Foto: Katholische Kirche Kärnten/Nedelja
Težko zapišem: BIL JE Nužej Tolmajer. Letošnjega 28. avgusta je preminil in 2. septembra smo ga spremljali na domače pokopališče na Radišah, v Rožu na Koroškem, kjer je bil doma. Rodil pa se ni doma, ampak v nemškem kraju Frauenaurlach, kamor so aprila 1942 izselili koroške Slovence iz zbirnega taborišča v Žrelcu. Med izseljenimi je bila noseča mama Tolmajer s hčerko, oče je bil že prej mobiliziran v nemško vojsko. V težkih razmerah pregnanstva se je 23. julija 1942 rodil Nužej.
Nužeja Tolmajerja (ali Tolmaierja, kot ga pišejo na Koroškem), sem spoznala leta 1976, ko sem kot sodelavka v glasbenem uredništu Televizije Ljubljana dobila naročilo odgovornega urednika Dušana Voglarja, naj se sestanem s tajnikom Krščanske kulturne zveze v Celovcu, gospodom Tolmajerjem, in se dogovorim za snemanje kulturnega utripa na Koroškem. Ta kulturni utrip je bil predvsem zborovski in Nužej Tolmajer je bil izvrstno seznanjen z dogajanjem in ljudmi, jaz pa prav nič.
Dva dni me je vozil po Koroški in mi nasul kopico podatkov. Nemudoma je bil pripravljen spisek primernih zborov in izkazalo se je, da bo treba precej tonskih posnetkov šele narediti, seveda na Koroškem. To nalogo sta prevzela Nada Makoter, takrat producentka na radiu in Mitja Gobec kot tonski snemalec. Sredi septembra 1976 smo se odpeljali na Koroško še s televizijsko snemalno ekipo. Začuda kakšnih omejitev pri porabi filma niti ni bilo, ekipa pa je bivala v Dobrli vasi in se od tam vozila od enega snemanja do drugega. Naš prepotrebni vodič je bil Nužej Tolmajer, njegova vnema je zajela tudi našo ekipo, nihče ni spraševal za sindikalne ure, delali smo cele dneve in se vrnili domov z obilico posnetkov in očarani nad koroško pesmijo, narečjem, ki smo se ga počasi privajali, in pripravljenostjo ljudi na sodelovanje. Tisto leto je bilo v Avstriji predvideno ljudsko štetje, seveda z namenom spet ugotoviti, da je manjšine komaj kaj. Tako smo uganili, da smo bili poslani na Koroško ne toliko zaradi kulturnih dogajanj, ampak kot za nekakšno moralno podporo iz matične domovine. Zato smo se tudi smeli povezati s katoliško ustanovo, do tistega časa je bila matična domovina naklonjena le ‘napredni’ Slovenski prosvetni zvezi. Ampak Nužej Tolmajer je znal povezati pevce z obeh strani, saj so bili tudi nekateri zbori včlanjeni v obe zvezi. Poleg petja smo snemali tudi pogovore, literarno in likovno ustvarjanje naših zamejskih rojakov po Nužejevih predlogih. Z nekaterimi dodatnimi snemanji kasneje je nastala zajetna dokumentacija takratnega ljubiteljskega delovanja onkraj meje. Pod naslovom Od vsakega jutra raste dan smo podobne oddaje več sezon pripravljali tudi med domačimi ljubitelji.
Zamisli o vključevanju zamejskih rojakov v še več javnih prireditev so se razraščale. Trikrat so se v letih 1982 do 1991 s celovečernimi izbranimi sporedi predstavili Korošci, Primorci in Porabski Slovenci na odru Cankarjevega doma. Zamejci so bili povabljeni tudi na Pevski tabor Šentvid, posebno potem, ko politiki tamkajšnjega odra niso več potrebovali za svojo propagando, ampak ga je gnalo le pevsko navdušenje. Koroški zbori so prišli tekmovat v Maribor na Našo pesem, v Celje na Mladinski pevski festival, po vzoru pevskega druženja Primorska poje se je izoblikovala Koroška poje z nekoliko drugačno pojavno obliko. Tine Varl z ženo Bredo, oba stebra mariborske Naše pesmi, zraven pa tudi izjemna lutkarja, sta leto za letom prihajala med mlade koroške rojake in jih izmojstrila v tej odrski zvrsti, še kako potrebni za ohranjanje jezika.
