»Pevce si moraš vzgojiti sam,« je v enem od intervjujev za Naše zbore dejal skladatelj, zborovodja in umetniški vodja Slovenskega otroškega zbora Damijan Močnik. Da to niso bile le prazne besede, temveč konkretno uresničevanje umetniško-pedagoške vizije, pričajo njegova mnoga zborovska udejstvovanja, povezana z mladimi. Mednje, kot najbolj spodbudna za slovensko zborovsko rast in prihodnost, prav gotovo sodi ustanovitev Slovenskega otroškega zbora, ki sodelujočim ponuja možnost pevskega napredovanja in vsesplošne glasbene razgledanosti. Nosilec enotedenskega druženja je petje in spoznavanje zborovske literature, ki zajema skladbe preprostejših glasbenih oblik pa tudi kompleksnejša zborovska dela. Močan podporni steber celotnemu dogajanju so raznolike delavnice pod vodstvom utečenih animatorjev, ki svoje zanimanje delijo s svojimi varovanci. Ideja o nacionalnem otroškem zboru, ki je prvič zaživela na odru pred dvema desetletjema, vsako leto poveže okoli sto mladih pevcev z vseh koncev Slovenije in zamejstva v harmonično celoto in jim tako ponudi kakovostno in edinstveno poletno izkušnjo.
Vsako leto mlajši
V prostorih Zavoda sv. Stanislava se je letos zvrstilo kar 88 pevcev med 9. in 15. letom, ki so v prvem tednu poletnih počitnic skrbno pripravljali koncert ob 20-letnici neprekinjenega delovanja. »Zbor je dejansko vsako leto mlajši …«, je v svojem uvodnem nagovoru povedal Marko Novak, ki kot vodja projekta zadnjih šest let skrbi za vsestransko usklajenost sodelujočih. Letošnja povprečna starost zasedbe je bila komaj 12 let, skorajda polovica pa jih je pevski teden izkusila prvič. Kljub mlajši populaciji je bil teden poln vztrajnosti, motivacije, discipline in predanosti istemu cilju – sad dela predstaviti svojim staršem in širši javnosti.
»Od trenutka, ko zvočni signal pozove pevce k zajtrku, pa do večernega umirjanja otroci bolj kot ne samostojno sledijo zastavljenem urniku. Pravila so jasna in vsakdo ve, kaj se od njega pričakuje, zato ne potrebujejo pretiranega nadzora. Umetniška narava otrok poskrbi, da težav z disciplino nimamo, kakršnekoli vzgojne izzive pa rešujemo sproti. Poznalo pa se je, da so bili v zadnjih dveh letih otroci večino časa vezani na dom in je bilo zato precej več domotožja kot prejšnja leta. Seveda je temu botrovala tudi mlajša generacija udeleženih,« je vsakdanjik pevskega tedna opisal Novak.
Koncertoma smo lahko prisluhnili v Župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Cerkljah na Gorenjskem, dan kasneje pa v športni dvorani Zavoda sv. Stanislava. Prejšnja leta se je projekt slavnostno zaključil v osrednjem glasbenem hramu, na odru Slovenske filharmonije, kar pa v trenutnih zdravstvenih razmerah za tako veliko število otrok ni bilo mogoče. Da je koncertiranje v uglednih dvoranah visoka motivacija in želja tudi mladih pevcev, pa je potrdila 15-letna pevka Živa Oblak: »Vsak projekt je nekaj posebnega, a zame ostaja nepozabno vzdušje iz leta 2016, ko smo izvedli dve izjemno tehtni deli, Misso brevis v D-duru Benjamina Brittna in Močnikovo Mašo sv. Frančiška Asiškega. Tovrstnih skladb se res ni lahko naučiti, a spominjam se, da smo ju peli z vsem srcem. Dodatno motivacijo nam je takrat dala tudi lokacija zaključnega koncerta. Predstavljajte si sto navdušenih otrok, ki se z dvema mestnima avtobusoma odpravi čez mesto v tako pomembno dvorano, kot je Slovenska filharmonija. Počutili smo se pomembne in ponosne. Ta pika na i je letos res manjkala, čeprav smo lahko razmeram navkljub ponosni na lepo izvedena koncerta.«
»Dejansko je bila največja letošnja skrb vdor virusa v naš mehurček – dovolj bi bila le ena sama okužba posameznika, ki bi nas lahko že drugi dan vse poslala domov v karanteno, projekt pa bi v celoti padel v vodo. Poleg vseh ukrepov in priporočil smo od udeležencev pričakovali izpolnjen PCT-pogoj. Epidemiološke razmere otrokom niso znatno pokvarile vzdušja, le meni so zato povzročile kak dodaten siv las,« je zadovoljno ob dejstvu, da je bil projekt vendarle uspešno izpeljan, poudaril Marko Novak.
