APZ Tone Tomšič – začetki z legendarnim Francetom Maroltom*

apz_tt_marolt_1

 

Po vojni je tedanja Dravska banovina dobila prvo slovensko univerzo. Na njej je študirala tudi cela vrsta pevsko nadarjenih mladeničev. Slovenci so si že v prejšnjih akademskih središčih stare Avstrije, na Dunaju, v Gradcu in Pragi ustvarili tudi dobre moške pevske zbore. V novi državi pa se je moralo vse graditi na novo. Najprej so se odrezali člani nekdanjega pevskega zbora tehničnega akademskega društva »Triglav«, ki je svoje delovanje iz Gradca preneslo v Ljubljano. Leta 1926 so njegovi pevci v Ljubljani priredili večji koncert ter se potem podali še na gostovanje po jugu države. To pa je bilo skoraj vse. Povsem drugače torej kot v rajnki Avstriji.

 

Rojstvo APZ-ja

France Marolt (1891–1951) – legendarni glasbeni narodopisec in zborovodja Foto: arhiv NUK

France Marolt (1891–1951) – legendarni glasbeni narodopisec in zborovodja
Foto: arhiv NUK

Absolvent prava Ciril Spindler je v Jutru oktobra tega leta zapisal: »Doslej pa se na ljubljanski Univerzi še ni pojavilo stremljenje, ki bi vzklilo neposredno iz naše miselnosti in našega čustvovanja. Poleg Čehov smo, kakor znano, Slovenci največji racionalisti med Slovani, ker smo od tujine sprejemali le umsko izobrazbo, pri tem pa smo zanemarili svojo srčno kulturo. In sebi lastno pristno slovansko čustvovanje. Zato ne bo težko razumeti, da ljubljanska omladina v sedmih letih nima svoje glasbene tradicije. Slovenci, zlasti visokošolci, smo vedno vzbujali pozornost s svojim petjem, toda ta svoj dar smo v veliki meri zanemarjali. Na lastno škodo moramo priznati, da smo v tem oziru daleč za svojimi zagrebškimi in beograjskimi tovariši, dasi nam po naravnih sposobnostih ta zaostalost prav nič ne pristoja … Ni dvoma, da je glasbeno društvo eno najbolj perečih vprašanj ljubljanske Univerze. Zato je želeti, da se tovariši kmalu in odločno oprimejo njegove ustvaritve.«

In prav tu ob tej veliki zadregi ljubljanskih visokošolcev je France Marolt, ki je tudi sam veljal za študenta tehnike, našel torišče svojega novega delovanja.

Čez leto dni

V dokaj nezavidljivih razmerah je Marolt, ki je prej že nekaj poučeval »Triglavane« in jim omogočil prvi nastop, ko je vskočil namesto prejšnjega zborovodje, tisto jesen začel okrog sebe zbirati mlade pevce. Za uradni začetek svojega delovanja so pozneje šteli 12. oktober 1926, ko se je prvič zbralo okoli šestdeset pevcev. Med njimi so bili študentje Univerze, nekateri operni solisti in gojenci ljubljanskega konservatorija. V kratkem času jim je uspelo ustvariti neverjetno dober pevski zbor. Ta se je prvič predstavil že čez dobre tri mesece, 29. januarja 1927 na »svetosavski« proslavi. Bil je neverjetno dobro sprejet, zato je pokroviteljstvo nad njim prevzela ljubljanska Univerza. In imenovali so ga kar »Akademski pevski zbor« ali okrajšano: APZ.

Potem pa ni minilo dosti časa , ko se je ta zasedba prvič predstavila širši slovenski javnosti. Za premierni koncert pa si niso izbrali Ljubljane, ki je bila sicer sedež Univerze, pač pa nedavno osvobojeni Maribor. Tam je v glasbenem pogledu še vedno kraljeval »Männergesangverein«, znano nemško moško pevsko društvo. In zato so tam slovenske pesmi še bolj ‘vžgale’, kot bi se to lahko zgodilo v prestolnici.

Prvi koncert APZ-ja v znani Goetzevi dvorani je bil kajpada v času akademskih počitnic, ko študentje niso imeli več predavanj in izpitov.

Akademski pevski zbor (APZ) leta 1927. Slika iz Mariborskega večernika. Foto: arhiv NUK-a

Akademski pevski zbor (APZ) leta 1927. Slika iz Mariborskega večernika.
Foto: arhiv NUK-a

 

Letak za prvi koncert APZ-ja, ki je potekal 4. julija 1927 v Mariboru Foto: arhiv NUK

Letak za prvi koncert APZ-ja, ki je potekal 4. julija 1927 v Mariboru
Foto: arhiv NUK

France Marolt je bil s svojimi petdesetimi pevci že ob začetku deležen toplega sprejema. Predstavnik mariborskih akademskih društev jih je pozdravil z zanosnimi besedami: »Tovariš dirigent! S sabo vodiš četo mladih, borbenih duhov, prežetih z resno umetniško ambicijo in s fanatično voljo ustvarjati lepoto in harmonijo. Za nas Mariborčane je posebno laskavo, da ste si izbrali Maribor za prvi, rekel bi krstni koncert, in vam želimo, da bi vam delal ta koncert samo veselje in dajal nove pobude. Dragi tovariši! Ni mi treba še posebej naglašati, kako prisrčno ste nam dobrodošli. Mariborski tovariši vas sprejemamo kot eno misel in eno čustvo. Kajti druži nas vaša pesem, ki nam jo boste danes posredovali. Bodite nam vsi dragi, predragi gostje.«

