Petra Grassi prihaja iz majhne vasice Slivno pri Trstu. Težko bi rekli, da izhaja iz glasbene družine, nobeden od staršev ni šolan glasbenik, vendar pa so hčerki pri njenih prizadevanjih na poti glasbe vedno stali ob strani in jo podpirali. Najprej je obiskovala tržaško Glasbeno matico, sledil je študij na tržaškem Konservatoriju, kjer je z odliko diplomirala iz klavirja in glasbene pedagogike, nato pa nadaljevala na Akademiji za glasbo v Ljubljani in Konservatoriju v Trentu. Tu prav zdaj zaključuje magistrski študij zborovskega dirigiranja in kompozicije. Vzporedno pa se posveča zborovodstvu. Vodi Otroški zbor Krasje iz Trebč, Dekliški zbor Kraški slavček – Krasje iz Nabrežine ter vokalno skupino Vikra. Kot odlična altistka sodeluje v vokalnem kvartetu La rosa dei venti, v Italijanskem mladinskem zboru (Coro giovanile italiano), projektno pa sodeluje tudi v profesionalnem zboru Ars Cantica v Milanu. Z dekliškim zborom iz Nabrežine je dosegla že več lepih rezultatov: zlato priznanje in 1. mesto v Quartianu pri Milanu, zlato priznanje in 1. nagrado v Olomoucu na Češkem, 1. nagrado in zlato priznanje v dveh kategorijah v Bad Ischlu ter 1. nagrado in zlato priznanje na mednarodnem tekmovanju Venezia in Musica v Benetkah (posebna nagrada kot najboljši dirigent tekmovanja), in to v samo štirih letih. Letos junija je z dekleti izdala prvo zgoščenko z naslovom Dotik. Tem dosežkom pa sta se letos pridružila še dva: 1. nagrada na Državnem tekmovanju zborovskih dirigentov Italije Le mani in suono 2015 v Arezzu, kjer se je kot najmlajša tekmovalka povzpela na 1. mesto, in več kot uspešen rezultat na Mednarodnem tekmovanju mladih zborovskih dirigentov, ki je maja potekalo v Torinu, kjer je prejela 3. nagrado in posebno nagrado občinstva.
Te dni me je obiskala v studiu Radia Koper, kjer je takole stekel najin pogovor:
Pravite, da ste tržaška Slovenka, pravzaprav Slovenka iz Italije, kot bi nas poučil Pavle Merkù, zgodba vašega priimka pa je nedvomno običajna za obmejne kraje.
Sem Slovenka, a kot je za naše kraje običajno, je zgodba moje družine pestra, dvojezična. Moj praded je bil Italijan, v Nabrežino je prišel iz kraja Zuglio v Karnijskih Alpah, prišel je, da bi delal v nabrežinskem kamnolomu in se zaljubil v domačinko, Slovenko. Doma govorimo slovensko, lahko rečem, da sem zrasla v kulturno bogatem slovenskem okolju.
Kje pa se v vaši družini začenja glasbeni talent?
Brat mojega deda je bil v našem okolju priznan klarinetist, igral je v pihalnem orkestru in poučeval, tudi moj oče igra klarinet, mama pa je pela v zborih.
Tu se torej začenja vaša ljubezen do petja …
Lahko bi tako rekli, v avtu smo vedno prepevali slovenske ljudske pesmi, in to večglasno. Pri sedmih letih so me vpisali na tržaško Glasbeno matico v razred Beatrice Zonta, h klavirju torej. Dosegla sem kar nekaj tekmovalnih uspehov, po končanem Konservatoriju v Trstu sem se izpopolnjevala na ljubljanski Akademiji za glasbo in vpisala magistrski študij na Konservatoriju v Trentu.
Tam študirate zborovsko dirigiranje in zborovsko kompozicijo. Kako se je začela ta ljubezen, ta preskok od klavirja k petju?
Ko sem se resno posvečala klavirju, nisem imela časa za petje, v dekliški zbor Kraški slavček sem vstopila šele pri 18 in se takoj zaljubila v figuro dirigenta. Zbor je takrat vodil Mirko Ferlan, to je bil prvi profesionalni zborovodja, ki sem ga videla dirigirati, človek z vizijo, idejo, ciljem. Zelo me je navdušil. Začela sem korepetirati v zboru, dve leti pozneje, po Mirkovem odhodu, sem to mesto prevzela sama.
