Kot mnogokrat v preteklosti se v času krize znova odpira vprašanje delovanja in financiranja pevske dejavnosti v Sloveniji. Med študijem socialnega dela sem neprestano iskal povezavo med zborovsko dejavnostjo ter socialnim delom. Prav to razmišljanje in tudi poglabljanje krize me je spodbudilo, da sva s kolegom Marjanom Rusom raziskala področje in povezave. V diplomskem delu z naslovom Vpliv petja v zboru na kakovost življenja pevcev sva predstavila problematiko in z raziskavo potrdila, da se znotraj pevskih zborov dogajajo pomembne socialne interakcije, ki izboljšujejo kakovost življenja članom pevskih zasedb. Te interakcije so sestavni del pevskih kolektivov. Po najinem prepričanju pevski zbor ni le generator kulturnega življenja v določenem kraju, temveč tudi generator socialnih stikov, kar odločilno vpliva na kakovost pevčevega življenja. Posledično bi bilo treba urediti področje financiranja ljubiteljskih pevskih sestavov ne zgolj iz kulturnega dela občinskih proračunov, temveč tudi iz sredstev, ki so namenjena socialnemu delu. Ta prispevek povzema ključna spoznanja raziskave in podaja predloge za prihodnost.
Pevski zbori so gibalo kulturnega življenja in hkrati socialnih vezi
Pevska dejavnost je v naši deželi najbolj množična kulturno-umetniška društvena dejavnost, saj v teh društvih združuje in uresničuje svoje osebne in hkrati kulturne interese približno 64.000 ljudi. Pevci se združujejo kar v 1800 kulturnih društvih. K tem društvom moramo dodati še zbore, ki delujejo v 786 župnijah. Tako pevska kultura živi v 1900 odraslih pevskih sestavih ter 1178 otroških in mladinskih pevskih zborih. 1340 zborovodij posreduje pevsko znanje in prenaša ljubezen do petja med pevce. Nekateri zborovodje vodijo več pevskih zborov in nekateri pevci pojejo v več pevskih zasedbah (podatki JSKD, 2009). Pevski zbori pa v življenju posameznika pokrivajo več kot le petje. Niso le umetniške organizacije, ampak se v njihovem okviru dogajajo pomembne socialne interakcije, ki močno vplivajo na kakovost življenja vsakega njihovega člana. To velja še posebno za društva in zbore na območni ravni.
»Ljudje nismo samo socialna bitja v tem smislu, da za svoj obstoj in dobro počutje potrebujemo druge. Videti je, kot da nam drugi gradijo tudi stvarnost. Bolje rečeno, drug drugemu pomagamo videti svet in življenje.« (Musek 1997: 375) Komuniciranje z drugimi je neke vrste razodevanje samega sebe. Spoznati se kot resničnega in živega ter si pri tem odgovoriti na temeljna življenjska vprašanja je mogoče samo v odnosu z drugimi. Posebno pomembne so medsebojne vezi, ki jih oblikujemo v zasebnem življenju in v prostem času. Prosti čas je namreč prostor svobodne izbire, ustvarjalnosti, inovacije, obnašanje je manj pod vplivom anticipiranih pričakovanj drugih in bolj odraža osebne želje posameznika. Vpliva na pozitivno oblikovanje osebnostnih značilnosti in razvija ustvarjalnost. Bogati življenjske vsebine, krepi zdravje ter omogoča mentalni in telesni razvoj. Koristna izraba prostega časa je za človeka pomembna v vseh obdobjih življenja.
Ustvarjalnost in pomen umetniškega delovanja
Ustvarjanje vedno pomeni nekaj prazničnega, saj nas dviga iz vsakdanjega življenja. Izpolnjuje naše notranje hrepenenje po lepoti, resnici, dobroti in nas osrečuje. V zadnjem času je opaziti prebujanje novega hrepenenja po ustvarjalnosti, kar je morda reakcija na današnji način življenja, ki nas s svojimi tehničnimi dosežki pušča pasivne. Človek išče lastno ustvarjalnost in s tem izobrazbo, ki jo bo spodbudila. »Ustvarjalnost pomeni več kot le nekakšen izdelek. To je proces uporabe pridobljenega znanja in spretnosti na nov način, originalnega reševanja problemov ter percepcije, ki je drugačna od že znane.« (Pesek 1997: 157) Mnogo ljudi danes čuti, da umetnosti ne ustvarjajo le umetniki, temveč jo moramo, če želimo ostati zdravi, prav vsi skozi ustvarjalnost najti v vsakdanjem življenju. Umetnost bo morala postati splošni kulturni dejavnik, kot je nekoč že bila, kajti skrita je v naravi vsakega posameznika in pripada njegovemu življenju. Potrebno jo je le vedno znova vzpodbujati.
