Foto: Dorian Šilec Petek
»Ko relevantni mediji kot New York Times, The Guardian in The New Yorker namenijo slovenski umetnici cele strani in naslovnice, jo primerjajo s Pino Bausch (“Carmina Slovenica je glasbeni odgovor na inovativni koncept tanzteatra P. Bausch,” je zapisal Opera World), s slovitim magom sodobne opere, Petrom Sellarsom, produkcijami Metropolitanske opere, potem izpuhti vse nelagodje slovenstva. Vznemirljive so zadnje primerjave Carmine z največjimi svetovnimi imeni, celo legendami. Ko beremo, da se produkcija CS lahko kosa s tistimi v Metropolitanski operi, in primerjamo produkcijske pogoje, se lahko le nagajivo, a grenko posmehnemo« (Melita Forstnerič Hajnšek, 17. 1. 2015, Večer).
Zdi se, da inovativni glasbenogledališki projekti veliko bolje habitirajo v festivalskih kot v institucioniranih okoljih. Tako večina pomembnejših glasbenogledaliških del nastaja kot produkcija ali koprodukcija festivalov. Festival Prototype, na katerem je nastopila Carmina Slovenica letošnjega januarja, je za Ameriko pomembna platforma nove opere. Premiero in štiri reprize je projekt doživel na festivalu Prototype: opera/gledališče/zdaj v St. Ann’s Warehouse v New Yorku, na festivalu »vizionarskih glasbenogledaliških« del, ki predstavlja nove smernice na opernem področju. Prav zaradi tega je bilo vanj usmerjeno veliko pozornosti stroke in medijev. K sodelovanju na tem festivalu je Karmino Šilec povabila umetniška voditeljica »impresario alternativne opere« Beth Morrison, ki jo v strokovnih krogih že imenujejo Djagilev 21. stoletja.
Dih jemajoča suita Toksični psalmi – Ultimativna kolektivna izkušnja, v preletu stoletij in sveta v celoti, sprevrženo očarljiv, provokativen pastiš, kot so zapisali ameriški mediji, je očitno ujela tudi »zeitgeist« – nasilje. Izgleda, da so Toksični psalmi zares aktualni in relevantni. V današnjem svetu religija postaja glavni vir smrtonosnega nasilja. Nekaj je zelo očitno in skupno vsem konfliktom, ki smo jim priča: teroristična dejanja zagrešijo ljudje, ki so motivirani oziroma zlorabljeni skozi ideologijo. Človek za slavo svojih »psalmov« ubija. To je perverznost in sprevrženost religij. Bitke v 21. stoletju namreč niso bitke nekih ekstremnih političnih ideologij, temveč se vse vrtijo okoli vprašanj kulturnih oziroma verskih razlik.
Toksični psalmi
Foto: Dorian Šilec Petek
Foto: Dorian Šilec Petek
Fleksibilna in odprta forma Toksičnih psalmov, kjer se izpostavljajo in vključujejo podobe, ideje in celo določena ikonografija, odgovarja sedanjim družbenopolitičnim dogodkom, odpira prostor za refleksijo. V Ultimativni kolektivni izkušnji se razmišlja o storjenih dejanjih pod vplivom avtoritete – bodisi posameznika ali sistema – in se ukvarja s tem, kako malo je potrebno, da se popolnoma nedolžno bitje prelevi v zločinca. Večine zla na tem svetu namreč ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, ampak mali ljudje, ki so pozabili misliti in zgolj sledijo, kaj se zgodi, ko je avtoriteta ideološko obarvana, bodisi politično ali religiozno, kako se odgovornost vedno prenaša na nekoga drugega.
S podnaslovom Ultimativna kolektivna izkušnja pa se projekt dotika kolektiva in posameznika. Kolektivno je zelo močno. Vemo, več kot je glasov, glasneje množica spregovori. Skozi pripadnost skupini posameznik dobiva drugačne lastnosti, drugačno moč, drugačne oblike odgovornosti. Množica namreč skriva v sebi moč, ki presega vsoto psiholoških in fizičnih lastnosti posameznikov. Množice sprožajo v ljudeh zelo ambivalentne občutke. Obenem nas privlačijo in odbijajo. Privlačijo nas npr. zaradi svoje spontanosti, zaradi močnih afektov, ki se v njih lahko sprožajo, odbijajo nas zaradi svojega (ne)nadzorovanega vedenja, zaradi velike fizične sile in psiholoških pritiskov na posameznike. Medtem pa zbor kot kolektiv predstavlja višjo raven integracije med ljudmi v njem, višjo raven integracije med zborom in njegovim socialnim okoljem in je hkrati model za formacijo skupinske indentitete. Petje v zboru je dandanes ena redkih človeških aktivnosti, kjer ni osnovna motivacija denar ali moč.
