Jakob Jež ima na revijo Naši zbori lepe spomine. Ne samo, da je bil njen dolgoletni urednik, pomenila mu je tudi navdih za nastanek vrste vokalnih del, hkrati pa ga je spodbujala pri raziskovanju slovenske zborovske in tudi širše glasbene krajine. Pogovor z jubilantom, ali kot sam v izborni slovenščini rad pove, »okrogloletnikom«, pa kljub vsemu ni bil lahka naloga. Ob številnih pogovorih, na katere se je v letih aktivnega delovanja rad odzival, je bilo treba poiskati vprašanja, ki bi znova vznemirila ustvarjalčevo domišljijo in razkrila vso iskrivost in šegavost, po kateri prepoznavamo njegov skladateljski opus. Pogovor je nastajal podobno, kot nastaja dober koncert. Najprej »generalka«, z zapisanimi vprašanji in jasnimi odgovori, posnetimi na trak, nato pa pregled pogovora ter povsem novi odgovori na vprašanja, zelo natančno izpisanimi s svinčnikom in »uredniškim navdihom« dodatnih opomb oziroma razlag. In za popotnico še naročilo, da lahko za ilustracijo objavimo tudi dve njegovi zadnji zborovski pesmi. Skladateljsko pero torej še zdaleč ne miruje, kakor verjetno tudi tale pogovor ne bo zadnji spominski.
Vaše spomine na prve stike z glasbo ste večkrat humorno vpletli v pripovedi na kulturnih popotovanjih po Sloveniji. Zdi se mi, da se je med najzgodnejše glasbene vtise vpisal spomin, ko so vas kratkohlačnika posadili na mizo sredi gostilniške sobe in vi ste takrat želi občudovanje z igranjem na harmoniko.
Bolj kot občudovanje je bila želja obiskovalcev domače gostilne v Loki pri Zidanem Mostu, da bi se ob zvoku harmonike zabavali in zlasti ob sobotah tudi plesali. Kot višek veselega razpoloženja je sledil tako imenovani ples z blazinami (nem. Polstertanz), ki sem ga, s svojega višjega položaja, sedeč na mizi, z zanimanjem opazoval.
Ko je prijatelj Vinko Globokar v knjigi Marjete Gačeša Odzven narave do zvezd prebral, da sem začel pri harmoniki, je veselo ugotovil, da sva bila v tem popolnoma na istem.
Od leve: Vinko Globokar, Lojze Lebič, Rudi Šeligo in Jakob Jež, Gradež pri Turjaku, 1993
Foto: Mitja Gobec
In to vas je zaznamovalo, določilo vašo pot.
Polk in valčkov sem se kmalu nasitil ter si zaželel poti v drugačen svet glasbe. Prvi korak je bil, ko sem od diatonične harmonike »presedlal« h klavirski in se obenem začel notalno opismenjevati. Drugi korak pa, ko sem se poslovil od harmonike ter se oprijel klavirja. Moj prvi učitelj klavirja na celjski glasbeni šoli (1945–1947) prof. Egon Kunej mi je priskrbel izposojo želenega instrumenta in mi omogočil ure trikrat na teden, saj sem moral v dveh letih predelati snov za kakih sedem letnikov, da sem se potem lahko vpisal na Glasbeno akademijo. Zaradi hitenja h glasbi sem v zadnjem razredu gimnazije skupil »popravca« in zato tudi nisem smel na maturantski izlet, ki je bil krona druženja.
Že kot študent v Ljubljani sem vse harmonikarske note dal v prodajo in začel nabavljati klasiko od Mozarta do Prokofjeva in sledilo je vztrajno preigravanje in poglabljanje v skrivnosti glasbe ter njenih zapisov. Po vojni zelo iskani instrument – harmoniko – pa sem uspel tudi dobro prodati ter v Zagrebu za izkupiček nabaviti odličen klavir Bösendorfer (z angleško mehaniko) in glasbeni šoli vrnil izposojenega Petrofa (s slabšo, zastarelo repeticijo tipk).
Ali se morda spomnite, katere pesmi so peli vaši starši?
Starša nam trem otrokom nikoli nista posebej kaj skupaj zapela, ker preprosto ni bilo časa, ko je bilo delo in skrbi čez glavo v gostilni in s posestvom v Loki ter še enim na drugi strani Save – na Vitovcu. Na vztrajno prigovarjanje gostov pa sta oče in mati vendar kaj skupaj zapela. Najbolj mi je ostala v spominu Rasti mi, rasti, trav’ca zelena, ki sem jo tudi priredil za mešani zbor s posvetilom očetu. Naj še omenim, da sem nedavno našel drobni zvezek, kamor si je mati zapisovala pesemska besedila, medtem ko je melodije verjetno od nekod že znala. Zanimivo, da je njen oče sam izdeloval citre in je en ta primerek ostal doma, kjer hranim tudi tako imenovano potresajoče drevesce. Kot ostalino z rojstnega Vitovca (v hribih nad Boštanjem), ki smo mu rekli kar »Kitajec«, ker je imel na vrhu droga izrezljano glavo z vzhodnjaškimi potezami.
