»Če bi Naše pesmi ne imeli, bi si jo morali izmisliti«

50 let Naše pesmi – pogovor z Markom Studnom, dolgoletnim svetovalcem za glasbeno dejavnost, članom organizacijskega odbora in tajnikom strokovne žirije tekmovanja

 

Pol stoletja od prve tekmovalne Naše pesmi v Mariboru pomeni velik mejnik. Oziramo se v leta, ko se je ta mejnik pripravljal, v prve začetke Naše pesmi, pa tudi v poznejša desetletja.

Biti del velikega umetniškega in organizacijskega ustroja, biti odgovoren za samo pripravo in potek tekmovanja, je zahtevalo premišljene, strokovno podkovane in široko razgledane ljudi. Tekmovanje so soustvarjali poznavalci in prizadevni organizatorji. Od prve do enajste Naše pesmi je organizacijske niti povezoval neutrudni Tine Varl, ob Mitji Gobcu pa je bil del ekipe tudi Marko Studen. Kot dolgoletni tajnik mednarodne strokovne žirije je spremljal njeno delo od blizu, z vsemi organizacijskimi pa tudi programskimi pobudami in spremembami skozi čas.

Z njim smo spregovorili o tem, kakšno je bilo delovno vzdušje, o soočanju z vprašanjem žirij, obveznih pesmi, scenarijev, katere zbore povabiti, kateri so se dejansko opogumili ter prišli in kako je vse to vplivalo na sam razvoj ne le tekmovanja, ampak tudi zborovstva v slovenskem, pozneje pa tudi mednarodnem merilu.

 

Kako ste začeli delati za Našo pesem? Kako, če rečeva kar takole, ste »padli noter«?

V Našo pesem sem se vključil, ko sem se leta 1981 zaposlil na takratni Zvezi kulturnih organizacij Slovenije kot svetovalec za glasbeno dejavnost. Imel pa sem takrat veliko zadolžitev: poleg zborov še pihalne orkestre in tamburaše in še vse, kar je bilo glasbenega. Takrat je bil zelo dejaven predvsem Mitja Gobec, naš kolega, urednik Naših zborov in tako naprej. Najprej so naju vključili, oziroma njega, v organizacijski odbor, pripravo, potem pa je bil Mitja vrsto let tajnik žirije. Pri šesti ali sedmi izvedbi sem tudi sam postal tajnik žirije in potem sodeloval v tej funkciji in v vseh pripravljalnih fazah.

Kakšno je bilo takrat vaše delo?

Zveza kulturnih organizacij (ZKO) je spremljala dejavnost vseh zborov na slovenskem ozemlju in v zamejstvu in glede na naše poznavanje je bilo pričakovati, da bomo spodbudili k prijavi in sodelovanju tiste zbore, za katere smo ocenili, da so primerni. Ne govorim o najboljših desetih ali petnajstih, ki so takrat tako ali tako v tisti fazi že bili redni udeleženci. Zanimivo je bilo spodbuditi k sodelovanju tiste, ki so kazali znake razvoja in ki bi se že lahko pomerili. Pa ne gre samo za to, da bi prišli na tekmovanje in s štoparico ali z metrom dokazali, kako so boljši. Gre predvsem za tisti vidik tekmovanja, ki ga skušamo vedno poudarjati – da so zbori in zborovodje, ko se pripravljajo na tekmovanje, pripravljeni osredotočiti svoje sile na razmeroma kratek, praviloma najbolj zahteven program, ki ga oni ta hip zmorejo, in zaradi tega so sposobni premakniti svojo kakovostno raven za korak naprej. To se mi zdi nekako najbolj pomemben vidik. Naša pesem je seveda vsako leto odmerila, kateri so najboljši – se je tudi od marsikoga pričakovalo –, in razporedila tiste zlate, srebrne in bronaste. Ampak ravno v vstopanju novih zborov se mi zdi njena zelo pomembna funkcija.

Ali so tisti zbori, ki ste jih nagovorili, radi prišli? Jih je bilo strah?

