130 let divaškega mešanega zbora

Spomladi letos je Mešani pevski zbor Divača slavil častitljivih 130 let uspešnega in plodnega delovanja. Kot pove dolgoletna predsednica zbora Gracijela Dolenc, so se pevci na ta dogodek vestno in temeljito pripravljali, začeli so že leto prej.

Ponoviti je bilo treba vse skladbe, ki naj bi jih zapeli na svečanem koncertu ob obletnici, uvrstiti pa so jih želeli tudi na svojo četrto zgoščenko, ki so jo simbolno naslovili Stezice. Jubilejna slovesnost je potekala konec maja v večnamenskem prostoru divaške osnovne šole pred domačim občinstvom, Haanova maša pa je v sodelovanju z organistom Tonetom Potočnikom v sakralnih objektih doživela še dve ponovitvi. »Na svečanosti smo se posebej zahvalili dvema jubilantoma, Bojanu Cerkveniku in Sonji Rešaver,« pove predsednica, »prvemu za 60 let, drugi za 53 let neprekinjenega pevskega delovanja v naših vrstah. Med nami pa je nemalo pevcev, ki se tem številkam približujejo, v upanju, da bo zbor, kljub visoki starosti nekaterih članov, obstal in nizal nove jubileje. Želimo si novih pevskih moči, a z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da se mladi po študiju le redko vračajo v naš kraj.«

Začetek organiziranega petja na divaškem

Začetek organiziranega petja na divaškem ustni viri (pisni viri o tem žal niso ohranjeni) povezujejo s postavitvijo novih orgel v župni cerkvi v Divači. 22. aprila 1894 je župnik Ivan Narobe blagoslovil nove orgle, ki sta jih izdelala brata Zupan iz Kamne Gorice. Ob tej priložnosti naj bi zapel tudi zbor pod vodstvom pevovodje Čiča, sicer nadzornika železniške proge. Ta podatek ni nepomemben, saj so po njegovi zaslugi glavnino moške zasedbe zbora dolgo vrsto let sestavljali prav železničarji, ob njih pa v prvih letih predvsem kmetje. Eden prvih izobraženih glasbenikov v Divači je bil Peter Rijavec iz Gorenje Trebuše, ki se je učil pri tedaj znanem slovenskem skladatelju in organistu Ivanu Laharnarju iz Šentviške Gore. Rijavec je bil – tako pravi izročilo – nadarjen in zelo delaven človek.

Razmahnitev fašizma v dvajsetih letih novega stoletja je železničarje, ki so bili glavni steber divaškega zbora, razpršila po vsej Italiji, zato je moral pevovodja moške pevce poiskati drugje. Našel jih je v društvu Jamska vila, v katerem so prepevali fantje in dekleta iz vasi v okolici Škocjanskih jam, iz Matavuna, Naklega, Škocjana, Brežca, Betanje in Gradišča.

Pevec s 60-letnim stažem, ki skrbno spremlja zgodovino zbora in kraja

Bojan Cerkvenik v zboru prepeva brez premora že 60 let in skrbno spremlja zgodovino petja na divaškem: »V dvajsetih letih so jedro zbora sestavljale tri družine, dve od teh sta se pisali Cerkvenik, a nista bili v sorodu. Priimek Cerkvenik je bil takrat na tem območju kar razširjen in v zboru je pelo veliko družin s tem priimkom. Prva je bila iz Brežca, sestavljali so jo štirje bratje in dve sestri, eden od bratov je bil moj oče. Druga družina je bila iz Gradišča, sestavljala sta jo dva brata in sestra, moja mama. Veliko fantov in deklet je takrat združilo prav petje. Našli so se v zboru in se poročili. Tako so se rojevali novi pevsko nadarjeni Cerkveniki. Med vsemi je bil Alojz najbolj dejaven. Bil je odličen pevec z zelo velikim obsegom glasu, neverjetnim smislom za glasbo, odličnim posluhom in veliko pevsko zagnanostjo. Vsakič, ko se je pojavila kriza z zborovodjo, je on – čeprav samouk – prevzel vodenje zbora in tako poskrbel, da petje v Divači ni usahnilo. 1973. leta smo se Cerkveniki zbrali in se prešteli – 23 pevcev je bilo v družini. Od vseh sem zdaj ostal v zboru žal samo še jaz.«

Zdaj so vadili ponoči, na skrivaj, saj je bila v času fašizma slovenska pesem prepovedana. Odlična pevka divaškega zbora, Milka Sila, sicer glasbeno neizobražena, je prevzela vodenje zbora v tridesetih letih prejšnjega stoletja in ostala z njim polna tri desetletja. Vadili so kar pri njej doma, partiture pa si je prepisoval vsak pevec sam.

Povojno obdobje

Tudi druga svetovna vojna je razredčila pevce, a zbor se tudi takrat ni vdal in po vojni je z nastopi nadoknadil vsa tista odrekanja in skrbi, ki jih je prinesel vojni čas. Vrstili so se nastopi po vsej Primorski, zapeli so celo na radiu.

