Izven okvirja

Čudovito grajsko dvorišče Posavskega muzeja Brežice je na drugi oktobrski dan gostilo 28. letni koncert Mešanega pevskega zbora Viva iz Brežic, ki je tokrat postregel s tremi novitetami mladih skladateljev. Njihova dela so posegla v starodavna božanstva, ko je še vladala pramati Luna, ko sta se za dobro in zlo borila Morana in Belbog in ko je veselje ljudem prinesla Vesna, lepa boginja pomladi. Sodobne zborovske skladbe so svojo nadgradnjo dobile v folklornem izročilu in izkupiček je neponovljiv in edinstven preplet petja in plesa, ki ga je samo z besedami težko opisati. To je treba videti, slišati, doživeti. Dogodek, ki kliče po »še« in se bo ponovil prav kmalu.

Za v okvir

Pisalo se je leto 2019. Po eni strani ne tako dolgo nazaj, po drugi pa se je vmes zgodilo toliko stvari, da se zdi že davno. Morda zato, ker je bilo takrat v dvorani prek 200 ljudi tesno drug ob drugem, brez P(oljubov), C(artanja) in T(olažbe), ker se je vse zdelo tako preprosto. Folklorna skupina KUD Oton Župančič Artiče, redna udeleženka državnih srečanj, je pripravljala svoj letni koncert in je povabila MePZ Viva Brežice k sodelovanju. Ker je imel zbor ravno takrat pripravljen odličen ljudski program (pa tudi oblačila, primerna temu nastopu), je bil odgovor že vnaprej znan. Koncert so naslovili Za v okvir in res so se na koncu vsi nastopajoči na odru stlačili v ogromen lesen okvir – v spomin in morda opomin, da ne bi ostalo zgolj pri tem, ampak bi kdaj v prihodnosti sodelovanje ponovili. Najbrž so folklorniki že takrat menili, da se spodobi, da se povabilo vrne.

Piše se leto 2020

Pa se je potem zgodilo leto 2020, ki je teklo v povsem drugi smeri, kot je bilo predvideno. Vaje so bile, pa jih ni bilo, pa so bile prek videokonferenčnega prenosa, ko je zborovodkinja Simona pela v računalnik in igrala z vso vnemo in strastjo, pevke in pevci pa so vmes malo peli, malo pa počeli še kaj drugega … Ampak prišel je čas, ko je bilo treba poplačati dolgove. Predvsem Simoni, folklornike so še malo odložili. Začele so se vaje v manjših skupinah po največ deset, kar je seveda še huje, ker se človek ne more na nikogar »šlepati«. Viva je zmogla tudi to in je uspešno pripravila svoj letni koncert, ki pa ga jeseni ni mogla zaradi že vsem znanih razlogov izvesti (jim je pa potem uspelo junija 2021). Vendar pa v tem času niso zaspali, ampak so tuhtali naprej.

Januar 2021

Januar je že od nekdaj za Vivo najbolj ustvarjalen mesec. Takrat se prijavljajo na razpis in treba je prepričati komisijo, da njihov projekt ni običajen, da je inovativen in sega čez polje vsakodnevnega ustvarjanja. Odločili so se, da v goste povabijo Artičane in jim tako vrnejo gostovanje. Ampak tokrat ne bodo sodelovali znotraj okvirja, temveč bodo stopili izven njega. Folklorniki so bili takoj za. Viva je k sami pripravi programa povabila tri mlade skladatelje, ki šele stopajo po poti velikih skladateljev, a so že na samem začetku stopili v velike čevlje – Klaro Mlakar, Mateja Kastelica in Krištofa Strnada (ki je mimogrede tudi nepogrešljiv Vivin tenor) –, za plesni del pa odlično koreografinjo Anjo Cizel, in vsi so na sodelovanje tudi pristali.

Pomlad 2021

Če je koronavirus prinesel veliko nepredvidljivega in novega (da ne rečemo ravno slabega), pa je prinesel tudi neko novo stvarnost, ki se je do takrat zdela neosebna, to je sestanke na daljavo. Ti privarčujejo na času, ni treba iskati skupnega prostora (posledično ni treba pospravljati stanovanja, če se srečanje odvija ravno pri tebi, še za prigrizke ni treba poskrbeti …), lahko skriješ svoja čustva za temnim ekranom, če ti kaj ni prav … Tako so se mladi skladatelji in koreografinja ob vzpodbudi zborovodkinje Simone Rožman Strnad začeli srečevati in premlevati različne scenarije, ki bi zadovoljili tako zborovski del kot folklornega, ki morata vendarle ostati v mejah obeh umetnosti. Počasi se je izkristalizirala zamisel o starodavnih božanstvih, ki so jim naši predniki verjeli in vanje polagali svoje upe, tožbe in v njih iskali tolažbo. Vsak med njimi je začel najprej z globokim raziskovanjem in šele nato skladanjem, vmes so se srečevali na daleč in blizu (tudi pri Strnadovih doma, kar je bil poseben užitek predvsem za Simono, ki se kar ni mogla načuditi ustvarjalnosti, razgledanosti, širini teh mladih ljudi), izmenjevali spoznanja, se po(do)govarjali, do kod so že segle meje njihove ustvarjalnosti, in na koncu ustvarili presežek, ki je iz imaginarnega postajal vse bolj realen. Ko so zapisane note zaživele na listu papirja in ko je koreografija dobila svojo podobo, je nastopil čas, da se vse skupaj prelevi v glasove in plesne korake. Nastopil je čas za Vivo in artiške folklornike.