V današnjem hitrem tehnološkem razvoju in s tem prevladi televizije, svetovnega spleta in ostalih elektronskih sredstev je za celotno človeštvo pomembno, da se nauči nekaj nasprotnega, od česar ljudje ne bomo otopeli, nekaj, kar bo v nas vzbudilo lepoto iz notranjega prisluškovanja, iz tišine. Kadar smo notranje tihi, budni, čuječi, lahko zaznamo lepoto, ki nas obdaja, ter jo lahko v svoji duševnosti sprejmemo ali pa jo preobrazimo na način, da jo z lastno ustvarjalnostjo zopet oddamo v okolje. Svoje doživljanje sveta najbolj neposredno dosežemo z umetniškim delovanjem. Kadar se stvari lotimo brez predsodkov, bomo opazili, da v umetniškem delovanju povezujemo zunanje vtise z notranjimi doživetji. Kar smo sprejeli od zunaj, se v notranjosti predela in ustvarjalno prenovi. Kot soustvarjalec lahko človek osvoji temelje ustvarjanja in jih prepoji s svojim duhom.
Ustvarjalnost v socialnem delu
Za osebe, ki se znajdejo v stiski ali pred nerešljivo nalogo, lahko rečemo, da so samo izgubile stik s svojimi lastnimi ustvarjalnimi potenciali. Socialni delavci in učitelji morajo v delovnem odnosu uporabiti tak proces reševanja problema, da bodo ti ljudje zopet znali vzpostaviti stik z lastno ustvarjalnostjo in našli navdih v samem sebi. Na ta način bodo lahko zopet obvladovali svoje življenje. Pri tem se lahko uporabijo različni pristopi in tehnike iz konteksta umetnosti, kot so slikarstvo, ples, glasba itd. Na nekdanji Visoki šoli za socialno delo so razvili izraz socialno-kulturno delo, pri čemer Šugman Bohinc ugotavlja, da je v socialno-kulturnem delu oziroma pri uporabi ustvarjalnih pristopov važen proces dejavnosti, in ne njen končni rezultat (izdelek).
Primeren medij oziroma orodje socialno-kulturnega dela je tudi glasba, ki omogoča komunikacijo skozi petje in druženje v pevskem zboru. Pomemben element glasbe, ki je hkrati pomemben element komunikacije, je namreč poslušanje.
Pomen in umetnost poslušanja
Če se želimo dobro sporazumevati z drugimi, se jim približati in jih razumeti, se moramo najprej naučiti dobro prisluhniti. Campbell (2004) v svojem delu pravi, da so slabe govorne sposobnosti posledica slabih slušnih sposobnosti. Znani pariški zdravnik, psiholog in pedagog dr. Alfred Tomatis je ugotovil, da lahko človek z glasom reproducira samo tisto, kar sliši. Pri svojem študiju o sluhu je ugotovil, da je poslušanje povezano s celo vrsto spretnosti: ravnotežjem, držo, muzikalnostjo, pozornostjo, jezikovnimi sposobnostmi in izražanjem. Odkril je, da se slušno in čustveno središče v možganih nahajata neposredno drug ob drugem in če želimo popraviti slušne motnje, je potrebno ozdraviti tudi čustvene težave. (Campbell 2004: 24)
Skozi slušno izkustvo človek pridobi znanje o nekem okolju, predmetu, človeku, glasbenem delu. Poleg tega razširja svoj emocionalni svet, dobi predstavo o naravi stvari in jo podoživlja. O poslušanem delu si ustvari svoje mnenje in si tako postopoma skozi izobraževanje in glasbeno vzgojo gradi svoj vrednotni sistem. Poslušalske izkušnje pa mu ne omogočajo le posredovanja znanih in neznanih občutkov, temveč mu razširjajo vpogled tudi v vrednotne sisteme drugih. (Pesek 1997: 34)
Ljudje se na ta način naučijo prisluhniti drug drugemu, sprejemajo lepoto zvoka in zakonitosti glasbe ter se sprostijo in zlasti starejši se otresejo svoje morebitne osamljenosti. Zanje je pomembno, da v melodiji in harmoniji, najbolje z lastnim glasom, ustvarjajo duhovno budnost in duševno toplino. Pri mladih ljudeh pa se lahko tako postavimo po robu nezdravemu načinu življenja in različnim oblikam zasvojenosti. Pri obojih se na ta način z izmenjavanjem vlog in razumevanjem, kdaj govoriti in kdaj poslušati, učimo zadovoljive komunikacije, ki je osnova prav vseh odnosov v življenju.
