»Meni se zdi, da prihaja pomlad«

Glasba za Ravensbrück – projekt na pobudo nemškega naročnika izpeljale mlade slovenske ustvarjalke in poustvarjalke

 

»November 1938, Nemčija, 90 km severno od Berlina, koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Vodja Heinrich Himmler. Vse je pripravljeno. Alles ist bereit …« Tako se začenja pretresljiva izpoved mlade slovenske skladateljice Melani Popit, ki je svoje delo napisala na pobudo Vokalne skupine Gallina.

»Skladbo sem si zamislila za pet ženskih glasov in harmoniko, v začetku pa sem srhljive številke in pričevanja preživelih položila v usta recitatorja. Želela sem, da skladba skozi pet različnih karakterjev v ženskih glasovih prikliče občutek vojnih grozot tistega časa, od katerih se v srednjem in zadnjem delu nato poslavljamo skozi dihanje in plavajoče akorde.«

Tako pripoveduje Melani Popit o svojem delu Das Ende (Konec), ki je postalo uvodna točka projekta Glasba za Ravensbrück. Krstna predstavitev tega vokalno-instrumentalnega projekta je bila 23. septembra lani v nekdanji tekstilni tovarni ženskega koncentracijskega taborišča Ravensbrück.

»Tam so še vedno iste stavbe,« se dogodka spominja umetniška vodja VS Gallina, Ana Erčulj, »zidovi tovarne so prežeti s trpljenjem, ta prostor je s svojo goloto, praznostjo in brutalnostjo betonskih zidov seveda vplival na našo izvedbo, svoje je dodalo še deževno, mrzlo vreme … Najbolj so me pretresla drevesa, ki so bila vseh tistih šest let neme priče dogajanju, zdelo se mi je, da nam govorijo, šepetajo vse tiste tragične zgodbe. Ne moreš se izolirati od tega okolja, ko si enkrat tam.«

 

 

 

Ženski glasovi – spomini pričevalk

Koncentracijsko taborišče Ravensbrück so zgradili proti koncu leta 1938 kot taborišče za nemške prestopnice, obenem pa je postalo center za urjenje esesovskih paznic. Že nekaj mesecev pozneje so se tem pridružile najprej Poljakinje in Čehinje, za njimi postopoma Francozinje, Danke, Norvežanke, Belgijke, jetnice iz dvajsetih držav, seveda tudi Židinje in Romke …, od septembra 1941 dalje tudi Slovenke, 2230 Slovenk. Taborišče je naglo raslo, postavljali so nove in nove barake in delovne obrate, predvsem tekstilne in oboroževalne, širilo se je tudi izven Ravensbrücka. V šestih letih je šlo skozi to taborišče 132.000 žensk. Koliko se jih je vrnilo na svoje domove? Podatki o tem se zelo razlikujejo, gibljejo se med 11 in 40 %. Kaj pa ostale? »Umirale so zaradi lakote, bolezni in izčrpanosti. Umirale so v plinskih celicah. Umirale so kot poskusni zajčki medicinskih eksperimentov. Odvzeli so jim otroke. Pred očmi so jim ubijali novorojenčke …,« izvemo iz skladbe Melani Popit. 1. maja 1945 je taborišče prevzela sovjetska vojska. »1945 – vojne je konec, das Ende des Krieges.«

Mnogim jetnicam je glasba predstavljala sredstvo preživetja, skrivoma so prepevale svoje, domače, ljudske in partizanske pesmi, ki so jim krajšale čas in jih spominjale na dom, na njihove drage in jim vlivale upanje. Glasbena terapevtka in raziskovalka Gabriele Knapp je svoje raziskave in številne intervjuje zbrala v zajetni knjigi z naslovom Ženski glasovi, ki priča o skrivnem glasbenem življenju v Ravensbrücku. Skozi pesmi so ženske premagovale jezikovne in kulturne ovire, vzpostavljale stike in gojile občutek pripadnosti. Še več, sodelovanje pri skrivnih glasbenih aktivnostih jim je predstavljalo obliko zoperstavljanja SS pri načrtnem uničevanju njihove identitete in osebnega dostojanstva. Petje je bilo najstrože prepovedano, zato skrajno nevarno, pa vendar, pomen petja je bil močnejši od strahu. Muziciranje je krepilo samozavest zapornic in spoštovanje med njimi. Stare melodije so dobivale nova besedila, nastajale so nove pesmi.

