»Glasbena matica Ljubljana je eno najstarejših kulturnih društev v Sloveniji s častitljivim, več desetletij dolgim delovanjem,« pojasnjuje poldrugo stoletje uspešnega in plodnega delovanja njena sedanja predsednica Veronika Brvar, ki v nadaljevanju izpostavi njeno zborovsko delovanje kot temeljni kamen in edino kontinuirano dejavnost, ki se je prenašala iz roda v rod, iz dekade v dekado.
Veronika Brvar: Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana je njena edina dejavnost, ki tudi po letu 1945 ni ugasnila – vse ostale so bile namreč ukinjene, prepovedane. Iz društvene dejavnosti zbora je prišlo do tožbe zaradi nacionalizacije njenih nepremičnin in pozneje vrnitve premoženja, hiš na Vegovi in Gosposki ulici, ki sta vir sredstev, iz katerih se danes financira glavnina društvenih dejavnosti.
Pred leti je pri založbi ZRC izšla obsežna monografija z naslovom Zgodovina, spomin, dediščina: Ljubljanska Glasbena matica do konca druge svetovne vojne dr. Nataše Cigoj Krstulović. Letos načrtujete še nekaj prispevkov na to temo.
V. B.: V letošnjem jubilejnem letu načrtujemo izdajo knjige prispevkov, ki naj bi vsaj delno dopolnila že izdano monografijo Glasbene matice Ljubljana, ki je zaobjela obdobje do vključno 2. svetovne vojne. Našim znanstvenikom se je zdelo, da bi bilo treba medvojno in povojno obdobje še raziskati, to je namreč zanimiv čas, ko je javnost na Glasbeno matico Ljubljana, na njeno zgodovino in dosežke nekako pozabila, ko so ji vzeli premoženje in pozabili na njene zasluge. Zdaj vemo, da je večina dejavnosti, ki jih imamo Slovenci danes na glasbenem področju, delo Glasbene matice, ne Filharmonične družbe ali Academie philharmonicorum, ne tujcev, temveč Slovencev, zavednih Slovencev, ki so vedeli, da bo slovenski narod živel, dokler bo pel, ustvarjal. Z Narodno in univerzitetno knjižnico – tam je shranjena večina našega arhiva pretekle dobe – si prizadevamo, da bi bila ta dediščina v prihodnosti umeščena pod zaščito Unesca kot »nesnovna kulturna dediščina«.
Načrtujemo še obširnejši prispevek o sodelovanju Plečnika z Glasbeno matico. V Plečnikovem letu je prav obuditi spomin na dejstvo, da je bila Glasbena matica Ljubljana njegov veliki navdihovalec. Od tod Plečniku pobuda za postavitev spomenika Ilirskim provincam, nastanek Aleje skladateljev, Glasbena matica Ljubljana je bila tudi navdih velikemu arhitektu za načrt glasbenega hrama, ki ga je imenoval Odeon glasbe. Ti načrti obstajajo, a imajo danes le še zgodovinsko vrednost, praktične vrednosti žal ne več.
Leta 2017 se je v dejavnosti Glasbene matice Ljubljana dogodil nekakšen preobrat, prelom. Na novo ste postavili mešani pevski zbor z nekoliko drugačno zasedbo in drugačnim načinom delovanja, kar je rodilo nove zamisli.
V. B.: Menimo, da si Glasbena matica Ljubljana zasluži zelo dober zbor. Ne moremo se sklicevati na to, da radi pojemo, da imamo radi lepe zborovske pesmi, potrebujemo dober zbor, ki bo častno zastopal stoletno tradicijo zborovskega petja v tej ustanovi. Zasluži si tudi najboljšega dirigenta – dobili smo ga, to je Sebastjan Vrhovnik, profesor in vodja Oddelka za zborovsko dirigiranje na ljubljanski Akademiji za glasbo. Od takrat naprej so se počasi vzpostavljali ostali zbori. Zdaj imamo otroški zbor, ki ga zadnji dve leti vodi Tadeja Kreča, imamo Mladinski operni zbor in Dekliško vokalno skupino oba vodi Irma Močnik, imamo koncertni zbor – Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana, ki ga vodi Sebastjan Vrhovnik, in pa Seniorski zbor. Slednji je letos dobil novega dirigenta, Tomaža Tozona je zamenjal Igor Švara. Zdaj je celotna piramida res izvrstno postavljena, pravim, da imamo zlato olimpijsko selekcijo, ki dobro dela. Vsak od naštetih zborov se bo v letošnjem jubilejnem letu predstavil samostojno, skupaj pa bodo oblikovali Slavnostno akademijo ob 150-letnici Glasbene matice Ljubljana, na kateri bodo nastopili tudi izbrani pevci Pevske šole Glasbene matice Ljubljana, ki jo vodi prof. glasbe Tanja Rupnik. Koncert bo 21. maja letos v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani.