Pomen zborovskega petja
»Zborovsko petje je ustvarjalno-poustvarjalna umetniška dejavnost, ki posreduje posebne glasbene vrednote, pevcem pa razvija višjo raven estetske občutljivosti.« (Žvar 2001: 39) Lahko intenzivno vpliva na vrednotni sistem posameznika zaradi specifičnih lastnosti in vplivov na čustva, domišljijo in razum. Pomaga k izboljšanju kakovosti življenja pevcev, saj omogoča skrb za telo, razvoj pevskih sposobnosti, krepi samozavest, omogoča učenje ustrezne komunikacije in širitev socialnih mrež. Ponuja tudi timsko delo. Razvija sodelovanje med pevci tako v glasbenem kot tudi širšem smislu. Pri tem gre za združevanje različnosti v en kolektiv za dosego skupnega cilja. Vsak član kolektiva je pomemben in prispeva svoj delež k skupni sliki. Odločiti se za aktivno zborovsko petje pomeni prizadevati si za kakovostno in žlahtno preživljanje prostega časa. Ta dejavnost je sicer ljubiteljska, amaterska, vendar z zelo profesionalnim odnosom do dela. Če se v pevcu prebudijo vsa čutila in se povežejo z razumom ter vztrajnim, premišljenim in kakovostnim delom, dobimo tudi na področju ljubiteljske kulture vrhunske glasbene dosežke.
Dejavnikov, ki vplivajo na to, da se posameznik odloči, da bo prepeval v pevskem zboru, je več. Poleg interesa, ki ga ima, je pomembno tudi, kako vrednoti zborovsko petje in koliko mu petje pomeni. Vse to je povezano s tem, kako na petje gleda okolje, v katerem živi.
Katarina Habe navaja različne načine, s katerimi posameznik vrednoti zborovsko petje:
– v zboru poje, da dokaže svoje sposobnosti (petje je sredstvo samodokazovanja);
– ob petju resnično uživa;
– ob petju ne uživa, lahko mu je celo neprijetno, a nanj gleda kot na ceno, ki jo mora plačati, če naj doseže nekaj, kar mu veliko pomeni;
– predvideva ali pričakuje korist;
– petje sodi v njegov vrednotni sistem in ga podpira. (Habe 2007: 11)
Vloga zborovodje
V vseh vrstah zborov, tako v odraslih kot otroških in mladinskih, je zborovodja »duša« zbora, osrednja osebnost, od katere sta odvisni tehnična pripravljenost in umetniška podoba zbora. Zbor je živ organizem različnih osebnosti, ki imajo različne glasbene sposobnosti, glasbena predznanja in pevske izkušnje. Zato je toliko težje iz takega materiala ustvariti celoto, ki bo delovala usklajeno tako v smislu izvajanja kot v smislu medsebojnih odnosov v skupini. Še posebej v šolskih mladinskih pevskih zborih je zelo pomemben odnos med učenci – pevci in učiteljem – zborovodjo. Zborovodja mora imeti avtoriteto, vendar mora znati na prijateljski način obrazložiti svoje želje in zahteve. Strokovna izobrazba in umetniški čut torej nikakor ne zadostujeta za dobro vodenje zbora. Zborovodja mora biti »živ delavec, spreten organizator, vnet patriot, predvsem pa ‘osebnost’, torej človek, ki zajema mnogo pozitivnih lastnosti.« (Gobec 1958: 22)
Za nekatere pravimo, da so rojeni vodje. Lahko rečemo, da so njihove osebnostne lastnosti takšne, da so pri vodenju uspešnejši. Vendar se tudi vodenja da naučiti. Predvsem s trdim delom na sebi, v skupini in s supervizijo. »Če bi danes želeli na splošno opisati vodjo, potem bi ga verjetno opisali z naslednjimi kakovostnimi kazalci: inteligenca, karizma, odločnost, navdušenje, moč, pogum, sposobnost združevanja, samozavest.« (Ovsenik, Ambrož 2006: 176)
Zborovodja mora zaradi odgovornosti do glasbe in pevcev neprestano skrbeti za osebnostno in strokovno rast. Kakovost zbora je namreč v celoti odvisna od njegovega znanja in sposobnosti. Izrednega pomena je, da zna pevce ustrezno motivirati, saj tako ustvarja in vzdržuje dobro razpoloženje oziroma vzdušje celotne skupine. Marija Ovsenik (2006) pravi, da ima vzdušje svojo osnovo v čustvih, zato je hitro spremenljivo in težko obvladljivo. Dobro vzdušje v skupini je podpora vodji, skupnim ciljem in osnova za ustvarjalni naboj ter reševanje problemov. Bolj kot to, da so vsi srečni in zadovoljni, je pomembno to, da so skupni cilji dovolj jasni vsem, da jih sprejemajo in da poznajo tako svoje sposobnosti kot sposobnosti ostalih članov skupine. Vodja ima pri tem dejavno vlogo, zlasti pri pojasnjevanju skupnih ciljev in pri motivaciji sodelavcev za skupni cilj. (Ovsenik, Ambrož 2006: 194)
Zelo je pomembno sodelovanje med člani skupine. Princip sodelovanja je prisoten v vseh zborih. Člani različnih skupin, orkestrov in zborov se zavedajo, da s svojim izvajanjem prispevajo k dosežkom celotne skupine. Pri tem močno razvijajo občutek pripadnosti. Tisti posameznik, ki odgovornosti in pripadnosti do skupine ne razvije, jo bo najverjetneje zapustil sam ali pa ga bodo izločili ostali člani. (Rotar Pance 2006: 40) Sodelovanje med člani zbora lahko spodbudijo različni izzivi, med drugim zborovska tekmovanja. Formalna tekmovanja so močno motivacijsko sredstvo, ki pa je odvisno tudi od tega, kako končne rezultate cenijo vsi udeleženci.
