»Internationaler Chorwettbewerb Spittal an Drau« ali Mednarodno zborovsko tekmovanje Špital ob Dravi sodi med najstarejša mednarodna tekmovanja za pevske zbore v Evropi. Od leta 1964 pa do danes se je tam, kot pravi umetniški vodja tekmovanja Bernhard Wolfsgruber, zvrstilo že več kot 500 zborovskih zasedb oziroma 50.000 pevcev z vseh koncev sveta. Tekmovanje je že tradicionalno namenjeno izključno mešanim zborom, ki obvezno tekmujejo v obeh predpisanih kategorijah, umetna pesem in folklora. Tekmuje vselej samo deset zasedb, te so predhodno izbrane iz veliko večjega nabora prijavljenih zborov, ki prihajajo iz Evrope, Azije, Afrike in Amerike. Tudi letos je bilo tako.
Med 4. in 7. julijem so tam nastopili zbori iz Bosne in Hercegovine, Nemčije, Indonezije, Latvije, Filipinov, Slovenije, Španije, Južne Afrike, Češke in ZDA. Kot velevajo pravila tekmovanja, se je vsak od njih najprej predstavil v kategoriji folklore s programom svojega ljudskega izročila, po priporočilu organizatorja »če le mogoče« v narodnih nošah. Seveda so občinstvo najbolj navdušili predstavniki azijskih držav, še zlasti študentski zbor iz Jakarte v Indoneziji s svojimi živopisanimi kostumi in atraktivnimi koreografijami, ki sodijo v njihovo ljudsko izročilo. Žirija pa je prvo nagrado dodelila ameriškemu študentskemu zboru iz mesta Kenosha v zvezni državi Wisconsin, ki ga vodi Eduardo Garcia Novelli.
Drugi tekmovalni dan so se zbori predstavili dvakrat. Dopoldne s po tremi obveznimi pesmimi (renesančnega skladatelja Lechnerja, romantika Elgarja in sodobnega norveškega avtorja Frodeja Fjellheima) in zvečer s prostim programom. Povprečje ocen obeh nastopov je tvorilo končni rezultat v kategoriji A – umetna pesem. Strokovna žirija je prvo nagrado tudi v tej kategoriji prisodila mladim ameriškim pevcem, za njimi so se uvrstili južnoafriški študentje, na tretjem mestu pa je pristal zbor iz malega slovenskega Ljutomera z dirigentom Andražem Hauptmanom.
Med zastavami letošnjega, že 56. Mednarodnega tekmovanja Špital ob Dravi v začetku julija je ponovno plapolala tudi slovenska. Med seboj so se pomerili zbori iz Bosne in Hercegovine, Češke, Filipinov, Indonezije, Južne Afrike, Latvije, Nemčije, Španije, ZDA in Slovenije – tokrat nas je zastopal Komorni zbor Orfej iz Ljutomera z dirigentom Andražem Hauptmanom.
Foto: Branka Kljun
Ob razglasitvi rezultatov je predsednik strokovne žirije, priznani avstrijski dirigent Herbert Böck, točkovanje pospremil s spodbudnimi besedami, ki so tudi zadnjeuvrščenemu zboru Lola iz Sarajeva ublažile grenkobo v grlu. V nastopu slehernega zbora je našel kaj hvalevrednega, dobrega, celo odličnega in kaj spodbudnega. »Po mojem mnenju je zelo pomembno videti pozitivne reči,« je za Naše zbore povedal po razglasitvi rezultatov. »Na neki način sem jim želel reči: ‘Hvala, da ste prišli!’ Verjamem, da so potem laže razumeli tudi negativni vidik, saj je vendar jasno, da nihče ni popoln, prav vsak zbor ima tudi svoje pomanjkljivosti.«
