Pogumno, izvirno in malce tudi drzno je Moški pevski zbor Srečko Kosovel zasnoval program jubilejnega koncerta. Z občudujočo skrbnostjo za obogatitev slovenske glasbene zakladnice za moški zbor in s posebno pozornostjo do domačih poustvarjalnih potencialov je zborovodja Matjaž Šček naročil štiridesetminutno posvetno kantato, v kateri sta avtor pesmi Primož Krečič in skladatelj Andrej Misson razgrnila različne podobe Primorske in njenih ljudi. Kosovelovcem so se pri izvedbi pridružili mladi člani orkestra NOVA filharmonija in vipavska sopranistka Ana Kodelja. Noviteto so krstno izvedli na slavnostnem koncertu 18. oktobra v veliki dvorani Športnega rekreacijskega centra Police v Ajdovščini, kasneje pa še v Kulturnem domu Nova Gorica (24. oktobra 2014) in v Festivalni dvorani Gospodarskega razstavišča v Ljubljani (26. oktobra 2014).
Partizanski moški pevski zbor Srečko Kosovel je bil ustanovljen junija leta 1944 v taborišču Gravina pri Bariju v Italiji. Pod umetniško roko Rada Simonitija je prvi koncert izvedel že 11. septembra istega leta v Bariju. Sestav, ki je v minulih desetletjih, predvsem po zaslugi zborovodje Klavdija Koloinija (zbor je vodil od leta 1962 do 1995, razen sezone 1981/82, ko je prevzel vodstvo Tone Cimperman), ponesel ime Ajdovščine, Vipavske doline in Primorske po Sloveniji in izven nje, zadnjih štirinajst let vodi zborovodja Matjaž Šček. Kosovelovci so postali del njegovega življenja in vsakodnevnega razmišljanja: »Poslanstvo Simonitijevega zbora v Bariju je bilo precej drugačno. Tam so se združili primorski fantje, ki jim ni bilo dovolj, da so nosili zgolj puške in uniforme. Kot pravi Primorci so se želeli tudi kulturno udejstvovati. Ob pevskih vajah so svoj kreativni duh uresničevali tudi v različnih dramskih in folklornih prireditvah. Sledilo je zlato obdobje, ko je zbor iz mestnega imena Lipa Ajdovščina vnovič prevzel ime po Srečku Kosovelu. To je bilo obdobje, ko je Klavdij Koloini lahko računal na pevce iz celotne Vipavske doline. Danes so to samo moje sanje, saj tu pevski ansambli rasejo kot gobe po dežju in ta razpršenost in razdrobljenost uničuje kakovost. A kakorkoli, zelo sem vesel, da je bilo to obdobje tako bogato in nagrajeno na vseh možnih tekmovanjih. Prav tem čudovitim fantom, ki so dvajset let in več dali vse od sebe in so s svojo predanostjo tehtno bogatili ožjo in širšo okolico, se lahko zahvalimo, da je duša moškega prepevanja ostala živa.«
MoPZ Srečko Kosovel, Alžirija, oktober 1943
MoPZ Srečko Kosovel, Pariz, 1946
Kosovelovci na Naši pesmi 1988, zborovodja Klavdij Koloini
V plemeniti maniri ohranjanja moškega oziroma fantovskega petja, tistega, ki ima na Vipavskem žlahtno tradicijo, je nastal tudi scenarij za praznovanje častitljivega jubileja zbora. Duhovnik in pesnik Primož Krečič, doma iz Vrhpolja, in skladatelj Andrej Misson, ki mu je Primorska zelo blizu in se rad pohvali s svojimi rezijanskimi koreninami, sta ustvarila slovesen hvalospev Primorski, njenim pokrajinam in ljudem. Delo ima štiri stavke z zgovornimi naslovi: Potegni burja, Od Soče do morja, Trta in Predaj se vetru. Verzi in glasba všečno in v duhu značilnega artizma, prepojenega s čutnostjo primorskega človeka, ki so ji bili zvesti Vinko Vodopivec, Ubald Vrabec, Rado Simoniti, na neki način tudi Alojz Srebotnjak, ozvočijo značilnosti Primorske, njene burje, reke Soče, ki povezuje primorsko deželo od Triglava do morja, trto in nazadnje zapojejo še o Vipavski dolini, v središču katere je Ajdovščina. Stavki sledijo tradicionalni zvočnosti, vanje je skladatelj vpletel ljudsko melodiko in značilnosti in jih obdelal po svojem občutku. V lahko zapomnljivih melodijah, v ritmih, ki spominjajo na koračnico, v prevladujoči preprosti tradicionalni glasbeni govorici prepoznamo elemente rezijanskih napevov v priredbah Simonitija in Srebotnjaka, pesmi Na poljani Vinka Vodopivca, pa tudi glasbene prvine dalmatinskih pesmi, kot jih je na primer za Oliverja Dragojevića snoval pokojni Zdenko Runjić. Ker pa ima Misson veliko izkušenj s pisanjem za moške zbore, seveda spretno izkoristi tudi njegove posebnosti in radodarno v partituro vključi tiste nižje, a zato toliko bogatejše alikvotne tone, pevci se tako pogosto soočijo z ekstremnimi legami, saj je skladatelj hotel izkoristiti čimveč možnosti tovrstnega sestava. Korpus moških glasov dopolnjuje 21-članska zasedba komornega orkestra, v katerem godala dobijo krepko družbo dveh pozavn, tube, tolkal in štirih rogov. V tej primorski zvočni ekstazi med drugim in tretjim stavkom nastopi čas refleksije: orkestriran samospev na besedilo Marije Jelen – Brenčič, Mrtva deklica. Ta najbolj lirični in intimni del kantate izstopa tudi zaradi izjemnih višin, razponov, tonskih postopov in harmonij, ki ga glasovno suvereno in interpretacijsko zgledno poustvari 33-letna sopranistka Ana Kodelja.