Zborovodje se torej pri svojem delu poleg različnih vidikov strokovnega glasbenega dela srečujejo tudi s problemi, ki spadajo čisto v socialno delo. Tako morajo za uspeh zbora obvladati ne le glasbeno stroko, ampak tudi skupinsko dinamiko. Prav tako mora dober zborovodja znati svetovati pevcem ob različnih življenjskih situacijah, kot so različne življenjske preizkušnje in obvladovanje stresnih situacij.
Tudi Bo Johansson, dolgoletni zborovodja na Švedskem, poudarja, da pri vodenju zbora niso najpomembnejši glasbeni, temveč medčloveški cilji. Glasbeni učitelji se morajo zanimati za vsakega posameznika, se znebiti avtoritativnega odnosa in si znati vzeti čas za vsakega posebej. Pevcem je treba povedati, da je prav vsak pomemben člen zbora in da je, čeprav je morda njegov glas šibek, njegova barva nadvse pomembna za barvo celotnega zbora. Zlitje glasov daje zboru njegov edinstven zven. Vsak pevec se mora zavedati, da na primer njegov izostanek od vaje ni njegova osebna stvar, ampak zadeva tudi druge člane. Tako lahko v pevskem zboru vsak najde svoje samozaupanje, lastno identiteto in začuti, da je nekdo, ki ga skupina potrebuje. (Johansson 2002: 15–17)
Vse to pripelje do atmosfere, ki spodbuja delo, omogoča kakovost, zaupanje in razumevanje, obenem pa spodbuja individualizacijo. Delovna učinkovitost je osnovna značilnost skupine, ki doseže tisto stopnjo zrelosti, ko ne išče več na silo skupnih potez, temveč dopušča različnost in skozi različnost članov išče nove možnosti. S skupinskim delom naredimo primerno socialno okolje za uresničevanje neke socialne vrednote, ki so jo ljudje v preteklosti uresničevali v krvnih (družina, sorodstvo) in krajevnih (sosedstvo, prijateljstvo) temeljnih skupinah, ali pa socialno učilnico, v kateri se člani skupine intenzivno usposabljajo za (samo)uresničevanje te vrednote v svojih vsakdanjih življenjskih skupinah. Med skupinskim dogajanjem se člani med seboj tako zbližajo in človeško ujamejo, da postanejo nova temeljna prijateljska ali delovna skupina.
Raziskava
Ker se v okviru pevskih društev dogajajo pomembne socialne interakcije, sega njihovo delovanje ne samo na glasbeno, kulturno področje, ampak tudi na področje socialnega dela. Prepričana sva, da bi si zborovska dejavnost zato zaslužila bolj premišljeno in načrtno tako lokalno kot tudi državno organizacijsko in finančno podporo. Finančni delež za ljubiteljsko kulturo se v občinskih proračunih v zadnjih letih vztrajno zmanjšuje. Še posebej so pri tem prizadeti zbori na območni ravni, teh pa je največ. Ker dosegajo slabše pevske rezultate, dobijo tudi manjši delež finančnih sredstev.
Po najinem opažanju gre za zbore, v katerih prepevajo starejši pevci, ali pa za zbore s precejšnjimi starostnimi razlikami med pevci. Ti zbori sicer ne dosegajo več zavidanja vrednih pevskih rezultatov, vendar pa s svojim obstojem pomagajo članom na področjih, ki se dotikajo socialnega dela. Pri tem imava v mislih elemente, ki dvigujejo kakovost življenja. Tako morajo pevci prispevati lastna sredstva za srečanja, gostovanja ali pa preprosto za intenzivne pevske vaje. Finančna sredstva, ki jih pevski zbori dobijo iz proračunov lokalnih skupnosti, v večini primerov ne zadoščajo niti za pokritje honorarja za zborovodjo, korepetitorja, kaj šele za nakup notnega gradiva. V nekaterih pevskih sestavih morajo pevci sofinancirati že osnovno dejavnost. Srečujemo se z logiko tržnosti in socialno ogroženi enostavno ne morejo več sodelovati v teh pevskih sestavih pod takimi pogoji.
