Stičišča kultur so vedno zanimiva, vsebinsko bogata, včasih tudi boleča in kompleksna področja. Kolonializem je v Južni Afriki ustvaril čisto posebne razmere, ki so skozi rasno segregacijo in pogumne boje za pravice preoblikovale državo; danes je ta značilen primer sobivanja in soočanja s težko dediščino preteklosti.
Kako se vse to odraža v zborovski glasbi, nam je povedal v Pretorii rojen skladatelj in dirigent Michael Joseph Barrett, ki je bil eden od članov žirije na letošnjem Mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus – Maribor. Kot odgovoren za zborovske dejavnosti na univerzi južnoafriške prestolnice in predvsem kot dirigent znanega zbora Tuks Camerata je v zadnjem desetletju utrdil podobo južnoafriškega zborovstva, ki ima evropske korenine, a jih nadgrajuje z bogastvom afriške glasbene kulture. Njegove priredbe južnoafriških pesmi so zaslovele po vsem svetu.
Vse se je začelo, ko je bil Barret star devet let in se je pridružil znanemu deškemu zboru Drakensburg Boys Choir, nadaljevalo pa, ko je postal najprej pevec, nato asistent in nazadnje dirigent zbora Tuks Camerata. Kakovostna zborovska dejavnost je bila osnova, na kateri se je njegova ljubezen do glasbe razvila z raznimi diplomami in specializacijo v zborovskem dirigiranju. Danes je Barret izstopajoči glasnik južnoafriške zborovske kulture, s katerim smo lahko poglobili poznavanje razlik med afriško in evropsko glasbo, kot tudi njegovo umetniško pot.
Je bila zborovska glasba nasploh popularna in za vas atraktivna izbira, ko so vas starši pospremili na vaje deškega zbora?
Ko sem bil še zelo mlad, so bili moji bratje povsem naveličani mojega stalnega prepevanja doma. Tako so me starši poslali na avdicijo za šolo Drakensberg Boys’ Choir, ki deluje podobno kot Dunajski dečki. Prva skladba, ki sem jo zapel z zborom je bil motet »Tu es Petrus« Giovannija Pierluigija iz Palestrine. V hipu sem se zaljubil v glasbo in sem se tudi kmalu odločil, da se bom s tem ukvarjal vse življenje.
Ste imeli v Južni Afriki možnost poklicnega izobraževanja na zborovskem področju?
Ja in ne. V Južni Afriki vsi radi pojejo, kar sploh ni odvisno od posebnih strategij ali promocije pevske kulture. Mislim, da gre za posledico družbeno-gospodarskih težav, zaradi katerih so ljudje lažje izbrali najbolj dostopno glasbilo: človeški glas. Zaradi tega imamo tudi veliko zborov in pevskih šol, da ne govorimo o razširjeni cerkveni literaturi, ki je vezana na bogoslužje.
Z akademskega vidika sem bil prvi v državi, ki je doktoriral iz zborovskega dirigiranja. Ko sem začel sodelovati z Univerzo v Pretorii, sem vabil mednarodne strokovnjake k sodelovanju v komisijah za izpite, saj v državi ni bilo nikogar, ki bi lahko bil mentor ali asistent na tem področju. Na tej mednarodni osnovi sem oblikoval tudi programe kot predavatelj na oddelku za dirigiranje.
Takrat smo na neki način pomagali utirati pot za začetek novega poglavja. Danes pa se moramo ukvarjati z novimi izzivi, saj po vsem svetu zmanjšujejo sredstva za vse dejavnosti, ki niso povezane s športom ali politiko in tudi mi se stalno borimo za ustrezno podporo kulturi.
Dejansko ste bili eden od pionirjev zborovskega razvoja v Južni Afriki. Kateri so bili vaši cilji, katere sanje ste uresničili?
Izhajam iz Univerze v Pretorii, ki je bila univerza Afrikanerjev (evropskih priseljencev) in torej šola svetlopoltih, ki je dejansko nastala na temeljih apartheida. Toda belci v Južni Afriki so manjšina. V zboru smo peli izključno pripadniki te manjšine in smo izvajali sodobno evropsko glasbo. Zbor torej ni bil odprt za vse študente in ni bil reprezentativen za našo državo. To je bilo nekaj, kar sem resnično želel spremeniti in mi je uspelo.
Zbor je postal kraj povezovanja preko zborovske glasbe in to je zahevalo le spremembo nekaterih pravil, kot je na primer jezik sporazumevanja: z uporabo angleščine so se vsi lahko razumeli med seboj. Druga novost je bila glasba, ki sem jo pisal na osnovi južnoafriških motivov in je postala dostopna zborom po vsem svetu. Do tedaj dejansko nismo imeli glasbe, ki bi lahko postala prepoznaven glas Južne Afrike. Osredotočili smo se na vrednotenje glasbe, ki pripada tradiciji Afričanov in Afrikanerjev, kot tudi na opuse južnoafriških skladateljev.
