»Ne želim nekoga, ki ima prečudovit glas, a ne ve, kaj bi z njim«

»Raje imam pevca z malo slabšim glasom in veliko sposobnostjo izražanja.« – Pogovor z Nigelom Shortom, dirigentom Zbora Tenebrae

Foto: osebni arhiv dirigenta

Zbor Tenebrae, ki je v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji nastopil v nedeljo, 12. septembra, in smo ga lahko v neposrednem prenosu slišali tudi na programu Ars – 3. programu Radia Slovenija, prav letos zaznamuje 20-letnico svojega delovanja. Velja za enega najuglednejših vokalnih sestavov na svetu, v svojem poustvarjalnem delu pa posega po raznovrstnem repertoarju, ki sega vse od 16. stoletja do sodobnih del. Tako je tudi tokrat ponudil program, imenovan Hvalospev nebeške lepote, ki je razpet med deli Thomasa Tallisa, Antonia Lottija, Gregoria Allegrija in drugih poznorenesančlnih mojstrov v prvem delu koncerta ter zborovskimi stvaritvami pretežno angleških skladateljev 20. stoletja – Williama Harrisa, Johna Tavenerja, Jonathana Harveyja, Boba Chilcotta in Erica Whitacreja – v drugem delu. Koncert je bil nekakšen odloženi vrhunec že končanega letošnjega festivala Europa Cantat 2021 v Ljubljani, s programom renesančne, romantične in sodobne glasbe pa je razveselil številne poslušalce v Slovenski filharmoniji in v neposrednem prenosu na programu Ars.

Umetniški vodja in ustanovitelj zbora Nigel Short je bil nekdaj član ansambla The King’s Singers, zato ne preseneča njegov neskončen vir bogatih izkušenj in globoko premišljenega ter izjemno sistematičnega dela. Svoje misli o programski zasnovi in načinu delovanja zbora je strnil v naslednjem pogovoru, ki je potekal pred ljubljanskim koncertom.

Gospod Nigel Short, naslov koncerta, ki bo zvenel v Ljubljani, je Hvalospev nebeške lepote: to bo program skoraj samih angleških del – skorajda vezilo angleškim skladateljem, in tudi program od renesanse do sodobnih del …

Da, res gre za program, ki odseva moje okolje in okolje številnih pevcev. Številni so začeli peti s 7, 8 leti v cerkvenih, katedralnih zborih, torej so in smo peli veliko renesančne glasbe pa sodobne, romantične in viktorijanske. Naš program je eklektičen: tak, kot bi v njem zbrali naša najljubša dela. Seveda so »neangleške izjeme,« kot sta npr. Alonso Lobo in Eric Whitacre. Izbrane skladbe pojemo že vrsto let, zato za nas ni preveč zahtevno: dobro jih poznamo, zato vse teče kot namazano – čeprav skočimo iz renesanse v 19. in 20. stoletje. Pravzaprav so vsa izbrana dela – moje najljubše skladbe.

Angleži to glasbo zelo dobro poznajo, vendar sem poskušal združiti mednarodno znana imena. Tallisa, Johna Tavenerja in Erica Whitacreja poznajo vsi zborovski pevci in občinstvo vsepovsod po svetu. Torej upam, da bomo ob njih uživali vsi.

Zbor Tenebrae poje a cappella in vokalno-instrumentalno glasbo ter glasbo od renesanse do današnjih dni. Pevce očitno zelo skrbno izbirate. Kakšno avdicijo morajo opraviti?