Izrednega pomena pri zborovski dejavnosti je tudi medgeneracijsko sodelovanje tako v širšem pomenu, kot ga razume socialno delo, kakor tudi v ožjem pomenu, kot ga razume zborovska dejavnost. Razlika je v tem, da medgeneracijsko sodelovanje člani zbora doživljajo dejansko kot sodelovanje s pevci, ki že dalj časa prepevajo v zboru. Tako ima lahko mlad pevec z večletnim stažem v sestavu status starega pevca v očeh starejšega novinca. Tudi tovrstno medgeneracijsko sodelovanje ima velik pomen v pevskem kolektivu.
Rezultati raziskave
Vzorec v raziskavi je zajemal na eni strani štiri vrhunske, tekmovalne zbore, ki sodijo v sam vrh slovenske zborovske dejavnosti, torej med 80 najboljših slovenskih zborov (državna raven, zborovska piramida JSKD). Te zbore sva primerjala s tremi zbori, ki po ocenah strokovnih ocenjevalcev sodijo na regijsko raven, in še z dvema zboroma z območne ravni. Prav ta raven je pomembna, saj tvori največjo bazo pevcev, ki s svojim delovanjem resnično skrbijo za slovensko zborovsko dejavnost. Hkrati pa je ta skupina najranljivejša, saj za svoje delovanje dobi manj sredstev.
Pridobljeni rezultati jasno pokažejo, da so medgeneracijski odnosi in sodelovanje pri anketiranih pevcih zelo pomembni. V teh odnosih gre med drugim tudi za sprejemanje mladih pevcev in za prenašanje kulture zbora na mlajše kadre. Torej lahko tovrstno medgeneracijsko sodelovanje štejeva kot vzgojno delovanje starejših na mlajše in seveda tudi starejši pevci prejemajo od mlajših svežino, delovni elan, nove poglede na določene težave v zborih.
Pridobivanje občutka lastne vrednosti prek pevskega zbora se kaže v samopotrjevanju. Podatki kažejo, da mladi pevci (starost do 20 let) in starejši pevci (nad 61 let) temu ne pripisujejo velikega pomena. Pomembno pa je pri pevcih med 21. in 60. letom. V tem obdobju so ustvarjalni in aktivni ter se radi ponašajo z rezultati svojega dela. Prav petje v zboru jim daje to možnost, saj se v tej dejavnosti čutijo močne in se lahko prek nje samouresničujejo. To se najlepše odraža pri brezposelnih osebah, ki v taki dejavnosti pridobivajo občutek lastne vrednosti. Z raziskavo sva potrdila, da se v pevskih zborih tkejo družbene interakcije (medgeneracijski odnosi, odnos do petja, druženje in socialna mreža, samopotrditev, razvijanje nacionalne in kulturne zavesti) in jim anketirani pevci izkazujejo velik pomen.
Tradicija in realna sedanjost
Slovenci smo že od nekdaj veljali za pevski narod. V času SFRJ je veljal pregovor, da so trije Slovenci skupaj že pevski zbor. Cenili so nas kot kulturni narod, ki zna peti in izraziti svoja čustva na miren ter dostojanstven način. Ljubezen do petja pa sega mnogo dlje v zgodovino. Že v času čitalnic so se ljudje zbirali in ob delih skladateljev, ki jih zbori še v današnjem času uvrščajo v svoje pevske sporede, prepevali ter se družili v pevskih društvih. Vse to je dvigovalo slovenski narod med evropske narode in neposredno skrbelo za ohranjanje jezika, kulture ter slovenske biti.
Številni so tudi pevski zbori med našimi izseljenci iz različnih držav, ki kljub dejstvu, da so četrta ali peta generacija izseljencev in ne obvladajo slovenskega jezika, še vedno prepevajo slovenske pesmi ter ohranjajo stik s kulturo svojih pradedov. Prav tako petje povezuje številne zamejce na avstrijskem Koroškem ali v Italiji in v njih budi nacionalno zavest ter kulturo.
Na eni strani ugašajo stari zbori z dolgoletno tradicijo in na drugi strani se pojavljajo novi, mlajši zbori, ki dvigujejo kakovost petja visoko nad povprečje amaterskega – ljubiteljskega izvajanja. Vsi se moramo zavedati dejstva, da so v prenekateri sredini pevska društva oziroma zbori edini kulturni delavci v ožjem okolju in da tako njihovi člani skrbijo za krajevno, kulturno in drugo prepoznavnost okolja. Zborovstvo je torej mnogo več, kot samo petje. V pevskih skupinah potekajo nevidne niti, ki ljudi povezujejo in so pomemben element v izboljševanju kakovosti življenja.
