K večnemu počitku v domači zemlji v Podnanosu je 6. avgusta letos (2025) legel Ivo Jelerčič.
Rodil se je 12. oktobra 1937 v Hraščah na obrobju Podnanosa – ta se je v času Ivovega rojstva še imenoval Šembid in tak je ostal v srčnem arhivu domačinov. Ivo je bil prvorojenec, kasneje sta se rodila še dva brata. Ivo je že v rosnih letih moral krepko poprijeti za kmetovanje na strminah Nanosa kot pomočnik in vodnik očetu, ki je bil slep. (Pre)težko delo mu je pustilo nekaj posledic na kosteh, vendar utrdilo globoko spoštovanje do vsega, kar je mogoče dobiti iz skromne domače zemlje.
Že kmalu pa se je oglasil klic glasbe. Po osnovnem šolanju v domačem kraju je že skušal nabirati izkušnje pri domačih organistih in zbirati okoli sebe pevce. Poseben vtis nanj je naredil šembiški rojak Stanko Premrl, ki je v tem času že slovel po svojem glasbenem in pedagoškem delu, kot urednik Cerkvenega glasbenika pa je Slovencem dolga leta pisal pošteno, natančno in zato dragoceno kroniko glasbenega dogajanja.
Po njegovi vzpodbudi se je Ivo Jelerčič odločil za glasbeno pot. Starša bi ga še kako potrebovala doma, a sta razumela njegovo očitno poklicanost. S skromno štipendijo Vipave se je izobraževal v Ljubljani na zborovodski šoli, kjer sta mu bila učitelja tudi Radovan Gobec in Slavko Mihelčič. Po odsluženi vojaščini je študiral na Višji pedagoški šoli (1961–1963) in se nato zaposlil kot učitelj glasbe na osnovni šoli v Vipavi in nato v Postojni, da je odslužil štipendijo. Ob delu je dokončal še pedagoški študij na Akademiji za glasbo in bil leta 1972 imenovan za ravnatelja glasbene šole v Postojni. Na tem mestu je dočakal upokojitev leta 1997. Šola je v tem času dosegla namestitev v primernem prostoru, z Jelerčičevim prizadevanjem obogatila nabor glasbil, med njimi tudi orgle, in usposobila vrsto mladih glasbenikov. Dvorana je postala najbolj akustičen prostor v Postojni, kjer še zdaj potekajo koncerti, tekmovanja in zborovske revije.
Jelerčič je bil seveda tudi sam pevec, v krogu primorskih »Vodopivcev« še pod vodstvom Antona Nanuta, pel je v učiteljskem zboru, poleg ravnateljevanja pa je ves čas tudi sam vodil več kot 15 zborov in oktetov. Z nekaterimi je uspešno sodeloval tudi na osrednjih zborovskih tekmovanjih. Odlikoval se je ženski zbor, mešani zbor je pod njegovim 15-letnim vodstvom dosegel mednarodno raven. Njegova naslednika Matej Penko in Mirko Ferlan sta uspešno nadaljevala tradicijo uspešnega zvestega zborovskega kolektiva, za njima Matjaž Šček in še kdo, Ivo Jelerčič je z veseljem spemljal zborovski napredek.
Bile pa so mu zaupane tudi razne organizacijske naloge: bil je prvi predsednik Združenja pevskih zborov Primorske (1970/72 in 1977/81), zatem podpredsednik (1982/91), član predsedstva ZKPOS, sodelavec v raznih komisijah za glasbeno dejavnost, sodeloval je v žal le kratkem obdobju Slovenske pevske zveze ob Radovanu Gobcu, bil je dejaven član društva glasbenih pedagogov Primorske, sodeloval je v svetu glasbenega programa Radia Ljubljana in Radia Koper in še kje, bil pa tudi soustanovitelj in 30 let organizator revije Primorska poje, sodeloval na njej s 37 nastopi, predvsem pa je vsa leta skrbel za statistiko delovanja revije, ki ji je ob deseti ponovitvi med drugim zapisal: »Primorska poje se izpričuje kot svojevrsten fenomen brez primere tudi v oblikovanju enotnega kulturnega prostora primorskih Slovencev na obeh straneh meje. Prvič v desetih letih bo njena pesem segla v Beneško Slovenijo – v Čedad – in tako dokončno uveljavila željo, ki smo jo potihoma gojili vseh deset let. Čeprav ločeni, smo v pesmi postali eno. Kot nekoč v težkih dneh našega obstoja nam tudi danes SLOVENSKA PESEM odpira skupna pota. Ali se tega dovolj zavedamo?« Zapisano leta 1979 ob 10. reviji, kjer je nastopilo 111 zborov! Revija ima danes že dolgo tradicijo, udeležuje se je vsako leto na desetine zborov. A ideja je še kako aktualna tudi danes, ko nam sosedje občasno radi navržejo kakšno prezirljivo psovko. Slovenski pevci na reviji PP spoštljivo izvajajo tudi skladbe tujih avtorjev, medse povabijo zbore od drugod in se opazno kakovostno dvigajo.