 

 

Slovenski projekt Ravensbrück

Christoph Wichtmann

Zamisel za ta projekt se je porodila Christophu Wichtmannu, direktorju ustanove Kulturfeste im Land Brandenburg, pod okriljem katere se že več let v spomin in opomin odvijajo koncerti v Ravensbrücku. »Projekt smo začeli izvajati pred petnajstimi leti, poteka pa na dve ali tri leta. Vsakokrat damo priložnost drugi državi, vselej eni od držav, iz katerih so prihajale interniranke. Doslej smo gostili že poljske, ruske, francoske, češke in slovaške glasbenice, lani smo se odločili, da projekt ponudimo Sloveniji. V Ravensbrücku je bil namreč glede na število prebivalcev vaše države izredno velik odstotek slovenskih internirank. Slovenski projekt smo izpeljali na osnovi izsledkov Gabriele Knapp in njene slovenske kolegice Silvije Kovačič. Zbrali sta veliko podatkov, med njimi izredno veliko število naslovov pesmi, ki so jih prepevale zapornice. Seznam teh del so mi odstopile, to je bilo moje izhodiščno gradivo. Moj prvi kontakt je bila Barbara Tišler, prek nje sem prišel do vokalne skupine Gallina. Tu sta še dve instrumentalistki, Neža Torkar s harmoniko in citrarka Franja Kočnik, obe sta študirali v Nemčiji in tam prejeli več nagrad. Tako sem prišel do želene zasedbe, dekleta pa so poiskala mlade slovenske ustvarjalke, ki so se prijazno odzvale povabilu,« pripoveduje Christoph Wichtmann, ki se je udeležil tudi koncerta v galeriji Frančikanskega samostana sv. Ane v Kopru.

Foto: arhiv vokalne skupine Gallina

 

Nova dela mlade slovenske generacije skladateljic

»V prvem delu projekta smo želeli ne le pripeljati glasbo nazaj v taboriščno okolje, pač pa nas je zanimalo, kakšne so zamisli mladih slovenskih avtoric na temo koncentracijskega taborišča, « pojasnjuje g. Wichtmann. Poleg že omenjene uvodne skladbe Das Ende mlade slovenske ustvarjalke Melani Popit, študentke prvega letnika ljubljanske Akademije za glasbo, sta se slovenskemu projektu Ravensbrück pridružili še dve mladi skladateljici.

Ana Zlobko, prav tako študentka ljubljanske AG, je o svojem delu povedala naslednje: »Besedilo pesmi Zimski dan pesnika Simona Gregorčiča, ki govori o turobnem letnem času – ta simbolizira smrt kot spokojni počitek narave, ki bolečino in vse nepravilnosti prekrije s prelepo snežno odejo –, me je nagovorilo, da sem izbrala nekoliko bolj misteriozno tematiko. Kljub zavedanju o zelo težkih razmerah, ki jih je povzročila vojna, sem v skladbi ohranila nekaj vedrosti, plesnega značaja, saj so ravno pesmi v domačem jeziku bodrile taboriščnice in jim dajale nekakšno upanje – vemo, da se za zimo vedno prebudi pomlad.«

Tretje delo je prispevala Teja Merhar, diplomantka AG z magisterijem iz kompozicije. »Navdih za skladbo Hrepenenje sem našla v zrelem pesniškem jeziku Franceta Zbašnika (1897–1918), ki mu je vojna, komaj enaindvajsetletnemu, vzela vse načrte o uresničitvi želja. Njegove besede so me prevzele, saj je v njih čutiti upanje in preprosto željo po svobodi, obenem pa grenkobo, ko spozna, kako blizu je njegov konec. V pesnikovih besedah sem zaslišala zgodbe mladih žensk, ki so jih pod pretvezami zvabili v koncentracijsko taborišče in jim tam obljubljali boljše življenje. Skozi glasbo sem v prvi kitici preslikala bolečino, nemoč in hrepenenje po lepšem življenju. Verzi so me nato vodili do bolj živih vzklikov in vprašanj o spominih, največjo težo pa sem prepoznala v njegovih verzih tretje kitice, v katerih je izpostavil sebe in svojo mlado dušo, ki je ‘bridkosti polna in do smrti bolna’. Moč teh besed mi je narekovala višek, od tam naprej pa sem kot refleksijo prve kitice dodala samo še kruto spoznanje, da je neskončno čakanje in hrepenenje minilo.«

 

Foto: Maja Pernuš

 

V drugem delu se »glasba za Ravensbrück« prevesi v »glasbo iz Ravensbrücka« v kompoziciji Meni se zdi, da prihaja pomlad Katarine Pustinek Rakar, že uveljavljene slovenske skladateljice, sicer profesorice na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.

