Razmislek o himni Republike Slovenije

Ob 30-letnici sprejetja zakona o slovenski državni himni

Ptuj, 29. marec 2020

 

Veliko se je že pisalo o Prešernovi ZdraviciZdravljici, nekoliko manj pa o Premrlovi uglasbitvi te pesmi. Zato naj strnem nekaj podatkov o okoliščinah in nastanku obeh ter nadaljnji usodi skladbe – do danes.

 

Prešernova pesem

Prešeren jo je napisal na pobudo sadjarja, vinogradnika in vikarja Matije Vrtovca iz Vipave, ki je objavil v časopisu Kmetijske in rokodelske novice (1843) članek z naslovom: Vinske trte hvala. Na koncu sestavka se je obrnil naravnost na Prešerna: »Tvojo čast, vinska trta! še dalej povikšovati, bom prviga pevca med nami, pevca ljubezni naprosil, de, kar ni meni mogoče, tvojo hvalo, k večnimu spominu, v lepo, vezane vrstice zloži.« Prešeren je ta sestavek gotovo poznal. Rokopis njegovih Poezij je nastajal od leta 1835/36 naprej. Za točno letnico nastanka Zdravice je več podatkov. Poezije so izšle v tiskani izdaji leta 1847 v Ljubljani pri Jožefu Blazniku.

Kot pesem je znamenita medvojna izdaja Zdravljice iz leta 1944 v bibliofilski izdaji iz partizanske ilegalne tiskarne Trilof v 1500 oštevilčenih izvodih z linorezi Janeza Vidica in tiskom v rdeči, črni in zlati barvi. Naj navedem še zanimiv podatek: Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta je 1. februarja 1945, torej še med vojno, določilo: »Ta dan – (8. februar) – bodi naš kulturni praznik!«

Premrlova skladba

Pobudo za uglasbitev je že leta 1901 dal Anton Aškerc, urednik revije Ljubljanski zvon, in zapisal, da je njen narodnopolitični program primeren za himno: »Ta Zdravica bi bila mnogo lepša in naravnejša slovenska Marseljeza, nego pa za nas neprimerni Jenkov Naprej, zastava Slave, ako bi se našel skladatelj, ki bi zložil pravi napev, ki bi vžigal in dvigal.«

Stanko Premrl je, tedaj 24-letnik, Zdravico – tako ji je dal naslov – uglasbil konec septembra leta 1904 za mešani zbor. Neposredni povod je bilo tudi odkritje Zajčevega spomenika Francetu Prešernu v Ljubljani 10. septembra 1904. Napisal jo je kot študent na Dunaju. Objavljena je bila naslednje leto v glasbeni reviji Novi akordi (urednik dr. Gojmir Krek, letnik V, 1905/06, str. 48). Premrl je dal skladbi naslov Zdravica, in ne Zdravljica, torej tak, kot je bil naslov Prešernove tretje verzije, zapisane še v bohoričici (Sdraviza). V skladbi je uglasbil prvo (»Prijatlji obrodile …«), drugo (»Komu najprej …«) in peto kitico (»Bog živi vas Slovenke …«), drugih kitic ne. Skladba je kitična in dolga 17 taktov. Za izvajalce je Premrl vnesel zelo pomembno oznako na začetku skladbe: »Čvrsto in veselo«, kar že nekako nakazuje njen ‘himnični’ značaj.

Rokopis Zdravice, 1905
Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana

 

Premrlova uglasbitev Zdravice je nastala leta 1905 in bila prvič objavljena v reviji Novi akordi januarja 1906.
Vir: Slovenski zborovski arhiv

 

Iz virov Glasbene matice Ljubljana vemo, da je bila prva izvedba skladbe z zborom Glasbene matice in dirigentom Matejem Hubadom v Unionski dvorani v Ljubljani v nedeljo, 17. novembra 1917. Izvedba je doživela »viharno razpoloženje občinstva«. Od tega koncerta dalje se je skladba pojavljala na koncertnih odrih vse pogosteje do druge svetovne vojne, in sicer kot zadnja skladba koncertov (vključno s sedmo kitico) in z navedbo avtorja besedila, kar pri drugih skladbah takrat ni bil običaj. Premrl sam je gotovo obiskoval te koncerte. Iz ust pričevalcev se Premrlu v poznih letih to mladostno delo (Zdravica) ni zdelo bogve kako kakovostna skladba. Druga objava skladbe je bila v reviji Pevec (letnik I, 1921, str. 20–21). Ta objava je že vsebovala sedmo kitico (»Žive naj …«).