Zmagovalce je ocenil takole: »Ta ameriški zbor je suveren. Izvajajo izredno zahtevna dela (Nana Forte: Libera me, Gordon Hamilton: We Are Children; op. avt.), in to izjemno dobro. Imamo različne okuse in mnenja, vendar je treba priznati: v svojih nastopih niso imeli niti enega šibkega trenutka. Zjutraj so vsi zbori šibki, oni niso bili, ne vem, kako jim to uspeva. Marsikdo si je mislil, da bi se na prvo mesto lahko uvrstil južnoafriški zbor, a mu to ni uspelo. To je zelo simpatičen, mlad zbor, vendar simpatičnost za žirijo ni pomemben vidik, pomemben je za nagrado občinstva. Ta zbor ima karizmo, ameriški pa je zelo profesionalen, tega se ne da spremeniti. Slovenski Komorni zbor Orfej z dirigentom Andražem Hauptmanom je dosegel tretje mesto, to je zelo dobro. To je odličen zbor, njegove sposobnosti so fantastične. Skladba Uroša Kreka, ki jo je zbor izvajal v prostem programu, je zelo zahtevna, sam je prav zaradi tega nikoli ne bi izbral za tekmovanje. Uspela jim je, zelo dobro so jo izvedli. Andraž Hauptman je odličen dirigent. Vsi trije nagrajeni zbori so bili izvrstni, pravzaprav je bilo vprašanje, kateri bo zmagal.«
Pozitivno je ocenil tudi raven letošnjega tekmovanja. Omenil je zahtevnost ocenjevanja zborov v kategoriji folklore, saj se ljudske pesmi različnih narodov tako zelo razlikujejo med seboj, da jih je težko vrednotiti z istimi merili. Nadvse zanimiv je bil koncert obveznih pesmi, kjer je bilo moč opaziti, kako isto glasbo, občutke, emocije na različnih koncih sveta pevci in dirigenti različno dojemajo in izražajo. »Zelo pomemben je značaj dirigenta,« je v svojem razmišljanju poudaril maestro Böck. »Vsak dirigent ima namreč svojo predstavo, kako naj neka skladba zveni. Posebno v delu renesančnega avtorja Leonarda Lechnerja je bilo opaziti velika odstopanja.« (Izvedbo Lechnerjeve skladbe je žirija na sklepni slovesnosti zaupala slovenskemu zboru; op. avt.)
Občinstvo so najbolj navdušili predstavniki azijskih držav, še zlasti indonezijski Študentski zbor Univerze Mercu Buana iz Jakarte s svojimi živopisanimi kostumi in atraktivnimi koreografijami, ki sodijo v njihovo ljudsko izročilo.
Foto: Willi Pleschberger
Komorni zbor Orfej iz Ljutomera je v kategoriji folklore prikazal Slovenijo v vsej njeni raznolikosti, s kontrastnimi – ganljivimi in živahnejšimi – priredbami ljudskih iz različnih slovenskih pokrajin, podkrepljenimi s plesom in narodnimi nošami.
Foto: Willi Pleschberger
Ameriški pevci tesno povezani s Slovenijo
Ameriški študentski zbor je pričakovano osvojil dve prvi nagradi. Ne le zaradi kakovosti petja, tudi zato, ker so si prvo nagrado v kategoriji A pripeli s skladbo naše skladateljice Nane Forte, je ta zbor pritegnil mojo pozornost. Na moja vprašanja je tik pred razglasitvijo končnih rezultatov odgovarjal dirigent Eduardo Garcia Novelli.
Dirigent Eduardo Garcia Novelli
Foto: Willi Pleschberger
NZ: Izvrstne predstave ste nam pripravili, prepričana sem, da ste zmagovalci letošnjega tekmovanja.
EGN: O, to je prenagljeno trditi, a hvala za vaše mnenje, počakati bo treba do konca. Zelo smo zadovoljni, da smo zmagali v kategoriji B, zdaj pa z nestrpnostjo pričakujemo rezultate.
NZ: Kdo so vaši pevci, so glasbeniki? Res so odlični.
EGN: Seveda niso popolni, nihče ni popoln. Smo univerzitetni zbor iz kraja Kenosha v državi Wisconsin, kakih 100 km severno od Chicaga. 60 do 70 % pevcev je študentov glasbe, ostali so študentje drugih fakultet, računalništva, matematike, zgodovine …
NZ: Kako ste dosegli to raven?
EGN: Nič ne pride samo. Svojim študentom vedno pripovedujem, da se čarovnija dogaja samo v knjigah o Harryju Potterju. Res trdo delamo, ne vem, koliko te perfekcije nam je uspelo doseči, vem pa, da smo trdo delali. Vsak dan eno uro, petkrat na teden. Vedno si želimo več, tudi tokrat bi lahko bilo še bolje, vendar … to so študentje, ki morajo tudi študirati, vsi imajo še druge aktivnosti.