September 2021

Viva začne na intenzivnih vajah v Pacugu spoznavati notni material in sestavljati košček za koščkom v čudovito harmonijo. Presenečenjem ni konca, prav tako ne navdušenju. Na drugem koncu Slovenije začenjajo folklorniki s prvimi plesnimi koraki – tudi zanje je to nekaj novega, a vendar zanimivega in všečnega. Vaja na vajo, veliko prilagajanj in sodelovanja in posamezni koščki se začnejo družiti v še nikoli videno in nikoli slišano celoto, ki kaj hitro preseže začetno zamisel o skupnem sodelovanju.

Še zadnje priprave pred premiero in spoznanje, da je projekt odlično zasnovan, dasta vsem nastopajočim energijo, da se izkažejo v najboljši luči.

Vmes se sicer pojavijo povsem organizacijske dileme – ali koncert izpeljati v dvorani ali na dvorišču, koliko stopinj bo v zavetju luninega počasnega ugašanja, kakšna bo akustika pod novim šotorom, kako bo z ozvočenjem, koliko bo topot plesnih korakov preglasil zbor … Veliko vprašanj, malo odgovorov. A v Vivi so tovrstnih dilem vajeni, predvsem pa jih odlikuje pogum, podkrepljen na eni strani z mladostniško zaletavostjo in na drugi z zrelo umirjenostjo. Odločitev pade – škoda bi bilo tak dogodek omejiti s štirimi stenami, ko pa je grajsko dvorišče tako veličastno.

2. oktober 2021

Kmalu po šesti uri zvečer se začnejo zbirati prvi obiskovalci, ki do samega začetka napolnijo grajsko dvorišče. Večer se v soju žarometov mistično začne in obiskovalcem pričara vsaj delček starodavnega božanstva, kakor so ga doživljali naši predniki. Pred njimi se v treh skladbah, ki jih spremljajo plesni koraki v črno in belo oblečenih folklornikov, ki simbolizirajo boj med dobrim in zlim, svetlobo in temo, nebeškim in tuzemskim, in ob spremljavi na jezičnem bobnu, metalofonu in šamanskem bobnu, odvrtijo tri zgodbe:

Najprej spoznamo pramater Luno – mater dvojčkov – Svetlega in Temnega meseca – dveh polov, ki sta si neprestano v laseh, ki na nebu neprestano drvita iz svetlobe v temo in obratno. Kot sta si nasprotna Svetli in Temni mesec, sta si v drugi skladbi nasprotna tudi temačna in s smrtjo zaznamovana Morana na eni strani in na drugi strani svetel Belbog. A človeštvo je potrebovalo oba, zato so iskali med njima pravo ravnovesje – ko je bila suša, so potrebovali Morano, da prinese vodo in hlad, ko je bilo mokro in temno, so potrebovali svetlobo. Nasploh se je človek od nekdaj obračal k svojemu božanstvu in med številnimi prošnjami je bila prošnja za dobro letino ena tistih, s katero so zasuli dobro boginjo Vesno, ki v tretji skladbi svojo podobo dobi v ženskih glasovih, moški glasovi pa predstavljajo njeno diametralno nasprotje – tuzemskost. Zaradi dobrote vseh se oba svetova združita in Vesna se prikaže ljudem, nato pa ob njenem čaščenju počasi izgine v nam neviden svet – med zvezde in luno in krog se tako sklene.

Obiskovalci so bili presenečeni in navdušeni, deloma tudi v dvomih, kajti težko je bilo izraziti, katera čustva vse so se ob poslušanju in gledanju v njih izmenjevala, a vendar so vsi delili isto mnenje – bilo je veličastno.

Za konec, ki to ni

Velika škoda bi bila, če bi projekt, ki je povsem prerasel prvotna pričakovanja, doživel samo svojo premiero, potem pa ugasnil kot luna na nebu. Ampak slednja se vsakič znova prikaže in tako bodo tudi nastopajoči znova doživeli svoj utrinek na odru.

Vendarle gre za celoto, ki je stopila izven okvirjev svojega ustvarjanja, kar pa je nenazadnje za v okvir.