Foto: www.opera.si
Starosta slovenskih dirigentov Samo Hubad se je vseskozi zavedal svoje rodbinske pogojenosti, tradicije in brezkompromisnosti, kot jo je gojil njegov oče Matej Hubad, spiritus agens zbora Glasbene matice Ljubljana. Kompozicijo in dirigiranje je študiral pri Slavku Ostercu in Danilu Švari na Ljubljanskem konservatoriju ter se kasneje med drugim iz dirigiranja izpopolnjeval pri Václavu Talichu na Državnem konservatoriju v Pragi. Kot vsestranski glasbenik se je v mladosti posvečal tudi zabavni glasbi in jazzu ter bil član prve zasedbe Big banda Radia Ljubljana, ki ga je vodil Bojan Adamič.
Več desetletij je bil vodilni slovenski dirigent. Med letoma 1942 in 1958 je dirigiral Operi in baletu SNG Ljubljana, kjer je bil med letoma 1948 in 1952 direktor, med letoma 1955 in 1957 šef dirigent Orkestra Zagrebške filharmonije, med letoma 1959 in 1964 pa stalni gostujoči dirigent v zagrebški operi. Prav skozi Hubadovo interpretacijsko vizijo opernih vlog so se udejanjali številni odrski in pevski dosežki naših osrednjih opernih solistov. Posebej pomembno je zaznamoval tudi delovanje Slovenske filharmonije, katere šef dirigent je bil domala dve desetletji (1947‒1966).
Kot dirigent je imel uspešno mednarodno kariero. Dirigiral je več kot šestdesetim orkestrom po svetu, med drugim Münchenski filharmoniji, Budimpeštanski filharmoniji, Varšavski filharmoniji, Bukareštanski filharmoniji in Leningrajski filharmoniji, radijskim orkestrom v Helsinkih, Parizu, Bratislavi, Bukarešti in Moskvi, Tokijskemu simfoničnemu orkestru, večkrat tudi na prestižnem festivalu Maggio Musicale Fiorentino. Vodil je številne predstave v opernih hišah v Beogradu, zagrebško opero je vodil na gostovanjih v Parizu, na Nizozemskem in v Italiji, kot edini slovenski dirigent do danes je dirigiral v gledališču Teatro Verdi v Trstu.
Največje uspehe je dosegel v obdobju poldrugega desetletja trajajočega dirigiranja Simfonikom RTV Slovenija (1966‒1980), ki so bili v njegovem času najboljši takratni jugoslovanski radijski orkester. Po letu 1979 pa je redno dirigiral še v Operi in baletu SNG Maribor. Sicer je Hubad prepričal z interpretacijami simfoničnih in opernih del ter kot izkušen poznavalec glasbenih slogov vse do najsodobnejših smeri.
Bil je prejemnik številnih najpomembnejših nagrad in priznanj. Trikrat je prejel Prešernovo nagrado, Župančičevo nagrado, nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaslužnega interpreta slovenske glasbe itd. Leta 2002 je bil imenovan za častnega člana Slovenske filharmonije, istega leta pa je prejel tudi srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.
Med številnimi posnetki za različne radijske in televizijske arhive je maestro Hubad za seboj pustil izjemno bogato diskografsko dediščino. Med njimi za Radio Slovenija prednjačijo kompletni arhivski posnetki številnih oper, kot so Orfej in Evridika, Faust, Tosca, Madame Butterfly, Don Kihot, Trubadur, Ero z onega sveta itd. Pod Hubadovo taktirko so leta 1957 prvič po praizvedbi leta 1929 uprizorili tudi opero Črne maske Marija Kogoja. Vsekakor bodo prav njegove izjemne interpretacije še dolgo odmevale v spominu poslušalcev.
