Zgoščenka VOGP: Glasba preživetja, nastala po istoimenskem projektu, ki je bil krstno izveden leta 2018 v Unionski dvorani v Mariboru, odraža trenutke v življenju žensk, ki zapojejo ob soočanju s trpljenjem in smrtjo. Poudarja ideje o upanju, veri in lepoti, ujame kolektivna in zasebna, intimna čustva žensk ter odseva predanost glasbi v najzahtevnejših, nečloveških pogojih.
Vokalni orkester VOGP pod vodstvom Karmine Šilec v prepričljive izvedbe zajame glasbo japonskega internacijskega taborišča na otoku Sumatra med drugo svetovno vojno, kjer so se ženske različnih narodnosti, Nizozemke, Angležinje, Irke, Portugalke, Kitajke, Avstralke, združile v vokalni orkester. Srečevale so se na skrivnih skupnih vajah ponoči v nizozemski kuhinji ter izvajale dela F. Schuberta, J. S. Bacha, L. van Beethovna, J. Brahmsa, F. Chopina, A. Dvořáka, E. Griega, W. A. Mozarta, P. I. Čajkovskega in drugih skladateljev. Na koščke papirja sta jih po spominu zapisovali interniranki Margaret Dryburgh in Norah Chambers.
Projekt vodi v premislek in opominja ob primerih iz zgodovine: vokalni orkester v taborišču Paslenbang (Indonezija), zbori in orkester v taborišču Westerbork (Nizozemska), korakajoči zaporniki ob glasbi v taborišču Sachsenhausen (Nemčija), ansambel Goldov v taborišču Treblinka (Poljska), zaporniški orkester v taborišču Auschwitz (Nemčija), koncerti v taborišču Drancy (Francija), lutkovne predstave z žensko pevsko skupino a cappella v taborišču Kaiserwald (Latvija), interniranke v taborišču Bloemfountain (Južna Afrika), prvi vojni taboriščniki v Norman Crossu (Velika Britanija), taboriščniki v Guantanamu (Kuba), Ra’s al-‘Aynu (Turčija), Jasenovcu (Hrvaška), Moor Riverju (Avstralija), Santiagu (Čile), Slocanu (Kanada), Batangasu (Filipini), Permu (Rusija), Rosariu (Argentina), Bačkem Jarku (nekdanja Jugoslavija), Manznarju (ZDA), Busanu (Južna Koreja), Krasnojars (Rusija), Hoeryongu (Severna Koreja), na Shark Islandu (Namibija), v današnjem Argunu (Čečenija) … največja begunska taborišča sedanjega časa v Kakumi, Dagahaleyu, Ifu in Hagaderi (Kenija), Zaatariju (Jordanija), Yidi (Južni Sudan), Katumbi in Manshamu (Tanzanija), Pugnidu (Etiopija), Panianu (Pakistan) …
VOGP raziskuje okoliščine nastanka teh ansamblov in skuša razumeti, kaj je v glasbi, kar jo dela tako pomirjujočo in potrebno družbi, kako glasba prevzame nadzor sredi največjega trpljenja, kako zanika razčlovečenje, deluje kot testament in je simbol upanja.
Danes to davno in oddaljeno trpljenje žensk gledamo udobno nameščeni v svojih sedežih in težko – ali pa te dni morda lažje – doumemo, kako je glasba postala univerzalni simbol v trpljenju, poslednje zatočišče v brezizhodnosti, odkod njena moč, da prevzame vse naše čute, dušo in telo ter nas ponese v neki drugi svet. Morda celo ukloni smrt.
