Nagrada je žaromet, ki osvetljuje tisto, česar nismo še videli ali kar smo morda prezrli, ker se nam je zdelo samoumevno. Hilarij Lavrenčič je že štirideset let dirigent, docent, skladatelj, motivator slovenskih zborovskih navdušencev v Italiji. Kar na papirju izgleda preprosto poklic ali, v amaterskem smislu, poslanstvo, je dejansko veliko več.
Hilarij Lavrenčič je kot dirigent z dosežki svojega zbora Hrast v manjšinskem okolju postal zgled ambicioznejšega pojmovanja zborovske dejavnosti. Kot docent je k zborovskemu udejstvovanju privabil veliko danes uveljavljenih dirigentov in skladateljev mlajše generacije. Kot skladatelj je s pozornostjo do ljudskega izročila pripomogel k ohranitvi lokalne tradicije v novi in uporabnejši preobleki zborovskih priredb. Kot motivator je pevcem ponudil širša obzorja s sodelovanjem pri mnogih, odmevnejših koncertnih dogodkih in operetnih uprizoritvah.
Za vse to mu je žirija nagrade Pavleta Merkuja podelila letošnje priznanje za dosežke na zborovskem področju. Pobudnika nagrade sta Svet slovenskih organizacij in Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu v sklopu projekta Cantate, ki je nastal leta 2019 ob dnevu Evrope. Dvodelni projekt sestavljata vsakoletna koncertna pobuda z mednarodnim predznakom in bienalna nagrada za dejavne protagoniste zborovske scene slovenske skupnosti v Italiji, ki so s svojim talentom in delom prekoračili lokalne meje (tako kot umetnik, po katerem je dobila ime).
Prvi dobitnik nagrade Pavleta Merkuja je bil leta 2019 skladatelj Patrick Quaggiato. Organizatorji so ga tokrat povabili, da je postal član žirije, ki so jo sestavljali Stojan Kuret, Damijana Čevdek Jug, kot predstavnika SSO in ZCPZ pa Maja Lapornik in Tomaž Simčič.
Predlagatelji so na letošnji razpis prijavili tri kandidate, ki so vsak na svoj način izstopajoči protagonisti deželne, državne in mednarodne zborovske scene. Med seboj zelo različne zasluge na področju krepitve, obogatitve in širitve zborovske kulture so postavile člane žirije pred zahtevno izbiro, na koncu pa se je tehtnica z večino glasov nagnila na stran glasbenika, ki je v zadnjih desetletjih odločno sooblikoval, usmeril in pripomogel k razvoju slovenskega zborovstva v deželi Furlaniji – Julijski krajini. Prepričalo je njegovo povezovanje poklicnega in ljubiteljskega področja, na primer z vključitvijo zborov v večje, glasbeno-gledališke projekte, kot tudi dejstvo, da se je s svojim zborom uveljavil na pomembnih mednarodnih tekmovanjih, nenazadnje, ker je kot avtor zborovske glasbe prodrl v širše slovenske kroge, saj njegove skladbe izvajajo tako vrhunske slovenske zasedbe kot tudi zbori z vsega sveta.
Lavrenčič se je profesionalno uveljavil kot korepetitor v Opernem gledališču Giuseppe Verdi v Trstu, kjer je sodeloval s svetovno znanimi dirigenti. Leta 1985 je od očeta prevzel vodenje mešanega pevskega zbora Hast iz Doberdoba, ki ga vodi še danes in s katerim je prejel vrsto nagrad ter priznanj na prestižnih zborovskih tekmovanjih: Naša pesem, Città di Vittorio Veneto, Polifonico v Arezzu, Negotin. Bil je dirigent in vodilni ustvarjalec pri izvedbi operet in kantat, za katere je pripravil tudi orkestracije. Izdal je veliko posameznih skladb in zbirko priredb. Kot zborovodja je utrl nove poti na področju dojemanja zborovske glasbe ter je s svojim delom postal zgled mlajšim glasbenikom in dirigentom.
Na podelitvi, v idiličnem okolju vile Attems Cernozza di Postcastro v Ločniku, je nagrajenec v sproščenem in občutenem govoru prehodil obdobja dolgoletnega sodelovanja z ljubiteljskimi zbori. Govoril je o tistih nevidnih, a bistvenih razlogih, zaradi katerih se izplača vlagati toliko truda v prostovoljno dejavnost, kljub temu da je usklajevanje s poklicnim in družinskim življenjem včasih zelo zahtevno. Zahvalil se je vsem, ki so posredno ali neposredno del te vsakdanje pustolovščine, in se spomnil prijateljskega odnosa z Merkujem, njune skupne ljubezni do druženja, narave in ljudskega izročila. O ljudski glasbi oziroma skladbah, ki jih najraje prireja, je Lavrenčič poudaril, da je pevska tradicija del teritorija, saj je povsem podobna okolju, v katerem je nastala, in je zaradi tega ena najdragocenejših dediščin, ki zaznamujejo človeka in njegov odnos do lastnih korenin, kar je v manjšinskem okolju toliko bolj občuteno.
Glasbeno kuliso podelitve sta oblikovala vokalna skupina Mittelvox, ki jo vodi Mateja Černic, in trio Violoncelli itineranti Andrejke Možina. Obe sta se s programom navezali na priložnost: z izvedbo Lavrenčičeve priredbe pesmi Kje so tiste stezice in pesmi Sonce ljubo, ki je postala snov znane Merkujeve zborovske priredbe.