Če začneva s koncertnim zborom, v čem se ta razlikuje od številnih odličnih slovenskih zborov?
V. B.: Najprej naj povem, da je bil ta zbor ustanovljen z namenom, da nadaljuje tradicijo oziroma poslanstvo nekdanjega zbora, ki je nastal 1891. leta. Takrat ga je vodil Matej Hubad. Njegova zamisel je bila, da bi postavil vokalno-instrumentalno telo, ki naj bi v slovenskem kulturnem prostoru razširilo znanje in vedenje, izobrazilo slovenski narod ter dalo priložnost domačim skladateljem, da bodo lahko ustvarjali ambicioznejša dela. Danes v ta zbor vabimo pevce iz vse Slovenije, od Ilirske Bistrice do Maribora. Sami se odločijo, v katerem projektu želijo sodelovati. Nekateri si želijo peti Mozarta, drugi recimo novo delo (pred dvema letoma je bilo to delo Tomaža Sveteta Antigona), nekateri imajo radi t. i. »železni repertoar« – recimo Rossinija, izbira je raznolika. Zelo natančno določimo datume, postavimo »gabarite«: koliko bo vaj, kdaj bodo intenzivne vaje, kdaj nastop, tako da si pevci lahko vnaprej rezervirajo čas, ki ga bodo izkoristili za poglabljanje izbranega programa. Tem pevcem je to lahko tudi komplementaren program, poleg njihovega rednega zborovskega udejstvovanja v svojem matičnem zboru. Koncertni zbor je letos nastopil v Mozartovem Rekviemu 5. februarja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, in sicer v sodelovanju z Zborom in Orkestrom Slovenske filharmonije, gostujočimi solisti in dirigentom Yanom Pascalom Tortelierjem.
Kakšen pa je koncept oziroma smisel Seniorskega zbora?
V. B.: To je predvsem ljubezen do petja, izkušnje in tradicija petja slovenskih pesmi. Seniorski zbor sestavljajo prekaljeni pevci z dolgoletnimi pevskimi izkušnjami, nekateri so prepevali v mešanem zboru že pod vodstvom Tomaža Tozona. Tozon je bil dirigentska osebnost, ki jo pozna vsa Slovenija. Če se je kdaj zgodilo, da je potreboval še kakega pevca, je samo zavrtel telefon, pa je bilo že urejeno. Letos se je sam odločil, da je napočil čas, da preda vodenje nasledniku. Na naše povabilo se je odzval Igor Švara, ki je na šentviških taborih pokazal posebno ljubezen do amaterskih pevcev.
Z otroki se ukvarjata odlični pevski pedagoginji Tadeja Kreča in Irma Močnik, zborovodkinji z veliko pevskimi izkušnjami in dosežki. Prvi ste zaupali vodenje otroškega zbora, drugi pa mladinskega in dekliške vokalne skupine.