Slavnostni koncert v Novi Gorici s sopranistko Ano Kodelja
Foto: Matej Vidmar
Zboru se je na jubileju pridružil orkester NOVA filharmonija iz Nove Gorice
Foto: Matej Vidmar
Moško petje ima na Vipavskem dolgo tradicijo
Foto: Matej Vidmar
Glasbeno zgodbo o slovenskih pokrajinah ob meji z Italijo zaključuje pesem, ki prinaša sporočilo upornosti, upanja in veselja: Predaj se vetru in razširi krila, / polet naj daleč te ponese stran, / da Gora nauke modre bo delila / in z žarki razsvetljena bo ravan. /…/ Pristopil tiho bo na hišna vrata / za vse, kar željno pričakuje dan, / da brat bo zopet nagovoril brata / in mož bo z ženo srčno nasmejan.
V tem mogočnem in svetlem zaključnem stavku se tudi iskri srčika pesmi Kosovelovcev, ki že sedem desetletij povezuje, pomirja, navdihuje in osrečuje, kot je na slavnostnem koncertu v Ajdovščini med drugim povedal predsednik države Borut Pahor in sestav, ki vztrajno in pokončno ostaja svet svojemu poslanstvu, odlikoval z redom za zasluge na civilnem področju. Zveza borcev za vrednote NOB pa je Kosovelovcem ob tej priložnosti podelila najvišjo, zlato plaketo. Prazničnemu vzdušju se je pridružil tudi Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, ki je članom zbora podelil Gallusove značke: kar enajst pevcev je prejelo častne Gallusove značke, sedem zlate, pet srebrne, štirje pa bronaste.
Zadnjih 14 let zbor vodi Matjaž Šček
Foto: Leo Caharija
Številno občinstvo je v drugem delu jubilejnega koncerta lahko prisluhnilo tehtnemu izboru skladb, ki so sicer v zadnjem desetletju redno na programih ajdovskega sestava. Med njimi ima posebno častno mesto pesem Bori Alojza Srebotnjaka, ki simbolično povezuje ime zbora s poezijo Srečka Kosovela. To čudovito vokalno umetnino je zbor izvedel pod vodstvom Klavdija Koloinija, ki je 33 let uspešno vodil Kosovelovce. Priznani primorski zborovodja je še vedno prepričan, da je moški zbor posebna glasbena dragocenost, ki ji žal v Sloveniji namenjamo premalo pozornosti: »Sodobni skladatelji se izmikajo pisanju za moški zbor, ker so izrazne možnosti takega sestava resnično manjše, a hkrati dovolj specifične. Kdor obvlada strukturo zvoka tovrstnega zbora, ta zagotovo lahko prepriča. Žal jih je malo in posledično je tudi zelo malo kakovostnih. Tisti, ki bi morali spodbujati moško petje, bi morali bolje poskrbeti tudi za rast moških zborov. In prav zato sem toliko bolj navdušen, zadovoljen in tudi ponosen, da so Kosovelovci uspeli obdržati tako visoko raven in naj bodo dober zgled ostalim.«
Pesmi Tam, kjer pisana so polja Danila Bučarja, Sedem si rož Zorka Prelovca, Začetek konca Mirana Rustje, Koleda Franceta Marolta, Zdravica Viktorja Mihelčiča, Ob Kolpi Ivana Rijavca in Vstajanje Primorske Rada Simonitija so še zvenele na sedemdesetem rojstnem dnevu Kosovelovcev, na še enem značilnem primorskem zborovskem prazniku, ki trmasto, vztrajno in predano kljubuje novodobnemu preživljanju časa ob računalniku, na socialnih omrežjih in stremljenju po čim hitrejši informaciji. Franc Kodre, predsednik zbora, namreč zagotavlja, da »Sončnica Srečka Kosovela se ni in se ne bo nikoli zlomila!«. Tako je zapisal Ivan Mermolja ob šestdeseti obletnici, a njegova misel zaenkrat ostaja trdna in z mladimi člani še krepkejša.
Polna dvorana ŠRC Police na prvi izvedbi koncerta v Ajdovščini
Foto: Leo Caharija