Ah, različno. Upam, da mi ali nam ni kdo preveč zameril, če smo ga zvabili v ta »zverinjak« (smeh). Je bilo pa za nas pripravljavce prav zanimivo, ali se bo stvar posrečila in kako. Res pa je tako: kar precejšnje število zborov je prišlo na Našo pesem samo enkrat, morda dvakrat, kar tretjina vseh sodelujočih. Bolj pomembna je bila za slovensko zborovstvo tista skupina zborov, ki je prišla večkrat ali pa se je utrdila v kakovostnem vrhu, kajti tisti so vedno znova prikazovali svoj razvoj in s svojim svetlim zgledom spodbujali posnemovalce.

Nekako so bili vlečni konji, ti najboljši.

Ja tako, to so bili vlečni konji. Npr. APZ Tone Tomšič, redni sodelavec Naše pesmi, je spodbudil celo vrsto akademskih zborov, ne samo Maribor, Celje, npr. kranjski, prej Akademski komorni zbor France Prešeren je postal eden najbolj zvestih resnih udeležencev Naše pesmi, in to vrsto let, s Fabijanom, potem z drugimi dirigenti, s Tomažem Faganelom itn. To je tak tipičen primer sinergičnih učinkov spodbujanja in razvijanja.

APZ Tone Tomšič, Jože Fürst, 1988

 

APZ France Prešeren, Tomaž Faganel, 1988

 

APZ Maribor, Stane Jurgec, 1990

 

APZ Univerze na Primorskem, Ambrož Čopi, 2007

 

V vašem delu je bilo tudi pridobivanje žirantov, oblikovanje programa, pa tudi pisanje scenarijev, spremnih besed.

Kar zadeva žirante, praviloma ni bilo nikoli zadrege. Ne spomnim se primerov, da bi kdo zavrnil sodelovanje, razen če so bile tehnične zadrege, da kdo ni mogel. Žirije so bile vedno na predlog strokovnega odbora, to ni bila naloga svetovalca, sploh ne. Vedno so bile sestavljene iz različnih pomembnih osebnosti na zborovskem polju, vedno so bili člani žirije tudi iz takrat jugoslovanskega prostora in tudi mednarodnega. Praviloma vsaj po en ali morda po dva celo iz mednarodnega. In to mislim, da je dobro vplivalo, ker so žiranti s svojimi pobudami, mnenji v svoje ocene – v poznejšem času, čisto v začetku tega ni bilo – vpisovali svoje vtise ali pa nasvete, ki naj jih zborovodja upošteva pri svojem delu. To je strašno zanimivo branje, kaj so žiranti razbrali iz posameznega nastopa.

Ste lahko žirijo prepustili samo sebi in predsedniku ali ste morali kot tajnik žirije miriti strasti?

Tajnik žirije je pomožni organ, ki skrbi, da delo žirije nemoteno poteka. Oskrbi ves material, poskrbi za komuniciranje žirije z ostalimi organi tekmovanja. Bilo bi zelo narobe, če bi se tajnik žirije vtikal v delo, bognedaj. Predsedniki pa so lahko s svojimi pobudami opozorili na vidike, ki jih oni sami najbolj zasledujejo, in morda na ta način – posredno – tudi vplivali nanje. Sicer pa je model ocenjevanja že ves čas uveljavljen: žiranti so dolžni oddati številke, številčno oceno, ki potem vpliva na izračun zlate, srebrne ali bronaste plakete, posvetujejo se, na neki način glasujejo o posebnih priznanjih – za noviteto, za najboljšo izvedbo sodobne skladbe, za najboljšo izvedbo skladbe iz obdobja renesanse ipd. Teh nagrad se je kar nabralo. Pa tudi tam se je izkazalo, da so bile odločitve soglasne. Ne spomnim se, da bi v tistem času prišlo do preglasovanja, da bi kdo skušal na vsak način uveljavljati svoje videnje. In to je lepo, glede na to, da so to bile različne osebnosti, pa so se uglasili za neko odločitev.

Ste imeli kakšnega priljubljenega predsednika žirije?