»Zato sem vprašanje kolektivnega postavila v neki bolj angažiran politični okvir – kolektiv, inficiran z ideologijo, z nekim skupkom vrednot in prepričanj z dogmatske temelji. Izhajajoč iz nedavne zgodovine, začenši seveda s Hannah Arendt in njenim opazovanjem procesa v Jeruzalemu, ko je, kot vemo, ugotavljala, kako se eden največjih zločincev, Eichman, ni indentificiral s svojimi dejanji, ki so bila vzrok za množične poboje, in se je v svojih zagovorih izgovarjal, da je zgolj izvajal navodila avtoritete. Podoben primer je Milgramov eksperiment, ki vlogo znanstvenika, skratka nekoga, ki vodi z avtoriteto znanja in zato pričakuje popolno sledenje, prinaša rezultate, ki so neverjetni. Znatno število oseb je izvedlo to, kar se je od njih zahtevalo, brez pomisli na naravo dejanja ali očitkov vesti, dokler se jim je le zdelo, da prihaja ukaz od legitimne avtoritete. Kar 65 % preizkušancev je uporabilo maksimalno, torej smrtonosno jakost električnega šoka in se pod navodili avtoritete niso spraševali o moralnosti svojega dejanja in bili zato v stanju izvajati grozovite stvari. Vlogo znanstvenika v Milgramovem eksperimentu – intelektualno in zato zaupanja vredno figuro – lahko primerjamo s katerokoli avtoritativno figuro, kot je seveda tudi duhovni vodja, predstavnik religij in seveda tudi politike. V Ultimativni kolektivni izkušnji gre za poseben odnos med izvajalci in gledalci. Zbor oziroma chorus deluje kot zrcalo gledalcu, hkrati pa mu tudi sugerira, kako naj se čustveno odziva. To je neke vrste interpasivnost, podobna plačanim objokovalcem ali posnetemu smehu v TV-oddajah,« pojasnjuje avtorica projekta Karmina Šilec.
Foto: Dorian Šilec Petek
Foto: Rudi Uran
Kim Whitener, umetniška sodirektorica festivala, je o sodelovanju s CS povedala: »Ko smo odkrili Karminino delo, nas je osupnila lepota, natančnost njenega ustvarjanja, ki gre do živega. Česa takšnega pri nas ne vidimo. Mislim, da je predstavo občinstvo lepo sprejelo. Ljudje so bili presenečeni, osupli. Ko so odhajali s predstave, jim je na obrazu pisalo, da je bilo neverjetno, da česa takega še niso videli.«
Svežino Carmine Slovenice so ameriški kritiki opazili že pred četrtkovo premiero, vplivni tednik The New Yorker jih je napovedal kot zbor, ki presega ustaljene kategorije, s Toksičnimi psalmi pa »ustvarjajo žgočo, z gibom bogato skupinsko predstavo«. Obsežen napovedni intervju je pripravilo tudi ameriško dopisništvo britanskega dnevnika The Guardian. Vsak slovenski umetnik hrepeni po vsaj omembi v New York Timesu, časnik pa je »divje nadarjen slovenski ženski ansambel« najprej napovedal kar na naslovnici svojega snopiča o kulturi, nato pa objavil še oceno predstave. Po besedah kritika Zacharyja Woolfa je ta »utelešenje celotne zamisli festivala, utripajoče gledališka, briše meje med žanri, nenavadna pri uporabi tehnik, eklektična pri glasbenem slogu in politično nabita«.
»Toksični psalmi dokazujejo, da lahko tudi najbolj temačne teme dajejo užitek ob popolni virtuoznosti, ob silovitosti živega nastopa,« je v izjemno pozitivni oceni zapisal Woolfe in dodal, da zbor na odru ustvarja nepozabne podobe. »Izjemno vešč ansambel delo izraža predano in natančno,« je izvedbo hvalil tudi Zachary Stewart z največjega spletnega portala za gledališke kritike TheaterManie in dodal, da se »grandioznost odrske postavitve« kosa s tistimi v sloviti Metropolitanski operi«.
Foto: Rudi Uran
Odziv občinstva po vseh predstavah je bil izjemno dober. Bojda je zahtevno in včasih celo arogantno občinstvo, ki sicer predstave zapušča še pred spustom zavese, sledilo nadpovprečno zbrano ter z dolgimi, stoječimi aplavzi in vzkliki več kot bogato nagradilo slovensko vokalno gledališče. Ker je v tem času v New Yorku potekal tudi največji mednarodni sejem Združenja predstaviteljev uprizarjajočih umetnosti APAP (Association of Performing Arts Presenters), je bil New York pravo kulturno stičišče ter so popolnoma razrodane predstave zares imeniten uspeh. Eden od številnih navdušenih gledalcev, Mirou Maguar, je po koncu predstave povedal: »Čudovita predstava. Imela je neverjetno energijo, spontanost, bila je drzna in hkrati izrazna, čustvena, pevke pa izjemno dobre.« Med gledalci je bilo več dirigentov z različnih koncev ZDA, ki so si prišli ogledat predsavo. Dr. Kristine MacMullen, univerza v Ohaiu: »Vsakič, ko vidim Karminina dela, me izzovejo kot umetnico, izzovejo me, da začnem misliti drugače. Na svetu je mnogo površne in plehke umetnosti, tega nikoli ni pri Karmini. Ne samo, da so njena dela neverjetno kakovostna, ampak so tudi prodorna in drzna. Upam, da bodo imele v prihodnje stvari, ki jih počne, vpliv na dirigente po svetu.«
Pri projektu Toksični psalmi – Ultimativna kolektivna izkušnja so sodelovali:
Izvedba: Vokalno gledališče Carmina Slovenica
Režija: Karmina Šilec
Kostumografija: Belinda Radulović
Scenografija: Karmina Šilec
Oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak
Oblikovanje zvoka: Danilo Ženko
Glasba: Jacob Cooper, Bronius Kutavičius, Karin Rehnqvist, Līga Celma, John Pamintuan, Tellu Virkkala, Veljo Tormis, Lojze Lebič, Boaz Avni, Sergej Rahmaninov, Sarah Hopkins, Giovanni Pergolesi, sirska ortodoksna
Več odmevov projekta v medijih si lahko ogledate na spletni strani Carmine Slovenice.
Carmina Slovenica pred Metropolitansko opero
Foto: arhiv CS
