»Peli smo gasilcem, zdravnikom, bolnikom, tabornikom, borcem, planincem, ribičem …«

Letos mineva 80 let od nastanka moškega zbora, ki je v prvih desetletjih nosil ime Kulturno-umetniškega društva Tone Tomšič iz Ilirske Bistrice, leta 1971 pa se je uradno preimenoval v Moški pevski zbor Dragotin Kette in tako počastil domačega poeta slovenske moderne. 80-letnica je častitljiv jubilej, ki nosi s sabo množico koncertov doma in po svetu, vrsto nastopov v kraju, pa tudi širše, menjavo generacij, vključuje plodna pa tudi manj plodna leta, čemur so botrovale okoliščine, razmere, predvsem pa kadrovski odlivi oziroma prilivi.

Na slavnostnem koncertu ob obletnici maja letos je dolgoletni predsednik zbora in pevec z zajetnim stažem Marko Dujc lepo zaobjel 80-letno zgodovino zbora: »Peli smo gasilcem, zdravnikom, bolnikom, tabornikom, borcem NOB, nabornikom, planincem, ribičem, lovcem, medicinskim sestram, šoferjem, mehanikom, policistom, upokojencem, slikarjem, zaposlenim v Plami, Lesonitu, Transportu, Petrolu, zamejcem, izseljencem, šolarjem, Italijanom, Hrvatom, Srbom, Hercegovcem, Američanom in Švedom, peli smo predsedniku države, vernikom in ateistom, na vrhu Snežnika, v cerkvah, v mrazu in burji, v sončni pripeki, pa novorojenčkom oziroma natančneje novopečenim očetom … in, na kar smo posebej ponosni, na vseh 56 revijah Primorska poje. V pretekli tridesetletki pa smo k večnemu počitku pospremili tudi okrog 500 občank in občanov.«

Moški zbor Dragotin Kette se ni rodil naključno

Tradicija skupinskega petja na Bistriškem sega globoko v 19. stoletje, morda še globlje v zgodovino, zagotovo pa v obdobje čitalnic, o čemer so poročali celo takratni tiskani mediji. V brošuri Stoletna tradicija zborovskega petja na Bistriškem beremo, da naj bi 1864. leta tam prvič nastopil »domač pevski zbor pod vodstvom učitelja Frana Gerbiča«. Ja, prav tistega Frana Gerbiča, ki ga danes poznamo kot slovenskega skladatelja in opernega pevca, ki je nastopal v takrat največjih evropskih opernih prestolnicah, v Pragi, Ulmu, na Dunaju, v Lvovu in nenazadnje v Ljubljani in Zagrebu, kjer je pomagal celo ustanoviti operni hiši. Prav ta Fran Gerbič je 24-leten prišel z diplomo s praškega konservatorija za učitelja in organista v Ilirsko Bistrico. Bil je soustanovitelj bistriške čitalnice, tu vodil tudi cerkveni zbor in komponiral. Po šestih letih je zapustil Ilirsko Bistrico in se odpravil novim izzivom naproti, a se občasno kot mednarodno uveljavljen umetnik tudi vračal. Ko je 1873. leta Cerkev sv. Petra v Ilirski Bistrici dobila nove orgle, je na njih koncertiral in zraven tudi pel prav Fran Gerbič. Zborovska dejavnost je v tem času zaradi pomanjkanja dirigentskega kadra delovala okrnjeno, dokončen udarec pa je doživela z razmahom fašizma, ko slovenska pesem v javnih prostorih ni bila več dovoljena. To seveda ne pomeni, da zavedni bistriški fantje niso prepevali. Zgoraj omenjena brošura poroča o delovanju ilegalnih pevskih skupin v želji, da slovenska pesem tu ne bi odšla v pozabo. Prav ti zagnani pevski uporniki so predstavljali jedro prvega povojnega pevskega zbora v Ilirski Bistrici.