Med okupacijo so Prešernovo Zdravljico slovenski partizani, za druge vojaške sestave ni znano, izvajali na mitingih v obliki recitacije ali zborovsko v Premrlovi uglasbitvi.
Naj omenim, da se je do sedaj nabralo 26 uglasbitev Prešernove Zdravljice izpod peresa najeminentnejših slovenskih skladateljev – večinoma po drugi svetovni vojni. Vse so bile objavljene v notnih izdajah revije Naši zbori.

Leta 1948 je DZS ob Prešernovi 100. obletnici smrti izdala brošurico Sedem Prešernovih pesmi. V njej sta objavljeni tudi različici za mešani in moški zbor. Istega leta so na osrednji Prešernovi proslavi peli to verzijo skladbe in šele takrat se je začela ‘prava’ zgodovina Zdravljice. »Njen pomen se je konkretiziral v učinku, ki ga je imela na občutek narodne pripadnosti. S tem je Zdravljica delovala kot himna, še preden je bila uradno priznana. Odločilna je bila torej njena vloga na slovenskem kulturnem prazniku, svečanosti, s katero se je potrjevala narodna identiteta.« (Nataša Cigoj Krstulović)

Kot lahko zapišem »iz prvih ust«, smo po vojni Premrlovo Zdravljico, z vsaj štirimi kiticami, peli domala vsi slovenski pevski zbori; bodisi na začetku (proslave, odkritja obeležij) ali na koncu nastopov in koncertov (kot dodatek) – do leta 1989, ko je skladba postala himna. Potem so se začele z izvedbami zadrege, a o tem kasneje. Spominjam pa se, da je med nami glasbeniki in pevci nenehno tlelo prepričanje, da bi morala biti to slovenska himna.

Objava Zdravice ob 100. obletnici Prešernove smrti, 1948
Vir: Sedem Prešernovih pesmi, DZS, Ljubljana, 1948

 

Republika Slovenija, samostojna država in izvedbe himne

Z ustavnim amandmajem XII. (Uradni list SRS št. 32/89) je bila Zdravljica proglašena za slovensko himno (27. september 1989), pet mesecev pozneje, točno pred 30 leti, pa je bilo z Zakonom o himni Republike Slovenije (Uradni list RS št. 14/90) določeno, da se poje sedma kitica Zdravljice na melodijo Stanka Premrla. Pri uradni verziji glasbenega stavka se je vlada predhodno obrnila na ZRC SAZU (muzikolog dr. Ivan Klemenčič), ki pa se je obrnil na naju z Markom Studnom, da sva oblikovala izdajo himne. Pri korekturi besedila (ko koder sonce … in ko rojak prost … v: da koder sonce … in da rojak prost …) je sodeloval pesnik Jože Humer. Slovensko himno je takrat založila Zveza kulturnih organizacij Slovenije v nakladi 2000 izvodov (Ljubljana, 23. decembra 1990). Akcijo izdaje sva izpeljala z Markom Studnom, oba zaposlena v ZKOS, sam pa sem bil urednik izdaje. Izšla je v različicah: enoglasje, enoglasje s klavirjem, za mešani, moški in mladinski zbor. Tako konec leta 1990.

S prvimi izvedbami himne pa so se začele težave, predvsem na najvišji, državni ravni. Zelo hitro se je pokazal diletantski odnos vsakokratne garniture dežurnih politikov, da himne ne pojmujejo kot enega od državnih simbolov, torej svetinje Slovencev. Že to, da so najvidnejši politiki in ugledni novinarji poročevalci dosledno govorili in pisali o Prešernovi himni, pove veliko. Vemo, da nikjer na svetu, v nobeni državi, himen ne recitirajo, ampak je to glasbena stvaritev, ki ima besedilo ali pa je brez. Slovenci smo lahko ponosni, da imamo odlično besedilo. Tudi v Uradnem listu piše: »sedma kitica Prešernove Zdravljice, ki se poje na melodijo Stanka Premrla«.