Iz raziskave, ki sva jo izvedla, iz preučenega gradiva in iz dolgoletne prakse pri delu z različnimi zbori lahko zapišem trditev, da ima vsak zbor svojo specifično mikroklimo, ki ni zgolj posledica delovanja zborovodje, temveč vseh delujočih članov. Vsak član skupine je pomemben in tvori celoto, ki je avtentična in popolnoma drugačna, če tega člana ni v skupini. Vsak na svojem mestu doživlja samouresničitev in prispeva svoj delež k celoti. Psihološka ustvarjalnost vsakega posameznika daje čudovit prispevek skupini. Potencial vsakega posameznika je treba v celoti preplesti v delovanje pevskega kolektiva.
Zanimajo naju torej pojavnosti različnih socialnih interakcij znotraj zbora. Primerjava različnih pevskih zborov z različnimi zborovodji da primerljive rezultate, ki se razlikujejo bolj zaradi sociodemografskih dejavnikov (starost pevcev, mešana/ženska/moška zasedba) kakor pa zaradi zborovodje ali vodstva zbora. Iz raziskave je razvidno, da so anketiranci uvrstili medgeneracijske odnose na prvo mesto, kot najpomembnejši faktor. Prav tako je najpomembnejše mesto dobilo stališče, da je pevski zbor pomemben zaradi medsebojnega druženja in medčloveških vezi, ki se ob tem spletejo. Pri podrobnejši analizi pa se je izkazalo, da nastanejo pomembne razlike pri upoštevanju sociodemografskih dejavnikov. Pevci v srednješolskem ali študentskem zboru drugače dojemajo medgeneracijsko sodelovanje, kot je v pojmovanju socialnega dela. Mladi razumejo to sodelovanje med različnimi generacijami pevcev znotraj zbora. Torej, v srednješolskem zboru sodelovanje med prvimi in višjimi letniki, v študentskem zboru pa med novimi pevci (bruci) in starimi pevci, ki v zboru sodelujejo že dlje časa. Tudi s tem pojmovanjem medgeneracijskega sodelovanja ni nič narobe, saj povleče za seboj mnogo dobrih lastnosti »pravega« medgeneracijskega sodelovanja.
Dva anketirana moška zbora združujeta pevce, ki so stari večinoma 51 let in več. Zanimivo je, da pomen druženja in socialne mreže s starostjo pada, še posebno po 40. letu.
Pri starejših pevcih pa opažava pomemben obrat pri trditvi, da je pevski zbor pomemben zaradi razvijanja nacionalne kulturne zavesti in pri odnosu do petja. To je lahko posledica drugačne vzgoje pevskih generacij, saj so mladi bolj usmerjeni k individualnosti in tekmovalnosti, odnos do petja pa se počasi razvija skupaj s pevskim stažem.
Vloga druženja v pevskem zboru se spreminja tudi glede na družbeni status. Brezposelne osebe so pomembno izstopale kar v treh faktorjih. Prek zbora iščejo samopotrditev, zbor jim služi kot sredstvo za druženje in vzdrževanje ter širitev socialnih mrež. Medgeneracijski odnosi, ki potekajo znotraj zbora, so za brezposelne osebe prav tako zelo pomembni. Iz danih podatkov lahko zaključiva, da brezposelne osebe oziroma ljudje, ki tako ali drugače obstanejo na družbenem robu, lahko prek zbora zadovoljujejo in nadgrajujejo svoje socialne potrebe po druženju, samouresničevanju, samopotrjevanju ter razvijajo svoje pevske sposobnosti. Zanimivost pri statusu brezposelnih pa je, da vidijo v pevskem zboru veliko večji pomen za razvijanje nacionalne in kulturne zavesti, kot ga vidijo osebe z drugačnim statusom, ki jim omogoča vključevanje v različne sredine (dijaki, študentje, zaposleni in upokojenci).
Vsi ti ljudje so pisan kalejdoskop pevcev, ki gradijo pevske sestave. Prek sociodemografskih dejavnikov se pevci razlikujejo tudi po odnosu do petja in ostalih socialnih interakcijah.