Maja 1945 se je začelo

Pod vodstvom Alojza Grma se je že konec maja 1945 na pobudo nekaterih starejših pevcev rodila zamisel za obuditev pevske dejavnosti na Bistriškem. V tem trenutku se tu pojavi še eno veliko zborovsko ime, August Šuligoj, karizmatični zborovodja Trboveljskih slavčkov, sicer doma z Dolnjega Zemona pri Ilirski Bistrici. Šuligoj je – kot vemo – delo z mladimi pevci zaključil leta 1941, ko ga je takratni režim izgnal v Srbijo, po osvoboditvi pa se je vrnil v Slovenijo in nekaj časa s svojim bogatim znanjem in izkušnjami pomagal zborovodji ter poučeval na Bistriškem.

Svoboda je spodbudila tako fante kot dekleta, rodil se je mešani zbor, temu se je kmalu pridružila moška zasedba, pozneje tudi mladinski zbor. Okoliščine so hotele, da se je v naslednjih desetletjih v okviru KUD Svoboda ohranila le moška zasedba, ostale so delovale okrnjeno oziroma priložnostno, a kar je bistveno, petje tu nikoli več ni zamrlo.

Zborovih naslednjih trideset

1965. leta se je vabilu na vajo moškega zbora odzvalo 45 pevcev, nekdanjih in novih, mladih moči, vodstvo zbora pa je prevzel Alojz Boštjančič, član nekoč odlične družinske zasedbe Bratov Boštjančič. V šestih mesecih je pripravil že prve koncerte in nastope, med njimi nastop ob odprtju spomenika arhitekta Janeza Lenassija na Hribu svobode v Ilirski Bistrici in nastop ob odkritju spomenika trem pomembnim možem: Miroslavu Vilharju, Alojzu Valenčiču in Tonetu Tomšiču v Knežaku. Leta 1970 si zbor naposled nadene še danes prepoznavno ime po velikem premskem poetu Dragotinu Ketteju. V tem obdobju ga vodi mlad nadarjen študent dirigiranja Nikolaj Žličar, ki se po opravljenem študiju vrne v rodni Dubrovnik in tam oblikuje kariero priznanega dirigenta, nasledi pa ga domačin Dimitrij Grlj, ki je zboru ostal zvest kar devetnajst let.

Skrbno beleženi nastopi so kot nekakšna kronika dogajanja na Bistriškem. V njej izvemo, kdaj je nastala katera šola ali tovarna, kdaj so odprli dom upokojencev, kdaj počastili 100-letnico rojstva Dragotina Ketteja in kdaj odprli ta ali oni kulturni dom v občini. Izvemo tudi, da se je zbor leta 1979 podal na ameriško turnejo, kjer je obiskal izseljence v Clevelandu, pa tudi tiste na Švedskem. Izvemo, da je sodeloval s slovenskimi in italijanskimi zbori v Italiji ter tistimi iz Hrvaške in tako širil svojo prepoznavnost tudi izven lokalnih meja. Grljevemu je konec osemdesetih let sledilo obdobje sežanskega zborovodje Evgena Prinčiča. Kot je ob odhodu starega dirigenta običaj, so se poslovili tudi nekateri starejši pevci, z novim zborovodjo pa prišli novi, mladi. Tudi ta zasedba je odpirala nove tovarne in obiskovala slovenske izseljence po svetu, v Parizu, Berlinu, na Švedskem in celo v Avstraliji. Nenazadnje pa je zbor vseskozi gojil tesne prijateljske vezi s hrvaškimi zbori vse do leta 1991, ko je meja med državama žal prekinila dolgoletna prijateljstva. Zbor Dragotin Kette je tudi v Prinčičevem obdobju pokazal, da je veren dokaz bogate pevske tradicije na Bistriškem.

Vzporedno z MoPZ Dragotin Kette so se po njegovem zgledu po vsej občini oblikovali novi in novi zbori: zapeli so v Podgori, Harijah, Jelšanah, Knežaku, Podgradu …, zborovsko petje je postalo razgibano na šolah, Glasbena šola Ilirska Bistrica pa je s svojim Komornim dekliškim zborom pod vodstvom Marije Šlosar Lenarčič pri tem odigrala najopaznejšo vlogo.