Zdaj se v tej smeri v Trentu tudi izobražujete.
Po diplomi iz klavirja in glasbene pedagogike sem se odločila, da se vpišem na magistrski študij iz zborovskega dirigiranja in kompozicije pri prof. Lorenzu Donatiju v Trentu.
In prav on vas je spodbudil, da se prijavite na italijansko nacionalno tekmovanje zborovskih dirigentov »Le mani in suono« v Arezzu – letos je bilo drugo po vrsti.
Spodbujal je kar cel razred, precej se nas je prijavilo, zato smo imeli priprave na to kar vse leto, učili smo se, kako strukturirati vajo, kako pripraviti zbor, kako oblikovati zvok … Na tekmovanju je bilo zelo zanimivo, menim, da smo prav vsi, tudi tisti, ki so izpadli že v prvem krogu, od tega ogromno odnesli. Take izkušnje so zelo dragocene, vsem zborovodjem bi svetovala nekaj takega.
Petra Grassi
Foto: Giacomo Miglierina
Kako je zastavljeno to tekmovanje, kako poteka? Kaj pričakuje, kaj ocenjuje strokovna žirija?
Tekmovanje je strukturirano po mednarodnih kriterijih, kar pomeni, da je sorodno tekmovanju Eric Ericson in mednarodnemu tekmovanju Europa Cantat. Na prvi izvedbi so naredili predizbor na osnovi posnetkov kandidatov, letos pa smo se lahko pred komisijo predstavili vsi. Oddirigirali smo izžrebano skladbo, eno od treh iz cikla Tre esspressioni madrigalistiche Bruna Bettinelija (Bettineli je bil profesor na milanskem Konservatoriju, bil je profesor Riccarda Mutija in podobnih velikanov; tri čudovite skladbe v stari italijanščini, ki jih je avtor poimenoval madrigali, čeravno imajo čisto drugačno harmonsko zasnovo, v slovenskem prostoru niso zelo znane). Na osnovi te predstavitve je komisija izbrala polfinaliste, osem od petnajstih. Za nastop v polfinalu smo izbranci žrebali eno Monteverdijevo baročno skladbo in del iz Faurejevega Requiema, finalisti pa smo se morali pokazati še v delu z ženskim zborom in v delu Martinove maše. Zvečer so razglasili rezultate. Bilo je res zelo naporno. Žirija je bila mednarodna, kar je vplivalo tudi na prestiž tekmovanja.
Rezultat pa je bil …
Ja, tako so rekli, da sem zmagala, dali pa so mi še posebno nagrado za najmlajšega dirigenta v finalu tekmovanja. Zmaga mi je prinesla tudi udeležbo na mednarodnem tekmovanju, ki ga je Europa cantat letos organizirala v Torinu. Moja prva misel je bila: »Nič počitka, z delom bo treba kar nadaljevati in študirati za naslednje tekmovanje.« Zdaj vem, da je bila to zelo dragocena izkušnja, zaradi katere mi je bilo v Torinu veliko laže, pa čeprav je bila tam konkurenca močnejša in komisija strožja.
Državno tekmovanje v Arezzu, ki pa se ga lahko udeležijo tudi tujci?
Res je, na tekmovanju dovolijo nastopiti vsem, ki v trenutku prijave živijo na italijanskih tleh, tudi tujim študentom, tako se je prijavil tudi moj sošolec iz Pekinga, Shenka Luo, odličen dirigent, ki – tako kot jaz – zaključuje študij v Trentu, doma pa ga že čaka mesto profesorja dirigiranja na akademiji. Sodeloval je tudi dirigent iz Kolumbije. Tudi starostne omejitve na tem tekmovanju ni, prijavi se lahko pravzaprav kdorkoli.
Prva nagrada vam je prinesla neposredno uvrstitev na Mednarodno tekmovanje zborovskih dirigentov, ki ga je v Torinu organiziralo združenje Europa cantat.
… med petnajsterico mladih izobraženih ljudi, ki že koncertirajo, ki so dirigenti opernih zborov in orkestrov … Ko sem videla njihove biografije, sem se zamislila … pa sem si rekla: Petra, ti si ti, izrabi ta trenutek kar najbolje … Tudi tu je šlo dobro.
Postopek je bil enak?
Enak, a je bilo teže, repertoar je bil zelo širok, v vsaki kategoriji po deset skladb. Za razliko od Arezza, kjer smo delali vedno z istimi pevci, smo tu delali z različnimi zbori, s profesionalnim zborom, z manjšo zasedbo in z amaterskim dekliškim zborom – s temi mi je šlo najbolje, to je opazila tudi komisija.