Kaj vem, težko bi rekel. Kar velikokrat je bil predsednik žirije Marko Munih. No, morda že zaradi tega, ker je pač ena od osrednjih osebnosti slovenskega zborovstva od APZ-ja naprej. Upoštevanja vredno je bilo tudi, da je bil med žiranti Branko Rajšter, Mariborčan in po naravi stvari tudi primeren za predsednika, pa Samo Hubad in drugi …

Mitja Gobec (levo) in Marko Studen, tajnik žirije (desno), ki so jo leta 1984 sestavljali: Samo Hubad (Ljubljana), Boris Černogubov (Novi Sad), Matevž Fabijan (Kranj), Jože Fürst (Ljubljana), Ivo Jelerčič (Postojna), Emil Petrovics (Pecs, Madžarska), Branko Rajšter (Maribor)

 

Preidiva na oblikovanje programov, ki mora danes ustrezati mnogim kriterijem, od slovenske glasbe pa do slogovnih raznolikosti …

Dolgo časa je veljalo – kar je meni še zmeraj všeč –, da je bila izbrana obvezna pesem za posamezno zasedbo (moški, ženski, mešani zbori) in potem prosti program, ki je imel neke značilnosti. Najprej je bil ta prosti program čisto prepuščen samo dve ali tri skladbe, potem pa se je začelo zasledovati posamezne cilje: predvsem izvajanje skladb iz obdobja vokalne polifonije, ­pač v smislu razvijanja vokalne tehnike, potem poudarek na slovenski sodobni ustvarjalnosti, kar je vplivalo na večje številko novitet ali pa sodelovanje z mladimi skladatelji, in tretjič ljudska pesem, najprej predvsem v koncertni predelavi, pozneje, po modernejših naziranjih, pa v čim bolj avtentični verziji, edino toliko, da je prirejena za oder.

Tudi z obveznimi pesmimi se je nekako kolobarilo: če je bila obvezna pesem iz obdobja renesanse, potem so lahko dopolnjujoči program, ki naj bi zasedel več slogovnih obdobij, zborovodje oblikovali v ostalem delu. Kar zadeva slovenske sodobne pesmi kot obvezne, se je zasledovalo, da so bila to dela živečih skladateljev. To je bilo skoraj pravilo, razen Kogojev Trenutek, na prvi Naši pesmi, in Ravnikova Poljska pesem. Drugače pa mislim, da je bilo kar pravilo živeči skladatelji. Na ta način so se ta dela še bolj uveljavila, prišla so v slovensko zavest, ker so se jih zbori naučili, jih dobro naštudirali, velikokrat izvajali na koncertih in to je vplivalo na slovensko glasbeno zavest.

Moram reči, da še vedno po vsakokratnem izboru še nekaj let odmevajo te skladbe in jih je lahko slišati v repertoarju različnih zborov po vsej Sloveniji.

Pomembno je, da stvar le učinkuje. Imenitno, zlasti v zadnjih letih. Morda se je dobro obnesla tudi nagrada za slovensko noviteto, za prvo izvedbo na Naši pesmi. Od Ambroža Čopija naprej, nosilca te najmlajše generacije slovenskih skladateljev, je ogromno novih skladb mladih skladateljev, ki se pojavljajo na Naši pesmi. To so kakovostne skladbe in to na novo spodbuja urjenje zborovske ustvarjalnosti med Slovenci. Ni nas treba biti nič strah za napredek.

Mislim, da res ne. Programi oziroma pisanje scenarijev – vam je to bilo v veselje ali ovira?

Oh, seveda veselje, čeravno stvar, kot veste, ni nenaporna. Prva leta je povezovanje koncertov zelo spretno in imenitno izvajala Breda Varl, prav prekrasno. Pozneje, ko so prišli na vrsto bolj izkušeni napovedovalci, pa je bilo treba pripraviti besedilo. Kot glasbeni »mladinec« sem tukaj začutil priložnost, da namesto golega napovedovanja poskusimo nekoliko osvetliti tekmovalni program, ga s par besedami oceniti, pospremiti kakšno stvar, utemeljiti kakšna besedila, kaj izpostaviti, in to zboru, ki je na odru že pripravljen, ponudi še par trenutkov, da se umiri, res dokončno zbere in odpoje svoj program. V celoti potem tekmovalni koncert ne izgleda kot suhoparen dogodek samo z napovedjo, ampak ima še neko dodatno razsežnost. To se je še posebej dobro izkazalo pri mednarodnih tekmovanjih, kjer je bilo treba pripraviti besedilo menjaje v slovenščini in angleščini. Tam se je sploh pojavilo veliko število nenavadnih, novih skladb z nam nerazumljivimi besedili, ki so za boljše razumevanje potrebovale spremno besedilo. Vidim, da se ta praksa nadaljuje, in sem zelo zadovoljen.