V. B.: Res je, obe sta zelo izkušeni. Irma Močnik deluje kot učiteljica in zborovodkinja na OŠ Cerklje na Gorenjskem, s svojim zborom se je na različnih tekmovanjih vselej uvrščala v sam vrh. Tako smo jo povabili k sodelovanju in ji zaupali vodenje Mladinskega zbora in Mladinske vokalne skupine, ki jo sestavljajo srednješolke. Slednja se je zadnje dni januarja in v februarju letos predstavila z vokalno-instrumentalnim projektom Čas rojstva v Velesovem, na Prevaljah in v Cerkvi sv. Trojice v Ljubljani v okviru Sakralnega abonmaja, maja in jeseni pa bodo v okviru programa Jesenske serenade Glasbene mladine Ljubljanske gostovale po vsej Sloveniji s prvim programom, ki so ga naštudirale v času korone po zoomu, Čas deklištva. Z Mladinskim zborom Glasbene matice pa Irma Močnik pripravlja vokalno-instrumentalni projekt Kraljestvo glasbe skladateljice Tadeje Vulc, ki ga bodo v scenski postavitvi režiserke Eve Hribernik v sodelovanju s člani Orkestra Slovenske filharmonije in dirigentom Slavenom Kulenovićem izvedli jeseni v dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani in v Unionski dvorani v Mariboru, aprila pa bo zaživel v različici, kjer bo pevce spremljal tolkalni duo Katarina Kukovič in Žiga Brlek, pri klavirju pa bo naša stalna korepetitorka Metoda Kink. Glasbeno-scenskih projektov so ti pevci že vajeni, za njimi je že pet takih uprizoritev, predlani so pripravili mladinsko opero Všeč si mi skladatelja Damijana Močnika, decembra lani pa Menottijevo delo Deček, ki je prehitro rasel. To je bilo zelo zahtevno delo, gre pravzaprav za profesionalno predstavo, v kateri so sodelovali nekateri profesionalni pevci in pa orkester mladih glasbenikov, dirigiral je Jakob Barbo.
Otroški zbor vodi letos drugo leto Tadeja Kreča, nekoč zborovodkinja Mladinskega zbora OŠ Alojzija Šuštarja, danes deluje na OŠ Šmartno pri Litiji, tudi ona večkratna dobitnica nagrad in priznanj.
Tudi pri vaših otroških pevskih skupinah se raje kot za a cappella programe odločate za vokalno-instrumentalna dela, zahtevnejše glasbeno-scenske literature.
V. B.: Seveda, mi se nekako ne moremo in ne želimo osredotočati izključno na a cappella programe, ti so v skladu z učnimi programi domena šolskih zborov, mi pa raje izbiramo zahtevnejše vokalno-instrumentalne projekte, ki pevce zaposlijo za več mesecev. Ne želimo biti konkurenca drugim zborom, tako lahko pevci, ki pojejo v šolskih zborih, pridejo tudi k nam. Pravzaprav gre za podoben princip kot pri koncertnem zboru.
V februarju ste v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani otrokom ponudili predstavo z naslovom V trebuhu anakonde, za katero je glasbo prispeval skladatelj Bojan Glavina.
V. B.: Letos smo k sodelovanju povabili skladatelja Bojana Glavino in mu ponudili pesmice iz drugega dela knjige Živali iz divjine pesnika Tomaža Vrabiča. Gre pravzaprav za nadaljevanje lanskega projekta, ki ga je na Vrabičeve stihe oblikoval na Nizozemskem živeči slovenski skladatelj Anton Kropivšek. Če smo se lani potepali po afriškem živalskem raju, pa smo se letos preselili med živalske posebneže v Južno Ameriko. Zdelo se nam je nekako prav, da damo tokrat priložnost drugemu slovenskemu ustvarjalcu. Bojan Glavina je za Glasbeno matico Ljubljana že pisal dela za otroke, zato sem vedela, da je prav on prava oseba za ta projekt.
Poleg otroškega zbora in pianistke so v tej predstavi nastopali tudi igralci in plesalci, v koncertnem listu pa smo zasledili celo vrsto imen, kot v čisto pravem gledališču: režiserko, scenografko, kostumografko …, predstavo pa smo si lahko ogledali v Cankarjevem domu v Ljubljani.
V. B.: Ja, res je, vedno iščemo koproducente in sodelavce. Predstava je nastala v koprodukciji s Cankarjevim domom, da smo lahko tukaj, v profesionalnem okolju. Umetniška ekipa, režiserka Eva Hribernik, koreografinja Jana Kovač Valdes, scenograf Jaro Ješe, kostumografinja Anjana Pavlič in ostali sodelavci, je najeta. Za predstavo smo potrebovali plesalce, ki smo jih našli na Konservatoriju za glasbo in balet, Oddelku za sodobni ples, za igralsko zasedbo pa smo naredili avdicijo, tako smo dobili svojo igralsko skupino mladih, s katerimi je delala režiserka, glavno vlogo pa je odigrala profesionalna igralka Klara Kastelec. Predstava je imela več ponovitev, ogledalo si jo je veliko slovenskih šolarjev, pa tudi Glasbena šola Ajdovščina, ki je k nam pripeljala 50 otrok. Te dni smo dobili povabilo Cankarjevega doma, da predstavo ponovimo še v mesecu maju.