»Preden sem se lotila pisanja skladbe sem prebrala vse, kar sem lahko našla o taborišču in slovenskih zapornicah. Pritegnile so me zgodbe posameznih žensk – ne samo tiste, vezane na vojni čas, temveč njihova življenja v celoti. Kakšne osebe so bile prej, kako jih je zapor, mučenje in vsakovrstno šikaniranje izoblikovalo, zakaj so mnoge pod težo strašnega bremena klonile in zakaj so druge vzdržale, preživele ter živele dalje,« opisuje nastajanje svojega dela. »V več zapisanih zgodbah zapornic lahko zasledimo podobna pričevanja: zelo pomembna spodbuda za mnoge je bila pesem v domačem – slovenskem jeziku. Seveda je bila prepovedana, vendar so iznajdljive žene v nemogočih razmerah ustanovile tajen slovenski zbor, ki se je imenoval Ravensbriške srake. Pevkam tega zbora je posvečena moja skladba, ki je zasnovana tridelno. V prvem delu lahko slišimo ljudske pesmi, ki slikajo idilično otroško dobo, zaljubljenost in odhod na vojsko. Drugi, instrumentalni osrednji del ponazarja vdor okupatorja, aretacijo, vožnjo z vlakom ter ponavljajoče se težko delo v internaciji. Tretji pa nakaže začetek konca z borbeno koračnico, se pokloni tistim, ki konca niso dočakale (‘Kje je moj mili dom …’), ter konča z upanjem za preživele: ‘Meni se zdi, da prihaja pomlad’. Besedilo za sklepno skladbo sem našla v zbirki pesnice Vere Albreht, ki je bila tudi sama taboriščnica. Želim si, da bi bilo moje delo spomenik neverjetnim ženskam, ki so s pesmijo dajale upanje sotrpinkam, kot tudi poklon našemu – slovenskemu ljudskemu izročilu, ki je glede svoje harmonske in melodične pestrosti enkratno v svetovnem merilu. Ne enega ne drugega ne smemo pozabiti,« še dodaja Katarina Pustinek Rakar.

Foto: arhiv vokalne skupine Gallina

 

Foto: arhiv vokalne skupine Gallina

 

Sporočilo upanja in tolažbe internirank s ponovitvami po vsej Sloveniji

»Govorimo o glasbi, ki je nastajala med internirankami in jim pomagala preživeti. Tu pa je bila še druga glasba, tista, ki jo je internirankam vsilila SS, vodstvo taborišča,« razlaga g. Wichtmann, »tista glasba, ki so jo zapornice, sicer profesionalne glasbenice, morale izvajati ob različnih priložnostih, kot so eksekucije, prihodi novih zapornic in podobno. V našem projektu se omejujemo na glasbo, ki so jo zapornice izvajale zase, ki jim je prinašala upanje in tolažbo. V življenje, ki se je zdelo povsem uničeno, mrtvo, je prinesla prepričanje, da vendarle obstaja še nekaj možnosti, da se vanj vrne nekaj svetlobe, pa čeprav se trenutno to ne zdi verjetno. V njihova življenja se je vsaj za trenutek vrnilo vsakdanje življenje. To želimo pokazati v projektu.«

Nad slovenskim projektom Glasba za Ravensbrück je bil navdušen: »Dve stvari sta me posebej navdušili, nova dela mlade slovenske generacije skladateljic in dejstvo, da se ta projekt ni dogodil samo v Ravensbrücku, temveč doživlja reprize tudi v vašem slovenskem kulturnem prostoru. Zato sem še posebej zadovoljen.«

Po Ravensbrücku je projekt doživel dve ponovitvi, v Ljubljani in Kopru. Vokalna skupina Gallina je v sodelovanju z instrumentalistkama Nežo Torkar in Franjo Kočnik pod umetniškim vodstvom Ane Erčulj oblikovala izjemen umetniški večer, pretresljivo refleksijo trpljenja, strahu in groze, miline spominjanja in jeze, upora obenem, vrhunske interpretacije novih del slovenskih avtoric so na obeh slovenskih koncertih navdušile občinstvo. Obeta se še nekaj izvedb: prva prav kmalu, v Celju bodo dekleta nastopila v torek 5. novembra, prihodnje leto pa 11. marca v Škofji Loki in 8. maja v Domžalah.

 

Foto: arhiv vokalne skupine Gallina