Zadnjih trideset

Za Evgenom Prinčičem je leta 2001 vodenje zbora prevzel dr. Mirko Slosar in s pevci ostal polnih štirinajst let. Zbor je bil ponosen na prvega doktorja znanosti iz zborovskega petja v Sloveniji, ki je Kettejevce odlično pripravil za gostovanje v Nemčiji ter oblikoval teren za uspešne naslednje sezone.

Pevci so bili ponosni, da so leta 2009 lahko sooblikovali koncert ob 50-letnici zborovodskega dela svojega dirigenta, ki je tudi v širšem slovenskem prostoru veljal za nestorja slovenske zborovske poustvarjalnosti. Leta 2010 so pevci s koncertom počastili skladatelja Bojana Glavino, ki je bil gost večera Bistričani Bistričanom. Poklonili so se bistriškemu skladatelju in pianistu, ki sicer živi in deluje na Obali.

Sledila so pestra leta, uspešna gostovanja, lepi nastopi in prisrčni sprejemi gostiteljev. Sezona 2015 pa je bila zadnja, v kateri je zbor vodil Mirko Slosar. Pevci so v petih letih našteli kar tisoč skupnih nastopov. Štiri leta pozneje so mu Kettejevci v družbi zbora Obala iz Kopra še zadnjič zapeli na ljubljanskih Žalah. Po odhodu Mirka Slosarja je vajeti zborovskega dirigiranja prevzel David Rop. Glasbeno izobražen Štajerec je v Ilirski Bistrici vztrajal do leta 2019 in znatno obogatil repertoar ter pevsko znanje pevcev, takrat pa je taktirko v svoje roke prevzela edina ženska v zgodovini bistriškega zbora, Janja Konestabo,profesorica solopetja in pevka, tudi ona prvič pred zahtevno vlogo – vodje moške pevske zasedbe. Kar hitro so se ujeli in vztrajajo že šesto leto.

Redni gostje priljubljene revije Primorska poje

MoPZ Dragotin Kette sodi med tistih osem primorskih in zamejskih zborov, ki so zapeli na prvi reviji Primorska poje davnega leta 1970 in doslej sodelovali prav na vsaki. Udeležba je bila zanje vselej nekaj samoumevnega. Februarja 2019 je revija slavila 50-letnico. Med častnimi gosti je bil na prireditvi tudi takratni predsednik države Borut Pahor, ki je v svojem slavnostnem nagovoru poudaril, da se je prireditev v zadnjih desetletjih izkazala kot čudovit most prijateljstva, sožitja in strpnosti med slovenskim in italijanskim narodom, pa tudi z narodi na avstrijski in hrvaški strani tega dela Evrope. Kettejevci so bili ponosni, da so lahko sodelovali pri izgrajevanju teh mostov, ponosni pa so bili še zlasti na pevca iz svojih vrst, Draga Muho in Alojza Faturja, ki sta edina iz tiste generacije vztrajala vseh 50 let. Tem prvim 50 revijam so jih dodali še šest v upanju, da bosta revija in z njo zbor Dragotin Kette dosegla tudi naslednjo »okroglo« obletnico.

Zboru na pot

Maja letos je zbor s slavnostnim koncertom proslavil 80-letnico delovanja. Oblikoval je zanimiv in pester program, v katerem so sodelovali nekateri gostje, pevci in instrumentalisti iz njihovega okolja, sami pa so zapeli skladbe iz svojega železnega repertoarja, ki jih spremljajo skozi vseh njihovih osem pestrih desetletij. Višek je prireditev dosegla ob zaključku, ko so na oder stopili tudi nekdanji pevci, med njimi tudi nekdanji dirigent Dimitrij Grlj, in zapeli, kaj drugega kot tisto bistriško Tječe, tječe bistra uoda.

 Za konec pa še sklepna misel predsednika Marka Dujca: »Naj bo 80-letnica zbora le ena od mnogih obletnic z zanosnim pogledom v preteklost in z nasmehom zazrto v prihodnost. Veseli smo, da je občina naslednje leto razglasila za Kettejevo leto in nam tako ponudila nov razlog za praznovanje.«