Peti mi morajo. Vedno jih prosim za dve skladbi. V prvi morajo pokazati vse, kar zmore njihov glas, druga pa mora biti angleška pesem. Vedeti namreč hočem, kako dobro znajo podati besedilo. Ne želim nekoga, ki ima prečudovit glas, a ne ve, kaj bi z njim. Raje imam pevca z malo slabšim glasom in veliko sposobnostjo izražanja. In če to sposobnost premorejo, vse drugo vzamem v zakup in sem brez preverjanja prepričan, da bo njihova intonacija dobra, da bodo sodelovali z drugimi pevci in da imajo instinkt tak kot otroci v zboru, ki sami od sebe delajo tisto, kar delajo vsi okrog njih. Veste, nimamo toliko časa, da bi posamezne pevce prosil, da naj naredijo to malo drugače, ono naj zapojejo tako kot njihov sosed … preprosto morajo že obvladati ansambelski duh.

Na avdiciji seveda prepoznam sposobnosti pevca, glasu, dinamike in njegov obseg ter ocenim sposobnost izražanja. In če se mi vse to zdi v redu, ga povabim na koncert z zborom. In potem opazujem, kako mi odgovarja. To je seveda dvosmerno – tudi pevec ima svoje občutke. Tudi pevcu mora sodelovanje odgovarjati. In če najdeva skupni jezik, ga povabim, da se nam pridruži.

Vodilo Zbora Tenebrae sta »zagnanost in natančnost«.

Tudi sam sem bil pevec, in sicer pri skupini The King’s Singers. Skupina je bila naravnost utelešenje natančnosti. Vendar pa je šest pevcev za moj okus dinamično preveč omejenih. Zato sem si želel zbor z več pevci: hotel sem jih dvakrat ali trikrat več, kot jih je v skupini The King’s Singers. A želel sem obdržati natančnost. V Zboru Tenebrae jih je 18, oziroma 19, v Ljubljano jih bo prišlo 14. Torej premoremo večjo dinamiko, večje kontraste in bogatejšo paleto zvočnih barv. Težje pa smo natančni, kajti v skupini 18 pevcev niso vedno isti pevci. Seveda imam jedro skupine, 8 do 10 pevcev. Izbiro preostalih pa prilagajam programu. Nekateri so npr. strokovnjaki za ruske programe – premoremo nekaj zelo globokih basov, ki pa morda niso najboljša izbira za program renesančne glasbe. Imamo tudi zelo mlade pevce, ki morajo dobiti priložnost. Za sodobno glasbo, npr., imam spet drugo skupino … skratka, vse je odvisno od programa in glede nanj izbiram zasedbo.

Zbor Tenebrae na koncertu v Slovenski filharmoniji v Ljubljani
Foto: Matej Maček
Foto: Matej Maček

Od renesanse do sodobnosti je veliko stoletij in tudi pevci morajo med slogoma preskočiti številna obdobja. Kako vam to uspeva?

Kot sem že dejal: vsi smo peli kot 7, 8, 9-letniki v katedralnih zborih in za nas je to skakanje naravno, imamo ga v krvi. To je postala naša druga narava, namreč, da pojemo angleško cerkveno glasbo 19. stoletja, Brahmsa Brucknerja ali Bacha, takoj zatem pa skočimo v renesanso. Za nas torej menjavanje slogov ni nikakršna težava.

Dotakniva se imena vašega zbora – Tenebrae. Besedo poznamo predvsem v kontekstu responzorija za veliki petek: Tenebrae factae sunt/Stemnilo se je … Ta kontekst ni nič kaj vesel …

Prevod latinske besede tenebrae se glasi – sence. Uporabljamo pa jo zato, ker – kadar le moremo – pojemo v soju sveč. Seveda vsakokrat, ko gostujemo v tujini, ne morem vzeti s seboj vseh naših svečnikov, a če pogledate slike na naši spletni strani, boste vsepovsod videli sveče. Tako si pomagamo pri ustvarjanju vzdušja, še preden pridemo na oder. Torej besede tenebrae ne razumemo v religioznem kontekstu, temveč le kot vizualni učinek senc.