Mislim, da nas ta praksa loči od večine ostalih, tudi mednarodnih tekmovanj, ki tako dobre vezne besede sploh ne poznajo.

Morda je prav, da smo tudi mi na kakšnem področju inovativni.

Foto: Janez Eržen

 

Gospod Marko Studen, ko rečemo Naša pesem, kaj je vaša prva ideja, prva misel? Pot v Maribor? Aplavz v mariborski Unionski dvorani? Živciranje pred razdelitvijo, podelitvijo?

Mnogo več kot to. Zagotovo je to praznik. Tudi če potuješ v Maribor, se človek že počuti praznično. Naša pesem je v bistvu dosti več. Je simbol, absolutno, za slovensko zborovstvo, je sinonim, je morda celo romanje. Poznam vrsto zborovskih pevcev in zborovodij, ki Naše pesmi oziroma zborovskega tekmovanja ne zamudijo nikakor. Vedno vsebuje nemir, vsebuje napetost, pričakovanje, včasih tudi razočaranja, takrat, ko se morda stvar ni posrečila ali pa so bila pričakovanja večja od resničnih možnosti ali pa od resnice. In tukaj je zanimivo vprašanje zborovodij, ki so srce in duša vsakega zbora. Oni niso samo glasbeniki, glasbeništvo je del in je pravzaprav neke vrste obrt, to je že, za zborovodstvo pa potrebujejo dosti več: res temeljito spoznavanje svojega kolektiva, v katerem je trideset, petdeset odraslih samostojnih močnih osebnosti, ki so sposobne kaj več kot samo navadnega dela, in on mora dobro oceniti, kaj je pravšnja mera zahtevnosti glasbenega programa, kaj je ustrezna vsebina njihovega dela in koliko je moč pričakovati od letošnjega nastopa. Vsako leto je nastop seveda drugačen, v vsakem letu imamo novo situacijo – in tu smo včasih opazili, da se kakšnim zborovodjem ni čisto posrečilo; in so bili nekoliko užaljeni, zbori pa poklapani. Medtem ko so na drugi strani nekateri z bronasto ali srebrno plaketo žarečih lic odšli, češ, uspeli smo, naredili smo, dobro je bilo, lepo smo zapeli. Sploh jim ni bilo – kakor je tudi prav – za to »kolajno«, pač pa – spet smo dobro naredili.

Kje pride moč zborovodje najbolj do izraza: na odru mariborske dvorane ali v tako imenovani »šok sobi«?

Šok soba je poseben pojav prav v Mariboru. Zbori, ki pridejo, imajo akustično vajo, potem jih spet peljejo v garderobe v bližnji šoli, potem pridejo nazaj že vsi urejeni, potem v šok sobi čakajo na »eksekucijo« (smeh). Tam je treba biti tiho. In zborovodje imajo vse vrste prijemov, kako doseči povezanost kolektiva in čim večjo koncentracijo, čim večjo osredotočenost na nastop, kajti takrat je treba pokazati najboljše, takrat se mora vse posrečiti, vse mora ob pravem času: vse dinamike, vsi težki toni, vse zapletene modulacije se morajo posrečiti, potem je pa v redu. Vsak ima verjetno svojo skrivnost, vsak ima svoj način in verjetno je vsak pravšnji, ker on je tisti, ki je dojel, dognal, kakšen pristop je dober. Nobenega ni, ki bi tam pustil zbor vnemar. Ali grejo k vsakemu pevcu ali se povežejo med seboj …, zelo čustveno vzdušje je to.

Kateri pa so morda zbori ali pa celo zborovodje, ki so na Naši pesmi naredili največje korake, ali pa morda tisti, za katerimi je odšlo največ zborov, ki so najbolj vplivali na slovensko zborovsko krajino? 

To je pa zelo težko vprašanje. Z odgovorom nanj marsikomu gotovo narediš krivico.