Dirigentski dvojec
Damijan Močnik kot ustanovitelj in umetniški vodja projekta k sodelovanju vsako leto povabi še eno uveljavljeno dirigentsko ime. V 20-letnem obdobju so pred zbor poleg njega stopili priznani slovenski dirigenti in zborovodje, kot so Martina Batič, Helena Fojkar Zupančič, Nadja Janežič, Sebastjan Vrhovnik, Bernarda Preložnik Kink in Jerica Gregorc Bukovec, letos pa je to vlogo že drugič zapored prevzela zmagovalka dirigentskega tekmovanja Aegis carminis, Rahela Durič.
»Zdi se mi, da je za mlade pevce veliko bolj zanimivo, če se pri tako intenzivnem delu izmenjujeta dva dirigenta. Dobro se zavedam svojih omejitev in v katerem repertoarju sem prepričljiv, zato k sodelovanju vabim tiste, ki lahko zboru ponudijo še dodatno razsežnost. Prav tako se mi zdi dobro, da to sodelovanje ni samo enkratno, saj je tovrstno delo za vsakega dirigenta poseben izziv, ki ga velja večkrat ponoviti – tudi mi se stalno učimo, kako projekt izpeljati še bolje. Zadnji dve leti sodelujemo z Rahelo, ki je v naš prostor prinesla svež pristop dela z zborom. Izvrstna je v neverbalni komunikaciji, mladi pevci so jo vzljubili na prvi pogled, je študiozna, dobro obvlada precej jezikov in tako smo prvič peli v francoščini in italijanščini. Mislim, da se zelo dobro dopolnjujeva, hkrati pa imava zelo podoben pogled na oblikovanje zvoka zbora,« je tandemski način dela pojasnil Močnik.
Mariborčanka svojo poklicno pot gradi izven slovenskih meja, v sosednji Avstriji, kjer poleg vodenja različnih sestavov poučuje zborovsko dirigiranje na Akademiji za glasbo v Gradcu in sodeluje v socialnih projektih, namenjenih glasbenemu izobraževanju otrok priseljencev in jih na ta način lažje vključi v novo okolje. Meni, da vodenje otroškega sestava prinaša posebne čare, a tudi svojevrstne izzive: »Izhajam iz ideje, da je lahko ob primerni spodbudi in motivaciji vsakdo izjemen in da je vsak otrok na svoj način potencialna bomba. A skrbi me pasivnost otrok, ki, predvidevam, izhaja iz šolskih klopi, kjer otroci sedijo, poslušajo in očitno postajajo vse bolj mehanski. Priznam, ni bilo lahko poiskati načinov, s katerimi bi prebudila čustveno plat otrok, jih spodbudila k iskanju lepote v glasbi, da bi jo začutili in izrazili vsaj z žarom v očeh, če že ne z besedami. Saj ne vem, ali mi je v tem kratkem tednu dejansko uspelo, zavedam pa se, da je tu velik potencial za odkrivanje in utemeljena skrb, ali šolski sistem morda na neki način ne zatira duše. Moja naloga in cilj je poiskati pot, ki bi otroke vrnila k čim večji kreativnosti, edinstvenosti in samostojnosti.«
Soočanju s tovrstnimi izzivi pritrjuje tudi umetniški vodja: »Občutek imam, da so otroci vsako leto bolj pridni in mirni, pa tega ne mislim ravno v pozitivnem smislu. Čedalje manj je tistih ‘poštenih nagajivih barabinov’, ki sicer v prostem času ali celo med vajami ušpičijo kakšno neumnost, ampak na koncertnem odru dajo v izraznem in glasbenem smislu vse in še več. Pogrešam pozitivno predrznost, pogrešam spontanost … Postali smo ujetniki učnih načrtov, zbiratelji točk, piflarji podatkov, ki so sami sebi namen, pozabljamo pa, da je v težkih časih človeštvu upanje vedno ponujala umetnost. Vse bolj postajam prepričan, da bo v šolskem sistemu potrebno nekaj korenito spremeniti.«