Tretje mesto med petnajstimi tekmovalci, na mednarodnem tekmovanju, ja, to pa ni kar tako. Povejmo, da je zmagala Bolivijka Mariana Delgadillo Espinoza, drugo nagrado je prejel madžarski dirigent Zoltán Kocsis-Holper. Občinstvo pa je vam podelilo posebno nagrado za najboljšega dirigenta. Bili ste edina Slovenka in Italijanka obenem v finalu.
Ja, to je super rezultat, zelo sem bila zadovoljna, krasno … Najlepše je bilo pa to, da sem po tekmovanju prejela sporočilo pevca profesionalnega zbora, to je bil zbor Zurich Sing Akademie iz Švice, ki je napisal, da sem super, da upa, da bo še kdaj pel pod mojo taktirko, to mi je bilo v veliko veselje. Po tem uspehu se mi odpirajo vrata v profesionalizem, prejemam veliko ponudb za razne projekte na visoki ravni.
Finalni nastop v Torinu: Petra Grassi se je uvrstila na 3. mesto ter prejela posebno nagrado za najboljšega udeleženca po izboru občinstva.
Foto: osebni arhiv
Petra, trenutno vodite tri zbore, začeli pa ste kot pevka v enem od njih in še vedno pojete.
Pela sem pri Mirku Ferlanu, Matjažu Ščeku, pa pri Sebastjanu Vrhovniku v APZ Tone Tomšič, potem sem naredila avdicijo za Italijanski mladinski zbor (Coro giovanile italiano) – tam se mi je odprl svet, začela sem potovati po Evropi, peti v najlepših cerkvah po Italiji. Tam sem spoznala Lorenza Donatija in Daria Tabbio pa še vrsto mladih ljudi z različnimi izkušnjami, iz različnih kulturnih okolij, z veliko ljubeznijo do glasbe. Iz te sredine je izšel vokalni kvartet La rosa dei venti, ki ga sestavljamo sopranistka Martina Tardi iz Rima, Marco Barbon, tenorist iz Trevisa, dirigent in pianist, in poleg mene še Luca Scaccabarozzi, basist in odličen dirigent, ki je na prvem tekmovanju dirigentov v Arezzu prejel drugo nagrado. On je trenutno dirigent asistent profesionalnega zbora Ars Cantica iz Milana, s katerim tudi sama projektno sodelujem. Avgusta so pripravljali Stravinskega, Les noces, pa so me povabili k sodelovanju.
S kvartetom La rosa dei venti bomo imeli zdaj septembra koncert pri sv. Justu v Trstu, posvečen Marcu Sofianopulu, dobili pa smo tudi nekaj povabil: Georg Grün nam ponuja nastope in predavanja v Manheimu, Javier Busto pa nas prihodnjo pomlad vabi v Španijo. Prav zdaj smo posneli svoj prvi CD, nismo še našli založnika, to nas še čaka. Pri Coro giovanile italiano pa smo prav zdaj zamenjali dirigenta, z nami delata Američan Gary Graden in Italijanka Roberta Paranimfo. Še v enem zboru sodelujem projektno, to je ansambel UT insieme vocale, consonante, ki ga vodi moj profesor Lorenzo Donati.
Med pavzo v Italijanskem mladinskem zboru (Coro giovanile italiano)
Foto: osebni arhiv
Italijanski mladinski zbor, dir. Gary Graden, na Europa cantat v Peczu na Madžarskem letos poleti
Foto: osebni arhiv
Medtem ko gostujete pri omenjenih zborih, pa vas doma čakajo …
… dekleta Kraški slavček – Krasje iz Nabrežine, dekliška oz. ženska zasedba z imenom Vikra in pa otročički otroškega zbora Krasje iz Trebč.
To so vaši trije zbori. Kako delajo, ko vas ni?
Imam zelo dobre korepetitorke, dekleta, ki študirajo klavir in se tudi solopevsko izobražujejo, včasih pa pokličem tudi ‘gostujoče dirigente’, recimo Tamaro Stanese ali Marka Sancina, v zamejstvu si veliko pomagamo. To je dobro tudi za pevce, tako vedo, da ni tako samoumevno, da sem tu, razumejo, da imam tudi druge obveznosti, ko pa pridem, se morajo potruditi; moja pričakovanja so, pač, vedno višja.
