Družina, ki ohranja več kot tisoč pesmi

Prihodnje leto bo družinska vokalna skupina Breznik praznovala 50 let neprekinjenega delovanja. Začeli so, ko je najmlajši član pevskega zbora štel komaj tri leta, danes pa v skupini prepevajo že štiri generacije Breznikovih. Z otroki radi pojejo tako ljudske kot umetne pesmi, prednost pa ima narodnozabavna glasba. Otroci igrajo na različne inštrumente, od klavirske in diatonične harmonike do trobente in baritona, predvsem pa vse člane družine glasba zelo povezuje in veseli.

Ko je glasba položena otroku v zibelko

Z gotovostjo lahko rečemo, da ta trditev za družino Breznik drži. Prvi spomini Viktorije, Andreja in Danija so bili povezani z glasbo. Oče je bil 38 let muzikant pri skupini Štirje kovači, oba z mamo sta prepevala pri cerkvenem pevskem zboru. Muzikanti so bili že njihovi stari starši, dedek je igral orgle na koru. Tudi njihove brate in sestre je ves čas spremljala glasba. Prvi nastop so imeli, ko je bil brat Dani star tri leta. Ob dnevu žena je v nekdanjem kulturnem domu v Pamečah nastopila vsa družina. Mama je igrala harmoniko, oče bariton, tudi otroci so igrali na razne inštrumente in skupaj prepevali.

Kljub tragičnemu dogodku je družina nadaljevala svoje poslanstvo

Leta 2002 jih je zapustil oče Viktor. Na odru, tam, kjer je bil najraje. A bilo je, kot da je družina dobila pevska krila. Viktorija Breznik: »Naša pot je bila vse prej kot lahka. Skozi številne nastope smo morali vložiti veliko truda, nešteto vaj, predanosti in žrtev lastnega prostega časa. V vsak nastop smo vložili del sebe, svoje misli in predvsem svojo ljubezen do glasbe, kar se čuti v vsakem tonu našega petja. Posebnost naše skupine je v tem, da danes pojejo že štiri generacije Breznikovih. Glasbena tradicija, ki so jo začeli naši predniki, živi naprej skozi mlajše generacije, ki z enako gorečnostjo ohranjajo naše poslanstvo in dediščino.«

Ljudska pesem je odraz duše naroda, njegovih težav, veselja, upanja in sanj

Preproste melodije in iskrena besedila povezujejo generacije ter ustvarjajo občutek pripadnosti in topline. Pesem ima izjemen vpliv na človeka – zdravi dušo, povezuje ljudi in vzbuja najlepša čustva. Prek glasbe tako lahko izražajo svoje misli, obujajo spomine in ustvarjajo nepozabne trenutke.

Brezniki pravijo, da note berejo kot časopis, vsi imajo dober posluh in obilo izkušenj, ki so se nabrale v vseh teh letih. Na njihovem repertoarju je več kot tisoč pesmi. Leta 2011 so ustanovili tudi svoje kulturno društvo. V njegovem okviru je nekaj časa deloval tudi kvintet. Nastopajo vse leto z nekoliko zatišja poleti in največ nastopi v decembru. Pobrateni so tudi z nekaterimi pevskimi zbori iz tujine, tako se včasih odpravijo nastopat tudi izven meja Slovenije, denimo na Slovaško in Češko, obiskali so tudi Italijo, Avstrijo in Hrvaško.

Vsako leto sodelujejo na reviji odraslih zborov Mislinjske doline v Slovenj Gradcu, nastopijo tudi v radijskih in televizijskih oddajah. Izdali so dve avdiokaseti in dve CD-plošči (Po zelenem travniku in Pesem večna je). So prejemniki srebrnih in zlatih Gallusovih značk, različnih drugih priznanj, Bernekerjeve plakete in Bernekerjeve nagrade (najvišje občinsko priznanje za delo na kulturnem področju). Organizatorji festivala Europa Cantat leta 2021 v Ljubljani so skupino povabili k sodelovanju na koncertu družinskih zasedb, kar si družina Breznik šteje v veliko čast. Ker je oče Viktor Breznik igral pri ansamblu Štirje kovači, so z njihovimi člani, predvsem s Francem in Hermino Šegovc, zelo tesno povezani. Zaradi tega so bili na njihovi 70-letnici, ki so jo praznovali v letu 2024, tudi edini gostje, na kar so prav tako zelo ponosni. Prepevali so skladbe avtorja Franca Šegovca, praznovanje pa so v letu 2024 obeležili na dveh jubilejnih koncertih (Graška gora in Slovenj Gradec).

Anekdoti iz življenja Breznikovih:

»Zelo dobro se spomnimo nastopa v Beljaku v Avstriji, na katerem smo sodelovali skupaj z dvema avstrijskima mešanima zboroma in z enim italijanskim zborom. Zastopali smo Slovenijo ob obletnici domačega pevskega zbora iz Beljaka. Vsi mešani zbori so šteli več kot 40 pevcev, nas pa je bilo samo šest. Ko smo bili na vrsti zadnji, je v dvorani nastala popolna tišina, ker niso vedeli, kaj pričakovati. S svojim nastopom smo jih tako navdušili, da so še nekaj časa po nastopu vsi stali in nas občudovali.

Po večerji v restavraciji v centru mesta, ko smo se poslavljali in hoteli domov, nas je predstavnik domačega zbora, Slovenec, izzval, da na trgu zapojemo slovensko pesem. Zapeli smo Pri farni cerkvici. Na tej ulici živi veliko Slovencev, in ko smo zapeli, ura je bila okrog polnoči, so se začela odpirati okna. Ko smo pesem končali, so stanovalci zahtevali, da zapojemo še eno. Seveda smo bili navdušeni in veseli, da ti ljudje, ki tam živijo, še vedno čutijo slovensko pesem.«

»Na povabilo italijanskega mešanega zbora Coro Angelo Cappelo iz Begliana smo se neko soboto odpravili na koncert v Italijo. Ker nas je bilo za en kombi, nas je vljudno peljal prijatelj s svojim kombijem. Ko smo se pripeljali v bližino Vrhnike, je odpovedal motor. Voznik je takoj poklical domov sina, naj pride z drugim kombijem in nas pelje naprej v Italijo. Prišlo je do nesporazuma. Ker smo obstali med Vrhniko in počivališčem Lom, nas je vlečna služba odpeljala najprej do postajališča Lom. Voznikov sin pa ni dobro poslušal, kje smo, ampak je samo slišal besedo Vrhnika in nas potem kako uro iskal v Vrhniki in njeni okolici. Ko je končno ugotovil, kje smo, se je z veliko zamudo pripeljal s kombijem do Loma in nam predal drugo vozilo. Še vedno dovolj hitro smo prišli na koncert, da smo izvedli nastop. Pri večerji so domačini – Italijani – spraševali, kaj se je zgodilo, da smo toliko zamujali, pa je naš voznik v šali dejal: ‘Prišli smo od tako daleč, da smo potrebovali dva kombija.’ Smeha je bilo še in še.«