V vzgojno-glasbenih študijah lahko izluščimo ogromno podatkov, ki pričajo o prednostih petja otrok tako v zboru kot nasploh. Aktivno ukvarjanje z glasbo tako rekoč optimizira delovanje naših možganov, pri otrocih spodbuja razvoj discipline, koncentracije, samozavesti, zaradi poglobljenega in nadzorovanega dihanja pa ima petje celo pomirjevalni učinek. Da delo z majhnimi pevskimi nadobudneži miselno na trnih ohranja tudi dirigenta samega, se je strinjala tudi Rahela Durič: »V spomin se mi je vtisnila pevka, ki je po prvem koncertu svoji mami pripovedovala, kako z Damijanom vedno znova in znova poskušava dodelati fraze, čeprav so bili sami pevci že po nekajkratnih poskusih zelo zadovoljni. Najmlajši verjetno res niso sposobni videti vseh razlogov za večkratno ponavljanje in morda tu nepotrebno izpademo tečni. Ob tem sem večkrat pomislila, ali bi bilo morda dobro v bodoče otrokom osmisliti cilj ponavljanja in odgovoriti na ključno vprašanje, zakaj, in ne zgolj kaj in kako storiti drugače.«
Pri pripravi zbora sta sodelovala študentka glasbene pedagogike Neža Križnar in študent orkestrskega dirigiranja Miha Zupanc Kovač, ob klavirju pa je mlade pevce spremljal Tilen Bajec. Poleg Neže in Mihe so se v vlogi animatorjev znašli še Lucija Fabjančič, Jurij Močnik, Jan Novak in Andraž Ristič, ki so pripravili vabljive dejavnosti za mlade pevce.
»Celotna ekipa je izjemno odprta in dobrosrčna. Letošnja dirigenta sta me pritegnila vsak na svoj edinstven način – Damijan Močnik kot izredno zabaven vodja, ki mu ne manjka resnosti, in Rahela Durič kot energična dirigentka s posebno igrivim občutkom za mlajše otroke. Se zelo razlikujeta, a lepo povezujeta celotno zasedbo. A najbolj se mi bodo vtisnili v spomin animatorji, s katerimi smo se res povezali. Vsakomur, ki rad poje in rad deli svoje veselje in ljubezen do petja in nima težav z deseturnim sedenjem ob notah, močno priporočam udeležbo,« je navdušeno povzela pevka Živa.
Uravnotežen jubilejni glasbeni spored
Iz programskega sporeda je vela praznična nota, saj je le-ta obeležil pomenljive obletnice: 30. obletnico slovenske države (B. Ipavec: Domovini), obletničarja Bojana Glavino s skladbo Burja, navsezadnje pa tudi 20. obletnico SOZ-a s skladbami preteklih sezon, kot sta Močnikova Življenje in Ptice Andreja Makorja (triglasna verzija je nastala po naročilu za SOZ) ter izborom zimzelenih popevk.
»Običajno skladb iz preteklih let ne ponavljamo, ob 20-letnici pa smo se vsaj nekoliko ozrli tudi nazaj in uvrstili v program nekaj skladb, ki so na neki način zaznamovale prejšnja leta. Izbiram v prvi vrsti kakovostne skladbe, ki imajo jasno kompozicijsko zasnovo in logičen potek. Celoten koncertni program je namreč treba naštudirati v štirih dneh in ga prepričljivo izvesti na dveh koncertih. Kadar delam z mladimi pevci, upoštevam tudi izobraževalni vidik – rad bi jih seznanil z različnimi glasbenimi stili in žanri, vedno pa skrbim tudi za uravnoteženo zastopanost slovenske in tuje glasbe. Prvič smo se soočili s staro glasbo in posegli po skladbi iz kodeksa Llibre Vermell iz 14. st. in motetu Agostina Agazzarija Magi vidente stellam. Zanimivo je bilo, kako so to glasbo, ki nam je zelo oddaljena, mladi takoj posvojili,« utemelji Močnik.