Otroški zbor je super zbor, začeli smo pred tremi leti, sprejemam otročičke od tretjega leta starosti naprej, vse, tudi tiste, ki ne pojejo točno. Zdaj imam že kar nekaj dobrih pevcev, letos bom verjetno naredila posebej vrtec in posebej otroški oz. mladinski zbor. Z njimi grem na lokalne revije, nič posebnega, je pa zanimivo: oni so ogledalo mojega dela.
To naj bi bil podmladek dekliškega zbora?
Ne, imam kar precej fantkov, skoraj polovico, to bi lahko bil podmladek nekega mladinskega zbora, upam, da bodo vztrajali. Imam srečo, da imam več bratcev in sestric v zboru, celo po tri ali štiri, vse je tako družinsko.
Med gala koncertom »Primavera di voci« v mestu Sacile na zaključni reviji najboljših otroških zborov v deželi
Foto: osebni arhiv
Dekliški zbor Kraški slavček – Krasje je vaš ‘paradni konj’, s tem zborom imate lepe dosežke …
Ko sem sprejela ta zbor, sem se kar takoj odločila, da gremo na tekmovanje, v Quartiano blizu Milana smo šli, štiri mesece smo garale, rezultat je bil vsem v veselje. Delamo štiri leta, enkrat na teden, zavedam se, da bi bilo za dobre rezultate potrebno še več vaj, žal to ni mogoče, ker nekatere punce študirajo v Ljubljani in so doma samo ob koncu tedna. Prav zato sem naredila vokalno skupino Vikra, v kateri pojejo nekatera starejša in ambicioznejša dekleta. S Kraškim slavčkom pa ostajamo pri starem načinu dela, vsako jesen sprejemamo nove pevke, na novo postavljamo zvok, to je tisto garanje, zaradi katerega sem imela na tekmovanju v Arezzu, pa tudi v Torinu, tako dober rezultat, to, da znam iz ‘nič’ postaviti dober zvok, to je, očitno, prepričalo tudi žirijo.
Kje pa ste se vi tega naučili, v zboru ali na urah solopetja?
Predvsem v zboru, pa čeprav se redno izpopolnjujem na tečajih vokalne tehnike doma in v tujini. Moj profesor v Trentu daje zelo veliko poudarka vokalni tehniki. Na lekcijah vedno dirigiramo zboru, ki ga sestavljamo mi, študentje. Lekcija dirigiranja traja ob sredah šest ur. Spremljaš delo vseh sošolcev, tako se učiš. Ko delaš z zborom, moraš sam pokazati, kaj želiš od pevcev: čim manj besed, kažeš s svojim glasom, z gestami, to je vodilo mojega profesorja, ki sledi metodi Nicole Corti. Že na avdiciji za magisterij moraš pokazati, da si dober pevec. Te metode sem se držala tudi na tekmovanju v Torinu.
DPZ Kraški slavček – Krasje iz Nabrežine
Če se povrneva k Vikri – to je skupina osmih deklet, tudi sami pojete z njimi.
To je oktet, tudi sama pojem, ja, prav zdaj razmišljamo, da bi nekoliko razširile zasedbo, tudi zato, da jaz ne bi več pela, težko je peti in voditi hkrati. Optimalna bi bila 12- ali 13-članska zasedba, ne večja. Tako bi antični repertoar lahko pele v kvartetih ali kvintetih, romantiko v večji zasedbi, lahko pa bi se nam občasno pridružili tudi moški glasovi, zakaj ne. Morda bomo razpisale avdicijo, nismo se še odločile. Trenutno vadimo v Gorici na Glasbeni matici enkrat na teden. Pripravljamo se na tekmovanje v Riminiju, kot vem, je tam precej močna konkurenca. Veliko bo treba delati, predvsem na tehniki, glasba pride potem sama od sebe, tudi tega sem se naučila od Lorenza Donatija.
Vokalna skupina Vikra
Foto: osebni arhiv
Pravite, da vam je všeč predvsem stara glasba. Kako svojim zborom izbirate programe?
Za otroke izbiram slovenske ljudske in umetne pesmi. Pri nas v Trebčah je velik vpliv italijanskega ambienta. V zboru imam otroke iz mešanih zakonov, nekateri imajo težave s slovenščino. Vse preštudiram, točno dikcijo, akcente, odprtost vokalov …, vedno delam tudi na lepi slovenščini. S puncami, Kraškim slavčkom, delamo vse od antike do romantike in sodobne glasbe, ljudske in umetne pesmi, z Vikro pa rada posežem po manj znanih delih, transkripcijah antične literature, recimo, te so glede razponov ponavadi problematične, vendar pa Vikra to zmore.