Zanimivo je, da je v sklopu mešanega zbora vseskozi delovala moška zasedba, občasno pa sta moški in ženski del zbora delovala ločeno. V povojnem času je zboru finančno izdatno pomagalo Železniško podjetje Ljubljana, ki je podpiralo kulturno udejstvovanje svojih delavcev.

V šestdesetih letih je Moški zbor Divača krajši čas vodil Mirko Dujc, zatem pa med pevci zelo priljubljen mlad zborovodja in učitelj Ivan Tavčar (pozneje glasbeni producent na Radiu Koper). Leta 1971 je zbor pod vodstvom mlade zborovodkinje Bojčenke Bobnar prvič uspešno nastopil na reviji Primorska poje v Trstu in bil deležen številnih pohval glasbenih kritikov ter občinstva. Po nastopu jim je čestital tudi skladatelj Ubald Vrabec. Pod vodstvom Edija Raceta je zboru uspelo dvigniti kakovostno raven petja, saj je dirigent na vaje večkrat vabil ugledne primorske zborovodje, Klavdija Koloinija, Iva Jelerčiča, Mirka Slosarja in druge, ki so divaškim pevcem in zborovodji posredovali svoje znanje in izkušnje. Skladatelj Ubald Vrabec je prav divaškemu zboru posvetil več svojih skladb, saj sta z zborovodjo Edijem Racetom gojila tesno prijateljstvo, ki se je preneslo tudi na pevce. Tako je Edi Race stkal še mnoge prijateljske vezi s skladatelji in pevci s te in one strani državne meje, saj je trdil, da glasba ne pozna meja.

Razcvet v devetdesetih letih

Leta 1992 se je začelo plodno in raznoliko dvajsetletno obdobje dirigenta Antona Baloha, ki je zbor vokalno uredil, mu ponudil zanimive in tehtne zborovske in vokalno-instrumentalne projekte ter ga popeljal v širni svet – v Prago, Budimpešto, Rim, Berlin in na Dunaj pa še kam.

»V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil zborovodja MePZ Mačkolje. Večkrat smo se z divaškimi pevci srečevali na različnih nastopih in revijah. Poleg zamejskega zbora sem vodil tudi koprski zbor Maestral, ki pa sem ga jeseni 1992 predal drugemu zborovodji. Naključje je hotelo, da je prav takrat divaški zbor ostal brez dirigenta. Povabili so me k sodelovanju in z njimi sem ostal polnih dvajset let.«

Takole se Baloh spominja svojega sodelovanja z divaškimi pevci:

»Ko sem sprejel vodenje divaškega zbora, je bila moška zasedba zelo dobra in kar številčna, ženski del zbora pa je bil skromnejši tako po številu, kot po pevskih izkušnjah in sposobnostih. Iskali smo nove pevke, a med domačinkami nismo bili ravno uspešni. Pa so se nam pridružile nekatere pevke iz drugih mojih zborov, med njimi tudi moja žena in hči. Tako smo znatno okrepili žensko zasedbo, v nekaj letih je zbor zazvenel tako, kot sem si želel. Tudi pevci so opazili, da so kakovostno zrasli in takrat se je rodila želja, da bi se predstavili tudi izven svojega kraja, pa ne le samostojno, a cappella, temveč tudi v sodelovanju z orkestrom.

Leta 2006 smo v Novem mestu nastopili z njihovim simfoničnim orkestrom in zborom ter z zborom Lipa iz Bazovice ob slovenskem kulturnem prazniku, zatem pa smo nastop ponovili še v Bazovici in Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. V lepem spominu je ostal odmeven projekt sakralne glasbe Vox magna, v katerem je sodelovalo več primorskih zborov, še bolj pa so se v spomin usidrali čudoviti koncerti v posebnih okoljih, kot je recimo Plečnikova cerkev v Pragi, gostovanje na Dunaju, v okviru katerega smo zapeli tudi v katedrali sv. Štefana, gostovanja na Madžarskem, v Rimu, Berlinu ter arhitekturnem biseru – Dubrovniku. Tu nas je gostilo domače Slovensko društvo Lipa ter nam organiziralo dva čudovita nastopa, na Stradunu in v katedrali Marijinega vnebovzetja. Zatem bi lahko našteval še nič manj pomembne nastope v Subotici, Splitu, Trogirju, pa tiste v Kopru, Hrvatinih, na Kozjanah, v Dutovljah, Piranu ali pa tiste, ki smo jih izvedli doma v Divači.