In, seveda, želimo ganiti poslušalce. Želimo jih ganiti tudi z muziciranjem in doživljanje prenesti nanje. Tako skupaj z njimi postanemo posebna cona, v kateri si prizadevamo predstaviti glasbo v kar najlepši luči. Po drugi strani pa pričakujemo, da se poslušalci v glasbo potopijo skupaj z nami. In veste, niso vsi poslušalci pripravljeni na to. Nekateri želijo le sprostitev, udoben stol, da lahko iztegnejo noge, se naslonijo in – dihajo. Ampak to se ne ujema z našim slogom poustvarjanja. Namreč, tudi mi želimo, da nas ljudje poslušajo tako intenzivno kolikor intenzivno mi pojemo.

Trenutki, ko dirigent prihaja na oder, stopa pred zbor in odpira partituro, so edinstveni: Kaj si vi želite v teh trenutkih?

Predvsem natančnost in zagnanost. Prej nisem popolnoma odgovoril na vaše vprašanje. Skratka, najprej moramo biti strokovno natančni, nato pa se lotimo muzikalne strani in tega, kako jo bomo izrazili. Od občinstva pa želimo, da nas – sliši in posluša. Ne zanima nas razgledanost poslušalcev in njihovo nenehno brskanje po programski knjižici, dosledno sledenje prevodom ter naštevanje pomembnih zgodovinskih dejstev. Z glasbo smo namreč sposobni sporočati in ljudi razsvetljevati ter z njo spreminjati vzdušje. Radi imamo poslušalce, ki jih lahko prestavimo v drugo sfero. Tudi pevci mi včasih rečejo: »Oh, to je pa tako hitro minilo, kot bi mignil!«. In tudi poslušalci. Takrat vemo, da smo uspeli in da se nam je občinstvo pridružilo v trenutku, ko smo mislili le na glasbo in na čisto nič drugega.

Foto: Matej Maček

Kako dolgo običajno pripravljate nov koncertni program?

Odvisno … Če gre za renesančno ali romantično glasbo, ne dolgo. Če je besedilo v tujem jeziku, porabimo več časa, saj moramo za vsako besedo vedeti, kaj pomeni, pa tudi, kako odseva v glasbi in kako je posamezne besede uglasbil skladatelj. Ansambel je čudovit. To so sami odlični glasbeniki in vsi lahko partiture takoj a vista zapojejo. Ampak to ni dovolj, hočem globlje v glasbo.

Sicer pa bi na eni vaji, trajajoči od ene do treh ur, lahko pripravili popolnoma nov koncertni program. A kot rečeno, hočemo globlje, v glasbi hočemo prebrati in interpretirati tudi skladateljeve misli. Kadar se ukvarjamo s sodobno glasbo, potrebujemo dva do tri dni, da partiture res tehnično natančno izdelamo: da so skladni vsi vstopi, vsi toni, intonacija in vsa sozvočja. Zatem se začnemo ukvarjati s komunikacijo glasbe, z močjo in kakovostjo tona. Potovanje je vedno zanimivo … Skratka, vse je odvisno od repertoarja, lahko ga študiramo nekaj dni, ali pa ga usvojimo v enem samem popoldnevu.

Diskografija zbora obsega več kot 30 zgoščenk. Kako dolgo traja, da posnamete eno?

Torej … nekaj smo jih posneli živo, npr. Mozartov Requiem pa Faurejev Requiem. Sicer pa jih večinoma posnamemo v dveh ali treh dneh – če gre za večje projekte. In to je kar hitro! Prizadevamo si, da najprej koncertiramo, zatem pa snemamo, zato da glasbo res zelo zelo dobro poznamo – in tako načrtujemo tudi snemalne termine. Na splošno torej za snemanje potrebujemo tri dni, še bolj pri srcu pa so mi snemanja v živo.

Ogledala sem si vaš koncertni urnik, do konca septembra imate še šest koncertov. Se vi in člani zbora preživljate s petjem?

