ki so potrebne za delo z vsakršnim zborom (vokalna tehnika, uporaba klavirja med vajo, učinkovita vaja, odrska prezenca, interpretacija skozi zgodovino …). Z izjemo dveh tem tokrat zborovski menedžerji niso odnesli veliko, skladatelji pa so se prav tako držali samo treh predavateljev. Tudi tokrat je bilo na voljo veliko vsebin, primernih za glasbene pedagoge. Kot pravi Simona Rožman Strnad, je bilo res škoda, da v kolažu predavateljev (poleg – smiselno – Estoncev so letos prevladovali Belgijci in Danci) ni bilo slovenskega predstavnika. Edina Slovenka na vidni funkciji, Petra Grassi, je bila del desetčlanske glasbene komisije, ki je bdela nad izborom in izvajanjem delavnic.

Simona Rožman Strnad: »Leading Voices sem se udeležila z veliko vedoželjnostjo, kljub temu da imam za sabo že desetletja raznolikih izobraževanj doma in v tujini. A prav zato se mi zdi pomembno, da se tovrstnih dogodkov še naprej udeležujem – poleg predavanj, delavnic in odličnih koncertov so velikega pomena tudi srečanja in pogovori s poznanimi obrazi ter novimi znanci.

Čeprav je bila letos šele druga izvedba, sem prepričana, da ima dogodek obetavno prihodnost. Izobraževanje je bilo vsebinsko dobro zasnovano in privlačno, hkrati pa se mi zdi, da bi bile potrebne nekatere organizacijske izboljšave – trije dnevi so bili res intenzivni, tako po vsebini kot po urniku.

Delavnice, predavanja in okrogle mize sem izbirala glede na svežino tem in vsebin, ki so morda nekoliko izstopale iz standardnih okvirov. Nekatere so ponudile odlične ideje, druge pa niso bile tako prepričljive, kot je obetalo ime teme. Iz izkušenj vem, da za dobro in zanimivo predstavitvijo vedno stoji odličen predavatelj ali mentor – nekdo, ki je dobro pripravljen, karizmatičen in zna navdušiti. V takšnem primeru tema niti ni ključna. Tudi tokrat je bilo tako.

Škoda se mi zdi, da med predavatelji ni bilo nobenega slovenskega predstavnika – dirigenta, skladatelja ali pedagoga vokalne tehnike – saj verjamem, da bi lahko pomembno prispeval k vsebinski raznolikosti dogodka.

Odlično pa se mi zdi, da so v okviru izobraževanja organizirani tudi mojstrski tečaji za tiste, ki želijo bolj poglobljeno znanje. Veselje je bilo spremljati tudi naše predstavnike – bravo naši!

Koncerti estonskih zasedb in litovskega zbora so bili izjemni – poklon do tal! Kako dobro je poslušati baltski zborovski zven, perfekcijo izvedbe in njihove izjemne skladbe. Res sem uživala.

V veliko čast in veselje mi je bilo biti del opazne slovenske odprave, ki jo je večinoma sestavljal mlajši rod slovenskih zborovodij in skladateljev, za vzorec pa nas je bilo tudi nekaj tistih z dolgoletnejšimi izkušnjami. Bravo, mladi – osvajajte zborovski svet s slovensko ustvarjalnostjo in poustvarjalnostjo!«

Izjemni koncerti in baltski melos

Za vsaka ušesa se je našla glasba. Za željne čistega estonskega melosa bosta v spominu za vedno ostala meditativni koncert gregorijanskih koralov in glasbe Arva Pärta skupine Vox Clamantis,dir. Jaan-Eik Tuulve,in koncert komornega zbora Estonske filharmonije,dir. Toñu Kaljuste. Koncerti v Talinu so sicer poskušali z »oplemenitenjem doživetja« – na diapozitivih so vrteli nekakšne videe, ki naj bi ustrezali glasbi, vendar je v teh okoliščinah vrhunsko glasbo nastopajočih projekcija bolj motila, kot pa ji dajala globino. V opremljenosti in premišljenosti uporabe sodobne elektronske opreme so organizatorji prejšnjega festivala na Nizozemskem postavili resnično visok standard.

V primerjavi s prejšnjo izvedbo Leading voices v Utrechtu, smo udeleženci najbolj pogrešali razstavni prostor notnega gradiva. Ni nas malo takšnih, ki prav čakamo na festival, da »pokurimo 200 evrov od regresa« za obogatitev notnega arhiva.

Podobno meni tudi Mateja Repovž Lisec: »Leading voices v Talinu je prinesel nov vpogled v umetnost vokalne glasbe. Inovativni pristopi ter mojstrska dovršenost koncertov je vredna poklona ustvarjalcem. Medsebojno povezovanje in nova poznanstva so slikala ogromno prijetnih trenutkov. Pogrešala pa sem ponudbo notnega gradiva.«

Obvezna postaja: Glasbeni center Arva Pärta! Moderno zasnovan center, ki zajema muzejski del, knjižnico in obsežen osebni arhiv je debelo uro vožnje stran od Talina proti zahodu. Ponuja vpogled v Pärtovo življenje in vrednote, njegove zvočne ideale, minimalistično kapelico in bogato zbirko glasbene literature. Toomas Siitan je na predavanju opozoril, da Arvo Pärt ogromno popravlja in spreminja svoje že izdane skladbe. Za njegovo 3. Simfonijo obstaja kar 11 edicij, vendar je občutljiv na to, da se izvajajo le zadnje različice. Če niste prepričani, ali imate pravo, in tudi za druga vprašanja v zvezi z njim, so vam v glasbenem centru Arva Pärta vedno na voljo.

Vezi, ki se spletejo, nesemo s sabo

Slovenske barve je zastopalo 23 slovenskih udeležencev. Vzeli smo si čas, da se bolje spoznamo, da delimo izkušnje in težave in da se tudi med generacijami spletejo vezi, zaradi katerih bomo po vrnitvi domov drug drugega lažje prosili za nasvet in pomoč. Ko si tako »ujet« v drugi državi, z istim ciljem in s časom, ki je namenjen samo zborovskemu poslanstvu, se ti pač ne mudi, ko ti kolega reče, gremo na pijačo.

Lucia Haab: »V Talin sem prišla s kar visokimi pričakovanji, saj sem pred tremi leti v Utrechtu zelo uživala in veliko odnesla. Tudi tokrat nisem bila razočarana. Po treh letih intenzivnega študija in ukvarjanja sama s seboj se mi je zelo prileglo, da stvari nisem samo slišala in razumela, temveč tudi doživela. Poleg mnogo zanimivih in koristnih predavanj in delavnic mi bodo najbolj ostali v spominu pogovori, stiki in prijateljstva z ljudmi, ki sem jih spoznala bodisi na letošnjem festivalu bodisi na prejšnjem ali pa na kakšni drugi evropski zborovski prireditvi.«