Pri primerjavi med zbori je zanimiv rezultat pri medgeneracijskih odnosih za moška zbora. Pevci ne vidijo zbora kot promotorja medgeneracijskega sodelovanja. Vzrok za tak rezultat lahko poiščeva v dejstvu, da so pevci v teh dveh zborih starostno skoraj homogeni, torej je v njih večina pevcev starejših. Pevske sestave je težko korenito in na hitro pomlajati. Če je velika pripravljenost pri pevcih, se to lahko zgodi postopoma, v več letih. Velik uspeh za zbor je, če se v enem letu povprečna starost zniža za eno leto. Uspeh za preživetje in »naravni prirastek« pa je že, če zbor ostane v enem letu enako star, kot je bil na začetku leta.
Zaradi obsežnosti populacije, ki v pevskem zboru uresničuje svoje kulturno življenje, je ta dejavnost družbeno pomembna. Veliko truda in strokovnega znanja vlaga v pevsko dejavnost Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki vzdržuje, gradi in oblikuje zborovsko piramido v Sloveniji. Prek JSKD tudi država pomaga pevskim zborom pri izvedbi različnih projektov. Res pa je, da je tega denarja izredno malo v primerjavi s številčno močno populacijo pevcev in različnih pevskih sestavov. Tako je breme pevske kulture padlo na pleča občin, ki najizdatneje financirajo pevska društva. Zaostrujejo se pogoji in ustvarjajo se lestvice, po katerih se pevski zbori financirajo. Trenutna sistemska ureditev financiranja ne omogoča kakovostnega dela v zborih, ki delujejo na območni ravni. Zato bi bilo treba spremeniti sistem financiranja v smislu, da bi za zbore namenili tudi finančna sredstva, ki so namenjena sociali, ali pa da bi država prek še večjih davčnih spodbud in olajšav omogočila podjetjem večjo udeležbo pri financiranju te pomembne široke civilnodružbene dejavnosti.
Z raziskavo potrjena dejstva
– V vseh pevskih zborih poteka medgeneracijsko sodelovanje, ki je za pevce zelo pomembno.
– Posameznikom – pevcem v pevskih zborih – daje občutek lastne vrednosti, prek svoje dejavnosti pa se čutijo družbeno pomembne.
– S pomočjo pevskega zbora se širijo in krepijo socialne mreže; pevci v različnih življenjskih preizkušnjah lahko najdejo podporo prav med sopevci.
– Pevski zbor ni zgolj pevsko telo, temveč je tudi stičišče različnih interesov posameznikov, ki se lahko prek njega samoizpolnjujejo, si krepijo samopodobo, samozavest in si na ta način povečajo kakovost življenja.
– Raziskava je bila narejena v pevskih zborih, ki dosegajo predvsem regijsko oziroma državno raven. Največji segment pevskih zborov pa se nahaja na območni ravni. Kljub temu so tudi pri kakovostnejših zborih sestavni element skupnega ustvarjanja teme, pomembne tudi z vidika socialnega dela. Predvsem bi bilo treba usmeriti aktivnosti za skrb za kakovostno delo v zborih, ki so specifični po sestavi (starostno nehomogeni zbori), ali pa upokojenskih zborih, katerih cilj je bogastvo druženja, skupnega preživljanja prostega časa in pevskega ustvarjanja. Prav tem zborom bi morali nameniti posebno pozornost in jim omogočiti obstoj.
– Zborovodje izpolnjujejo tako svoje psihosocialne potrebe kakor tudi potrebe vsakega pevca. Če je zadovoljstvo obojestransko, poteka delo v pevskem zboru v harmoniji in na tem temelju se lahko plodno razvijajo medsebojni odnosi, medgeneracijska sodelovanja. Pod temi pogoji lahko zaživi tudi druženje, zgradijo se medčloveške vezi, ki pomenijo večjo trdnost samega sestava in za pevce tudi večjo varnost.
– Pevski zbori so pomembni za izboljševanje kakovosti življenja posameznika, saj mu poleg vsega zgoraj naštetega omogočajo tudi samoizpolnjevanje življenja.
– Skrb na državni ravni je za kakovostno delo v pevskih zborih pomembna tudi zaradi dejstva, da je v različne pevske zbore v Republiki Sloveniji vključenih približno 64.000 pevcev, kar predstavlja 3,2 % prebivalstva naše države (podatki JSKD iz leta 2009). Ker je ta odstotek tako visok, in zaradi ugotovljenih dejstev, kako pomembno za posameznega pevca je prepevanje v pevskem zboru, kaj vse mu petje prinaša, je nujno treba nameniti obstoju pevskih skupin (posebej ranljivih starostno nehomogenih in upokojenskih) večjo skrb in pozornost.
Predlogi za prihodnost
Treba bi bilo uvesti dodatne kriterije ter spremeniti sistem financiranja v smislu, da bi za zbore namenili tudi del finančnih sredstev, ki jih občine namenjajo preventivnim socialnim programom. Denar bi se stekal v društveni solidarnostni fond, iz katerega bi lahko črpali sredstva za pevce, ki ne morejo dati svojega finančnega prispevka. Tako bi lahko zaživel pevski zbor tudi kot preventivni socialni program.