Ivo Jelerčič je svoje prepričanje vložil v diplomsko delo, ga še nekoliko dopolnil in pod naslovom Pevsko izročilo Primorske do 2. sv. vojne je izšlo leta 1980 pri Založništvu tržaškega tiska. Prav do zadnjega časa je bilo temeljna sled in vpogled v zborovsko dejavnost na Primorskem. Gradivo je skrbno zbiral še naprej, nameraval ga je objaviti kot nadaljevanje pevskega izročila do leta 1970. Te obsežne naloge ni utegnil dokončati, ostala pa je zbrana dokumentacija, zagotovo dragocena. V tem času sva že skupaj ubirala pota v arhive in se tam poglabljala v podobna iskanja, saj naju je ob prelomu tisočletja zbližala izguba dotedanjih zakonskih partnerjev, upokojitev in še vedno živa volja do raziskovanja.
Potem ko je Ivo uredil še zborovske zbirke Vilka Ukmarja, Alojza Srebotnjaka in Stanka Premrla, sva skupaj poprijela za raziskovalno delo na Koroškem. S podporo Nužeja Tolmajerja pri Krščanski kulturni zvezi je Ivo uredil zbirko zborovskih skladb Silvestra Miheliča, rojenega v Trstu, torej na neki način povezanega s Primorsko – Nebo, oko in jezero. Življenjepisni del sem prispevala podpisana, Mihelič je tudi meni predstavljal vstop na neznano področje. Sledila je pobuda Nužeja Tolmajerja, da bi se objavilo delo Pavleta Kernjaka in njegovega sina Mira, ki v celoti še ni bilo zbrano. Ivo Jelerčič je uredil in s pripombami opremil notno zbirko v dveh delih, Kernjakove I in Kernjakove II, monografiji o Kernjakovih pa sem se spet posvetila podpisana, ob podpori tako Nužeja kot Iva. Bil je čas čudovitega prijateljevanja in sodelovanja.
Ivo Jelerčič se je končno posvetil še enemu Primorcu, v Zemonu pri Ilirski Bistrici rojenemu Avgustu Šuligoju, ki se je zapisal v našo glasbeno zgodovino najprej po oblikovanju in uspešnem razvoju mladinskega zbora v predvojnih Trbovljah, znanega kot Trboveljski slavčki. V stiku z nekdanjo solistko tega zbora Reziko Koritnik, ki je že skoraj slepa, sem kot upokojena sodelavka radijskega uredništva za mladinsko glasbo izpolnila naročilo dirigenta Šuligoja, da napiše zgodbo o Trboveljskem slavčku. Knjigo je predstavila v Ljubljani, Ivo Jelerčič pa je poskrbel za predstavitev knjige v Ilirski Bistrici in dal pobudo za postavitev spominskega obeležja Šuligoju v Zemonu. Za Bistriške zapise št. 7 je strnil proučeno dokumentacijo v življenjsko zgodbo Avgusta Šuligoja, ki se je po drugi svetovni vojni čudno zasukala. Ob vsem ponosu na Šuligojeve Trboveljske slavčke niti v Trbovljah niti kje drugje ni drugega spominskega obeležja izjemne zgodbe o slovenskih mladih pevcih. Še plošča Šuligoju v Zemonu je bila sneta in čaka na novo postavitev nekje v depoju.
Ivo Jelerčič je ni učakal, vrsto let se je skušal izkopati iz bolezni, ki jih je prinesla starost. Še posebno zarezo je prispeval čas kovida, ki je korenito razrahljal medsebojne stike.
Konec je bilo tudi zvestobe koncertnim abonmajem, ki sva jih obiskovala v Ljubljani, pa tudi spremljanja zborovskih tekmovanj v Mariboru. Konec dela z arhivskim gradivom, konec dela za priložnostne članke. V skupnih letih me je Ivo popeljal po številnih očarljivih strminah Nanosa, Čavna, Golakov, prevozila sva okoliške griče in vasi, vredne občudovanja. Na Triglav, ki ga je sam dosegel večkrat, pa mene ni spravil. Pač pa na Grintovec, Storžič, Dobrčo … Zadnja osvojitev je bila Uršlja gora. Spomin na neštete razglede ohranja preobsežna zbirka fotografij v domačih predalih. Tudi tistih s popotovanj po Italiji, Avstriji, Nemčiji, Češki, vsakokrat s poudarkom na glasbenih sledeh. V ljubeči oskrbi domačih in pomočnic je Ivo, tako sistematičen, neutruden in strog do sebe, vendarle omagal. Le za nekaj zadnjih dni se je moral iz domače hiše v Hraščah preseliti v bolnišnico v Šempetru. A saj je ta tudi na Primorskem. In nazaj na zadnje slovo v domači Podnanos: V zemlji domači zdaj truplo leži tvojega zvestega sina Iva Jelerčiča. Počivaj v miru, dragi sopotnik v najinem upokojenskem obdobju! Vem, da ostajaš tudi v spominu premnogih slovenskih pevcev in prijateljev!
Jasna Nemec Novak,
5. avgusta 2025
