»Človek pripada mnogim stvarem: kraju, državi, veri, nazoru, a najbolj neizbežno svojemu rodu,«
je v uvodniku monografije Izbrani zbori II, ki je pred dvema letoma izšla v zbirki IDSS – Izbrana dela slovenskih skladateljev pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti, zapisal Lojze Lebič.
Mi pa na današnji dan, v petek, 23. avgusta 2024, ob skladateljevem visokem 90. jubileju dodajamo, da slovenski zborovski pevci pripadamo glasbi Lojzeta Lebiča, ki že desetletja osmišlja, navdihuje in povezuje naš glasbeni prostor ter vse, ki delujemo v njem. Skupaj ali vsak zase zapojmo tisto od njegovih skladb, ki nam najbolj seže do srca, in s tem gospodu Lebiču, skladatelju, dirigentu, pedagogu in glasbenemu piscu, voščimo: VSE NAJBOLJŠE!
LOJZE LEBIČ, skladatelj, dirigent, pedagog in glasbeni pisec, se je rodil 23. avgusta 1934 na Prevaljah na Koroškem. Po maturi na gimnaziji Ravne (1952) je diplomiral iz arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1957), vzporedno pa je na Akademiji za glasbo študiral dirigiranje pri Danilu Švari in kompozicijo pri Marjanu Kozini (diplomiral 1972). Že v študijskih letih je služboval kot korepetitor na Srednji baletni šoli, na začetku šestdesetih let pa je v sezonah 1960–1961 in 1964–1965 vodil Akademski pevski zbor Tone Tomšič. Z njim je na koncertih uveljavljal sodobnejše sporede, na gostovanjih po takratnih jugoslovanskih republikah in po Sovjetski zvezi pa predstavljal slovenske zborovske stvaritve.
Celo naslednje desetletje (1962–1972) je bil stalni umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Ljubljana. Z radijskim zborom je gostoval na številnih uglednih mednarodnih festivalih. Vrednost dirigentskega dela je potrjeval s snemanji plošč – tudi za tuje producente.
Po zaključenem dirigentskem obdobju pri radijskem zboru se začenja Lebičeva glasbena pedagoška pot. Od 1972 je bil profesor dirigiranja in metodike dela v ansamblih na Pedagoški akademiji v Ljubljani (od 1983 do 1985 tudi predstojnik oddelka), vse dokler ni 1986 postal redni profesor za glasbenoteoretske predmete na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve 1998. Je član Društva slovenskih skladateljev. Od 1982 do slovenske osamosvojitve je bil sekretar Jugoslovanske sekcije v mednarodni organizaciji za sodobno glasbo ISCM, pri kateri je leta 1992 na generalni skupščini v Varšavi utemeljil in dosegel vključitev Slovenije kot samostojne nacionalne sekcije. Sodeloval je v mednarodnih žirijah, prav tako pa tudi na številnih seminarjih po Sloveniji in tujini, v Mednarodnem združenju kongresnih in kulturnih centrov v ICCA v Vancouvru v Kanadi (1990) in drugod.
Temeljna Lebičeva zavezanost pa velja komponiranju. Prva skladateljska dela so nastajala že v ravenskih dijaških letih (samospevi, zbori …), poglobijo se za časa tudija v Ljubljani na koncertih študentskega kluba komponistov s konca petdesetih let, predvsem v skupini Pro musica viva iz šestdesetih, ko ansambel Slavko Osterc z dirigentom Ivom Petrićem doma in po svetu izvede številna Lebičeva dela. Iz tega časa je tudi orkestralna Simfonietta, za katero je leta 1962 prejel študentsko Prešernovo nagrado.
V sedemdesetih letih se je Lebič izpopolnjeval na poletnem tečaju za sodobno glasbo v Darmstadtu, kasneje tudi v elektronskem studiu Radia Beograd. Po intenzivnem in kritičnem soočanju s sodobnimi kompozicijskimi težnjami si je izoblikoval osebno govorico, razpeto med zvočno silovitostjo ter meditativno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in zaverovanostjo v dediščino preteklih kultur. Je zvest umetniškemu, teži h glasbeni univerzalnosti, a ustvarja iz dejavne družbene občutljivosti za svoj čas.
Komponira za vse vrste zasedb: orkestralna, vokalno-instrumentalna dela, instrumentalne koncerte, komorno glasbo, zborovsko glasbo z instrumenti, odrsko glasbo, elektroakustične skladbe ter številna druga komorna in solistična dela, samospeve in zbore za vse vrste glasovnih sestavov, scenske glasbe idr.
Njegove skladbe izvajajo odlični slovenski in tuji umetniki na številnih priznanih domačih in mednarodnih festivalih, zabeležene so v zvočnih arhivih mnogih radijskih postaj, na številnih nosilcih zvoka in v katalogih uglednih založniških hiš.
Je prejemnik pomembnih mednarodnih nagrad in priznanj (BBC – Let the peoples sing, tekmovanja jugoslovanskih radijskih postaj JRT, Rostrum of composers, IMC Unesco, Pariz), trikratni nagrajenec Prešernovega sklada, dobitnik velike Prešernove nagrade, Kozinove nagrade Društva slovenskih skladateljev in Župančičeve nagrade mesta Ljubljane, nosilec odlikovanja zlati red za zasluge Republike Slovenije ter častni občan Občine Prevalje. Od leta 1991 je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in od 1995 njen redni član. Leta 2005 je bil izvoljen za inozemskega člana razreda za umetnosti Kraljeve flamske akademije Belgije za znanost in umetnost, 2012 imenovan za dopisnega člana Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter 2018 za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze. Vrsti nagrad in priznanj ter članstvu v uglednih ustanovah je januarja 2020 dodal še naziv častnega člana Slovenske filharmonije.
(Povzeto po: sazu.si)