Mariborsko občinstvo, ne samo študentje, je bilo potem nad koncertom neverjetno navdušeno, saj v nekdanjem ponemčenem mestu ob Dravi takega slovenskega petja kot tistega četrtega julija 1927 še niso slišali. Časopisi so bili zato polni hvale in zboru so napovedovali še lepo bodočnost. Mariborski večernik se je še posebej posvetil pevovodji Maroltu in o njem najprej zapisal mnogo spodbudnih stavkov, na koncu pa dodal: »Lansko leto pa se je lotil z neupogljivo voljo in redko ljubeznijo težke naloge, da združi stremljenja na ljubljanski univerzi. Za enkrat se mu je to posrečilo v obliki moškega pevskega zbora ljubljanskih visokošolcev, prihodnje leto pa sledi še mešani zbor in veliki orkester (sami akademiki!). Pevski naraščaj sistematično vzgaja s posebno vokalno šolo. Za ves ta ogromen trud žanje vdanost in vestnost svojih pevcev. Želimo, da bi mu bil koncert v Mariboru samo v spodbudo.«

Maroltova vzgoja

Ena izmed ocen prvega APZ-jevega koncerta Foto: arhiv NUK

Ena izmed ocen prvega APZ-jevega koncerta
Foto: arhiv NUK

Kako je Francetu Maroltu v slabem letu dni uspelo iz popolnih novincev ustvariti tako sposoben pevski zbor, ko pa imamo še dandanes na Slovenskem pevske zbore, ki delujejo že več desetletij, pa še vedno niso prerasli začetniškega petja? Imel je pač posebno sposobnost in tudi lasten sistem urjenja in vodenja zbora.

Eden od pevcev tiste prve sezone APZ-ja je bil tudi poznejši doktor narodopisja Niko Kuret. Poglejmo, kako se je on spominjal svojega pristopa in vaj pri tem zboru: »Jeseni 1926 sem bil bruc v Ljubljani. V seminarju prof. Kidriča sem se seznanil s tri leta starejšim Cirilom Debevcem. Bil je “gledališčnik” in tudi jaz sem se zanimal za gledališče. Tako sva se zbližala. Nekega poznojesenskega večera sva se srečala na Gosposki ulici. Ustavil me je in me vprašal ali bi pomagal ustanoviti študentski pevski zbor na univerzi. Zakaj pa ne? Kmalu potem so bile priprave tako daleč, da smo se pevci lahko prvič zbrali v balkonski dvorani na univerzi. Pri klavirju je stal čokat moški z zelo izrazitim obrazom, gladko obrit in z nazaj počesanimi lasmi. To je torej France Marolt? Ko smo bili večinoma zbrani, se je zasukal in sedel za klavir. Udaril je nekaj taktov, nekaj časa improviziral, potem se je začela “avdicija”. Vsak je zapel nekaj svojega, nato je sledila skala. Gladko sem sledil, ne vem, kako visoko. Svetlo me je pogledal: “Prvi tenor!” Tako sem postal tenorist prvega APZ. Pozneje, kakor sem slišal, je bil postopek bolj zapleten.«

Marolt je s svojim načinom dela ustvaril samozavestne pevce, vendar pa pot do tega ni bila preprosta. Dr. Kuret se še spominja: »Biti pevec APZ se mi vsaj spočetka ni zdelo zabavno. Preizkusi in vaje na mizi: dihanje, prepona, nato petje “v masko”. Pa pevska vadnica. Ko pa smo začeli vaditi program, se je vse zasukalo. Vaje niso bile nadlega, nasprotno. Hodili smo redno, tudi brez zamujanja. Vsaka vaja je bila namreč doživetje, kakršnega dotlej nismo poznali.«

Maroltov zbor pa je tudi temeljito spremenil vsakdanji red njegovih pevcev. Kuret dodaja: »Čez dan smo v vročini študirali in se potili, zvečer smo se potili v balkonski dvorani pri vajah. Marolt je bil – in je moral biti – neusmiljen. Peli smo do enajstih ali še čez, dobrodušni stari vratar Jeram nas je potrpežljivo čakal, da nam je odprl glavna vrata. Potem pa še ni bilo konec. Marolt je bil neuničljiv. Po vaji se je šele razživel. V Unionskih Rožicah ali kleti je bilo vse pozabljeno, če je katerega med vajo nahrulil. To je znal. Znal se je razjeziti in zmerjati, dostojno sicer, a groteskno, s krepkimi sočnimi primerami. Nobene zamere ni bilo na nobeni strani.«

Novi prijemi

Že ob prvem APZ-jevem nastopu v Mariboru je bilo poudarjeno, da je to trenutno najboljši pevski zbor v državi. Bil je pravi balzam za vse bolečine, ki jih je slovenska kulturna srenja preživela v zadnjih desetih letih, ko je zaradi vojne in njenih posledic skoraj zamrlo nekdanje živahno društveno delovanje. Omenjeni Mariborski večernik ob prvem nastopu APZ-ja zato še dodaja: »Pod spretnim vodstvom zborovodje g. Fr. Marolta se je mladi zbor pevsko tako usavršil, da je docela kos še tako težavni zborovski skladbi.«

Kritik Hinko Druzovič pa je pri Maroltu opazil: »On interpretira vse skladbe stilno in tankovestno ter ima svojo pevsko četo docela v svoji oblasti.«

France Marolt napovedi, ki so jih oznanili časopisi, da bo namreč ustanovil še mešani zbor in orkester, pozneje sicer ni uresničil v celoti, zato pa se je toliko bolj posvetil mladeničem v svojem moškem zboru. Domislil si je vrsto tematskih koncertov. Ob vsakem od njih naj bi sam pripravil tudi izčrpno študijo, ki bi izšla v programski brošuri. S podobnim sistemom se je pred vojno odrezala že ljubljanska Glasbena matica, ki je sicer uveljavljen način ohranila tudi še naprej. Vendar pa Matica ni bila več tako zavzeta za predstavitev posameznih slovenskih tematik.