Po predstavi sem v avditoriju Štihove dvorane poiskala najprej avtorja glasbe, skladatelja Bojana Glavino, ki je bil nad izvedbo mladih pevcev, igralcev in plesalk navdušen.
Bojan Glavina: Povabila Glasbene matice Ljubljana k sodelovanju pri obsežnejšem projektu za otroški zbor in klavir sem se zelo razveselil. Živalska tematika v skladbah za otroke mi je zelo blizu, saj sem se ji že večkrat posvetil. Moja prva zbirka klavirskih skladbic za otroke, Drobtinice, ki je nastala pred približno tridesetimi leti, se ukvarja prav z živalicami, sicer s tistimi, ki so našim otrokom blizu, z žabico, zajčkom, krtom, netopirjem … Živ, živ živalice pa je naslov muzikala, ki sem ga oblikoval na tekst goriške pesnice Vide Mokrin Pauer. Tokrat so me pred izziv postavile eksotične živali Južne Amerike, velika kača anakonda, ki je predstavi dala tudi ime, in druge. Da sem si ustvaril podobe in oblikoval zamisli, so svoje prispevala odlična besedila pesnika Tomaža Vrabiča, ki je cikel poimenoval Iz trebuha anakonde; že naslov napoveduje posebno dogodivščino, ki je razburkala mojo domišljijo. Kako sem se lotil dela? Nič, besedilo pesmi sem položil na klavir in nisem nič kaj kompliciral, začel sem igrati in že prvih nekaj sozvočij me je poneslo naprej. Tudi sam sem bil radoveden, kaj bo nastalo. Zdaj vidim, da je bilo uporabno, da so se pevci z veseljem odzvali, pa tudi ostali del ekipe se je odlično pridružil.
Kako si v glasbenem smislu predstavljate anakondo ali pa redek zrak Andov ali vznemirljivi tropski gozd?
B. G.: Anakonde resda še nikoli nisem videl in prav lahko bi jo zamenjal za deblo, kot pravi naša zgodbica. Vem pa, da je ni dobro srečati, ker te lahko v hipu zavozla in zavozlana je tudi moja glasba.
No, šalo na stran: Včasih se mi najprej porodi melodija, ki jo pozneje podprem s harmonijo, kot bi obrazu dodal čustva, včasih pa je ravno obratno, iz harmonije se izlušči melodična linija, ta pa spodbudi še oblikovanje ritmičnega vzorca, ki doda skladbi karakter. Da poenostavim: bistvena je sproščenost. Treba se je vživeti v otroški svet, se prepustiti in takrat ne more biti nič narobe, lahko samo stečejo glasbene misli, bolj ali manj zanimive.
Ko kot poslušalec slediš tem skladbicam, se ti sprva zdijo enostavne, pa pravzaprav niso. Nemalokrat se morajo pevci spopasti z zahtevno melodijo, z velikimi skoki, ob tem pa se suvereno premikati po prostoru.
B. G.: Izvedba je bila super. Ko sem pisal, nisem imel točne predstave o starosti pevcev v otroškem zboru Glasbene matice, pisal sem za 9-, 10-, 11-letne otroke, na premieri pa sem videl, da so mlajši, kot sem si predstavljal. Lahko rečem, da so odlično opravili, seveda, tu ne gre samo za petje, treba je znati vse na pamet, tu so različni elementi giba, mizanscene, poslušati je treba klavir, gledati dirigentko … Niti malo se niso zmedli, bili so pravi mali profesionalci. Čestitke zborovodkinji, pianistki, režiserki, celotni ekipi.
Predstava naj bi bila namenjena otrokom od petega do devetega leta starosti, kaj menite, ste zadeli?
