Jeseni je evropsko premiero s koncerti v Pliberku, Ljubljani in Gorici doživela Psalmska kantata Ambroža Čopija. Izvedli so jo Simfonični orkester KGBL in dirigent Slaven Kulenović, Komorni zbor KGBL z Ambrožem Čopijem ter Komorni zbor Tajpejske filharmonije in dirigent Yu-Chung Johnny Ku, na koncertu v Pliberku pa še MePZ Podjuna z zborovodkinjo Anjo Kapun. To novo delo je s svojim univerzalnim sporočilom o miru, upanju, hvaležnosti, svetlobi in medkulturni harmoniji na poseben način povezalo Vzhod in Zahod. Posvečeno je dr. Janezu Janežu, slovenskemu kirurgu, čigar pionirsko medicinsko delo na Tajvanu je pustilo globoko in trajno sled. Njegovo življenjsko poslanstvo še danes navdihuje medkulturno prijateljstvo in služenje človeku.
Psalmska kantata (Psalm Cantata)za sopran in tenor solo, občinstvo, mešani zbor, solistične inštrumente in orkester je nastala po naročilu Fundacije Tajpejske filharmonije za Mednarodni zborovski festival v Tajpeju. Svetovna premiera je bila konec julija 2025 v mestu Yilan, sledila je izvedba na koncertu ob odprtju festivala v Tajpeju. Tedaj so jo izvedli Mladinski orkester, Mladinski zbor in Komorni zbor Tajpejske filharmonije, dirigiral pa je Ambrož Čopi. V drugem psalmu se je iz dvorane pridružil še gostujoči Dekliški zbor sv. Stanislava pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič.
Delo v slovenščini, tajvanščini in angleščini predstavlja umetniški most med preteklostjo in sedanjostjo, med Vzhodom in Zahodom. Združuje duhovne dimenzije, slovenske in tajvanske ljudske motive ter sodobne glasbene elemente. Sestavljajo ga Dva psalma upanja, Psalm hvale in Psalm ljubezni, Dva psalma veselja in Dva psalma miru, ki se zvrstijo kot življenjska pot — od tišine in pričakovanja, prek ljubezni in veselja, do sprave in miru. Naslovi psalmov pričajo o vsebini, ki govori o sočutju, upanju in notranji preobrazbi.
Kakšno je ozadje kantate in kdo je oseba, ki je navdahnila njen nastanek?
Dr. Janez Janež (1913–1990), kirurg in zdravnik, je večino svojega življenja posvetil misijonskemu delu na Tajvanu. Mnogi so bili prepričani, da je bil svetnik. Čeprav menijo, da bi se njegovo delo lahko primerjalo z deli matere Terezije, se je v našem prostoru zavest in vedenje o njem razširilo šele ob stoti obletnici njegovega rojstva, ko so pripravili vrsto dogodkov. O njem največ vedo v vasici Dolsko, kjer se je rodil, in nekaj malega v Pliberku, kjer je bila ena od njegovih rešilnih postaj pred odhodom v svet. Leta 1945 je bil uvrščen na seznam za likvidacijo, zato je po drugi svetovni vojni zapustil Slovenijo in se ni nikoli več vrnil domov.
Medicino je študiral v Ljubljani, Zagrebu in Gradcu, specializacijo je opravljal v Beogradu in na Dunaju, kjer jo je končal z izpitom iz transfuziologije, nato še iz kirurgije v Ljubljani. Bil je prvi, ki je uvedel organizirano transfuziologijo v ljubljanski bolnišnici.
Kot globoko veren je nekoliko bolj poznan v slovenskem in mednarodnem krščanskem svetu. Postal je laični misijonar ter že pred prejemom misijonskega križa v Argentini kot zdravnik in kirurg misijonsko delo opravljal, kjerkoli je bil: po begunskih taboriščih v Avstriji, pozneje v Rimu in Argentini. Pet let je zdravil na Kitajskem, bil zaradi komunističnega režima tudi tam uvrščen na seznam za usmrtitev, nato pa pomiloščen in izgnan.
Zatem je 38 let deloval na Tajvanu, kjer je vse delo opravljal prostovoljno. 38-letno dežurstvo je bilo brez enega dneva počitka, s šestimi do štirinajstimi operacijami na dan in z 80 do 100 vizitami na dan, število vseh operacij, ki jih je opravil, pa se giblje okrog 100.000. Ta dejstva nam dajejo globok vpogled v osebnost človeka, ki je nadvse spoštoval življenje in ga posvetil krščanskim vrednotam skozi dobra dela. Zdravniški poklic je izbral, ker je želel reševati življenja, izpolnjen se je počutil tedaj, ko je videl bolnika ozdraveti.
Človek sočutja, vzorni feniks, dobri človek
Na Kitajskem in na Tajvanu je bil Janez Janež znan kot oseba, ki vse ozdravi. Njegov kitajski priimek Fan pomeni ‘Vzor’, ime Fenglong pa ‘Feniks’ – vzorni feniks. Ljubeče so ga imenovali tudi dr. Oki, v japonščini ‘človek sočutja’. Tajvanska vlada mu je podelila priznanje »dobri človek«, posmrtno nagrado »junak leta« za delo v korist tajvanskemu narodu, posthumno pa še medaljo prijateljstva diplomacije. Papež mu je podelil red svetega Silvestra in red svetega Gregorja Velikega. Govorilo se je tudi o kandidaturi za Nobelovo nagrado, kar pa je sam odločno zavrnil.
Tajvanski film in dve knjigi o njegovem življenju (Tone Ciglar: Dr. Janez Janež – utrinek božje dobrote; tajvanski nevrolog Zen-Yong Chen: Dr. Oki; v Sloveniji je o njem več pisala Zvonka Zupanič Slavec, zgodovinarka medicine) osvetljujejo osebnost dr. Janeza Janeža vsak na svoj način, od dokumentarnega do poetičnega, od filozofskega do humanističnega.