Med osebnostmi, ki so pritegnile njegovo pozornost, je bil zlasti pokojni skladatelj in organist Anton Foerster, ki bi mu bilo potrebno posvetiti samostojni koncert, tako kot je pred vojno Matica počastila družino Ipavcev ali Celjsko pevsko društvo ‘svojega’ Antona Schwaba.

Vzporedno s tem je Marolt nameraval razširiti tudi vsebinsko plat svojih koncertov. Poleg umetne glasbe, ki je imela prosto mesto na slovenskih odrih, je namreč čedalje več časa nameraval posvetiti koncertno precej zapostavljeni slovenski narodni pesmi. Morda ga je k temu spodbudil tudi oče Fran, ki je leta 1920 izdal še malo pesmarico narodnih in rodoljubnih pesmi, namenjeno šolski mladini.

Pridobivanje sodelavcev

Maroltova prva zbirka ljudskih (narodnih) pesmi iz leta 1930 Foto: arhiv NUK

Maroltova prva zbirka ljudskih (narodnih) pesmi iz leta 1930
Foto: arhiv NUK

V želji, da bi dobil čim bolj izvirno pesemsko gradivo, se je France Marolt tudi sam lotil zapisovanja narodnih melodij. Leta 1929 pa je zaradi raznih intrig izven zbora začasno odložil zborovodstvo pri APZ-ju. Sledili so mu drugi dirigenti, ki pa se niso dobro vživeli v njegovo delovanje. Sam se je podal na razne konce domovine in prisluhnil ljudstvu. Ko je imel gradivo zbrano, pa je prišel čas za korenito predstavitev te narodne tvornosti. Najprej je leta 1930 izdal zbirko 15 slovenskih ljudskih pesmi. Kritik Stanko Vurnik je o njej zapisal, da se na tak način kot Marolt še nihče ni lotil obdelave ljudskih pesmi. Pesmi je izdal kar APZ, ki so mu bile tudi posvečene.

Že sredi leta 1932 pa so pevci tega zbora na svojem občnem zboru za svojega zborovodjo ponovno izvolili prav Franceta Marolta. Zdaj je prišel čas, da uresniči svojo zamisel o tematskih koncertih in zaokroži zgodovinski pregled slovenske zborovske ustvarjalnosti, obenem pa predstavi tudi pestro podobo slovenske narodne pesmi po posameznih pokrajinah. In tako je kmalu prišel na vrsto Foersterjev koncert, ki so ga uspešno izvedli spomladi 1933.

 

Eden prvih Maroltovih tematsko zasnovanih koncertov APZ-ja se je oddolžil spominu skladatelja Antona Foersterja. Foto: arhiv NUK

Eden prvih Maroltovih tematsko zasnovanih koncertov APZ-ja se je oddolžil spominu skladatelja Antona Foersterja.
Foto: arhiv NUK

Poleg tega pa je Marolt začel iskati tudi nove sodelavce. Eden izmed njih je bil Belokranjec Matija Tomc, mladi profesor glasbe v šentviških škofovih zavodih. Ta se takole spominja prvega srečanja s prizadevnim pevovodjem iz Ljubljane: »Bilo je, mislim, spomladi leta 1932 (dejansko pa po maju 1933 op. avt.). V moji sobici v Št. Vidu se pojavi nekega popoldne nizek, čokat človek in me premeri s prodirajočim, kritičnim pogledom. Predstavi se: France Marolt. “Mislil sem, da bom našel starega, debelega gospoda, pa imam pred seboj mladega, suhega človeka,” mi pravi hudomušno, v resnici bolj zabeljeno, kakor je zgoraj zapisano. – Kaj ga je spravilo na to, sicer kratko pot iz Ljubljane v Št. Vid, ko je bilo treba zanjo pri številnih poznejših obiskih včasih zares dolgotrajnega dogovarjanja? To vprašanje mi je šinilo v glavo, ne da bi izgovoril. Marolta in njegov zbor sem prvič slišal na Foersterjevem koncertu. Dirigent kot zbor sta napravila name nepozaben vtis, čeprav sem za časa ravnokar končanega študija na Dunaju slišal vrsto kvalitetnih moških zborov z vseh vetrov. O dirigentu kot o zboru sem si ustvaril tako visoko sodbo, da me je res začudilo, kako pride ta odlični dirigent k doslej nepoznanemu človeku brez imena v javnosti. Vzrok in namen prihoda je Marolt sam kmalu pojasnil. V kavarni je slišal, kako je kvartet njegovih pevcev potiho brundal neko pesmico, ki so jo ravnokar izvajali v radiu. Marolt je posluhnil. Ko so končali, je rekel: “Fantje, še enkrat jo dajte! Čigava je? ” Bila je podpisanega Napojnica na belokranjski tekst s prosto, v duhu teksta iznajdeno melodijo. Pesem je izšla l. 1931 v Prelovčevih Zborih. Kdo drugi bi pesem komaj omalovaževalno pogledal (pri neki pevski tekmi v Unionu jo je neki zbor s to pesmijo zares temeljito polomil!), Maroltovo uho pa je zasledilo v njej ritmične in melodične prvine, ki jih je Marolt tedaj v naši ljudski pesmi instinktivno slutil, pozneje pa v svojih študijah z neizprosno doslednostjo znanstveno raziskoval in odkrival. To ga je dvignilo na pot v Šentvid.«