Ampak marsikomu tudi veselje …

Ja, tudi. Zagotovo, hm, zborovodje APZ-jev, zlasti ljubljanskega, ki so bili redni udeleženci Naše pesmi, praviloma vedno dobro pripravljeni, praviloma vedno zanimive sporede, da jih naštejem: Kuret, Munih, Habjanič, potem mariborski Jurgec. Potem redni udeleženci Naše pesmi: Mirko Slosar s silovito, zelo močno, zelo izrazito kretnjo na nastopu. On je znal prav posebej na nastopu narediti največ, potegniti iz zbora. Potem seveda dr. Cuderman, dolga leta redni udeleženec Naše pesmi, vedno z najtežjimi možnimi sporedi. Spomnim se enega Ebna, nekega angleškega avtorja, tudi partituro, ki smo jo gledali … mi smo rekli: »To ni izvedljivo!« Izvedli so vse do zadnjega. Kaj naj rečem, med moškimi pridni, zavzeti Klavdij Koloini s Srečkom Kosovelom. Potem Matjaž Šček z Ljubljanskimi madrigalisti, pa pozneje z Ipavsko, pa Janko Ban s Tržačani … Gotovo je še mnogo … Med najbolj zvestimi udeleženci Naše pesmi je bil tudi Edi Goršič, dolgoletni vodja Mladinskega pevskega festivala Celje, tudi z imenitnim celjskim zborom France Prešeren oz. celjskim pevskim društvom. Mnogo sem jih še pozabil … Opravičujem se vsem …

Vedno v dobri družbi
Foto: Janez Eržen

 

Gotovo se takole po letih lahko spomnite tudi napredka, ki se je razvil od tistih začetnih Naših pesmi pa vse do »včerajšnjih«.

Zanesljivo bi lahko rekli, da so bile razlike na prvih Naših pesmih med najboljšimi in tistimi šibkejšimi zelo velike. Anekdota je, kako so se moški zbori leta, mislim, da 1976, ko so izvajali Arničevega Kurirčka, sredi izvajanja ustavili, potem je šel zborovodja po intonacijo, potem pa so nadaljevali. To je danes popolnoma nepredstavljivo, zagotovo je povprečna kakovost na Naši pesmi mnogo višja in zbori so si mnogo bolj enakovredni. Seveda je tudi za žirijo veliko težje delo. Zdaj pri nobenem zboru ni več tako rekoč nobenih težav s tehničnimi platmi izvedbe. Včasih je bilo vedno vprašanje, koliko je kdo znižal ali morda celo zaradi prevelike napetosti zvišal. To danes ni več težava. Zvok je urejen, morda se kje na kakšni točki malenkost zasveti, ampak to ni nič. Zagotovo je kakovost mnogo boljša, pri čemer je treba razloge pripisati splošni ravni glasbenega razvoja, večinoma je to zasluga zborovodij. Ti znajo bolje, hitreje in učinkoviteje delati. Tudi zbori imajo danes dve vaji na teden, morda eno, nekateri bolj projektni zbori, in zborovodje morajo v tem času stvar narediti. Ni več časa. Znano je bilo za mariborski študentski zbor, da so nekoč tik pred tekmovanjem imeli cel mesec vaje vsak dan. Danes tega ni več, a zbori so urejeni. Res pa je, da pri projektnih zborih včasih opaziš, da so v težkih programih morda malce negotovi, da glasbeno tkivo ni tako dobro sprijeto in prepleteno kot pri zborih, ki se dobivajo redno in kjer se glasbena materija bolj uleže. Ampak to ni samo predmet Naše pesmi. Tudi ni samo Naša pesem zaslužna za razvoj, je pa zelo pomembna.

So vas morda katere izvedbe tako navdušile, da še danes radi pomislite nanje? Kakšne skladbe?

Težko bi rekel. No, na prvo žogo Lipovškova Sveti Štefan v izvedbi Consortium musicum. To je že mnogo let nazaj. Oh ja, Pomladni spev, ki je bil pred leti obvezna pesem. Prekrasno. Mislim, da je bilo enajst ali trinajst izvedb. Nobena ni bila manj kot zelo dobra.

Ali vas takrat ni motilo, da je obvezna pesem?