Tako je, vsi smo polno zaposleni glasbeniki, svobodni umetniki. Sam še gostujem kot dirigent, a moja prva naloga je Zbor Tenebrae. Pevci pojejo tudi v drugih zborih: v katedralnih ali pa pri preostalih profesionalnih v Združenem kraljestvu. Nekateri npr. pri ansamblu Collegium vocale v Ghentu, ki ga vodi Philippe Herreweghe. Torej, njihovi urniki so nabiti in ne pojejo le zame, temveč tudi za druge profesionalne ansamble ali pa celo kot solisti.

Foto: Matej Maček

Zbor Tenebrae je vpeljal tudi nekaj projektov, naj omenim dva izmed njih: Tenebrae Effèct (Učinek Tenebrae) in Self-Isolation Choir (Samoizolacíjski zbor).

Učinek Tenebrae je pravzaprav način našega dela, način delovanja ansambla. Veste, nočem stati pred zborom in taktirati: en, dva, tri, en, dva, tri … Želim, da v ansamblu delamo tako kot sem sam pri skupini The King’s Singers – to pa je: s poslušanjem. Resničnim poslušanjem. In presenečeni boste, koliko informacij lahko dobite samo s poslušanjem. Seveda se morate naučiti poslušati med petjem. Ampak dirigenti to pogosto sami onemogočajo, saj kar naprej vzklikajo: »Glejte me, glejte me vendar!« In potem se glasbeniki res osredotočijo izključno na dirigenta. Jaz pa želim, da pevci poustvarjajo v kontekstu skupine in ob pomoči svojih ušes, in ne le s strmenjem vame. Tako se ansambel tudi veliko bolje poveže. Za Učinek Tenebrae prosim pevce, da analizirajo, kar slišijo. Npr., prosim jih, da poslušajo, kako skupaj dihamo – še preden sploh kaj zapojemo. Namreč, intenziteta dihanja sosednjega pevca razkriva, kako glasno bo zapel ton. In če vsi dihamo enako intenzivno, je veliko več možnosti, da bo enako intenziven tudi ton. Torej, okrepiti moramo našo sposobnost poslušanja med petjem.

Samoizolacijski zbor pa je sad krize ob koronavirusu. Ljudje vsepovsod po svetu seveda pogrešajo zborovsko petje. Nenazadnje je za ljubiteljske pevce to bistveni del življenja, vrhunec socializacije, ki jim je odvzet s prepovedjo javnega življenja. Da ne govorim o tem, da zborovsko petje – osrečuje. Samoizolacijski zbor je virtualni dogodek, ki poteka na spletu v okviru srečanj, ki jih (prek kanala YouTube) vodim tudi sam. Učim posamezne glasove: posebej sopran, posebej tenor … udeleženci pa lahko na posebnih posnetkih poslušajo še vnaprej posnete parte, ki so jih zapeli pevci Zbora Tenebrae. Na koncu lahko vsi udeleženci – mislim, da jih je zdaj več kot 5.000 – sebe doma posnamejo in posnetek pošljejo Samoizolacijskemu zboru, ki potem vse posnetke zmontira skupaj. Doslej sem vodil tri projekte: učili smo se renesančni program, tudi Miserere Gregoria Allegrija, skladbe ruskih ustvarjalcev, kot sta npr. Rahmaninov in Česnokov, nazadnje pa 40-glasni motet Spem in alium Thomasa Tallisa. To pomeni, da sem se ukvarjal s kar 40 različnimi glasovi, kar je naneslo 90-minutno srečanje. Pevce Samoizolacijskega zbora bomo virtualno povabili tudi na naše popoldanske vaje in večerne koncerte v Londonu in v Ameriki. In taka povezanost ljudi z vsega sveta na podlagi ljubezni do glasbe se mi zdi res nekaj čudovitega.

______________________

* Pogovor je nastal v Uredništvu za resno glasbo programa Ars Radia Slovenija, pripravila ga je urednica Brigita Rovšek. Predvajan je bil v oddaji Zborovski panoptikum 11. septembra 2021 na programu Ars.