Poskus v drugo smer

APZ-jev koncert narodnih pesmi leta 1935 je bil že plod njegovega lastnega raziskovanja in sodelovanja s skladateljem Matijo Tomcem. Foto: arhiv NUK

APZ-jev koncert narodnih pesmi leta 1935 je bil že plod njegovega lastnega raziskovanja in sodelovanja s skladateljem Matijo Tomcem.
Foto: arhiv NUK

Maroltov obisk v šentviških škofovih zavodih je zanj pomenil veliko prelomnico. Uspel si je pridobiti novega sodelavca, s pomočjo katerega bo lahko korenito dopolnil dotedanji koncertni program svojega slovitega zbora. In dejansko ga je to znanstvo kaj kmalu usmerilo v globlje spoznavanje narodne pesmi ter pripeljalo na novo poklicno pot, ki se je popolnoma zapisala slovenski narodni pesmi. Skladatelj Matija Tomc ob nenavadnem srečanju z Maroltom še dodaja: »Že pri prvem obisku me je angažiral kot sodelavca pri sporedih narodnih pesmi, ki jih je imel takrat za svoje koncerte šele v splošnih obrisih zasnovane. Hočeš nočeš sem na to pristal, čeprav si še nisem bil na jasnem, kake oblike bo to sodelovanje zavzelo. Polje, na katero me je Marolt pritegnil, mi je bilo takrat še čisto novo …«

Skupna prizadevanja Franceta Marolta in Matije Tomca so potem že v kratkem času obrodila sadove v nizu koncertov slovenske narodne pesmi, ki so zaradi svoje izvirnosti privabili množice obiskovalcev. Ob prijetni glasbi pa so jih presenetile tudi izčrpne študije predstavljenih pesmi in objava besedil.

 

Vendar pa Maroltovih podvigov na polju slovenskega zborovodstva in narodnega delovanja s tem še zdaleč ni bilo konec. Čakali so ga še novi izzivi, pa tudi oseba, ki je se mu je kaj kmalu pridružila na njegovi življenjski in poklicni poti.

Raziskovanje narodnih pesmi

Za vsak APZ-jev koncert je Marolt pripravil obsežno študijo. Predstavil je posamezna obdobja in objavil besedila ter analizo posameznih pesmi. Foto: arhiv NUK

Za vsak APZ-jev koncert je Marolt pripravil obsežno študijo. Predstavil je posamezna obdobja in objavil besedila ter analizo posameznih pesmi.
Foto: arhiv NUK

Raziskovanje narodnih pesmi je bilo do srede tridesetih let prejšnjega stoletja še v domeni posameznih navdušencev, ki so se za zbiranje besedil in napevov odločali na lastno pobudo ali na poziv »Osrednjega odbora za nabiranje narodnih pesmi«, ki je bil ustanovljen leta 1905. Temu je do začetka svetovne vojne uspelo zbrati več kot 13.000 primerkov narodnih pesmi. Prizadevni Belokranjec Jure Adlešič je zanj posnel tudi narodno petje v rodnih Adlešičih. Obenem pa je že več let v snopičih izhajala knjiga Slovenske narodne pesmi, ki jo je sproti urejal dr. Karel Štrekelj, profesor na Univerzi v Gradcu. Po njegovi smrti leta 1912 je v desetih letih delo dokončal dr. Joža Glonar. Tako so do leta 1922 nastale štiri debele knjige, ki so vsebovale več kot 8000 primerkov slovenskih narodnih pesmi. Nekaterim so bile v opombi dodane še melodije ali pa je bilo navedeno, kje je najti njihove priredbe za pevske zbore.

Nastop prve svetovne morije pa je povsem prekrižal načrte vestnih zbiralcev in urednikov. Obsežno gradivo je bilo po vojni iz Glasbene matice, kjer so ga začasno hranili, preneseno v Etnografski muzej, kjer pa se zanj niso kaj dosti zanimali. Končno pa ga je pod okrilje zopet vzela Matica. Leta 1934 je namreč ustanovila Folklorni inštitut, na čelo katerega je stopil prav zborovodja France Marolt.

Poklicni zbiratelj in urednik

Z zbiranjem in urejanjem gradiva so se narodni navdušenci prej ves čas ukvarjali zgolj ob svojem rednem službenem delu. Vse je bilo torej odvisno od tega, koliko časa je bil kdo osebno pripravljen posvetiti temu opravilu. Velika količina gradiva pa je že v kratki dobi kar sama začela klicati po nekom, ki bi se s tem ukvarjal sistematično, predvsem pa tudi poklicno. In France Marolt je bil s svojimi izkušnjami tedaj ravno pravšnji človek za to opravilo. To so končno spoznali tudi odborniki Glasbene matice, ki je že ves čas spremljala prizadevanja okrog zbiranja gradiva in dolga leta hranila arhiv nekdanjega »nabirateljskega« odbora.