Tudi revije Primorska poje smo se redno udeleževali. Povsod smo se lepo predstavili in se tudi lepo imeli. Rezultat mojega uspešnega dela z divaškim zborom so tri CD-plošče: prva z naslovom Vrabčeva pesem, druga na božično tematiko z naslovom Bila je noč in tretja, poslovilna, s čudovitim naslovom Srce v kamnu, ki namiguje na lepoto kraške pokrajine v njeni izklesani podobi. Vsi trije so zanimivi, najbolj pa mi je pri srcu prvi, ki je po moji oceni tudi najbolj dodelan. Leta 2012 sem se poslovil in prepustil zbor novim izzivom. Odšel sem z zavedanjem, da sem mu dal veliko in da so mi dobro vračali. Bili smo dobra ekipa, ne le pevsko, tudi organizacijsko in nenazadnje tudi prijateljsko. Z veseljem se vračam na njihove koncerte ob novih obletnicah, kot je bil tale zadnji v dvorani divaške osnovne šole. Vedno znova sem vesel in zadovoljen, ker opažam ne le, da se je zbor ohranil, temveč da je tudi kakovostno zrasel, tako vokalnotehnično, kot tudi muzikalno in programsko. To kaže tudi njihov zadnji CD.«

Zadnjih deset let zbor vodi Matej Penko

Po Antonu Balohu sta zbor kratek čas vodila Mirjana Gvozdenac in Vladislav Korošec, 2014. leta pa je vodstvo prevzel Matej Penko, dirigent z bogatimi pevskimi in zborovodskimi izkušnjami, ki jih je pridobival najprej kot član komornega zbora Ave iz Ljubljane, zatem kot dirigent MePZ Postojna in nazadnje kot umetniški vodja kranjskega APZ France Prešeren. Zdaj teče 12. leto plodnega pevskega sodelovanja, podkrepljenega s spoštovanjem, zaupanjem in prijateljskimi vezmi, ki iz sezone v sezono rojevajo nove rezultate.

»Prvi stik z divaškimi pevci sem kot strokovni spremljevalec vzpostavil na območni reviji zborov v Sežani. Če se ne motim, je bilo to leta 2013, odločilno pa je bilo srečanje leto pozneje na pevskem seminarju, ki ga je organiziral Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Sežana. Zaupano mi je bilo vodenje seminarja, MePZ Divača pa je bil izbran kot demonstacijski zbor. Dobro smo se ujeli, to je bila lepa popotnica za nadaljnje sodelovanje.«

»Najprej smo se morali, seveda, ‘spoznati’. Sam sem moral oceniti, kakšne so sposobnosti zbora, pevci pa so odkrivali moj način dela; vemo, da ima vsak zborovodja svoj način in svoje programske usmeritve. Prav kmalu sem zboru prinesel kakšno zahtevnejšo partituro, ki je pevcem ponudila tudi možnost predstavitve na tekmovanjih, to je bila zanje zanimiva novost, morda tudi spodbuda, ki pa je prinesla nove obveznosti: posvetiti se je bilo treba vokalni tehniki, intonaciji in ostalim prvinam zborovskega petja, ki so potrebne, da skladbe zazvenijo, kot pravimo. Na tem področju smo pravzaprav naredili največji napredek. Pevce lahko samo pohvalim, vestni in delavni so, kar je seveda predpogoj za napredek. Sledili so dosežki: na območnih revijah smo vselej dosegli uvrstitev na regijski nivo, včasih celo edini z našega kraškega območja. Kar trikrat smo se uspešno udeležili mednarodnih zborovskih tekmovanj. Iz Šibenika, češkega Olomuca in Karlovca smo prinesli srebrne oz. zlato plaketo.

Pa še z enim dosežkom se lahko pohvalimo: z zgoščenko, ki je izšla ob 130-letnici zbora. Njen naslov, Stezice, simbolizira našo prehojeno pot. Oblikovali smo jo v dveh delih: v prvem zazveni Missa brevis manj znanega sodobnega skladatelja Jacoba de Haana. Ta nizozemski komponist je znan predvsem kot skladatelj del za pihalne orkestre, ima pa v svojem opusu tudi nekaj zanimivih vokalnih in vokalno-instrumentalnih skladb. Med njimi je tudi omenjena maša, napisana za zbor in komorno pihalno zasedbo oz. zbor in orgle. Delo smo pred leti že izvedli, tokrat smo k sodelovanju povabili slovenskega organista Toneta Potočnika in skladbo posneli na novih orglah koprske stolnice sv. Nazarija. Drugi del zgoščenke obsega nekaj biserčkov slovenske zborovske tvornosti, priredb ljudskih in umetne skladbe Hilarija Lavrenčiča, Cveta Marca, Radovana Gobca in še nekaterih, med njimi tudi mlajših avtorjev, Patricka Quaggiata in Mateje Petelin. Gre pravzaprav za izseke iz naših minulih repertoarjev.

Letos stopava z zborom v dvanajsto skupno sezono. Kakšni so naši načrti oz. česa si najbolj želimo? Predvsem tega, da bi uspeli pridobiti nekaj novih, mladih pevskih moči, ki bi zbor številčno in morda kakovostno okrepile. To je naša prioritetna naloga, za tem se bodo, v to verjamem, načrti kar sami odpirali. Vabimo torej ljubitelje zborovskega petja od blizu in daleč, da se nam pridružijo in zapojejo z nami. Po 130 letih pesem na divaškem res ne sme zamreti.«

Zboru želimo še mnogo pevskih podvigov in veselja ob skupnem ustvarjanju!