Letos mineva 115 let od rojstva goriške pesnice Ljubke Šorli. Spomin nanjo je prav na njen rojstni dan, 19. februarja 2025, v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici na poseben način obudilo več kot 200 mladih pevcev s koncertom Pevski odmev Ljubkine poti. Pri zborovskem projektu z enajstimi novimi zborovskimi uglasbitvami njenih pesmi za otroke in mladino je sodelovalo več otroških in mladinskih pevskih zborov iz Slovenije in Italije. Umetniški del je bil zaupan dvema priznanima in uveljavljenima goriškima ustvarjalcema, Davidu Bandlju, ki je pesmi izbral, ter skladatelju Patricku Quaggiatu, ki jih je uglasbil.
Ambiciozni zborovski projekt, pri katerem je nastalo enajst novih zborovskih uglasbitev Ljubkinih pesmi za otroke in mladino, sta organizirala Kulturni center Lojze Bratuž in Forum slovanskih kultur, ki skrbi za ohranjanje slovanske literarne dediščine. Pot pisateljic je eden izmed programov, s katerim oživlja ustvarjalnost pisateljic na prelomu 19. v 20. stoletje ter v središče postavlja literaturo in življenjske zgodbe žensk, ki so zaznamovale boj za človekove in ženske pravice.
Pomembnost dogodka, ki osvetljuje bogato kulturno dediščino slovenske pesnice in njenih sodobnic na Goriškem, so prepoznali tudi pri Interregu SPF Italija – Slovenija »Ljubkina pot« in ga podprli, koncert pa se je odvijal v sklopu programa malih projektov Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica.
Dr. Andreja Rihter s Foruma slovanskih kultur je na koncertu uvodoma dejala: »S projektom želimo spodbuditi zavest o pripadnosti okolju, ki mu zgodovina ni prizanašala. Naš cilj je od vsega začetka okrepiti sodelovanje na ravni dveh držav, mnogih generacij ter življenje in književnost pisateljic približati mladim. In težko bi našli lepši način, kot da poezijo Ljubke Šorli, ki je z ljubeznijo opravljala poklic učiteljice in pisala tudi za otroke, ubrano prepevajo otroci in mladi z obeh strani državne meje prav na njen rojstni dan.«
Dogodek je pritegnil veliko pozornosti, ne samo medijske. Dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž je bila zasedena do zadnjega sedeža, udeležili so se ga tudi predstavniki lokalne in državne politike.
Kulturni center Lojze Bratuž, zadolžen za pripravo programa koncerta, je umetniški del zaupal dvema priznanima in uveljavljenima goriškima ustvarjalcema: profesorju slovenščine, pesniku in zborovodji Davidu Bandlju, ki je izbral pesmi, ter skladatelju Patricku Quaggiatu, ki je pripravil nove uglasbitve teh pesmi. Opus Ljubke Šorli je najštevilčnejši prav na otroškem in mladinskem področju, zato, po besedah Davida Bandlja, izbor le enajstih ni bil enostaven. Za otroške zbore je zbral šest pesmi, ki govorijo o letnih časih, za mladinske pa pet, ki poudarjajo zavest o narodu, kulturi in človeškosti: »Izbiral sem jih najprej kot nekdo, ki je uspel Ljubko Šorli spoznati osebno. Iskal sem dve veliki vezni niti; za otroški zbor sem zbral pesmi, ki pripovedujejo o ritmu menjavanja letnih časov, čemur se človek prilagaja, o naravi, ki spreminja svojo zunanjo in notranjo obleko. Za mladinski zbor sem zbral pesmi, ki govorijo o naši identiteti, zgodovini in velikih možeh, o Srečku Kosovelu, Francetu Prešernu, mladini, vrednotah, Bazovici in njenih junakih. Še danes so njene pesmi aktualne. Otroci, fantje in dekleta, ki so jih peli, so gotovo začutili njihovo sporočilo.«