Tako je prav Matica ob svojih številnih odsekih poleti 1934 presenetila še s posebno novotarijo – folklornim inštitutom. O tej, za Slovence prepotrebni kulturni organizaciji, je glavni odbor sklepal na svoji 6. redni seji, ki je potekala dne 21. avgusta 1934. Prisotni so se strinjali, da društvo ustanovi »Institut za raziskovanje slovenske glasbene folklore«. Za vodjo so izbrali Franceta Marolta, ki je potem s 15. oktobrom dobil novo službeno zadolžitev.

Končna Maroltova ustalitev

Marolt je znal odlično prirejati narodne pesmi. Najbolj znana je njegova Ribniška, v kateri je predstavil venec dolenjskih motivov. Foto: arhiv NUK

Marolt je znal odlično prirejati narodne pesmi. Najbolj znana je njegova Ribniška, v kateri je predstavil venec dolenjskih motivov.
Foto: arhiv NUK

S prevzemom vodstva novega inštituta se je Maroltu ponudila priložnost, kakršne še ni imel v svojem življenju. Vse njegove dotedanje službe so bile namreč dokaj negotove in v večji meri odvisne od drugih ljudi. Tu pa bi bil sam svoj gospod in dobival naj bi celo redno plačo. Poleg tega na Slovenskem ni imel dostojnega tekmeca. Vse je bilo torej odvisno od njega samega.

Glasbena matica mu je dala na voljo sobo v svoji stavbi na Vegovi št. 6. V prostoru pa je bila le ena sama omara in miza. V omari je bilo nekaj starih pesmaric narodnih pesmi. Maroltova naloga, ki jo je prevzel po podpisani pogodbi, je bila, da vsak dan šest ur (od osmih do dvanajstih in od štirinajstih do šestnajstih) prebije v odrejenem prostoru in ureja zbrano gradivo. Matica pa mu je bila dolžna vsak mesec vnaprej plačati 1500 dinarjev.

Imel je zagotovljen tudi tritedenski letni dopust. Maroltu so tudi dopustili vodenje APZ-ja, za druge dejavnosti pa bi moral dobiti dovoljenje odbora.

Še dalje s svojimi pevci

‘Konkurenčna klavzula’, kot bi rekli dandanes, Maroltu torej ni prepovedovala nadaljnjega sodelovanja z APZ-jem. Še dobro! Nova služba ga je namreč doletela ravno v času njegovega temeljitega študija gradiva za koncerte tega zbora.

Malo prej, po uspelem spomladanskem koncertu maja 1933, ga je namreč meseca oktobra obiskal sodelavec študentskega lista Akademski glas in ga povprašal tudi po načrtih. Pogovor z naslovom »Poti in cilji APZ« je bil potem tudi objavljen in se začenja takole:

»Povej mi France, ali si rad lansko leto spet prevzel artistično vodstvo Akademskega pevskega zbora?«

»Rad. Prevzel sem ga tudi v upanju, da pokažem ljudem, da je Akademski pevski zbor povsem nepolitičen in nestrankarski forum, ki preko vseh političnih, stanovskih in drugih ozirov goji glasbo. Le tak forum je zmožen na tem polju kaj trajnega ustvariti. Poskušal sem že poprej prodreti drugod v tem oziru, pa nisem imel nikjer uspehov. Z APZ hočem delati, resno, strokovno delati. Slovenska pesem je vredna toliko, da ji človek posveti energijo, trud in samega sebe.«

Pogosta APZ-jeva slika. Pevci so nosili oblačila v narodnem slogu. Foto: arhiv NUK

Pogosta APZ-jeva slika. Pevci so nosili oblačila v narodnem slogu.
Foto: arhiv NUK

 

Prijatelji in nasprotniki

Maroltov APZ je zaradi vsesplošnega zanimanja gostoval tudi na podeželju. Foto: arhiv NUK

Maroltov APZ je zaradi vsesplošnega zanimanja gostoval tudi na podeželju.
Foto: arhiv NUK

France Marolt je torej kljub negotovi povojni usodi uspel postaviti na noge kar dvoje pomembnih organizacij, kakršnih Slovenci v domovini do tedaj še nismo imeli: Akademski pevski zbor in Folklorni inštitut Glasbene matice. Na koncu pa se je še srečno oženil in si ustvaril prijetno družinsko gnezdece, v katerem pa žena ni igrala le vloge družice, temveč tudi strokovne sodelavke.

