Z več miru in tišine uspemo slišati sebe in si odpreti nove poti

Dirigentka Jerica Bukovec se je že večkrat izkazala kot zagnana poustvarjalka, ki v umetniško celoto spretno preplete vse niti glasbenega dela ter pri tem neredko povezuje mlade in uveljavljene ustvarjalce. Projektov se loti z veliko mero delovnega zanosa in energije, poglobljene interpretacije dosega premišljeno, pred ansamble pa stopa odločno in samozavestno. Kot nadarjena diplomantka ljubljanske Akademije za glasbo je svoje znanje izpopolnjevala na Švedskem, v Malmöju in Stockholmu, kjer je magistrirala iz zborovskega dirigiranja. Na Švedskem je vodila več zborov, po vrnitvi v Slovenijo pa so se v njenem življenjepisu zvrstila imena Komorni zbor Ave, občasno Komorni zbor RTV Slovenija, APZ Tone Tomšič in Zbor Slovenske filharmonije.

Na neki siv decembrski dopoldan sva govorili o glasbi in drugih dejavnikih, ki krojijo glasbeno kariero, ter tudi o tem, kaj pravzaprav uspeh je. Z Zborom Slovenske filharmonije je posnela skladbe Lojzeta Lebiča za zgoščenko, ki bo izšla na začetku pomladi. Je samozaposlena v kulturi, prihaja iz delavske družine, z vasi in danes ji uspeh pomeni biti pomirjena sama s seboj. Stopiti na oder in poustvariti interpretacijo, v kateri si dovoli biti iskreno ona. Ko beseda nanese na vprašanje, kaj bi si želela izvajati v prihodnje, odgovarja, da tista glasbena dela, ki imajo ozadje, globino, sporočilo, v katerih se čutita človekova izpoved in zgodba; ki niso šablonsko všečna, ampak ima vsaka nota in gesta v skladbi svoj smisel. Pri srcu so ji dela, ki prepletajo petje, instrumentalno glasbo, koreografijo, kot je Lebičev Fauvel ’86, za katerega oživitev in izvedbo z APZ Tone Tomšič je lani prejela zlati znak JSKD za leto 2020. »Ni lepote, če te nekaj ne razburka …, občutkov sreče ni, če ni tudi bolečine. Fauvel te surovo razburka v doživljanju. Ima sposobnost dotakniti se najgloblje bolečine in najgloblje sreče. To je Lojze Lebič.«

Fauvel ’86 Lojzeta Lebiča ni skladba, ki bi jo vsak prijel v roke in jo poustvaril. Na neki način je izbor te posebne skladbe že v sami osnovi odklon od pričakovanj. 

Odločitev za to skladbo je bila intuitivna. Z Lojzetom Lebičem sva se nekoč srečala in iz tega srečanja se je med nama stkalo prijateljstvo, ki še vedno traja s pogostimi srečanji in klepeti. Lojze Lebič je zelo cenjen in poznan, pa tudi neverjetno drzen za tiste čase, ko je delo Fauvel ’86 napisal. To me je tudi pritegnilo. Izvedba tega dela zahteva postopek. Z zborom smo šli skozi proces. Vse komponente so se morale povezati med sabo. Pevsko skladba nima veliko besedila, ampak ima polno nekih drugih posebnih zvokov, na katerih je treba delati. Na vajah ne moreš vsakokrat narediti celega dela in razumeti celotnega koncepta. Poigravaš se z zvoki in s postopki, ki niso vsakodnevni. Dokler ni glasbenikov in koreografija ne stoji, je težko dojeti celoto. Šele na koncu, ko se vse te komponente povežejo, postane jasna. Ta skladba je kot osebna rast, iti moraš skozi različne faze in to v zaupanju, da se bo na koncu sestavilo v nekaj odličnega. In res je, končni učinek je presenetljiv. Imeli smo dva odlična koreografa, Nino Fajdiga in Milana Tomášika, skladatelj in njegova žena sta bila zelo angažirana. Omeniti želim delo vseh pevcev, ki so vztrajali in se pogumno podali na to pot skupaj z mano. Zaradi vsega tega sem vesela te nagrade. 