Natis uradne verzije himne (različici za enoglasje in mešani zbor), 23. 12. 1990

 

V tridesetih letih samostojne države smo poslušali tudi izvedbe nekaterih pevcev zabavne in popularne glasbe, ki so bile neprimerne in v nasprotju z zapisanim v Uradnem listu. Ena od izvedb himne v državnem zboru je bila celo s solo marimbo, enkrat s saksofonom (oba sta zares značilna slovenska inštrumenta …). Na otvoritvi EPK v Mariboru je bila himna izvedena v nerazpoznavni interpretaciji v popevkarskem slogu z vsemi melizmi in netočnim ritmom ter napačnimi notami. Krivi so seveda vedno naročniki. Višek neokusnosti je bila proslava ob dnevu državnosti leta 2012. Najprej je moral zbor na generalki zapeti vseh osem kitic Zdravljice, potem na proslavi pa štiri. Istega leta se je pojavila tudi želja v himno vključiti še drugo kitico Zdravljice. A pri večini državnih himen po svetu se izvaja samo ena kitica. Če smo že pri pobudi za drugo kitico: kako naj na svetovnih športnih tekmovanjih in olimpijadah izvedejo drugo kitico, ko so pa posnetki vedno in samo v instrumentalni izvedbi? Še ena anekdota o Premrlovi Zdravljici. V 70. letih so na Radiu Ljubljana to skladbo vrteli v punkovski izvedbi, precej nasilni in intonančno nestabilni. K sreči je takrat še živela sestra Stanka Premrla, ki je bend tožila in tožbo dobila. Skladbo so morali umakniti z radijskih sporedov.

»Osrednji del obeležja je (bel) kamnit steber, ki ponazarja stoičnost, zemeljskost, ki pa se ne zaključi, temveč se dviga proti nebu. Notno črtovje, ki se ovija okrog stebra nas opominja na njegov obsežen opus in njegovo vsakodnevno vpetost v glasbo, kot delo skladatelja, organista in glasbenega pedagoga. V osrednji del notnega črtovja so umeščene note dela skladbe Zdravljica – naše himne kot zahvala ponosnih in zavednih Slovencev.« (Arhitektka Lucija Herle Poljanšek)
Foto: Naši zbori

V nasprotju s tem lahko pohvalimo organizatorje velikega športnega spektakla v Stožicah leta 2009, ko smo Slovenci dobili svetovnega boksarskega prvaka. Iz zvočnikov smo poslušali vokalno-instrumentalno izvedbo himne, napovedani so bili tudi izvajalci: Zbor in Orkester Slovenske filharmonije, dirigent Samo Hubad. Zgleden vzor! Vrhunec žive izvedbe državne himne v izvirni štiriglasni uglasbitvi Stanka Premrla je bil pred leti ob dnevu državnosti in enotnosti 23. decembra v Cankarjevem domu. Na obeh straneh dvorane so bili v treh nivojih (parter, prvi in drugi balkon) razporejeni pevci zborov ljubljanske univerze in njihovih fakultet, štirinajst zborov in malih pevskih skupin s skupno 400 pevci. Himno je spremljal simfonični orkester Akademije za glasbo v Ljubljani. Himno in celotni glasbeni spored je vodil dirigent Simon Dvoršak. S to izvedbo je bila začrtana pot, kako je treba izvajati in spoštovati državno himno.

Obstajajo tudi razni slabi instrumentalni aranžmaji za pihalni orkester, ki niso zvesti izvirni Premrlovi partituri. Navedem pa naj dober primer iz zgodnjih 90. let, ko je bil za Tabor pevskih zborov v Šentvidu pri Stični naročen nov aranžma himne mojstru Bojanu Adamiču. Ostal je zvest izvirni partituri, le harmonsko ga je obarval, kot je to znal le on. Note se nahajajo v notnem arhivu Policijskega orkestra v Ljubljani.

Tudi s siceršnjim izvajanjem himne v enoglasju so določene težave. Skladba ima obseg male decime. Torej je treba izbrati primerno intonacijo. To je B-dur, za mladino pa G-dur. Ne smemo pozabiti na Premrlovo oznako: Čvrsto in veselo! To je sopranska melodija iz skladbe za mešani zbor. Zato pri enoglasnem petju prihaja do težav v šestem taktu. Tako površnost opažamo včasih tudi pri profesionalnih izvedbah.

Obeležje na grobu Stanka Premrla, skladatelja himne Republike Slovenije

V Sloveniji so po vojni izšolali mnogo muzikologov. Redno deluje okoli 1000 zborovodij šolskih in odraslih pevskih zborov. Premoremo kar nekaj glasbenih inštitucij, ki skrbijo za kulturno življenje v Sloveniji. Naj jih nekaj naštejem: SAZU, NUK, Društvo slovenskih skladateljev, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti z izpostavami, dve operni hiši, več kot tisoč cerkvenih in posvetnih pevskih zborov in še bi lahko našteval. Stanko Premrl, velika osebnost slovenske cerkvene in posvetne glasbe, je umrl pred 55 leti. Nihče od naštetih doslej ni opozoril na to, da je treba vidneje izpostaviti povezavo med slovensko himno in skladateljem Stankom Premrlom.