Skladatelj Patrick Quaggiato se z besedili Ljubke Šorli ni srečal prvič. Za glasilo Pastirček je uglasbil mnogo njenih pesmi in pred leti je bil na njena besedila še posebej navezan: »Zdaj poskušam tudi z drugimi avtorji, vendar, ko ne najdem nobenega primernega, ki bi me nagovoril, poiščem v njeni zbirki in vedno najdem nekaj, kar mi ustreza. Njene pesmi za otroke so pristne, sveže, aktualne. Kar se mi zdi res pomembno, je da imajo moralo. Če otroci spoznajo to poezijo preko branja ali petja, se naučijo nekaj te morale. To se mi zdi bistvenega pomena.« David Bandelj je pri poeziji Ljubke Šorli izpostavil njeno melodičnost, kot razlog za številne uglasbitve njenih del: »Je klasik slovenske književnosti v našem prostoru. Njena poezija je melodična. Mislim, da je po številu uglasbenih pesmi na samem vrhu, in to je tudi zgovoren pokazatelj tega.«
Pri izvedbi koncerta je sodelovalo več otroških in mladinskih pevskih zborov iz Slovenije in Italije iz različnih osnovnih in glasbenih šol. Zbore je spremljal ansambel, ki so ga sestavljali poklicni glasbeniki. V dvorani je bilo slavnostno vzdušje ter (velika) pričakovanja številnih staršev in sorodnikov nastopajočih otrok. V prvem delu je nastopil združen otroški pevski zbor, ki ga je sestavljalo pet zborov, in sicer OPZ OŠ Franceta Bevka Tolmin, OPZ Višaji OŠ Danila Lokarja Ajdovščina, OPZ OŠ Ljubka Šorli Romjan, OPZ Emil Komel Gorica, OPZ OŠ Šempas. Vsako pesem je vodila ena od zborovodkinj teh zborov: Damijana Čevdek (OPZ Emil Komel), Petra Habjanič Gregorc (Ajdovščina), Barbara Kovačič (Tolmin), Lucia Lavrenčič (Romjan) in Mojca Maver Podbersič (Šempas). Otroci so zapeli Vesna pridi, Pomladna pesem otrok, Jesenski čas, Jesen in vrabci, V zimski dan in Zimi v slovo.
V drugem delu je zapel mladinski pevski zbor, ki so ga sestavljali MPZ OŠ Dušana Muniha Most na Soči, MPZ OŠ Franceta Bevka Tolmin, MPZ Emil Komel – SCGV Emil Komel Gorica. Zbore so pripravile Erika Bizjak (Most na Soči), Barbara Kovačič (Tolmin) in Mateja Černic (Emil Komel), ki je združen mladinski zbor tudi vodila. Pesmi so na željo dirigentke odpeli brez vmesnih aplavzov, da smo poslušalci lahko celoten niz, ki so ga sestavljale V gorskem svetu, Bazoviška zgodba, Otroci pesniku Prešernu, Mladini in Srečku Kosovelu,začutili nepretrgoma v vsej svoji dopolnjujoči se raznolikosti in zvočnem bogastvu. Oba združena zbora so spremljali priznani goriški glasbeniki iz obeh držav: violinist Elia Vigolo, violončelist Alessandro Sluga, harfistka Tatiana Donis ter tolkalci Alessandro Mauri, Pierluigi Corvaglia in Giorgio Fritsch, pri klavirju pa Ingrid Mačus.
Ko so pevci stopili na oder, je v dvorani zavladala zbranost. Iskriva Ljubkina besedila z nagajivimi in prisrčnimi sporočili ali pa z razmišljujočimi, resnimi in poglobljenimi mislimi so se razlegala med poslušalci v dobrih zborovskih uglasbitvah in interpretacijah. Navdušila je zanimiva glasba – tako vokalna kot tudi instrumentalna. Skladatelj je premišljeno izbiral verze ali besedne fraze, ki se jih je odločil zvočno izpostaviti in iz njih gradil skladbo. Domiselnih zvočnih rešitev je bilo veliko, skladbe so melodične, ampak ritmični element je zasedal tudi pomembno vlogo, zato so zvenele sodobno.