So bili motivi tradicije del vaše glasbene izobrazbe ali osebnega zanimanja?
Ko sem pel v deškem zboru, smo na odru izvajali Palestrino, zvečer pa smo peli Shosholozo ali druge južnoafriške pesmi. Naučil sem se in razvil ljubezen do jezikov in glasbe svoje države. Predstavljal sem si, da bom nekoč uveljavil to bogastvo tudi v mednarodnem merilu, da bo južnoafriška glasba postala vidna. To je verjetno moj največji dosežek.
Združitev dveh glasbenih duš vaše države je postalo vaše poslanstvo. Kakšen pa je bil na začetku odziv pevcev?
Pevci obožujejo dejstvo, da lahko pojejo zelo različne skladbe. Ne samo afriške, saj ljubimo glasbo Baltskih držav, Skandinavije, Amerike, Azije. Poskušamo izvajati čim več glasbe, da bi razumeli različne kulturne nianse. Ne gre samo za glasbo, ampak za zgodbe, ki jih delimo. Lahko zapojemo južnoafriško ali slovensko pesem: v našem pevskem pripovedovanju pride do izraza dejstvo, da nas onkraj razlik povezujejo zelo podobne zgodbe. Druži nas najprej človečnost. Imamo podobne težave, iste sanje. Skozi skupna čutenja gradimo mostove; mogoče govorimo različne jezike in jemo različno hrano, vendar nosimo v sebi ista hrepenenja in želje.
Ta misel nam pomeni veliko, še posebej v državi, kot je Južna Afrika, kjer imamo dve zelo različni kulturni skupini in kulturno ločnico. Ni nič narobe, če si drugačen. Morali bi se veseliti teh razlik, ki spodbujajo poglabljanje medsebojnega poznavanja.
Napisali ste veliko aranžmajev južnoafriške tradicionalne glasbe. Bi nam lahko na kratko opisali to glasbeno področje, iz katerega ste črpali veliko motivov za svoje popularne priredbe?
Južnoafričani prvotno niso peli večglasno. Harmonija je zahodni, evropski koncept. Standardno štiriglasno petje v zboru so v Južno Afriko prinesli Nizozemci. Najprej so prišli izgnani francoski, pa tudi belgijski in nizozemski protestanti, se pravi hugenoti, kasneje še Britanci.
Kolonializem se je hitro širil v Južni Afriki, predvsem zaradi zlate in diamantne mrzlice, ki sta privabili ljudi z vsega sveta. Priseljenci so poleg želje po obogatitvi prinesli svojo glasbo, hrano, način življenja. Zaradi povpraševanja po bolj »domači« glasbi je prihajalo tudi veliko potujočih glasbenikov, z njimi pa za te kraje nove pesmi in harmonije. Nizozemci na začetku niso imeli denarja za orgle v cerkvah, a so dobro poznali svoje cerkvene pesmi. Družine so ob nedeljah pele iz cerkvenih pesmaric, najpogosteje štiriglasno. Tradicionalna afriška glasba pa je bila v glavnem homofona, enoglasna, predvsem v alternaciji klica in odgovora, s poliritmičnimi vzorci in plesom. V 60. letih je znana skupina Ladysmith Black Mambazo postala mednarodna senzacija, saj je na svoj način povezala različna glasbena svetova in je harmonije evropskega izvora prenesla v stil moškega petja, imenovan »isicathamiya”.
Moja glasba pa črpa navdih iz bolj tradicionalne, enoglasne glasbe, ki v priredbah išče povezave z zahodnim slogom.
Je sobivanje teh dveh kultur tudi del vaše identitete?
Nisem zahodnjak in nisem Afričan. Sem Južnoafričan, kar je nekaj povsem drugačnega. Ni pomembno, kateri jezik govorim ali kakšna je barva moje kože, nisem nič drugega kot Južnoafričan. Mi, ki smo rojeni v tej državi, skušamo doseči zavest, da vsi enako pripadamo temu kraju, ki mu pravimo dom. In to je neverjetno močan vtis.
Vrednota povezovanja zaznamuje tudi vaš pristop k zborovski glasbi. Inkluzivnost je namreč osnovna smernica zbora Capital Singers, ki ga vodite in je odraz širše pojoče skupnosti.
Capital Singers je največji skupnostni zbor (community choir) v Afriki. Pred pandemijo je štel nad tisoč pevcev. To so ljudje, ki prihajajo iz zelo različnih okolij in se združijo na štiridnevnem srečanju. V večini primerov niso tako vešči petja, a si želijo kakovostnega dela in rezultatov. Naloga dirigentov je ustvarjati umetnost na najvišji možni ravni, hkrati ponujati pevcem neverjetno izkušnjo.