Lokalne prostovoljne organizacije s področja socialnega dela bi lahko omogočile vključevanje starejših, osamljenih oseb v različna lokalna pevska društva in tako s svojim deležem prispevale k obogatitvi življenja posameznikov.
Prek lokalnih prostovoljnih organizacij s področja socialnega dela je potrebno pomagati obstoječim pevskim društvom, da postanejo prepoznavni element druženja in uresničevanja kulturnih interesov ter potreb ljudi. Prav tako je potrebno poskrbeti za njihovo prepoznavnost in jim določiti mesto v lokalni skupnosti, jim nuditi podporo pri organiziranju prireditev ter pri povezovanju z drugimi, sorodnimi društvi.
Tako kot financiranje in prepoznavnost v lokalnem okolju pa je pomembno tudi izobraževanje bodočih zborovodij. Poiskati je treba možnosti sodelovanja med Fakulteto za socialno delo in Akademijo za glasbo, kjer bi bodoče zborovodje opremili z dodatnimi znanji s področja socialno-kulturnega dela. Na Fakulteti za socialno delo pa bi bilo treba uvesti novo izbirno smer študija, socialno-kulturno delo.
Na ta način bi se lahko omogočilo in izboljšalo nemoteno delovanje pevskih društev, da še naprej pomembno izboljšujejo kakovost življenja svojim pevcem.
Blaž Rojko
Viri in literatura
Berger, P., Luckmann, T. 1988. Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Bokan, R., Novak Škarja, B., Tratnik B. 2004. Od čustvene inteligence do modrosti srca. Ljubljana: CDK, Zavod za izobraževanje, vzgojo, razvoj in kulturo.
Campbell, D. 2004. Mozart za otroke. Ljubljana: Tangram.
Černigoj Sadar, N. 1991. Moški in ženske v prostem času: Socialne in psihološke dimenzije načinov preživljanja prostega časa. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Denac, O. 2002. Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti: priročnik za vzgojitelje, razredne učitelje, učitelje glasbe in glasbenih predmetov v splošnih in glasbenih šolah. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.
Dewhurst-Maddock, O. 1999. Zdravilna moč glasbe in zvoka. Ljubljana: Tangram.
Gardner, H. 1995. Razsežnosti uma. Ljubljana: Tangram, zbirka Naravno učenje.
Gobec, R. 1958. Metodika zborovstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Habe, K. 2007. Vloga zborovodje pri oblikovanju vrednot. Glasba v šoli in vrtcu, 12 (2), 8–12.
Johansson, B. 2002. Vsi glasovi so enakovredni. Naši zbori, 52 (1), 15–17.
Kordeš, U., Jeriček, H. Komunikacija kot spiralno približevanje. Socialno delo, 40, 5: 275–287.
Kristančič, A. 2007. Svoboda izbire – moj prosti čas. Ljubljana: Zebra.
Kristančič, A., Ostrman, A. 1999. Individualna in skupinska komunikacija. Ljubljana: AA Inserco, svetovalna družba.
Kušče Zupan, S. 1994. Prvine celostnega – naravnega učenja. 3, št. 14/15, 70–72.
Marentič Požarnik, B. 2003. Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Mennen, P. 1999. Kako to lepo diši! Odkrivati svet z vsemi čuti. Radovljica: Didakta.
Moreno, J. L., Moreno, Z., T. 2000. Skupine, njihova dinamika in psihodrama. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
Musek, J. 1997. Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy.
Musek, J. 2010. Psihologija življenja. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.
Pesek, A. 1997. Otroci v svetu glasbe. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Poštrak, M. 1995. Razsežnosti ustvarjalnosti. Socialno delo, 34,1: 37–44.
Poštrak, M. 1996. Socialno kulturno delo. Socialno delo, 35, 5: 407–416.
Polak, A. 2007. Timsko delo v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Modrijan.
Randall, R., Southgate, J. 1988. Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije; Višja šola za socialne delavce.
Rotar Pance, B. 2006. Motivacija – ključ h glasbi. Nova Gorica: EDUCA, Melior d.o.o.
Satir, V. 1995. Družina za naš čas. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Šugman Bohinc, L. 1994. Socialno kulturno delo. Socialno delo, 33, 4: 317–324.
Šugman Bohinc, L., Rapoša Tajnšek, P., Škerjanc J. 2007. Življenjski svet uporabnika. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Žvar, D. 2001. Kako naj pojejo otroci. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.
Žvar, D. 2007. Zborovsko petje in oblikovanje vrednot. Glasba v šoli in vrtcu. 12 (2), 13–16.