B. G.: Moja 9-letna hčerkica Astrid je spremljala predstavo z mano, mislil sem, da se bo morda dolgočasila, da je zanjo predstava morda preotročja, pa je bila navdušena, verjamem, da bodo tudi njeni vrstniki.
K avtorjevim vtisom in opažanjem je zborovodkinja Tadeja Kreča dodala še svoja pojasnila.
Kdo so pravzaprav pevci, ki smo jih februarja lahko videli na odru Štihove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani, in koliko truda je bilo treba vložiti, da je »Anakonda« oživela?
Tadeja Kreča: Naši pevci o stari nekje med 7 in 12 let, prihajajo z različnih koncev Ljubljane in njene okolice, iz Lesc, Grosupelj, Škofljice in Kranja. Večina prepeva v osnovnošolskih zborih, nekateri obiskujejo tudi glasbeno šolo in se učijo igranja na inštrument. To pa seveda ne pomeni, da vzamejo v roke partituro in lahko že kar pojejo. Naše prve vaje so bile zelo živahne in pisane, no, počasi, počasi smo osvajali in osvojili notni tekst.
Z vajami smo začeli že septembra lani, sicer pa te načeloma potekajo enkrat na teden po dve šolski uri. Pred večjim projektom so tem dodane intenzivne sobotne vaje v dopoldanskem času, tik pred predstavami pa potekajo kar vsakodnevno, in sicer v dvorani, kjer je načrtovana izvedba predstave. Pevsko vajo vedno začnemo s pozdravom, »prebujanjem« in ozaveščanjem telesa, nato pa pred učenjem ali piljenjem pesmi nadaljujemo še z dihalnimi in upevalnimi vajami. Takšen uvod zavzema vsaj 20 minut vsake vaje, saj menim, da tovrstna skrb za zdrav glas in telo močno vpliva na kakovost zbora. Tak je moj način dela z zborom, k temu pa kolegica Tanja Rupnik doda še svoj delež, pomaga predvsem pri oblikovanju in pripravi pevcev solistov ter občasno obišče vaje zbora, kjer pevcem še bolj strokovno predstavi vokalno tehniko, prilagojeno otroškim glasovom. Namreč, kadar se na vaji pojavi druga oseba, kar naenkrat vse dirigentove usmeritve in navodila dobijo večjo težo.
Zasedba zbora se je lani postavila povsem na novo, tako da smo morali graditi od samega začetka, vse, naše odnose, oblikovanje glasov, branje notnega zapisa in zorenje muzikalnosti izvedbe. Verjetno ste opazili, da pesmice za to starostno skupino otrok, ne glede na to, da so enoglasne, sploh niso enostavne. Ko smo kakih deset dni pred premiero prvič prišli v dvorano, ko so videli igralce, plesalce, kostume …, so bili popolnoma zmedeni, vaje so bile povsem kaotične. Zaradi vsega naštetega sploh niso uspeli slediti mojim rokam. Zbranost je povsem odpovedala. Sčasoma pa so se lepo umirili, zavedli, kaj počnemo, razumeli, da gre za velik projekt, sestavljen iz igralskih, plesnih in pevskih delov. Nam je skladatelj namenil kar deset pesmi. Na zadnjih vajah so se lepo zbrali, začeli dobro sodelovati, se odzivati na moja navodila in gibe rok, tako sem vedela, da je vsaka skrb odveč. Ja, seveda, če se pevci postavijo kot zbor na praktikable, sicer pazijo na pravilno pevsko držo, a je ves njihov fokus usmerjen v zborovodjo. Peti tako, kot smo to počeli mi, pa je bistveno bolj zahtevno, morali smo biti pozorni na zelo veliko stvari, poleg petja še na gibanje, premikanje, igranje. Menim, da naš trud ni bil zaman.
Predstave so za vami, kaj vas še čaka do konca letošnje sezone?
Tadeja Kreča: Po končanem projektu zbor pridno nadaljuje z vajami, saj nas v spomladanskih mesecih čaka tudi snemanje predstave za 1. program Radia Slovenija in maja ponovitve predstav v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Vadimo tudi a cappella program, s katerim bomo 21. maja letos na Slavnostni akademiji ob 150-letnici Glasbene matice Ljubljana v dvorani Marijana Kozine Slovenske filharmonije sklenili sezono 2021/22.