Ker je delo v akademskem zboru že lepo teklo, se je po letu 1934 največ posvečal zbiranju gradiva za ‘svoj’ inštitut. Obenem pa seveda ni popustil pri vodenju Akademskega pevskega zbora. To pa v vseh tedanjih krogih ni bilo vedno pospremljeno z odobravanjem. Njegov znanec o tem piše:

»Koncert APZ je pomenil v predvojni Ljubljani, pa tudi v Mariboru ali kjerkoli v podeželju, kulturni praznik. Oblastniki stare Jugoslavije niso kaj radi videli, da bi se slovenska kultura previsoko dvignila; tudi APZ je moral premagovati vrsto ovir, odmetavati polena, ki so mu od raznih strani letela pod noge. Ljudstvo je to vedelo, zato je ljubilo ta zbor. Marolt pa ni poznal šovinizma. Dovolj se je zavedal sile in lepote tudi hrvaških, srbskih, makedonskih pesmi ter mislil tako, kot mislimo in vemo danes vsi; dvignil boš kulturo jugoslovanskih narodov do zavidanja vredne višine le, če boš dvignil kulturo posameznega naroda, obenem pa spoštoval in skušal doumeti tudi kulturo drugih narodov.«

Dr. Niko Kuret, eden prvih pevcev APZ-ja, pa o tovrstni zadregi še dodaja: »V letih militantnega jugoslovanstva, ko je oblast velevala trgati Cankarjeva besedila iz čitank, ko smo morali zmeraj znova demonstrirati za obstoj slovenske Univerze, ko smo bili izpostavljeni agresivnosti študentov “jadranašev”, je bilo petje pri Maroltu za nas skalnat otok slovenstva, dajalo nam je samozavest in ponos, da smo Slovenci. Dojeli smo skrivnost svoje narodne identitete.«

Akademski pevski zbor leta 1937 Foto: arhiv NUK

Akademski pevski zbor leta 1937
Foto: arhiv NUK

 

Koncert APZ-ja leta 1937 v Unionski dvorani Foto: arhiv NUK

Koncert APZ-ja leta 1937 v Unionski dvorani
Foto: arhiv NUK

 

France Marolt v času svoje največje slave. Fotografija s koncertnega lista. Foto: arhiv NUK

France Marolt v času svoje največje slave. Fotografija s koncertnega lista.
Foto: arhiv NUK

 

Akademski pevski zbor z Maroltom na čelu v času največje slave Foto: arhiv NUK

Akademski pevski zbor z Maroltom na čelu v času največje slave
Foto: arhiv NUK

 

Neverjeten zagon

France Marolt se ni zmenil za mnenje okolice. On je mimo vseh opazk vodil pevski zbor in zbiral narodno gradivo. Predaval je o narodni pesmi po raznih krajih. Narodne pesmi je predstavljal tudi v radijskih oddajah. Poleg strokovnih besedil za koncerte svojega APZ-ja je pisal članke za strokovna glasila, organiziral pa je tudi narodopisne tečaje.

Maroltov APZ je potem v letih od 1934 do 1940 izvedel še vrsto tematskih koncertov. Po Foersterju iz leta 1933 so sledili koncerti narodnih pesmi leta 1934 in 1935. Starega mojstra Gallusa je predstavil leta 1937, nato pa istega leta še »Slovensko umetno in narodno pesem«. Sledile so pesmi slovenskega preporoda (1939). Starim čitalničarjem in članom okrog nekdanjih Novih akordov pa je občinstvo prisluhnilo leta 1940.

Dvoje koncertnih knjižic za Maroltove nastope APZ-ja iz let 1939 in 1940. Zbor ju je izvedel v Beogradu in Ljubljani. Foto: arhiv NUK

Dvoje koncertnih knjižic za Maroltove nastope APZ-ja iz let 1939 in 1940. Zbor ju je izvedel v Beogradu in Ljubljani.
Foto: arhiv NUK

 

Nasprotniki slovenstva so mu malo morali gledati čez prste ker so se že od leta 1935 vsi koncerti APZ-ja odvijali pod pokroviteljstvom »Njenega veličanstva kraljice Marije«. Ob desetletnici zbora leta 1937 so časnikarji ugotovili, da je v tej kratki dobi v zboru sodelovalo že 783 pevcev in 41 pevk, slednje v kratki dobi, ko je delovala še mešana zasedba. Zbor je imel v teh letih 30 velikih koncertov in dva mednarodna radijska prenosa, poleg tega pa še število manjših nastopov po Ljubljani in na podeželju.

Marolt je tako s svojim APZ-jem ves čas predstavljal bogato zborovsko dediščino Slovenije. Zavedal pa se je, da je treba občinstvu predstaviti še drugo kulturo – izvirno, neprirejeno narodno pesem in ples. Tako je v Ljubljani leta 1935 priredil »Koroški dan«, leta 1936 »Belokranjski dan« leta 1939 pa v Mariboru tudi že folklorni festival.

Obenem pa se je soočil še z novim izzivom. Prisluhnimo Greti Ložarjevi, eni od študentk tedanje ljubljanske Univerze: »Ženski APZ sem ustanovila sredi leta 1938, ko je France Marolt privolil, da bo dirigent. Bila sem študentka lepega petja. Študirala sem solopetje na ljubljanskem konservatoriju, pogosto sem obiskovala koncerte in po nekaj koncertih moškega APZ sem bila tako zaljubljena v to prečudovito petje in tako občudovala dirigenta Franceta Marolta, da sem ga kar poiskala z iskreno željo, naj me posluša in privoli v to, da bo vodil še ženski pevski zbor. Bil je nekako presenečen. Bilo mu je všeč, ni pa bil pripravljen na ženski zbor in šele po premisleku je dejal, da sprejme moj predlog, če bom uredila vse potrebno.«

Ložarjeva je res poskrbela za ustanovitev zbora, uredila prostor za vaje in za svoj načrt pridobila več kot štirideset študentk. Naslednje poletje po koncu študijskega leta (7. julija 1939) se je ženski APZ že prvič predstavil na svojem prvem koncertu v veliki dvorani sedanje Slovenske filharmonije. Dekleta so pesmi znale na pamet, saj »nas je France zavzeto brusil. Kar uživale smo ob lepem, polnem zvenu zbora,« se še spominja Ložarjeva.