Odlična je bila instrumentalna spremljava. Vsaka pesem je pripovedovala svojo glasbeno zgodbo, med sabo so si bile kontrastne, pa vendarle povezane s prepoznavno, a samosvojo skladateljsko govorico Patricka Quaggiata, ki je po besedah Davida Bandlja »izmuzljiv kakršnikoli skladateljski definiciji, kar se je pokazalo tudi tokrat. Mislim, da je najbolj zanimivo, da nekatere nocojšnje Ljubkine pesmi niso prvič uglasbene, uglasbili so jih že drugi skladatelji. Patrick pa je znal dodati še svoj poseben podpis. Uporaba tolkal je na primer nekaj popolnoma novega v jeziku Ljubke Šorli. Kot vedno je naredil izjemno delo, ki bo ostalo zapisano z velikimi črkami. Patrick je Ljubkine pesmi že dodobra spoznal in po izračunih je prav on uglasbil največ njenih besedil.«
Poleg domiselnega zborovskega parta, je bila izvirna tudi instrumentalna spremljava, ki ni bila suhoparna, ampak dodelana v enaki meri, kot je bil zastavljen zborovski part. Skladatelj je izbral klavir, harfo, violino, violončelo in tolkala. Misel na orkester je opustil. »Cel orkester bi lahko prekrival glas mladih pevcev. Glasbila sem izbral sam glede na to, kaj sem želel z glasbo doseči, za ekspresivne dele sem imel na voljo godala, za bolj ritmične sem uporabil tolkala ali klavir. Spremljavo sem prilagajal vsebini poezije.«
Patrick Quaggiato je zaključil tudi študij tolkal, in tako so se tolkala zdela logična izbira. »Zdi se mi, da tolkala prinesejo svežino predvsem v otroški literaturi in da so povsem umestna. Tolkala poznam zelo dobro, saj sem jih študiral več let. Mladi so generacija ritma, tolkala se lepo spojijo s pevci in dajo ritem. Seveda niso vse skladbe ritmične. Skladb je bilo enajst, ustvariti sem moral tudi raznolikost, ampak če je le tekst dovolil, sem poskušal iz njega izvleči nekaj ritmike. To je lahko do neke mere novost v takih pesmih iz obdobja, iz katerega je izvirala Ljubka Šorli. Zdelo se mi, da je v redu, da to izkoristim.«
Na koncertu je vse »lepo funkcioniralo«, povedano z besedami skladatelja, s katerimi je zadovoljen pokomentiral dogodek. Zbori so bili dobro pripravljeni, zahvaljujoč prizadevnemu in neumornemu delu zborovodkinj, ki se je odražalo v angažiranem petju. Vendar pa so otroci in mladina tudi uživali na odru, čutiti je bilo lahkotnost, s katero so peli skladbe, in tudi to, da so na odru uživali. Mladi so pokazali že kompleksnejše razumevanje interpretacije. Z veliko resnostjo in občuteno so zapeli sporočilno globoke Ljubkine verze in bili ves čas zelo muzikalni. Glasbeniki pa so svojo vlogo odigrali profesionalno, altruistično sledili pevcem, ko je bilo treba stopiti v drugi plan, spet drugič, ko je to dovoljevala partitura, prevzeli glavno vlogo.
Če so bila pred začetkom koncerta pričakovanja poslušalcev velika, so otroci in mladina, pa vsi sodelujoči umetniki in glasbeniki, ta pričakovanja celo presegli. Nastopajoči, organizatorji in poslušalci so enako čutili, da ja bil ta koncert pomemben kulturni dogodek in da se je zgodilo zgledno (čezmejno) sodelovanje.