Skladateljeva rojstna hiša v Vitovcu pri Boštanju
Foto: Mitja Gobec
Jakob Jež (spredaj v sredini) s prijatelji pred svojo hišo na Gradežu pri Turjaku, junij 1991
Foto: Peter Bedjanič
Ali so tedaj postali pozorni, da imate talent za glasbo? Kako ste prišli na pot študija glasbe?
Nisem opazil, da bi kdo razmišljal o stopnji mojega talenta za glasbo. Domačim se je nemara zdelo čudno, da grem študirat glasbo, ki jim je pomenila nekakšno razkošje, nepridobitna pač (kar vsaj za umetniško glasbo nasploh drži). Odločil sem se sam in to se je zgodilo proti koncu gimnazije, ko je v Celju gostoval simfonični orkester z izvedbo simfonije P. I. Čajkovskega, ki me je tolikanj prevzela, pretresla, da sem postal kot drug človek – s povsem jasnim ciljem … Nato sem se želel vpisati na klavirsko-pedagoški oddelek Akademije za glasbo, ki so ga pa ravno takrat ukinili in ustanovili zgodovinski oddelek, kamor sem se nato vpisal. Ker sem opažal pomanjkljivo znanje teoretičnih predmetov, sem se vpisal še na tedaj imenovani kompozicijski oddelek Srednje glasbene šole in ga absolviral v dveh letih.
Vmes je bil še intermezzo s študijem kompozicije na Akademiji, ko nas je približno deset študentov kandidiralo za vpis, pa nihče ni bil sprejet. S to »krivico« smo se ukvarjali tudi na pogostih študentskih sestankih. Vprašali smo tedaj odločilnega prof. L. M. Škerjanca, ki pa se je izmotaval: »Ali ne veste, koliko je že napisal Mozart v vaših letih?« Ko je profesor Uroš Prevoršek prebral v časopisu, da sem imel že izvedbo klavirskih del v Nemčiji, mi je ob slučajnem srečanju omenil, da jaz se pa lahko vpišem na želeno smer. Bil je to kompozicijski razred prof. Marijana Lipovška, ki nas je po enem letu zapustil, ker se je vrnil iz Beograda prof. Marjan Kozina. Ko sem nekoč na uri odigral svojo domačo nalogo, Elegijo, se je prof. Kozina nekoliko nerodno izrazil o moji skladbi, nakar sem iz mladostne užaljenosti ta študij zapustil (o zadevi je več zapisal tedanji študijski kolega Samo Vremšak v zborniku Akademije za glasbo).
Marko Šuštaršič, portret Jakoba Ježa, jedkanica, 1952
Imeli ste izvirno metodo študija kompozicije. Niste torej sledili šoli določenega profesorja, ampak ste se poglabljali v partiture velikih mojstrov. Kako se je brusil, izoblikoval vaš kompozicijski jezik?
Pravzaprav nič nenavadnega. Na predavanjih sem se večinoma dolgočasil, ker profesorji pač niso mogli (znali) zadeti snovi, ki me je v danem trenutku najbolj zanimala. In ko sem na SGŠ poučeval oblikoslovje, pa teoretske predmete (štiri ure na teden), sem se šele po več letih dokopal do popolnejšega razumevanja strukture v glasbi za natančno analizo.
Katere so bile partiture, ki ste jih analizirali in so imele na vas prelomen vpliv?
Podobno, kot je na primer že zdavnaj zakoličeno ogrodje lestvic in od njih oddaljevanje (tako rekoč ukinitev – na primer v atonalnosti), je tudi v oblikovni analizi. Obstajajo strukture ali sheme sonatne, rondojske in pesemske oblike ter številne različice. Pri analizi najprej ugotavljamo osnovno shemo, nato pa se poglobimo v podrobnosti. Mislim, da je najpestrejša paleta načinov gradnje podana v Beethovnovih delih. Sam sem do podrobnosti razčlenil zlasti njegove klavirske sonate. Ne morem pa reči, katere partiture so vplivale na moje delo. Študijsko sem preigral in analiziral premnoga dela, od Haydna do Prokofjeva in Osterca, tako instrumentalna kot vokalna. Za poglabljanje v dela številnih mojstrov je najpomembnejša šola. Nekatere skladbe sem si moral večkrat preigrati. Postale so kot del mojega čutenja, npr. skladbe Kogoja, Skrjabina, Bartoka. Res, šele ko sem se prebil do številnih možnosti in zakonitosti gradnje, sem lahko vse to odložil, da bi se neobremenjeno posvetil lastnemu delu, ki je terjalo veliko piljenja, saj je danes z odmikom od klasičnih vzorcev, npr. funkcionalnosti, vse bolj odprto za preštevilne rešitve.
Kot je videti iz vašega opusa, ste temeljito preučevali tudi stare srednjeveške oblike – npr. chansono, hoquetus, frottolo. Kako pa ste v tedanjem obdobju sploh prišli do teh skladb in njihovih notnih zapisov?