Ženski APZ je bil tudi na zunaj precej podoben svojemu moškemu predhodniku. Presenetil je v oblačilih, ukrojenih po slovenskih narodnih motivih. Leta 1939 pa je Marolt dosegel še posebno priznanje, saj je ‘njegov’ institut pod svoje okrilje vzela Dravska banovina.

Tik pred drugo svetovno vojno je začela delovati tudi ženska postava APZ-ja. Foto: arhiv NUK

Tik pred drugo svetovno vojno je začela delovati tudi ženska postava APZ-ja.
Foto: arhiv NUK

 

Prelomno leto

Seznam Maroltovih prizadevanj bi bil gotovo še daljši, če leta 1941 ne bi nastopila druga svetovna vojna. Ta je na mah prekinila njegovo plodno delo. Kljub vsesplošni zmedi pa je pevcem in zborovodji uspelo pripraviti še poslovilni koncert ob koncu leta.

Za zaključek te prireditve, ki je potekala 12. decembra 1941 v ljubljanski Unionski dvorani, je France Marolt pripravil tudi domoljubno pesem Lipa zelenela je, za katero je besedilo napisal Miroslav Vilhar, melodijo pa zložil Davorin Jenko. Prvič so jo zapeli Slovenci na Dunaju že v šestdesetih letih devetnajstega stoletja. Zadnja kitica poje: »Spavaj, spavaj ljubica, / večno ne boš spala. / Nova pomlad zelena, / novi cvet bo gnala. / Zopet bodo ptičice, / ptičice vesele, / pesmi nam prepevale, / pesmi žvrgolele.«

Povsem običajno besedilo torej. Vendar pa so te besede tisti čas pomenile veliko več. Predstavljale so hrepenenje Slovencev po svobodi. Marolt je to ponazoril z izredno dinamiko na koncu pesmi. Lev Svetek, eden od takratnih pevcev APZ-ja, se spominja: »Po vsaki pesmi je v dvorani zadonel naravnost poblaznel aplavz, ki je ob zadnji pretresljivi Lipi prerasel v pravi orkan navdušenja. Zbor je stopnjeval napetost od kitice do kitice, dokler ni maestozno zazvenela zadnja: Spavaj spavaj ljubica. Končali smo s fortissimom, da so se tresle stene, in takrat je bilo tudi zadnjemu poslušalcu jasno, da ne gre več samo za kulturno prireditev, ampak za uporno politično demonstracijo ponosnega, neuklonljivega naroda.«

Prav ta odziv občinstva pa je Maroltu prinesel zaton njegovega Akademskega pevskega zbora. Pričujoči italijanski policijski vohljač je namreč takoj zapustil Unionsko dvorano in hitel pevce ovadit na pristojnem mestu. Visoki komisar ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli pa je že naslednji dan »s takojšnjo veljavnostjo dekreta« odredil razpustitev društva.

Prijazni APZ-jevski spomini

France Marolt, vzgojen v starem avstro-ogrskem sistemu, je bil sila natančen pri svojem vodenju zbora. Pevci so morali redno hoditi na vaje in se udeleževati nastopov. Ker pa jim je bilo to kot bodočim izobražencem povsem razumljivo in ker so imeli do takega dela tudi sami izredno odgovoren odnos, pri tem ni bilo težav.

Eden od njegovih pevcev tako kar poetično opisuje svoja doživetja v okviru Maroltovega APZ-ja: »Pozna noč. Ljudje so že davno odšli iz bioskopov in gledališč, ulice so temačne in prazne, prvi veseljaki, ki so preživeli večer v gostilniških lokalih, kolovratijo med hišami. Včasih lije kot iz škafa, drugič sneži; zdaj zgrabi človeka, ki stopi ob tej uri iz hiše vročina, zdaj ostri zimski mraz. Kazalca na uri se pomikata proti polnoči. Na univerzi se tiho odpro vrata; temne sence se motajo izpod balkona, urno se spuste čez Kongresni trg in izgube. Redki ljudje, ko so preživeli večer ob kupici vina v veseli družbi – in stražnik, ki prestopa pred Matico – so priče tej tajinstveni paradi senc ob uri duhov. Večer za večerom ob isti pozni uri isti prizor. Če vprašaš človeka, ki naglo prihaja od univerze proti Zvezdi, kaj je bilo v tej pozni uri v poslopju naše almae matris, bo odvrnil: “Vaja Akademskega pevskega zbora.«

“Ob klej ste pa pričeli?”

“Ob osmih.”

Ob osmih. Zdaj pa gre na polnoč. Ljudje, ki so bili ves dan zakopani v skripta in knjige, ljudje, ki so ves dan garali v službi, večera ne posvete zabavi in razvedrilu, ampak nesebično žrtvujejo kulturnemu delu. Noč za nočjo pičlih šest do sedem ur spanja, delavnik traja sedemnajst, osemnajst ur. Pevska šola, podrobne vaje, skupne vaje, vedno globje pronicanje in poglabljanje v umetnino, ki je ‘v delu’. Po mesecih trdega dela koncert. Dvorana zasedena do zadnjega kotička. Poslušalci dobe na pladnju rezultat dela, pa ne vedo, kako je bilo trdo, skrbno in požrtvovalno …«

Tak je bil torej način Maroltovega dela. Posvetil se je vsakemu pevcu posebej. Ob vstopu v zbor je vsakega pregledal zdravnik, nekatere tudi specialist. Sledila je štirinajstdnevna preizkušnja glasovnih sposobnosti, nato pa je prišel na vrsto pravi ‘trening’.