La rosa dei venti – vokalni kvartet – smo enakovredni člani, z basistom Luco največkrat oblikujeva interpretacije. Izvajamo predvsem staro glasbo, madrigale in motete. Z madrigali se včasih zatakne, saj so pogosto napisani za pet ali šest glasov, prav zdaj smo dobili nekaj lepih skladb Luce Marenzija, z moteti pa ni težav, to so predvsem dela de Victorie, Lassa, Palestrine, tudi srednjeveško literaturo izvajamo, imamo nekaj transkripcij iz Llibre Vermell de Monserrat, pojemo pa tudi sodobna dela, recimo mašo Roberta Brisotta iz Trsta in še kaj.
Vokalni kvartet La rosa dei venti – odmor na snemanju prve zgoščenke
Foto: osebni arhiv
Vsi ti zbori so pravzaprav vaš hobi, služba je drugje?
Ne. Tudi zbori so moj poklic, tudi dirigentsko delo opravljam zelo profesionalno, kot službo, še več: kot poslanstvo. Ko stopim pred zbor, se počutim odgovorno, prav zato se izobražujem in investiram veliko energije v to delo. Glede pedagoškega dela pa: trenutno poučujem klavir na Glasbeni matici v Trstu ter solfeggio in teorijo. Poučevanje klavirja mi je všeč, ker mi popestri dan. Moji mali pianisti so kar uspešni, letos je ena deklica osvojila drugo nagrado na regijskem tekmovanju v Novi Gorici. Zanimivo je to, da so vsi tudi pevci v zboru, tudi klavirja jih učim skozi petje, njihovo dihanje pri klavirju je pevsko, pravijo, da so zelo muzikalni.
Kaj pa kompozicija, tudi s tem se ukvarjate?
Zadnja leta ne prav intenzivno, ker sem imela s pripravami na tekmovanja iz dirigiranja preveč dela. Na konservatoriju pišem to, kar zahteva študijski proces, tega ne štejem za svoja dela. Opažam pa, da nekateri dirigenti poiščejo moja starejša dela, letos je na tekmovanju Seghizzi v Gorici zazvenela ena moja Ave Maria. Prav rada bi se bolj posvetila komponiranju, saj sem bila v preteklosti kar uspešna, prejela sem več nagrad, med njimi tretjo nagrado na Mednarodnem tekmovanju za zborovske skladatelje USCHI v Gorici. Prepričana sem, da bo prišel čas tudi za to, trenutno pa kot dirigentka čutim dolžnost, da v Italiji predstavljam slovenska dela. Letos so me povabili v Toscano in v Marche, kjer naj bi predavala o sodobni glasbi, v svoja predavanja bom vedno vključila tudi slovenska dela. Menim, da smo prav zamejski zborovodje nekakšen most med obema državama, Sloveniji lahko ponudimo italijansko antiko, Italiji pa slovenski duh, resnost in ljubezen do ljudske glasbe, kar Italiji zelo manjka. Tudi Italija ima prelepe ljudske pesmi, a jih ne ceni dovolj, prav zato skladatelji ne posegajo po tej tematiki tako, kot to počnejo mladi slovenski komponisti. Poznam veliko mladih skladateljev, svojih vrstnikov, ki bi jih rada navdušila za to, verjamem, da jih najlaže navdušiš tako, da jim ponudiš izvedbo.
Prosti čas – si ga kdaj vzamete?
S fantom sva se pravkar vrnila s Krete, med letom pa: moji hobiji so moj prosti čas in moje delo, to rada počnem, občasno pa me moje telo opozori, da je treba izpreči. Zdaj se z Vikro že pripravljamo na tekmovanje v Riminiju, tudi s Slavčkom se bomo udeležili kakega tekmovanja, tako, zaradi izziva, pred mano je bogata koncertna dejavnost, s kvartetom, s profesionalci, tudi v klavirskem duu z Luco Scaccabarozijem, članom kvarteta La rosa dei venti, tudi kot gostujoča dirigentka in predavateljica imam nekaj angažmajev, pa seveda magistrski nastop …, ne bo časa za počitek.
Foto: osebni arhiv