Zato sem napisal javno pismo predsedniku države 9. oktobra lani in ga poprosil, da postavi obeležje na Premrlovem grobu, saj je himna eden od treh državnih simbolov. Stanko Premrl počiva na ljubljanskih Žalah na parceli ljubljanske škofije med sobrati duhovniki. Tako je pri postavitvi obeležja prišlo do sodelovanja med Uradom predsednika države in ljubljansko nadškofijo. K postavitvi je pripomoglo tudi pismo skladatelja dr. Andreja Missona, ki me je pri obeh ustanovah podprl.

Priprave so stekle in obeležje, delo arhitektke Lucije Herle Poljanšek, je bilo odkrito 10. marca letos. Na njem je besedilo, ki sem ga predlagal predsedniku Borutu Pahorju: »Tukaj počiva skladatelj Stanko Premrl, avtor Zdravljice – himne Republike Slovenije.« Arhitektka je obeležje opisala takole: »Obeležje je oblikovano z mislijo na msgr. Stanka Premrla in njegovo življenjsko poslanstvo ter v zahvalo za njegovo delo. Osrednji del je (bel) kamnit steber, ki ponazarja stoičnost, zemeljskost, ki pa se ne zaključi, temveč se dviga proti nebu. Notno črtovje, ki se ovija okrog stebra (levi navoj, op. a.) nas opominja na njegov obsežen opus in njegovo vsakodnevno vpetost v glasbo, kot delo skladatelja, organista in glasbenega pedagoga. V osrednji del notnega črtovja so umeščene note dela skladbe Zdravljica – naše himne kot zahvala ponosnih in zavednih Slovencev.« Slovesnosti sta dala poudarek predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, slovenski nadškof Stanislav Zore in predstavniki Podnanosa, rojstnega kraja Stanka Premrla.

 

Slovesnost ob odkitru spominskega obeležja 10. marca 2020
Foto: Naši zbori

 

Zaključek

Ob tej priložnosti predlagam spremembo naslova slovenske himne. Naj se imenuje: ŽIVE NAJ VSI NARÓDI. Dosedanji naslov Zdravljica zamegljuje simbolni pomen himne. Med izvajanjem stojimo mirno (brez kozarcev v rokah) in ne nazdravljamo. Državna himna je le ena od osmih kitic Zdravljice, ki ima drugačen, simbolni, širši in svetovljanski pomen. Zato predlagam, da pristojni dopolnijo Zakon o grbu, zastavi in himni RS in vnesejo dopolnilo o spremembi imena/naslova skladbe/himne. Večina narodov, ki cenijo svojo zgodovino, jezik in izročilo na prireditvah, himno poje, po njej pa je bučen aplavz. Razen v Sloveniji. Zakaj? Mar nas je sram? Zapojmo in veselimo se svoje himne ter vsakokrat zaploskajmo!

Sicer pa naj se slovenska državna himna ohrani taka, kot je. Skladba je nastala prej, preden so se rodili naši dedje. Preživela je tri vojne in dve pandemiji. Spoštujmo to narodovo svetinjo. Prešeren je v četrti kitici Zdravljice zapisal:

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrok, kar íma Slava,
vsi naj si v roke sežejo,
da oblast
in z njo čast,
ko pred, spet naša bosta last!

Naj bo to zaključek mojega razmišljanja o Stanku Premrlu in naši himni.

 

»Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan …«
Foto: Naši zbori

 

Takole pa je v času karantene pevce Komornega zbora Akademije za glasbo UL in dirigenta Sebastjana Vrhovnika himna povezala ob 30. obletnici sprejetja zakona 29. marca 2020, ko so zapeli vsak s svojega doma: 

 

_____________________

Viri:
Matjaž Barbo: iz nagovora na slovesnosti 10. 3. 2020 na ljubljanskih Žalah.
Nataša Cigoj Krstulović: Zdravljica je tudi glasba. Delo, 5. 2. 2011.
Vanessa Čokl, Franja Žišt: SDS je naredila veliko napako. Večer, 26. 6. 2012.
Peter Košek: Zdravljica, kakor jo je zložil prvi pevec med nami. Delo, 5. 2. 2013.
Ljubo Rančigaj: Zdravljica z napako. Delo, 20. 4. 2004.
Mitja Reichenberg: Od Sdravize do Premrla. Večer, 11. 2. 2017.
Boris Vezjak: Zdravljica je kot himna delo vražjih sil. Večer, 21. 9. 2012.
Franja Žišt, Rajko Muršič: Rušenje pluralne utemeljene države. Večer, 27. 6. 2012.