Milan Piko, predsednik Krščanske kulturne zveze v Celovcu in organizator koncerta v Pliberku, je povedal, da se je z življenjem dr. Janeza Janeža prvič seznanil med pripravami na koncert. »Življenjska zgodba se bere zelo zanimivo in odraža tegobe časa, ki so jih doživljali naši predniki pred osemdesetimi leti. Če si se trudil za življenja vseh, za kar si bil poklican, si bil izdajalec. Če si se trudil za življenja samo nekaterih in nisi stal na pravi strani zgodovine, si bil izdajalec. Če pa si se trudil za življenje ‘pravih’, si bil heroj. Zelo tanka je bila meja med pojmi. Izvedel sem tudi, da si je življenje rešil prav v mojem rojstnem kraju, Pliberku.«
V glasbenem delu preplet slogov različnih tradicij
V Psalmski kantati je življenjska pot Janeza Janeža zvočno orisana – s karakterjem, melodiko in barvitostjo zvočnih plasti, ki se globoko navezujejo na psalmska besedila. Življenjska pot misijonarja, njegova tihotna odločnost, človeška toplina in trenutki notranjega iskanja se prepletajo z duhovno poezijo psalmov.
Skladateljski pristop vsebuje prepoznavno estetiko Ambroža Čopija: jasnost izraza, liričnost, poljudnost in odprtost do poslušalca. Izraz nadgradi z več slogi in povezovanjem elementov različnih tradicij. »V delu se prepletajo gregorijanski koral, ki simbolizira univerzalno sakralno izročilo, in verski vidik dr. Janeža; slovenski ljudski napevi, ki nosijo osebni izvor in spomin, ter melodični in ritmični odmevi tajvanske glasbene tradicije, v katerih odzvanja prostor doktorjevega poslanstva,« izpostavi Čopi. Ti zgodovinski in kulturni motivi se organsko zlivajo s harmonskimi plastmi in ritmičnimi poudarki v sodobno zvočnost, hkrati pa ohranjajo toplino.
Želja, da glasba, tako kot misijonarjevo življenje, postane simbol povezovanja
»Povod za naročilo te skladbe je bil drugi obisk Komornega zbora KGBL na Tajvanu leta 2023, ko so pevci izvedli koncert tudi v bolnišnici, kjer je deloval dr. Janez Janež. Srečanje glasbe z okoljem, ki še vedno močno nosi njegov spomin, je ganilo tako poslušalce kot organizatorje in poglobilo razumevanje veličine tega izjemnega humanista,« je dejal dirigent in skladatelj Ambrož Čopi, ki je tam vodil zbor Konservatorija. »Ob tej priložnosti je glasbeni založnik Vito Primožič izdal zbirko skladb, ki jih je Komorni zbor KGBL predstavil na turneji, in s tem izpostavil zgodbo dr. Janeza Janeža, jo približal širšemu občinstvu ter jo umestil v glasbeni kontekst. To dejanje je odprlo prostor za razmislek o projektu večjih razsežnosti. Direktor Ferdinand Ting in umetniški vodja ter dirigent Johnny Ku sta prepoznala, da je osebnost dr. Janeza Janeža edinstvena priložnost za poglobitev kulturnega sodelovanja med Slovenijo in Tajvanom. Želela sta, da glasba postane most med obema narodoma – most, ki bi nosil plemenitost, humanost in duhovno širino, ki jo je dr. Janež utelešal s svojim življenjem. Tako je dozorela ideja o naročilu novega dela, ki bi povezalo psalmska besedila, zgodbo misijonarja ter glasbeni identiteti obeh kultur,« sklene Čopi.
Skladatelj je tudi v orkestracijo vnesel inštrumente, ki imajo simbolni – kulturni in duhovni pomen. »Handpan dodaja meditativno mehkobo in mističnost, ki odpira prostor kontemplacije, medtem ko erhu, tradicionalno kitajsko strunsko glasbilo, prinaša avtentičen azijski zven, ki povezuje glasbeni svet kantate z življenjem dr. Janeža. Zven teh dveh inštrumentov ustvarja unikatno barvno tkanje, v katerem se prepletata toplina in rahla otožnost, bližina in duhovna širina,« pravi skladatelj. Osebni stik s tajvansko kulturo ob obisku staroselskih skupnosti in spoznavanju njihove glasbe je dodatno obogatil izraznost kantate. »Izkušnja tamkajšnje glasbene tradicije – povezane z naravo, skupnostjo in notranjo duhovnostjo – se odraža v melodikah. Prefinjeno stkane nosijo tako zunanje motive kot notranje občutenje.« Slovenske glasbene dediščine Čopi ne uporablja deklarativno, temveč organsko vpleta v pripoved kot del osebne in kulturne identitete.
Psalmska kantata je zvočna pripoved o človeku, ki je v veri in služenju drugim našel svoj mir. Njen navdih je življenjska zgodba, zaznamovana s pogumom, srčnostjo in požrtvovalnostjo. V njej se združita dve kulturi, dve tradiciji in dve duhovni izkušnji – psalmska modrost in zgodba posameznika, ki je s svojo dobroto povezoval narode. Je glasbeni poklon mostovom: med Slovenijo in Tajvanom, med človekom in skupnostjo, med zemeljsko izkušnjo in svetlobo upanja.
_______________
Podatki iz življenja dr. Janeza Janeža:
Vir: Zvonka Zupanič Slavec: Dr. Janez Janež (1913–1990): Tajvanska legenda dr. Fana. Revija ISIS, maj 2025.