Po uvodnem delu domačih skladateljev so se zvrstile še skladbe tujih avtorjev: od srednjeveških napevov do priljubljenih zvočnih bombončkov kot so Rutterjeva For the beauty of the Earth (Za lepoto zemlje), Pärtova estonska uspavanka Eesti Hällilaul in Uspavanka Daniela Elderja. Tu velja omeniti, da je Irma Močnik v slovenščino prepesnila številne skladbe, ki so postale repertoarne stalnice slovenskih zborov, eno izmed njih smo lahko slišali tudi na zaključnem koncertu (Pesem osrečuje Thorda Gummessona).
»Izbor skladb je skupna domena obeh dirigentov, vodilo je, da odkriva glasbeni potencial tako s tehnične kot muzikalne plati. Predstavili smo mešanico klasičnega zborovskega repertoarja in obdelave sodobnejših skladb – od zimzelenih popevk do spiritualov. Slednje skladbe morda hitreje najdejo povezavo do otrok, a tudi klasična dela, ko enkrat pridobijo svojo obliko, postanejo njihove najljubše,« razkriva Duričeva.
V drugem delu koncerta so v ospredje stopile znane melodije, kot so zimzelena popevka Letalovlak Jožeta Privška, Vjeruj v ljubav (Verjemi v ljubezen) Zdenka Runjića v priredbi za zbor in klavir Damijana Močnika in Tomaža Pirnata, priredba samospeva Ouvre ton coeur Georgesa Bizeta v priredbi Tuckerja Biddlecombeja, Sartarijeva Con te partirò – Time to say goodbye (S tabo bom odšel – Čas je za slovo) s solistko Marileno Lo Pinto in energični spiritual v obdelavi Kirbya Shawa Can I ride (Gospod, se lahko peljem?). Celovečerni program raznolikih slogov in žanrov je zaokrožila priljubljena Ko se smeješ (orig. When you’re smiling), poslušalce pa privzdignila in spodbudila k bučnemu aplavzu.
Sklepne misli ob 20. jubileju
»Izkušnja s SOZ-om mi bo ostala v zelo lepem spominu, čeprav smo se morda letos srečevali z večjimi izzivi. Zbor je namreč tvorilo precej novih in manj izkušenih pevcev, v prvih dneh pa je bilo opaziti tudi glasovno ‘spihanost’ kot posledica epidemije oziroma daljše pevske neaktivnosti. Zvok se je kaj kmalu utrdil in smo bili v dani situaciji vseeno zelo uspešni,« je ob zaključku pogovora svoje vtise strnila Duričeva.
Nadja Janežič, nekoč gostujoča zborovodkinja omenjenega projekta, izpostavlja, da je celotno dogajanje mnogo več kot le pevski podvig: »Prednost tovrstnega projekta je, da otrokom omogoča vso pozornost usmeriti v en sam cilj, brez kakršnihkoli motil. Širok spekter znanja, ki ga pevci pridobijo v sodelovanju z različnimi dirigenti, osredotočenost na petje in mladostna energija se stekajo v skupno končno destinacijo, ki nas ohranja povezane tudi, ko se pevski teden zaključi. Čeprav je včasih, predvsem fante, treba dodatno spodbuditi, da se k projektu sploh prijavijo, se po prvi izkušnji vedno znova radi vračajo v SOZ-ove vrste. Tu ne smemo pozabiti, da imajo močan povezovalni učinek bogate vsebine, ki so otrokom na voljo v prostem času. Druženje je pomemben element mladega človeka, SOZ pa kot stičišče, jedro in opolnomočenje vseh, ki radi pojejo, sploh v času turbulentnega najstništva, zagotavlja potrditev, da je petje pozitivna stvar, da s skupnimi močmi delamo nekaj dobrega in navsezadnje širimo repertoar mladinskega zborovstva.« Ali drugače, povedano z besedami Helene Fojkar Zupančič v koncertnem nagovoru: »To je učilnica, kjer se otroci učijo discipline, potrpežljivosti, vztrajnosti, medsebojne podpore in pomoči ter prijateljstva. To je prostor sreče.«
Svoje izkušnje z mladostniki se nostalgično spominja tudi Sebastjan Vrhovnik, ki je leta 2014 kot gostujoči dirigent 13. izvedbe SOZ-a sodeloval v timu študijskih kolegic – Martine Batič in Nadje Janežič: »Na svoji poklicni poti se pretežno srečujem z odraslimi vokalnimi sestavi, zato sem toliko bolj vesel in hvaležen, ko se mi ponudi priložnost dela z mladimi pevci. V zelo kratkem času sem ugotovil, da so ti dovzetni za pravo umetnost. Presenetila me je njihova glasbena zrelost in stalna motiviranost za trdo delo, kjer pa nista izostajali mladostniška nagajivost in humornost. Kljub visokim temperaturam v cerkvi na Mirenskem gradu smo vsi skupaj stremeli le k enemu cilju – narediti dober koncert. Obrazi pevcev in publike so bili zadovoljni, zato upam, da nam je uspelo pokazati lepoto uglašenih harmonij.