NZ: Imeli ste čudovit, zelo zahteven program.
EGN: Hvala. Zaljubil sem se v skladbo Nane Forte Libera me že pred leti. Poskušam se spomniti, kdaj sem jo prvič slišal … Spominjam se – točno pred enajstimi leti je bilo, tu v Špitalu. Pel jo je Komorni zbor Ave iz Ljubljane in z njo zmagal. Takrat sem to skladbo obkrožil in si rekel, nekoč bom to delo naštudiral. Andraž Hauptman je »krivec«, včeraj sem ga srečal, pogovarjala sva se. Tudi Nano Forte sem kontaktiral, povedal sem ji, da izvajamo njeno skladbo. Pevci jo obožujejo. To je verjetno najtežja skladba, kar sem jih kdaj študiral.
NZ: Izziv?
EGN: Zelo, radi imamo izzive. Nana je izredno nadarjena mlada skladateljica, njena dela so neverjetna, zasluži si, da jo svet spozna.
NZ: Opazila sem, da imate vrsto povezav s Slovenijo.
EGN: Ljubim Slovenijo, lani smo bili pri vas na turneji, čudovita dežela, čudoviti ljudje, neverjetna kultura, kultura petja. Alenka Podpečan je naša prijateljica, imam tudi vrsto argentinskih prijateljev, ker sem odraščal v Argentini, Julieta Kubik, Fernando Mejías, Gregor Habjanič, Marcos in Bernarda Fink – izvrstna pevca.
Ameriški Zbor Carthage iz mesta Kenosha, zmagovalec obeh kategorij, med izvedbo skladbe Libera me Nane Forte
Foto: Willi Pleschberger
Tretjeuvrščeni Orfej
Nekolikanj razočarani nad šestim mestom v kategoriji folklore so se pevci Komornega zbora Orfej iz Ljutomera in njihov dirigent Andraž Hauptman pripravljali za nastop na koncertu obveznih pesmi. Smola pri razvrstitvi zborov: Orfej je bil na vrsti prvi, ob 9.30. Vstati je bilo treba torej »pred petelini«, zelo zgodaj, da so se glasilke prebudile in ogrele in da so iz 11 kilometrov oddaljenega internata, kjer so spali, pravočasno prispeli v Mestno dvorano. Jutranji nastop je lepo uspel, prav tako večerni. Skupni rezultat je dal 89,25 točke in tretje mesto.
Dirigent Andraž Hauptman vodi Komorni zbor Orfej od jeseni 2017 ob pomoči asistenta Vita Žerdina.
Foto: Willi Pleschberger
NZ: Čestitke za ta lep dosežek. Kakšni so – zdaj, z nekoliko časovne distance – občutki?
AH: Sem izjemno zadovoljen z razpletom, pa ne le v smislu uvrstitve, temveč tudi v smislu samega poustvarjanja zbora. Zdi se mi, da je zbor dal svoj maksimum, zato sem seveda zelo zadovoljen.
NZ: Koliko dela je za tem dosežkom?
AH: Ogromno. Orfej je zbor, ki ga zanima kakovost, pevci so glede tega zelo osveščeni, prav zato tudi izbirajo med zahtevnimi zborovskimi tekmovanji, na katerih se je zelo težko povzpeti proti vrhu. Glavnina sezone je tako vedno posvečena študiju in napredovanju, tudi vokalnotehničnemu.
NZ: Ne živite v Ljutomeru, precej kilometrov je med vami. Kako se uskladite, na kakšen način delujete?
AH: Za nami je druga skupna sezona. K sreči imam zelo dobrega asistenta, Vita Žerdina, ki dela po mojih navodilih, enkrat mesečno pa imamo skupen intenziven konec tedna, ko poskušamo stvari postaviti na višjo raven.
NZ: Vaši tekmovalni programi so bili zelo lepi, v kategoriji folklore ste občinstvu in žiriji pokazali Slovenijo v vsej njeni raznolikosti.
