Njihova energija te ohranja mladostnega

Ob izteku večjih obveznosti prejšnjega šolskega leta smo se pogovarjali s Tomažem Marčičem, zborovodjem Mešanega mladinskega pevskega zbora I. gimnazije v Celju. Zbor je bil ustanovljen po drugi svetovni vojni, leta 1945. Vse od ustanovitve pod vodstvom profesorja Egona Kuneja je bil med najboljšimi šolskimi pevskimi sestavi v slovenskem prostoru. V pretekli sezoni smo jih lahko srečali na Potujoči muziki 2023, nikakor pa ne gre spregledati sodelovanja z Zborom Slovenske filharmonije pod vodstvom enega vodilnih zborovskih dirigentov, Stephena Laytona. Skupaj so izvedli Requiem Mauricea Durufléja.

Sedem šolskih ur pevskih vaj na teden

I. gimnazija v Celju je ena tistih ustanov, ki mlademu človeku ponuja pravo pisano okno v svet. Nabor aktivnosti in dejavnosti je pester od začetka do konca, v njem pa eno vidnejših mest zaseda glasba. Lotevajo se je na vokalni in orkestralni ravni, steber te dejavnosti pa je zagotovo mešani mladinski pevski zbor.

Kot lahko beremo na spletni strani o zgodovini zbora, je z delom ustanovitelja zbora profesorja Egona Kuneja najprej nadaljeval profesor Ciril Vertačnik in nato profesor Edvard Goršič. Pozneje je zbor prevzela in vodila profesorica Adriana Požun Pavlovič, za njo pa Alenka Goršič Ernst. Od šolskega leta 2009/10 zbor I. gimnazije v Celju deluje pod umetniškim vodstvom profesorja Tomaža Marčiča.

Kaj Tomaža že petnajst let drži v tem delu? »Vedno znova me prevzame ta mladostna energija, ki jo prejemam … Je nekaj na tem, da te ta energija ohranja mladostnega. Pa tudi občudujem jih, to moram poudariti, koliko svoje energije vložijo, poleg vseh šolskih obveznosti, ki jih ni malo in so zahtevne. Da ob vsem tem pridejo po pouku še na eno ali dve šolski uri zbora – to me navdušuje. Ogromno je predanosti, in tudi ko ni vse cvetoče in ne gre vse po maslu, si mislim, da če lahko dijaki oz. pevci in pevke poleg vseh obveznosti in skrbi pridejo na vajo in delajo, potem lahko tudi jaz in ostali, ki smo na organizacijski strani, stisnemo in vztrajamo.«

Zbor danes šteje med 50 in 60 članov, medtem ko je bilo v obdobju pred korono to število veliko višje – vanj so bili vključeni tudi dijaki umetniški gimnazije, ki zdaj delujejo v svoji zasedbi. V tistih letih pa se jih je lahko na odru skupno zbralo tudi okrog 90. A to je edina sprememba, ki jo zborovodja Tomaž Marčič opazi v pokoronskem obdobju. Namreč, na vprašanje, ali je to obdobje kakorkoli vplivalo tudi na celotne generacije – kakor si radi domišljamo vsi ‘odrasli’ – odgovarja z netipičnim odgovorom »ne«. Generacije so enako pripravljene in zmožne za delo kakor prej – to je dober obet!

A največja skrivnost uspeha (vsakega) pevskega zbora je v času, ki ga člani odmerjajo skupnemu delu. In Mešani mladinski pevski zbor I. gimnazije Celje namenja pevskim vajam kar neverjetnih sedem šolskih ur na teden! Kako izgleda njihov urnik? Enkrat na teden po dve šolski uri imajo vajo dekleta in enako tudi fantje. Združijo se na skupni vaji, ki traja tri šolske ure.

»Takšna ureditev je že desetletja enaka, tudi trenutni ravnatelj to zelo podpira. Zelo me veseli, da je še interes in da ostajamo pri takšnem urniku. Zavedam se, da smo s tem verjetno bolj izjema v zborovskem prostoru, ni veliko srednješolskih zborov oz. srednjih šol na splošno, ki bi toliko časa v urniku dopuščale zborovski dejavnosti,« pravi zborovodja Tomaž Marčič.

»Pričakoval bi ravno obratno …«

Ko pomislimo, kaj gre šestnajstletnikom po glavi, se verjetno znajdemo pred neskončno množico možnosti – pa nobena ne bo prava. Ali se sami spomnite, kaj vam je šlo takrat po glavi? Razen če ste nemara, dragi bralec, bralka, trenutno v tem obdobju, potem je verjetnost za to, da pomnite podeče se misli sebe pri 16 letih, približno tolikšna kot pojav mavrice na sončen dan. Zato lahko razumemo, kako težko nalogo imajo zborovodje mladinskih zborov pri izbiri repertoarja, ki je predstavlja motivacijo za pevce, da ostajajo pri zboru.

Tomaž Marčič pravi, da se o motivaciji tudi sam sprašuje, »saj se včasih vsi recepti tudi ne izidejo tako, kot bi si želel«. Podal nam je zanimiv primer: pred nekaj leti so pripravljali praizvedbo kantate Rojstvo luči skladateljice Tadeje Vulc. Že od začetka se je spraševal, ali bo za pevce sploh izvedljiva in privlačna. Presenetili so ga, saj so bili popolnoma pripravljeni na delo, udeležba na vajah je bila odlična, tudi sama snov jih je zelo pritegnila. Izvedba je bila izredno uspešna. Kot protiutež mesecem vaj, ki so terjali kar nekaj napora, skladno z repertoarjem, je za zaključne mesece zastavil lahkotnejši program, ki je obsegal izključno evrovizijske popevke. In odziv? »Takrat se je zgodil takšen upad, da mi ni bilo nič več jasno! Program sem izbral ravno z namenom, da uravnotežim celo leto, saj je bila kantata zelo tehtna in sem v želji, da jih razbremenim, izbral nekaj lahkotnega. In v tistem trenutku se je končala vsa logika o tem, kaj jih motivira in kaj ne, saj je bil upad pač viden. Zanimivo, kajne? Pričakovali bi ravno obraten odziv. Pod črto – ni recepta!«

Na oblikovanje letnega programa zbora največkrat vplivajo zunanji dejavniki – potrebe šole, zunanje sodelovanje, tekmovanje …, če pa tega ni, potem v kotu vedno čaka kakšna skladba, ki si jo želiš delati, pravi Marčič in dodaja, da mu oblikovanje programa najlažje steče, če v središčno točko postavi eno skladbo. Potem okrog nje splete še druge in nastane zaokrožena celota, ki izpolni njegovo željo po podajanju zgodbe, vzdušja, raznolikega vidika določene teme na koncertih. Zaveda se, da mora kljub vsemu program prilagajati svojim pevcem – program izključno renesančne glasbe za srednješolce najverjetneje ne bi bil najbolj smotrn. Enako, če bi se odločil za program izključno sodobne moderne glasbe. »Že zasedba daje nek okvir, ki ti pove, do kod lahko greš, kje so meje. Moja preferenca je kvaliteta.« Ker so vedno v stiku z dijaki umetniške gimnazije, izvajajo kdaj tudi kakšno skladbo tamkajšnjega mladega ustvarjalca oz. ustvarjalke, pri čemer je zbor krasna platforma zanje.

Nekaj besed o Tomažu Marčiču
Do zborovstva, pravi, je prišel povsem naključno – v času osnovne šole ni pel, v gimnaziji pa ga je k temu spodbudila Adrijana Požun Pavlovič, takratna zborovodkinja, in to mu je v tistem času »zelo sedlo«. Ob tem je tudi v svojem kraju, Vojniku, začel pomagati pri vajah tamkajšnjega cerkvenega pevskega zbora in to bi lahko označili za »točko preloma«. Študiral je harmoniko in zaradi tega nekaj let preživel tudi v tujini. Glasbeno poustvarjanje ga je poleg nastopov po Sloveniji vodilo na odre po Nemčiji, Švici, Franciji, Italiji, Hrvaški in Avstriji. Kot solist je igral s Simfoničnim orkestrom Mariborske filharmonije, Ansamblom za novo glasbo Würzburg ter Dunajskim akademskim orkestrom. Danes znanje harmonike predaja mlajšim generacijam na Glasbeni šoli Celje in v okviru programa umetniške gimnazije, ki ga skupaj izvajata I. gimnazija v Celju in Glasbena šola Celje. Pa se vrnimo k pevskim zborom – po vrnitvi iz tujine je prevzel domači pevski zbor v Vojniku, prav tako je prevzel vajeti različnih zasedb v Celju in okolici in kolesje se je zavrtelo. Prišla je tudi ponudba za gimnazijski zbor, kar je bila zanj zelo velika odgovornost, saj se je zavedal, da stopa v velike čevlje. A dokazal je, da zmore – na državnem tekmovanju otroških in mladinskih zborov v Zagorju ob Savi je leta 2012 prejel posebno priznanje za najboljšega zborovodjo debitanta, na mednarodnem festivalu Praga Cantat 2019 pa posebno nagrado ustanovitelja festivala, Miroslava Košlere, za izstopajoč dirigentski nastop. Prebrali smo, da delo zborovodje zahteva ne le posluh za glasbo, temveč tudi za dijake, glasbeno in pedagoško mojstrstvo, pa še malo animatorskih sposobnosti za po vrhu. In pri Tomažu najdemo vse našteto!

Če začutijo, da za neko stvar goriš …

Pri našem tokratnem zboru pod drobnogledom lahko ugotovimo, koliko dejavnikov je potrebnih  za dobro in uspešno rast. Ne gre le za predanega zborovodjo ter številčnost pevcev in pevk, marveč tudi za okolje, ki dejavnost podpira – tako mentalno kakor tudi organizacijsko. »Omeniti in zahvaliti se moram predvsem trenutnemu ravnatelju, dr. Antonu Šepetavcu, kakor tudi vsem prejšnjim ravnateljem. Od nekdaj je bila podpora zborovski dejavnosti visoka in tako je tudi sedaj – g. Šepetavc nam vedno omogoča ‘karkoli si zmislimo’, če lahko tako rečem. Vse materialne pogoje, pa tudi potovanja in gostovanja, ki so gotovo motivacija za pevce.«

Poleg dobrega sodelovanja z raznolikimi deležniki – šolo, sodelavci, starši … – pa pri tem zboru pride močno do izraza tudi tradicija, ki jo gojijo in ki postavlja trden temelj ter igra svojo vlogo. Marčič namreč iz lastnih izkušenj pove, da to v praksi pomeni, da profesorski zbor, vključno z ravnateljem, razume to obšolsko dejavnost in vzame to v obzir pri organizaciji drugih aktivnosti, saj marsikdaj pride do prekrivanja ur. Zbor je na tej šoli viden kot vrednota, kot steber. »Pa da ne bo pomote, jaz si za to ne lastim nobenih zaslug, saj je to že ustaljen ritem, gojim spoštovanje do tega. Če oni začutijo oziroma vidijo, da verjameš v nekaj, da goriš za neko stvar, potem ti v veliki večini zelo lepo sledijo, pa četudi so res zahtevni podvigi, za katere niti sam ne upaš verjeti, da se bodo izpeljali – ampak nekako se to poklopi.«