Družba se spreminja in ni lahko navduševati in motivirati mladih pevcev za udejstvovanje v tej zvrsti glasbenega ustvarjanja, sploh v zadnjem nehvaležnem obdobju za tovrstno dejavnost. Občudovanja vredno je, da je SOZ neprekinjeno pripravil 20 koncertov. Seveda ima tu velike zasluge njihov umetniški vodja in ustanovitelj Damijan Močnik, ki dobro razume razmerje med ustvarjanjem umetnosti in vzgojo z umetnostjo. Naj bo umetniška izpoved teh mladih pevcev vedno znova vsem v navdih in dokaz, da je uglašeno medsebojno sodelovanje (še) možno.«
Svoje sklepne misli pa k jubileju dodaja tudi gonilna sila projekta, Damijan Močnik: »Težko verjamem, da je od ustanovitve Slovenskega otroškega zbora minilo že 20 let. Postopoma smo ob pomoči mojih pevcev iz Komornega zbora MEGARON oblikovali projekt, ki je odlično organiziran, sam pa se za razliko od prvih let ukvarjam v glavnem samo še z glasbeno-umetniško stranjo. Pogled na pretekla leta me navdaja z velikim zadovoljstvom, saj smo prepeli ogromno zanimivega repertoarja, predstavili slovenski javnosti številne pri nas nepoznane, predvsem sodobne skladatelje. Precej skladb se je potem razširilo med slovenskimi šolskimi zbori (seznam skladb dvajsetih koncertov SOZ-a bo jeseni dostopen na naši spletni strani). V spominu so vsekakor ostali tudi sodelovanje z Deškim zborom Adolf Friderik iz znamenite pevske šole iz Stockholma, sodelovanje pri monumentalni izvedbi Mahlerjeve Osme simfonije leta 2011, sodelovanje v Vokalnem abonmaju Slovenske filharmonije ob 15-letnici SOZ-a, koncerti v različnih krajih Slovenije, prekrižarili smo jo od Maribora do Kopra, od Bleda in Prevalj do Pivke – povsod so nas z navdušenjem sprejeli.
A letos je bilo posebno leto – zagotovo je bila povprečna starost pevcev doslej najnižja, večina vse leto ni pela, več kot ena tretjina pevcev še nikoli ni pela večglasnih skladb, a smo vseeno na zavidljivi kakovostni ravni pripravili enega najdaljših in najzahtevnejših koncertnih programov v dvajsetih letih. Na eni strani to pomeni veliko željo mladih pevcev, da končno spet lahko zapojejo in so se vseskozi zelo trudili, na drugi strani pa tudi to, da smo se mentorji v teh dvajsetih letih izmojstrili do te mere, da lahko s pravilnim pristopom vsako leto napredujemo in sežemo dlje in globlje. Zato z veseljem zrem v prihodnost Slovenskega otroškega zbora in sem hvaležen vsem, ki srčno sodelujejo pri tem projektu.«
Posnetek celotnega koncerta:
