Zgodbe o nekdanjih pevskih zborih (1. del)

Začnimo z imeni

 

Neka stara pripoved govori o tem, da je se je avstrijski ministrski predsednik Klemens Wenzel von Metternich tako bal svobodnega združevanja ljudi, da so denimo neki pevski koncert v Salzburgu pred dvorano zastražili z oboroženi vojaki, ki so tjakaj pripeljali celo topove. Koliko je v tem resnice, ni znano, dejstvo pa je, da so tudi v osrednjem delu monarhije prvo samostojno pevsko združenje dobili razmeroma pozno. Moško pevsko društvo »Männergesangverein« na Dunaju je bilo namreč ustanovljeno šele leta 1843, uradno potrjeno pa celo tri leta kasneje.

 

V tistem času pa je zaživelo tudi prvo samostojno pevsko društvo na slovenskih tleh. Bilo je kajpada nemško, kajti o tem, da bi Slovenci lahko imeli kak samostojen pevski zbor, ki bi prepeval v domačem jeziku, sploh ni bilo misliti. V tem pogledu so prvenstvo torej zavzeli Nemci, pa niti ne v Ljubljani, prestolnici dežele Kranjske, pač pa v štajerskem Mariboru, ki se je takrat imenoval še Marburg in kjer so si leta 1846 ustanovili moško pevsko društvo. Nadelo si je uradno ime: »Männergesangverein in Marburg«.

Mariborčane so pozneje posnemala še nekatera druga mesta na Slovenskem, znane nemške »trdnjave«, ki so tudi ustanovile svoja moška pevska društva, tako imenovane MGV-je, denimo v Celju (Cilli) in na Ptuju (Pettau). Vsa ta društva so uspešno delovala vse do konca prve svetovne vojne, katero pa tudi še dlje.

Iz zapisanega sledi, da si tukajšnji Nemci za svoja pevska združenja v glavnem niso izbirali kakih posebnih poetičnih imen, pač pa le opisna, ki so označevala vrsto ali značaj njihove zasedbe, k čemur so potem dodali le še ime kraja, v katerem je društvo delovalo. Podobno pa velja tudi za prve tovrstne slovenske zasedbe.

 

Prelomno leto 1848

Ko je bila po marčni revoluciji na Dunaju leta 1848 odpravljena cenzura in je moral zloglasni Metternich oditi v izgnanstvo, je tudi Slovencem zasijalo sonce svobode. Zanimivo, da se je to najprej pokazalo prav na kulturnem, ali natančneje povedano – pevskem področju. Že dva meseca po dunajskih nemirih so namreč ljubljanski rodoljubi pripravili prvo slovensko glasbeno prireditev, imenovano »beseda«, na kateri so zapeli nekaj pesmi solistično, pa tudi v kvartetu in v zboru. Domači zasebni glasbeni učitelji so namreč na hitro zbrali peščico za petje sposobnih meščanov, ki so se na vrat na nos naučili nekaj pesmic. Koncert je potekal 30. maja 1848 in je naletel na dober odziv občinstva, tako da je 19. junija sledila že druga taka »beseda«. Ker meščani niso mogli tako hitro pripraviti novih pesmi, so organizatorji povabili pevce iz bližnje trnovske fare, ki so zapeli troje narodnih pesmi. Tudi ti izvajalci niso imeli posebnega imena, pač pa so jih na nemškem plakatu imenovali kar »Krakauer Chor«, torej ‘krakovski zbor’. Bili so namreč iz ribiško-čolnarske vasi Krakovo, ki je spadala v trnovsko faro, vodil pa jih je tamkajšnji organist Martin Goršič. Slovensko časopisje jim je nadelo ime »krakovčanje«, torej »krakovci« ali »krakovčani«.

Tudi tu gre torej le za krajevno poimenovanje pevskega zbora.

 

V času narodnih čitalnic

Po letu 1848 so v prestolnici še nadalje prepevali meščani, združeni v pevski zbor pod vodstvom skladatelja Jurija Flajšmana, krakovski pevci pod vodstvom Martina Goršiča, občasno pa tudi bogoslovci iz ljubljanskega semenišča, ki jih je vodil stolni organist Gregor Rihar. Vse te zasedbe so bile zgolj priložnostne, niso bile torej uradno »registrirane«, niti niso imele kakega posebnega naziva ali imena. Enako pa velja tudi za nemški zbor v okviru nemškega filharmoničnega društva.

Leta 1861 pa so na Slovenskem začele rasti nove kulturne organizacije – narodne čitalnice. V osnovi so bila to samostojna društva, ki so nabavljala in izposojala knjige ali časopise, v svojih sestavih pa so skoraj vsa imela tudi pevske zbore ali dramske odseke. Z njihovo pomočjo so namreč lahko prirejala tudi koncerte in gledališke igre ter si prislužila sredstva za svoj obstoj.

Večino teh čitalniških pevskih zborov je bilo povsem zadovoljnih s preprostim petjem, nekateri pa so se dela lotili bolj na široko. Tako je pevski zbor ljubljanske Narodne čitalnice, ki je vase vsrkal tudi nekdanje Flajšmanove pevce, kaj hitro postal najboljša tovrstna zasedba na Slovenskem. Ta sloves je užival vse do leta 1890, ko je razpadel in prerastel v nov pevski zbor pod okriljem Glasbene matice.

Vendar pa tudi ta pevski zbor ni imel kakega posebnega imena, ne pod Narodno čitalnico in tudi pozneje ne, ko je prišel pod kapo Glasbene matice. Pač pa se je iz njegovega kroga še v času čitalniškega okrilja izločila skupina pevcev, ki si je ustanovila kvartet in si nadela ime »Ilirija«. Iz pevskega zbora Glasbene matice pa je pozneje izšel kvartet, ki je nastopal kar pod njenim imenom.

V Ljubljani so pevske zbore imeli tudi telovadci, najprej liberalni »Sokoli«, pozneje pa še katoliško usmerjeni »Orli«. Imenovali so jih po svojem matičnem društvu, torej denimo »Pevski zbor ljubljanskega Sokola«. S podobnimi zasedbami in poimenovanjem so se ukvarjali tudi telovadci na podeželju. V Ljubljani so imeli pevski zbor tudi nemški telovadci, zbrani v društvo »Turnverein«. Njihova zasedba se je imenovala »Sängerrunde«, torej: ‘pevski krožek’.

 

Samostojneži

Ker so narodne čitalnice ponujale lepo delovanje tudi tistim članom, ki so se zanimali za petje, na Slovenskem sprva sploh ni bilo potrebe, da bi se ustanavljala samostojna pevska društva. Vendar pa so obstajali tudi primeri, ko so pevci prerasli čitalniške okvire ali pa tovrstne organizacije v kraju sploh ni bilo. Poznamo tudi primere, da so se ustanavljala društva, ki so imela dvojno vlogo. Tako se že kmalu pojavijo tako imenovana združena »bralna in pevska društva«, ki so tej oznaki dodala ime kraja delovanja ali pa včasih tudi še kak poetičen naziv.

Slavčev nastop v Gorici je decembra 1875 napovedal tudi ljubljanski dnevnik Slovenski narod Foto: arhiv NUK

Slavčev nastop v Gorici je decembra 1875
napovedal tudi ljubljanski dnevnik Slovenski narod
Foto: arhiv NUK

Med prvimi slovenskimi samostojneži je bilo »Krško pevsko društvo« z začetka sedemdesetih let 19. stoletja. Pri imenovanju se je torej odločilo le za omembo kraja svojega delovanja. Leta 1875 pa je v Gorici nastal pevski zbor, ki si je prvi nadel tudi samostojno poetično ime: »Slavec«. Sestavljali so ga pevci iz vse Goriške. V programu so imeli tudi izdajanje notnih knjižic, vendar do tega ni prišlo. Pa tudi društvo samo ni imelo sreče, saj je po nekaj letih ugasnilo. Dalo pa je zgled drugim pevskim zasedbam, ki so si pozneje tudi nadele svoje ime.

V Dolini pri Trstu je ob zatonu goriškega »Slavca« leta 1878 zaživelo »Bralno in pevsko društvo Valentin Vodnik«, ki ga tudi štejemo med prvence pri izbiri posebnih zborovskih imen. Naslednjega leta se je v Ljubljani osnovalo nemško samostojno pevsko društvo »Laibacher Liedertafel«. To bi lahko prevedli kot ‘ljubljansko pevsko omizje’. Njegovi člani so bili sprva Slovenci in Nemci, tako da so na sporedu imeli slovenske in nemške pesmi. Vendar je tudi to kmalu prenehalo delovati, ko se je povsem nagnilo na nemško stran.

Povsem samostojno slovensko pevsko društvo na Kranjskem, za nameček pa še z izvirnim poetičnim imenom, pa je leta 1882 zaživelo v Kamniku. Tam je že delovala narodna čitalnica, ki je imela tudi lasten pevski zbor. Njegovi člani so se odločili za samostojno pot in so leta 1882 ustanovili pevsko društvo. Imenovali so ga »Lira«. Pozneje so svoj naziv nekoliko razširili. Začeli so se namreč predstavljati kot »Prvo slovensko pevsko društvo Lira v Kamniku«. Iz prejšnjih ugotovitev pa izhaja, da to društvo dejansko ni bilo prvo na Slovenskem, ne po letnici nastanka, prav tako pa ne po samostojnem poimenovanju.

 

Pomen in slava

Če kamniška »Lira« že ni bila čisto prva po svoji pojavnosti, pa ji gre zasluga, da je spodbudila vrsto podobnih samostojnih zasedb po vsem slovenskem prostoru. Največ seveda na Kranjskem, čeravno tudi v drugih deželah, kjer so prebivali Slovenci – pa tudi med izseljenci – niso izostajali. Ta pevska društva so s svojimi imeni postala tako popularna, da so tudi v zavedanju ljudi, predvsem v kulturnih krogih, prispevala k miselnemu povezovanju pevske zasedbe in kraja, v katerem je ta delovala. Če je torej kdo omenil ime »Lira«, so narodnostno in kulturno osveščeni Slovenci to takoj povezali s Kamnikom. In če je bil kje omenjen Kamnik, so vsi vedeli, da je to kraj, kjer deluje pevsko društvo z imenom »Lira«.

Podobno je bilo tudi drugod po deželi Kranjski. Tako na naslovni strani ene od zborovskih razglednic piše samo: »Žirovnikov pevski zbor«. Več pravzaprav niti ni bilo potrebno, kajti vsi so vedeli, da ta zasedba deluje v Šentvidu pri Ljubljani in da velja za najboljši podeželski zbor na Kranjskem. Prav tako tudi neka druga zborovska razglednica na svoji slikovni strani prikazuje skupino, ki pred sabo drži napis »Samostojno pevsko društvo Svoboda«. Spet ni bilo treba zapisati imena kraja, ker je bilo znano, da ta zbor deluje v Idriji.

Žirovnikov zbor v Št. Vidu nad Ljubljano, ustanovljen leta 1897; razglednica in hrbtna stran razglednice z oznako Žirovnikovega zbora Vir: arhiv avtorja

Žirovnikov zbor v Št. Vidu nad Ljubljano, ustanovljen leta 1897;
razglednica in hrbtna stran razglednice z oznako Žirovnikovega zbora
Vir: arhiv avtorja

 

Samostojno pevsko društvo »Svoboda« iz Idrije, ustanovljeno leta 1911; razglednica Vir: arhiv avtorja

Samostojno pevsko društvo »Svoboda« iz Idrije, ustanovljeno leta 1911; razglednica
Vir: arhiv avtorja

 

Na seznamu

Oglejmo si najprej imena, ki so do razpada monarhije leta 1918 privabljala množice občinstva v deželi Kranjski.

V Ljubljani je najbolj izstopal mešani pevski zbor, ki je deloval pod okriljem Glasbene matice. Ni imel kakega posebnega imena, temveč je nosil naziv te kulturne organizacije. Podobno velja tudi za zbore katoliškega društva za delavke itd., ki so tudi nosili le oznake svojih matičnih organizacij. Pogosta pa so bila tudi krajevna poimenovanja. Tako smo imeli samostojno »Moravško pevsko društvo«, »Postojnsko pevsko društvo«, »Dolenjsko pevsko društvo« (s sedežem v Novem mestu), »Litijsko pevsko društvo« …

Poleg tega so v prestolnici prepevala tudi samostojna društva , ki so si izbrala posebna poetična imena, kot denimo delavski »Slavec«, delavsko-meščanska »Ljubljana«, trnovski »Slovan«, mladeniška »Lipa«, delavski »Zvon«, ki je potem leta 1905 prerastel v »Ljubljanski Zvon«, trgovski »Merkur« in dekliški sekstet »Struna«. »Pevsko društvo Ljubljana« si je potem omislilo še glasbeno šolo in se poslej v naslovu predstavljalo kot »Glasbeno društvo Ljubljana«.

Pevsko društvo »Ljubljana«, ustanovljeno leta 1892; razglednica Vir: arhiv avtorja

Pevsko društvo »Ljubljana«, ustanovljeno leta 1892; razglednica
Vir: arhiv avtorja

 

Izven prestolnice je delovala vrsta društev z zanimivimi imeni: »Zarja« v (ljubljanski predmestni) Rožni dolini, »Žirovnikov zbor« v Šentvidu nad Ljubljano, »Sloga« v Vevčah, »Moste« v ljubljanskih predmestnih Mostah, »Sava« na Jesenicah, »Lipa« – skupaj s tamburaši – v Stražišču pri Kranju, »Triglav« – skupaj z bralnim društvom – v Radovljici, »Sora« v Žireh, »Ratitovec« v Selcih pri Škofji Loki, »Podbreška lipa« v Podbrezju, »Zarja« v Brdu pri Lukovici, »Sloga« – skupaj s tamburaši – v Logatcu, »Planinski glas« v Rovtah nad Logatcem, »Javornik« v Matenji vasi«, »Zvon« v Šmartnem pri Litiji, »Glas« v Sodražici, »Struna« v Vačah, »Nanos« v Gočah (vipavska dolina je namreč takrat spadala še pod Kranjsko), »Kum« v Radečah, »Naprej« v Zagorju, »Svoboda« v Idriji in še bi se našlo katero.

Štiri pevska društva po seznamu Zveze slovenskih pevskih društev, razdelek za Kranjsko; vezana vpisna knjiga Vir: NUK

Štiri pevska društva po seznamu Zveze slovenskih pevskih društev, razdelek za Kranjsko; vezana vpisna knjiga
Vir: NUK

 

Pri izbiri posebnih imen za svoja pevska društva pa niso bili nič manj zagreti niti v drugih slovenskih pokrajinah.

(Se nadaljuje …)