AH: V tej kategoriji sem se poslužil podobnega modela kot pred desetimi leti, ko sem tam nastopil s Komornim zborom Ave. Izbral sem zelo karakterne, kontrastne priredbe ljudskih iz različnih slovenskih pokrajin, svoj nastop pa smo tokrat podkrepili z nekaj plesa, pri čemer so nam pomagali člani folklorne skupine Leščeček iz Veržeja. Njihove diskretne koreografije in kostumi so naredili nastop še bolj privlačen in živ.
NZ: Žal naše ljudsko izročilo ni vzdržalo primerjave z azijskim ali afriškim, pristali ste na šestem mestu.
AH: Večina tekmovanj ljudske kategorije ne obravnava v smislu tekmovanja, ker je res izjemno težko primerjati ljudsko izročilo posameznih ljudstev med seboj, tako je tudi mnenje žirantov, zato so bila tudi njihova mnenja zelo različna. Rezultat je bil, kakršen je bil. Kategorija umetne pesmi je veliko objektivnejši pokazatelj ravni nekega zbora. Še zlasti obvezne pesmi, ki smo jim posvetili izredno veliko pozornosti, so nam zelo lepo uspele, to je opazila tudi žirija.
»Orfej je zbor, ki ga zanima kakovost, pevci so glede tega zelo osveščeni, prav zato tudi izbirajo med zahtevnimi zborovskimi tekmovanji, na katerih se je zelo težko povzpeti proti vrhu. Glavnina sezone je tako vedno posvečena študiju in napredovanju, tudi vokalnotehničnemu.« (Andraž Hauptman)
Foto: Willi Pleschberger
Zadovoljstvo ob podelitvi nagrad
Foto: Willi Pleschberger
»Chorwettbewerb« zkozi leta
Tekmovanje ima dolgoletno tradicijo. Vsa leta gosti zbore z različnih celin, posamezno državo sme zastopati le en zbor, da je nabor zborov kar se le da raznolik, vse z namenom povezovanja in prijateljskih vezi med različnimi narodi in kulturami, kot je povedal umetniški direktor tekmovanja Bernhard Wolfsgruber. Slovenci se tekmovanja v Špitalu udeležujemo skorajda od njegove ustanovitve. Leta 1968 je v ljudski kategoriji zmagal APZ Tone Tomšič, takrat še predstavnik Jugoslavije, ki je uspeh ponovil deset let pozneje, še vedno pod jugoslovansko zastavo. Leta 1997 je v prestižnejši kategoriji A (umetna pesem) zmagal Komorni zbor De Profundis iz Kranja. Leta 2002 so Ljubljanski madrigalisti osvojili vrh v folklori, 2008 pa je Komorni zbor Ave osvojil obe prvi mesti. Pred sedmimi leti je prva nagrada v kategoriji A spet odšla v Ljubljano k APZ Tone Tomšič, tokrat zastopniku Slovenije. Prelet zmagovalcev tega avstrijskega tekmovanja pove, da sta tu kar redno s svojimi zbori prisotna tako Indonezija kot Filipini, da so med prvonagrajenci pogosto Združene države Amerike pa tudi Južna Afrika, od evropskih pa pravzaprav vse države od Avstrije, Nemčije do skandinavskih držav, Češke, Slovaške, Madžarske.
Umetniški direktor tekmovanja Bernhard Wolfsgruber
Foto: Branka Kljun
»Chorwettbewerb ni le tekmovanje, temveč festival prijateljstva. Zbori se srečujejo, pojejo skupaj, se družijo, povezujejo in navezujejo prijateljstva. To se nam zdi zelo pomembno. Naše tekmovanje je tako nekakšen most med različnimi kulturami, narodi, ljudmi, veseli smo, da imamo priložnost in možnost spodbujati povezovalnost. Naše tekmovanje ima resda dolgoletno tradicijo, organizatorji pa se iz leta v leto trudimo, da ga razvijamo, iščemo novih poti in se izogibamo rutini. Vedno razmišljamo, kaj bi lahko bilo bolje tako za zbore kot tudi za občinstvo. Menimo, da je to nujno, če želimo obdržati visoko kakovost tekmovanja,« meni Bernhard Wolfsgruber.
Na vprašanja o značilnostih, posebnostih v primerjavi z drugimi evropskimi tekmovanji odgovarja takole: »Prva naša posebnost je, da se omejujemo na deset tekmujočih zborov, vsi izbrani zbori so naši gostje, kar pomeni, da jim ni treba plačati ne bivanja niti prehrane. To je naša posebnost v primerjavi s tekmovanji, ki so pod okriljem združenja Interkultur. Tam morajo tekmujoči zbori plačati prijavnino in vse stroške bivanja. Druga naša posebnost je, da lahko tekmujejo samo mešani zbori, vsi morajo nastopiti tako v kategoriji A kot B. Vsi tekmovalni nastopi se odvijajo v gradu Porcia in v Mestni dvorani, za vse koncerte, vključno z otvoritvenim in sklepnim, je veliko zanimanja, vstopnice so razprodane že nekaj mesecev prej. Naše občinstvo je zelo podkovano, zelo navdušeno in angažirano, poznavalsko. Danes sem na koncertu obveznih pesmi opazil skupino poslušalcev, ki si je med poslušanjem zavzeto beležila svoja opažanja in opombe.«
Za koncerte tekmovanja v Špitalu vlada veliko zanimanje, vstopnice so razprodane že nekaj mesecev vnaprej.
Foto: Willi Pleschberger
O tem, ali sami poiščejo sodelujoče zbore ali zbori najdejo njih, pa pojasni: »Mi ne iščemo zborov, vedno zbori poiščejo nas. Običajno imamo po 50 prijav, med katerimi izbiramo. Včasih srečamo na kakem tekmovanju kak dober zbor, navežemo stik in mu predlagamo, naj se prijavi, ta zbor nas pozneje poišče sam. Med prijavljenimi zbori izbiramo tako, da pregledamo njihove kurikulume in tekmovalne dosežke ter programe. Iz programa je običajno razvidno, ali je zbor odprt za druge nacionalnosti ali pa morda izvaja samo dela svojih avtorjev. Ne poslušamo posnetkov, želimo si zborov z vseh koncev sveta, ne samo evropskih. Včasih je dobra izbira tudi stvar sreče. Podatki, ki jih navedejo, se ne ujemajo vedno z realnostjo, včasih so boljši, včasih slabši od pričakovanega, kakovost je vedno, vsaj delno, stvar sreče. Letos je večina zborov dobrih, ne pa vrhunskih, vsi pa so bili zelo simpatični. Pa še eno posebnost ima naše tekmovanje, to je koncert dobrodošlice, ki ga pripravi zbor gostitelj, Singkreis Porcia Spittal pod mojim vodstvom. Vsak zbor pozdravimo z ljudsko pesmijo njegove države v njegovem jeziku. Odraslim pevcem, 55 jih je, se pri nekaterih pesmih pridruži tudi mladinski zbor, teh pevcev je 25. Zelo sem ponosen na svoj zbor, ki prav letos slavi 70-letnico delovanja.«
Koncert dobrodišlice zbora gostitelja Singkreis Porcia Spittal
Foto: Branka Kljun
Renesančni dvorec Porcia, kjer se odvija glavnina tekmovanja
Foto: arhiv tekmovanja
Opažanja in vtisi s tekmovanja
Če naj ob koncu strnem svoje vtise, potem moram zapisati, da v zelo lepem spominu ostaja izredno gostoljubje, prijaznost in ustrežljivost organizatorjev, čudovito druženje s koncertom pod lipo ob Milštatskem jezeru, prelep renesančni dvorec Porcia, kjer se odvija večina dogajanja (mimogrede: Grof Porcia je bil tudi lastnik gradov na Premu in v Senožečah, na naših tleh torej), in pa prenos v živo, ki je tekmujočim odprl vrata in okna v svet. Tistim, ki ne govorimo nemško – in roko na srce, večina nastopajočih vendarle ne govori nemško –, pa ostaja nekolikanj grenak priokus, saj je na tem tekmovanju le redkokdaj slišati angleški jezik, ki ga vendarle razume večina. V tem ostajajo avstrijski gostitelji togi, brošura, govori in povezovanje programa se načeloma oklepajo svojega jezika, no, na koncu koncev te prisilijo, da se tudi v tem jeziku kar dobro znajdeš.
Prijateljsko druženje pevcev vseh zborov z netekmovalnim koncertom pod lipo ob Milštatskem jezeru
Foto: Branka Kljun