Naša televizijska glasbena redakcija je pripravila daleč največji delež oddaj o Koroški, a svoje so prispevale tudi druge redakcije. Posebno mesto zavzema devetdelna dokumentarna nanizanka o germanizaciji na Koroškem, avtorici Dorica Makuc in Mija Janžekovič sta jo naslovili Žive naj vsi narodi. Tako so ostale na filmu dokumentirane številne zaslužne zamejske osebnosti in stiske zaradi neizpolnjene državne pogodbe. A počasi nam je vodstvo TV začelo omejevati snemalne termine v zamejstvu, iz različnih razlogov, med temi so bile tudi težave z devizami.
A še vedno je bil pogon Nužej Tolmajer, na vse načine smo skušali stike z zamejstvom nadaljevati. Vsi, ki so kdaj sodelovali z njim, so ob srečanju na Mohorjevi doživeli prisrčen sprejem in vsestransko pomoč, pa še kakšno novo zamisel. Kako radi smo sodelovali, saj nas je ogreval s svojim delovnim žarom kot toplo sonce!
Potem so prišle življenjske prelomnice. Prekmalu je umrl moj mož Slavko Nemec, snemalec, ki je v tistem obdobju posnel največ koroških oddaj. Upokojila sem se – a spet je bil Nužej Tolmajer tisti, ki mi je ponudil novo sodelovanje. Podobno, kot je Marija Makarovič na Koroškem zbirala etnološke spomine s knjigami Tako so živeli, je Nužej imel v načrtu monografske obdelave nekaterih za Koroško pomembnih osebnosti. Opozoril me je na prezrtega glasbenika iz Šentjakoba v Rožu, Antona Nageleta. Nageletove skladbe je v več zbirk skrbno urejal Egi Gašperšič, osvetlil pa ga je najprej Lajko Milisavljevič, kolega s televizije, nekdanji apezejevec in zborovodja, ki je zahajal v Šentjakob in tam izoblikoval mešani zbor ter z njim pripravil cel niz tematskih zborovskih predstav. Z njim kot glasbenim sodelavcem je Nužej na oder postavil tudi tri historične uprizoritve A. Š. Drabosnjaka. Lajko se je dolga leta, vse do prezgodnje smrti, posvečal zbiranju ljudskih pesmi v Zilji, Rožu in Podjuni – ziljske si izšle v obsežni knjigi Dr b’ Zila kna biva (2014), ostalo gradivo še čaka na objavo. Nužej Tolmajer je namreč v okviru Krščanske katoliške zveze pripomogel k ustanovitvi Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik in ga sooblikoval kot direktor z etnologinjo dr. Martino Piko Rustia. Tako sem tudi sama, potem ko me je Nužej nagovoril še za monografijo o Pavletu Kernjaku, v redakcijsko delo s Kernjakovimi skladbami pritegnila Iva Jelerčiča, ki je za Primorsko že opravil obsežno delo na raznih glasbenih področjh, po izgubi zakonskih partnerjev pa je glasbeno dokumentiranje povezalo tudi naju. Tako so v dveh zvezkih izšle zbrane skladbe Pavleta Kernjaka in njegovega sina Mira Kernjaka, Kernjakove I in II. Nazadnje smo na Nužejevo prigovarjanje v zbirko Nebo, oko in jezero nabrali še zapuščino primorsko-koroškega glasbenika in duhovnika Silvestra Miheliča.
In nazadnje, z izkušnjami vseh minulih let in seveda z Nužejem kot sodelavcem, sta nastali še dve dokumentarni TV-oddaji, Koroška pesem, ti družica moja (2006) in Pavle Kernjak’, pr Dravc’ doma (2009). Pri obeh je za kamero stal Jure Nemec in dopolnil dokumentarne posnetke očeta Nemca.
Nužej pa ni miroval, svoje zadnje moči je usmeril v zbiranje glasbenega izročila na Radišah. Zbirka je hommage glasbenemu delu njegovega starega očeta Alojza Thalerja. Izšla je leta 2017 pod naslovom Tiha zemlja. Božični napev Tiha zemlja z Medgorij je v finale svoje kantate Upanje vključil skladatelj Lojze Lebič kot Pomladno željo z besedilom Anice Černejeve, pesem pa se je v zadnjih letih večkrat oglasila v različnih izvedbah na slovenskih odrih, med drugim v počastitev skladateljevega letošnjega jubileja. Zagotovo bo zvenela še marsikje kot glasbena zahvala vsem, ki so z domačim izročilom utrjevali slovensko identiteto.
Nužej Tolmajer ima pri tem nemalo zaslug. Vprašala sem ga, kakšno ime je pravzaprav Nužej. Povedal je, da je to koroška oblika imena Jernej.
Nužej, počivaj v miru, tvoja življenjska pot je bila tlakovana z najbolj pošteno srčno poklicanostjo!