Neki drug pevec, Janez Gregorin, se spominja prav tega: »Prvi večer po dveh tednih preskušenj. Na mizi leži pevski “bruc”, slečen do pasu. Obravnavajo ga kakor dojenčka, uče ga dihati, ekonomično ravnati s sapo, opozarjajo ga na funkcijske napake, ki jih je bil s površnim dihanjem, govorjenjem zagrešil, uče ga boljšega, pravilnega. V nekaj večerih pride na vrsto vsa “brucovska” družina. “Bruci” imajo v tednu svoje dni: dihalne vaje, teoretične vaje po pevski vadnici, naloge, pouk o petju – prva pevska šola, enoletna priprava za vstop v zbor. Kdor nima v sebi volje za resno delo, ne strpi dolgo, drugi se pa pridno in vztrajno vežbajo ter čakajo dneva, ki jih bo končno uvrstil med izšolane pevce …«

Tako izurjene pevce, čeprav je šlo seveda le za ljubiteljski pevski zbor, je torej France Marolt hotel imeti v svojem zboru. In le s takimi je potem lahko dosegal svoje zavidljive uspehe.

France Marolt se je znal razživeti med izvedbo svojega APZ-ja. Foto: arhiv NUK

France Marolt se je znal razživeti med izvedbo svojega APZ-ja.
Foto: arhiv NUK

 

Hvaležno zborovsko občinstvo

Svojevrstno natančen pa je bil Marolt tudi do občinstva. Znanec Bogomir Magajna se spominja: »Čeprav so ljudje vedeli, da bo zbor koncert ponovil, je bila dvorana vedno nabito polna točno ob osmih. Potem je dal Marolt do odmora vrata zapreti. Zamudnikov ni trpel niti tukaj, niti drugod. Zavedal se je veličine slovenske pesmi, vse njene neizmerne lepote, zato je vedel, da je treba to veličino in lepoto spoštovati z najvišjo mislijo, z najčistejšim srcem. To pa je mogoče doseči le s popolno pripravljenostjo, s popolno tišino. Ko je stopil na oder pred zbor, ni dvignil rok, dokler je bilo slišati iz dvorane najmanjši ropot, najmanjši šum. Na licu mu je bilo brati, kako ga je najmanjši nemir navdal naravnost s telesno bolečino. Sklonil je glavo in čakal trenutek, dva. Komaj viden, boleč smehljaj mu je zaigral na ustnicah, ko so se mu za hip oči uprle v pevce, ki so dobro doumeli, kaj se ta hip v njihovem dirigentu dogaja. Vedeli so pa tudi, da se je v teh nekaj hipih njegova velika duševnost, njegova umetniška sila razgrnila čez vso dvorano, ki jo je njegov hipnotični fluid hipoma vso prepojil. Nastala je tišina, da si zaslišal utrip lastnega srca …

Dvorana in zbor sta postala eno, mnogoštevilni zbor pa se je hipoma spremenil v kvartet, popolnoma spojen s svojim pevovodjem. To lahko doseže le velik umetnik. Nobenemu pevcu ni bilo za to, da bi izstopal, nihče ni upiral oči po dvorani, da bi z njimi srečal prijateljsko bitje; to bi motilo njegov notranji ustroj z mojstrom.«

Še vedno zagret

Žal pa je za tem Maroltovim delom pri APZ-ju kmalu ostal le še prijeten spomin. Ko se je končala druga svetovna vojna, je namreč moral najti novo polje svojega delovanja. Kaj pa je hotel drugega: nekdanji APZ pod njegovim vodstvom ni bil več obnovljen, saj so dogodki zadnjih štirih let nekdanje člane raznesli na razne konce sveta. Začeti na novo s povsem drugo generacijo bi zahtevalo leta in leta izdatnega truda.

Kljub temu pa se je študentovsko petje na univerzi še ohranilo. Z novimi pevci in dirigenti, primernimi njihovi starosti. Leta 1946 je tako nastal nov pevski zbor, tokrat v mešani postavi, ki pa si je temelje vseeno zastavil na stari Maroltovi tradiciji.

Zdajšnji Akademski pevski zbor Tone Tomšič se lahko pohvali z gostovanji doma in po svetu. Stanje leta 2006. Foto: arhiv NUK

Zdajšnji Akademski pevski zbor Tone Tomšič se lahko pohvali z gostovanji doma in po svetu. Stanje leta 2006.
Foto: arhiv NUK

 

Gostovanja APZ-ja v Evropi in ZDA do leta 2006. Foto: arhiv NUK

Gostovanja APZ-ja v Evropi in ZDA do leta 2006.
Foto: arhiv NUK

 

 

 

__________________

* Članek je odlomek izvirnega prispevka avtorja Andreja Mraka, ki je v celoti objavljen na spletni strani RTV Slovenija MMC, www.rtvslo.si, pod naslovom: Tončka in France Marolt, najbolj znan slovenski folkloristični par (1. del in 2. del).

©RTV Slovenija, www.rtvslo.si