(Smeh) Ne. Mislim, da je bilo ravno v tem šarmantno. Koliko možnosti! Zanimivo je bilo zmeraj pričakovati nastope doberdobskega zbora s Hilarijem Lavrenčičem, ki je praviloma prinesel novo skladbo kakšnega svojega rojaka, skladatelja prav iz Primorske. Kako je znal ravno iz novitete z zelo učinkovito izvedbo narediti dober glasbeni dogodek, kar se malokdaj zgodi, pri prvih izvedbah prej. … Teh izvedb je preveč … Moral bi si spet pogledati knjižice Naše pesmi.

MePZ Hrast, Doberdob, Hilarij Lavrenčič, 1999

 

MePZ Consortium musicum, Mirko Cuderman, 1986

 

Kaj pa vaši najlepši, pa morda najtežji ali najbolj napeti trenutki na Naši pesmi v mariborski Unionski dvorani?

Najbolj napeti trenutki … Za tajnika žirije – če me vprašate po tej funkciji – je bila ponavadi vedno težava časovna stiska pred koncem tekmovanja, priprava sklepne prireditve. Sklepna prireditev se mora izvesti z vso majestetičnostjo, z vso mirnostjo, do tedaj je ogromno nekih drobnih poslov. In še dobro, da je v Mariboru tako imenitna tehnična podpora. To je neverjetno!

Drugače pa, najlepši trenutki … Mislim, da včasih med poslušanjem nastopa kakšnega zbora človek povsem pozabi, da je na tekmovanju, ampak nastane eno magično vzdušje, kjer se zbor preda glasbi, glasba prežame poslušalce, publika se na stolih čisto umiri, žiranti, sem dostikrat videl, se nagnejo nazaj in poslušajo. Ne gledajo več v note, ne pišejo si pripomb. To je tista prava reč. Ne posreči se vsakemu zboru …

Tako lepo ste povedali, da je še meni zastal dih. Takole, samo še za en odgovor vas bom prosila, namreč, kakšen pomen pripisujete Naši pesmi?     

Mislim, da bi bilo upravičeno reči, da ima Naša pesem zelo velik pomen. Ustanovljena je bila pred 50 leti, ne ve se natančno, ali bolj iz strokovnih ali bolj iz manifestativnih pobud, da bi se morda izkazala družbena skrb za to pomembno dejavnost ljubiteljstva, kulture, množične kulture. Ampak posrečilo se je, da sta se ta dva elementa nekako dobro podprla, združila, in ravno zaradi svoje rednosti vsaki dve leti je omogočila, da se je vsakič skozi to optiko, to prizmo pogledalo, kje slovensko zborovstvo je. Vsakokrat je dala spodbudo odboru oz. strokovnim komisijam, da so se domislili novih pobud, novih rešitev, novih obveznih pesmi in da so nanje zmamili najboljše ali, kolikor se je le dalo, skoraj vse najboljše slovenske zbore. Zbori so poleg tega našli še veliko drugih zanimivih dejavnosti. Koncertni oder je zborom prijaznejši kot Naša pesem, kot tekmovanje, tam je mogoče zvok lepši, lažje je oblikovati spored. Naša pesem ima zmeraj omejitve, obvezne pesmi itn. Poleg tega je to aprila, takrat, tukaj in zdaj, tudi če solistka zboli … Vsaki dve leti je to pomagalo, da se je ta vlak vedno peljal, vozil po boljših tirnicah. Mislim, da smo res lahko zadovoljni. Kot je menda nekdo rekel: »Če bi Naše pesmi ne imeli, bi si jo morali izmisliti.«

No, to je prava beseda na pravem mestu. Gospod Marko Studen, prav lepa hvala, da ste tako rekoč delali Našo pesem, in hvala za vaše besede, za vaše misli.

 

 

_____________________________

* Pogovor je nastal v sklopu oddaj ob 50. obletnici tekmovanja Naša pesem Uredništva za resno glasbo programa ARS Radia Slovenija, Radia Maribor in Radia Koper (urednice Urška Čop Šmajgert, Brigita Rovšek, Branka Kljun in Lea Hedžet) v sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti. Predvajane so bile odl 27. oktobra do 8. decembra 2020 na programu ARS. Prisluhnete jim lahko tudi v arhivu oddaj: https://4d.rtvslo.si/arhiv/50%20let%20na%C5%A1e%20pesmi.