»Glasba je, kar je med toni, ni vidna. Nobena umetnost ne more priti bliže skrivnosti Boga kot glasba. In nobena pridiga, nobene besede, ne morejo tako ganiti trpeče duše, kot jo lahko žalostna nagrobna pesem. Glasba je odgovor na doživetje, na skoraj božje doživetje.«
Avgust Ipavec (Ročinj, 2. 6. 1940 – Dunaj, 3. 10. 2023) se je sprva šolal v rodnem Ročinju, že doma se je srečal z glasbo in klavirjem, nato je obiskoval gimnazijo v Ajdovščini in Novi Gorici ter leta 1966 doštudiral teologijo in pel novo mašo. Kot kaplan in župnik je deloval na Primorskem, ob pastoralnem delu pa je na Akademiji študiral kompozijo in leta 1974 z odliko diplomiral. Med pastoralnim delom na Dunaju – od leta 1976 je bil skoraj 50 let duhovnik bolnišnice Otta Wagnerja na Dunaju – je na tamkajšnji Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost študiral kompozicijo v razredu Alfreda Uhla, deloval v cerkveni glasbi in vodil slovenski zbor Ivana Cankarja.
Do odhoda na Dunaj je na svojih župnijah ob duhovniški službi intenzivno glasbeno deloval. Spobujal je petje in druge kulturne dejavnosti, učil, deloval v cerkveni glasbi, vodil in spodbujal zbore vseh vrst. V njihove sredine in širše domače okolje se je kasneje z Dunaja redno in pogosto vračal vse do zadnjega časa, redke oddihe preživljal Lepeni, delovno, vodil razne združene zbore, povezoval in prirejal tematske koncerte.
Kot glasbenika ga je najbolj prevzelo izročilo velikopotezne vokalno-instrumentalne glasbe poznoromantičnega časa in je razen zborovskih skladb skladal predvsem glasbene vrste zajetnih poustvarjalnih razsežnosti. S svojo glasbeno izpovedjo ni hodil novih potov, naslonil jo je na izročilo poznoromantičnega časa in jo le redko obarval z nekaterimi skladateljskimi prijemi minulega stoletja. Glasbo je pogosto navezal na program, z vsebino skladb pa je segal v duhovno izročilo ter dediščino zgodovine in ljudskega svojega domačega okolja. V našo glasbeno zgodovino se je zapisal z zborovskimi skladbami (zbirka V dolini milo zvoni), baletnimi, gledališko-scenskimi (Zlatorog) in orkestralnimi (Barve zelenega smaragda, Balada) ter predvsem tudi izvajalsko velikopoteznimi vokalno-instrumentalnimi deli, mašami (Missa populorum, Tolminska maša), oratoriji (Fonte d’amore, Križev pot, Ad missam in agris, Božična pastorala) in kantatami (Pusti peti moj’ga slavca).
Skladbe Avgusta Ipavca so do zadnjih let večkrat izvajali v Sloveniji in Avstriji, s pevskimi solisti, združenimi projektnimi zbori in orkestri iz Slovenije in sosednjih glasbenih okolij. Številne koncerte je skladatelj tudi sam dirigiral, njihov nastanek, vsebino in izvedbo pa pogosto povezal s pomembnimi zgodovinskimi in kulturnimi obletnicami ter glasbenimi priložnostmi v Avstriji in Sloveniji, nazadnje spomladi leta 2019.
Za svoje bogato delo je prejel več priznanj, med njimi medaljo za zasluge Rapublike Slovenije in zlati častni znak Republike Avstrije.