Zagotovo je bilo pogumno podati se s pevci, ki niso profesionalni, v izvedbo tega dela.

APZ Tone Tomšič je od vedno imel izjemen intelekt, neomajno voljo in sposobnost naučiti se stvari na pamet. Pri tem projektu pa so pevci dali sebe cele. Niso dajali po malo. Dali so vse od sebe, celo srce. Na tak način delati je nekaj izjemnega in krasnega. Naučiti se vso to partituro na pamet je nekaj velikega. Bili so zelo angažirani, imeli so veliko dela, naučiti so se morali peti po fragmentih, potem petju dodati še koreografijo. Poleg tega je pri petju ogromno drznih prijemov; cel spekter od miline naprej, zato se morajo pevci odpreti v najrazličnejše ekstreme. Pomembno pri tem delu je bilo to, da so izkazali zaupanje in vztrajnost, zato jim izrekam svoj velik poklon. Imeli smo seveda tudi odlično zasedbo profesionalnih glasbenikov in skupno sodelovanje je na koncu pripeljalo do čudovitega zaključka. Tako da lahko podelim to nagrado med vse te osebe, ki so sodelovale pri projektu. Zavedam se svojega dela, a sam takšnega projekta ne moreš izpeljati. 

Zaključili ste z vodenjem APZ Tone Tomšič. Kaj je sledilo temu?

Z APZ Tone Tomšič smo imeli septembra zadnji skupen koncert. To sodelovanje smo sklenili z veliko ljubeznijo. Spoznala sem, da je čas za nove izzive in da bi bilo nadaljevanje z njimi neiskreno do vseh. Sem v obdobju, ko sem se uspela slišati in zaključiti stvari, ki sem si jih želela že dlje časa. Hotela sem se tudi odpreti nekemu novemu svetu, ki je tukaj in zdaj. V tem svetu je trenutno več miru in tišine, veliko je obračanja navznoter in potrpežljivega vztrajanja sama pri sebi. Projektom, ki jih imam, se lahko 100- odstotno posvetim in sem popolnoma pri stvari. Hvaležna sem, da sem v tem obdobju. Čutim neko pričakovanje kot vsakokrat, ko stopaš v nekaj novega. Nobena odločitev ni lahka in začeti nekaj novega ne pomeni samo veselja, ampak je tudi iskanje poti, ki morda še ni najbolj jasno začrtana, vendar sem pozitivno naravnana do vsega, kar je, in do vsega, kar prihaja. Vsega se zelo veselim.

Če pogledamo na vaše švedsko obdobje, se vam zdi, da predstavlja Skandinavija vzor sodobnega zborovskega petja? So na zborovskem prizorišču res pred vsemi? 

V času bivanja in delovanja na Švedskem so me zelo cenili, saj sem prinesla nekaj drugačnega, njim zanimivega. Sodelovanje med nami je potekalo zelo dobro. V Slovenijo sem se vrnila z razlogom. Na Švedskem sem se naučila ogromno stvari in vse niso bile povezane samo z glasbo. Čutila pa sem tudi, da svojega koščka sestavljanke ne vidim v tistem lepem mozaiku. Kakorkoli je bilo, mesto je bilo čudovito, ljudje dobri, sodelovali smo odlično, toda odkar sem se vrnila, nisem nikoli obžalovala odločitve, mogoče tudi zato, ker sem na Švedskem živela več kot osem let in doživela, kaj pomeni biti del njihovega vsakdanjega življenja, da tisto, kar sem sama, tudi nazaj privlačim. Seveda je neki del Švedske v meni ostal in se bo pri meni vedno poznalo, kar je normalno in dragoceno. 

Kako so se švedski zbori soočali in sprejeli slovensko literaturo? Švedščina je germanski jezik, zelo poseben, kako jim sploh zveni slovenščina? 