Navdušenja, ki ga ti pevci odražajo, nisem nikoli doživel v taki meri v nobenem drugem okolju. Iščejo nekaj izjemno pomembnega v današnjih težkih časih, ko jih pestijo strah pred vojno, propad države ali pa osebne težave, ki so lahko ločitev, izguba drage osebe, depresija ali karkoli drugega. Potrebujejo izhod v sili, ki ga ponujajo umetnost, glasba, zborovsko petje, ker prihajajo od znotraj. Petje je nekaj, kar moraš poiskati v sebi. Ne moreš ustvarjati glasbe, ki ne bi bila osebna, saj gre za tvoj glas. In če to počneš z drugimi ljudmi, postaneš soustvarjalec lepote, neverjetne skupne harmonije. S skupinskim petjem lahko resnično nekaj spremenimo. Zato bi morali vlade, upravitelji, zakonodajalci vzeti zelo resno zborovsko dejavnost. Razvoj države ni odvisen samo od proračunov.
Če govorimo o vlogi institucij, je zborovsko življenje v Južni Afriki organizirano v društva, federacije, mreže zborov, ki skrbijo za izobraževalne dejavnosti, festivale ali podobno?
Imamo veliko društev s samostojno dejavnostjo. Vsako društvo pa je bolj ali manj samoten otok. Univerza v Pretorii premore štiri ali pet zborov, vendar niso del Južnoafriškega združenja za zborovsko glasbo ali česa podobnega. Eden od razlogov za to nepovezano dejavnost je, da imamo zelo različne poglede na zborovsko glasbo. Evropski in afriški tok se nista zares združila do take mere, da bi prišlo do tesnih povezav in sodelovanj.
Imamo pa veliko organizacij, ki promovirajo zborovsko glasbo, na primer v obliki festivalov, na katerih sodeluje na stotine zborov. Prav tako spodbujamo zbore, naj se udeležujejo večjih zborovskih dogodkov tudi izven meja države, da bi čim več širili poznanje naše zborovske scene. Zelo si prizadevamo tudi za promocijo južnoafriške glasbe na družbenih omrežjih.
Foto: Marjan Laznik
Foto: Marjan Laznik
Imate tudi poklicne zbore?
Nimamo. Akademske zbore, kot so zbori univerz Stellenbosch, Johannesburg in Pretoria, sestavljajo izključno amaterski pevci, ki v veliki večini primerov niso niti študentje glasbe. Gre za resnično vrhunske sestave, v katerih pojejo zdravniki, inženirji, odvetniki, učitelji, biologi. To so preprosto ljudje, ki radi pojejo in se izjemno trudijo za kakovostne dosežke.
Poudarili ste željo po širitvi poznavanja južnoafriške zborovske glasbe. To je tudi vaša glasba. Kako bi nam jo predstavili? Je vaša svetovna uspešnica Indodana reprezentančen primer vašega stila?
Indodana je verjetno najbolj znana skladba mojega opusa. Govori o križanju Kristusa in je idealna za postni čas. Po stilu je nekje vmes, saj ni popolnoma afriška niti popolnoma zahodna. Je to, kar rad imenujem južnoafriška glasba, ker uporablja afriški jezik in ponavljajoče se motive afriške glasbe, vendar ima po zvočni teksturi in strukturi širši razpon.
Mislim pa, da me zaznamujejo vsaj trije različni tokovi, ki se napajajo tudi v izraziteje zahodnem tipu glasbe, Govorim na primer o skladbi Absalom, my son, ki je zgodba o postopnih fazah žalovanja in je vezana na osebno, težko izgubo.
Nazadnje imam skladbe, kot Modimo, ki črpa navdih iz bolj tradicionalne glasbe: motivi so kratki, razpon omejen, ples je sestavni del celote. Vsi jo lahko zapojejo brez težav.
Omenil bi še dve skladbi. Prva je Inkosi Namandla, kar pomeni ‘Bog moči’. Začne se z odo zahodni tradiciji, čeprav je napisana v jeziku isiZulu. Po prvi polovici pa preide v afriške vtise z izrazito uporabo tolkal. Druga je Tshela Moya, ki sledi podobnemu, kontrastnemu vzorcu. V tem primeru pa nimamo dveh delov, temveč združitev dveh pesmi. Na eni strani je zahodna, diatonična harmonija, ki jo nadgrajuje nedvomno južnoafriški, čudovit ritmični zagon.
Foto: Marjan Laznik
Govoriti o južnoafriških koreninah s pomočjo glasbe pomeni dejansko črpati iz široke barvne palete, iskati dialog med raznorodnimi elementi, ki samo skupaj lahko opisujejo vaš glasbeni svet.
Imamo elemente zahodne glasbe, tradicionalni afriški priokus, različne ritme, glasbila, jezike. Nastajajo zulu opere, imamo hibridno kwaito glasbo. Nismo pretirano občutljivi glede »izposoje«, si želimo izmenjave. Naša glasba je lahko univerzalna, lahko gradi mostove, ustvarja govorice, spodbuja pogovore, povezuje svet, razkriva človečnost, ki jo želimo deliti skozi zborovsko glasbo.