V tisti fazi, ko sem bila na Švedskem, mi je bil na začetku izziv, kako čim bolj samozavestno podati našo glasbo, jezik. Bolj ko sem stopala po teh stopinjah, bolj sem bila suverena in lažje je postajalo. Všeč so jim bile slovenske skladbe. Celo Vodopivčeve Žabe smo naredili, in to prevedene v švedščino. Največji izziv pa je bilo podati se v izvedbo pol strani iz Cankarjeve knjige Oče naš hlapca Jerneja. Na Švedskem smo s švedskimi zbori zapeli kar nekaj slovenskih skladb. Vedno je bila v meni neka močna sila, volja, želja, da sem vedno izbrala tudi nekaj slovenske literature in so jo radi peli. Jaz pa sem jo v tujini morda še bolj čutila. Da ne omenjam petja slovenskih ljudskih pesmi, kjer je bilo vedno prisotnih veliko čustev pri slovenskih poslušalcih, ki tam živijo. Je pa tudi veliko zanimanja za našo literaturo na tujem, kar seveda kaže na kar nekaj zelo cenjenih slovenskih skladateljic in skladateljev, ki bolj in bolj prodirajo na »tuje trge«. Tako je seveda edino prav glede na ponujeno kakovost. 

Dotakniva se današnjih zborovskih izvedb (ali orkestrskih, solističnih). Zdi se mi, da danes težko naletiš na slabo izvedbo tudi zato, ker se na spletu najde veliko odličnih posnetkov. Vse dosega neko perfekcijo, zaradi katere postane glasba lahko tudi dolgočasna. Že ljubiteljski zbori so dobri, kaj šele profesionalni. Obstajajo danes slabe izvedbe? 

To je področje osebnega okusa. Če nekdo ve, kaj mu je všeč, bo to tudi našel pri sebi, zase. Posledično poslušaš tisto, kar ti je všeč. Mogoče je nekomu všeč ravno ta perfekcija, saj se ga najbolj dotakne in si želi vnaprej poslušati samo to. Nekoga to odbije in išče druge stvari v interpretaciji, mogoče muzikalno plat, ki mu odpre notranji svet. Bistveno je, da ti glasba odpre neka čustva, te notranje prebudi, ni nujno, da so samo prijetna občutja, pomembno je, da so blizu neki osebni resnici.

 Izvedbe uveljavljenih ljubiteljskih zborov nemalokrat radi primerjamo s profesionalnimi zbori. Delo s profesionalnimi pevci pa je najbrž kar precej drugačno?

Ko razmišljam o tem vprašanju, o ljubiteljskih in profesionalnih zborih, sama vidim dva na trenutke povsem drugačna svetova. In ko ju tako vidim, cenim tisto, kar ima vsak ponuditi. Pri amaterskih zborih me navdušuje to, da ljudje v svojem prostem času pridejo na vaje, tam tako zavzeto delajo in stremijo k najboljši možni izvedbi. Velikokrat je treba vložiti veliko truda, da stvar zazveni, in ko se nekaj sestavi, je čutiti zares iskreno veselje in ponos. Profesionalni ansambel je drugačna zgodba, spet lepa zase, čudovita. Zgodba, v kateri se izvaja veliko raznolikih partitur, velika količina partitur v kratkem času, veliko je koncertov, novih programov. Hitrost dela je drugačna. Tudi sama uporabljam druge metode dela, drugačno pripravo. Vsem pa je cilj dobra, kvalitetna izvedba, ki prebudi nekaj lepega v človeku, ki nekaj sporoči. Najprej izvajalcu samemu, potem pa še tistim, ki to doživijo. 

December je mesec, v katerem se ozremo nazaj in naredimo inventuro za preteklo leto ali celo za daljše obdobje, je čas, ko se zazremo vase.

Zdi se mi, da že z jesenjo začutim, da se mi pogled usmeri vase, začutim željo po umiritvi. Je pa obenem vsako leto drugače. Ob koncu leta naredim neko sprotno analizo, ali mi določene stvari (načini razmišljanja …) še služijo ali ne. Postavljam si vprašanja, kaj me napolnjuje z veseljem in radostjo, koliko tega imam v življenju in ali si želim tega še več dati, omogočiti, pa tudi, kdaj sem resnično najboljša verzija sama sebe. Kaj mi sploh daje draž, da nadaljujem? Kaj moram spustiti, da bo več tistega, kar si resnično želim delati, imelo prostor?

Živimo hiter tempo, cilje in ambicije nizamo enega za drugim. Ali ni ta tempo za proces ustvarjanja le nekam prehiter?

Pri sebi lahko rečem, da kadarkoli sem se odločila narediti spremembe, je to za seboj potegnilo določen odstotek bolečine, morda tudi izgubo nekaterih ljudi, ki so mi blizu, pa tudi odpor okolice. Včasih nastopi obdobje samote, ne nujno osamljenosti, dokler se s tem ne soočiš. Drugo pa je iti čez vse to, imeti voljo in zaupanje, dokler ne nastopi tisto nekaj veliko boljšega, in da potem vzdržiš v tem novem, ki je zate boljše, in se ne vrneš nazaj v »poznano«. Te odločitve so dobre zame in za širšo okolico, ker sem sama bolj tolerantna in zadovoljna in veliko več dam sebi in drugim. Iskanje varnosti v zunanjih stvareh pomeni stremeti za konstantna ugajanja, kar ni dobro niti zame niti za ljudi okrog mene. Vzdržati bolečino, ko je odpor velik – vztrajati v neznanem, zaupati v to, da je na drugi strani še več tistega, kar jaz v resnici sem. 

Lahko to apliciramo tudi na ustvarjalnost – ugajanje za vsako ceno tudi pri izvedbi, da je všečna poslušalstvu, stroki ali ste mislili bolj na osebni ravni?

Karkoli je vezano na osebno raven, je tudi na glasbo. Ko stojiš na odru, ti je zelo prijetno, če narediš izvedbo všečno. Odvisno je, koliko te boli, če je odziv drugačen. To pa je v resnici povezano z nekim lastnim ozadjem oziroma osebno zgodbo, torej ali so to zavrnitve iz preteklosti ali karkoli drugega. Bolj ko ne gre za to, ali si upam v danem trenutku – če sem sama s seboj v stiku – poustvariti tisto, kar sama čutim. To je pravzaprav največja iskrenost. V tistem trenutku ni več pomembno, ali je nekomu všeč, ker te to več ne definira. Že ko sama interpretacija nastaja, si upam pri sebi spoštovati tisto, kar želim iz partiture dobiti. Kot pri vzgoji otrok, če vem, da potrebujem počitek, si ga vzamem. Otrok se takrat lahko temu tudi upre, ampak s tem poskrbim zase in posledično bom boljša mama. 

Sodobna družba je orientirana na zunanje potrditve, na nagrade in dosežene uspehe na tekmovanjih, ki nagrajujejo odličnost v interpretaciji in še veliko bolj v tehniki.

Določene komponente je lažje ocenjevati. To je približek športu. Pomembneje se mi zdi, da ko sem v tem sistemu, da stojim za tem, kar delam, da vem, zakaj to počnem. Ko mi ta sistem ne odgovarja več, izstopim iz njega. Iz notranjega miru, ker to početje ne podpira več tistega, kar v resnici sem in kar lahko prinesem sebi in svetu okrog sebe. Takrat, ko rečem, »oh ta sistem«, se postavim v vlogo žrtve, ampak v resnici ni tako. Nihče ne zahteva od mene, da moram delati po nekih določenih zapovedih. Kar me na zunaj zmoti, v resnici ni povezano s tem, kar se zunaj mene dogaja, ampak s tem, kako se sama soočam s tem, kaj to v meni prebudi. Pri meni je interpretacija sestavljena iz sprejemanja sebe, sprejemanja vmesnih strahov in dvomov, s sočutjem iti skozi vse to in na koncu objeti tisto, kar se »rodi«. 

Za konec pa še to: bo zgoščenka Lojzeta Lebiča, ki ste jo posneli z Zborom Slovenske filharmonije, »dišala« po pomladi ali po globljih občutjih?

Gre za izbor skladb Lojzeta Lebiča, ki ga je naredil skladatelj sam za koncerte, ki smo jih takrat izvajali in potem smo večino teh del še naknadno posneli. Sodeloval je z nami na vajah, na snemanju. Zgoščenka bo torej čudovit preplet izbranih del in izida se zelo veselim.