Predvsem sem se poglobil v vso porenesančno glasbo do današnje. Če je v moji glasbi kaj duha srednjeveškosti, je to zaradi uglasbovane tekstovne vsebine, ki sem se ji skušal približati (Brižinski spomeniki, Do fraig amors), s tendenco približka tedanjemu izrazju.
Kaj pa vokalna literatura? Ali ste analizirali Bachova dela?
Bachovih 48 preludijev in fug iz zbirke Dobro uglašeni klavir je bilo moje dnevno glasbeno čtivo. Sam sem si svoj čas zadal nalogo, da vsak dan preigram vsaj en diptih (preludij oz. fugo), podobno kot eno od Beethovnovih sonat. Podobno me je privlačila vokalna literatura, ki je v povezavi s tekstom sicer manj vezana na določene temeljne oblikovne vzorce in me je zanimala zlasti s slovenske perspektive (Ipavci, A. Lajovic, E. Adamič …). Uspel sem dobiti antikvarične revije Glasbeno zoro, Nove akorde, Novo muziko in bil naročen na sodobne slovenske glasbene revije, Naše zbore …Veliko se je mogoče »naučiti« od poslušanja glasbenih del.
Jakob Jež, Turjak, marec 1994
Foto: Tihomir Pinter
Kako ste študirali instrumentacijo, barve v glasbi?
Ker sam nisem igral v kakšnem orkestru, da bi spoznal barvo in druge tehnične značilnosti v živo, sem moral kajpada tem bolj poseči po študijski literaturi raznih priročnikov od Rimskega-Korsakova do sodobnih, da sem si pridobil ustrezno spoznanje. Sicer sem se ob sestavljanju priročnika Pregled glasbil (Grlica in ponatisi pri DZS) moral tem bolj poglobiti v zadevano snov, kot je opisana.
Kot ste v številnih intervjujih večkrat povedali, so na vas neizbrisljiv pečat pustile pomembne skladateljske osebnosti. Kot mi je znano, so sprožile premik v mišljenju, odnosu do komponiranja? Katero srečanje s skladateljem oziroma skladateljskim opusom je bilo najusodnejše?
Pregledal sem mnoge partiture iz vseh obdobij, vračal pa sem se le k nekaterim; postale so moja ljubezen. Med temi je od slovenskih avtorjev zlasti Marij Kogoj, ki sem ga temeljito preučeval in tudi v živo klavirsko izvajal. Rezultat tega srečanja je bil vsekakor priprava oziroma redakcija skladb za šest zbirk, ki so bile tudi objavljene. Od drugih mojstrov pa bi moral našteti številne avtorje od Gallusa naprej.
Ali lahko, metaforično seveda, rečeva, da je bil Kogoj vaš profesor kompozicije?
S Kogojem sem si vsekakor širil obzorja in ob njegovi glasbi doživljal neizrekljivo lepoto umetnosti, ki sem se ji posvetil. Veliko tega, kar je napisal v poznejših letih, ko se mu je omračil um, pa je povsem nerazumljivo. Ponekod je polno raznih številk, nekakšnih formul, kar je daleč od dojemljivega. Toda prejšnja dela so višek lepote in mojstrstva.
Če bi iskali povezave med vami in Kogojem, bi jih prav gotovo našli pri izjemnem posluhu za mali svet, v ustvarjanju glasbe za otroke. Z vami smo generacije in generacije vstopale v svet petja. Kaj pa vi pri Kogojevih pesmicah najbolj občudujete?
Ko resnično podoživiš Kogojeve mladinske pesmi, postanejo lahko vir navdiha za lastna bližanja nedosegljivosti. Sodim, da bi jim tudi v svetovnem merilu težko našli kaj enakovrednega. Posebno živo so se me dotaknile interpretacije Olge Jež, Eve Novšak Houška, z mojo klavirsko spremljavo, ki sem jo dopisal k trinajstim pesmim. Kogoj sam jo je uspel zapisati le k trem (objavljene v Grlici XVI, št. 3–5, 1973/74). Mojih otroških in mladinskih zborov se je do danes nabralo za pet zbirk. Dve sta že izšli, Pojem, plešem in Pojem igram, v pripravi so še Pojem narodne, Pojem spremljam in Pojem, pojem. Skratka, kar precej gradiva za pevske radosti in odkrivanja glasbene poetike.
Slavnostni koncert Ježevih skladb za otroške, mladinske, dekliške, fantovske in mešane mladinske zbore se je ob skladateljevi 90-letnici z naslovom Pesem besede 8. novembra odvil v Narodnem domu Celje. Zapelo je več kot 300 mladih pevcev iz Celja in širše regije.
Foto: Nik Skerbiš
Nastopili so Otroški pevski zbor OŠ Nazarje, mešana mladinska pevska zbora I. gimnazije v Celju in Šolskega centra Celje, Dekliški pevski zbor, Nonet+ in FaVoZa Gimnazije Celje – Center z zborovodji Barbaro Arlič Kerstein, Andrejo Ocvirk, Tomažem Marčičem, Davidom Preložnikom, Gregorjem Delejo in Katjo Gruber.
Foto: Nik Skerbiš
Vokalno literaturo ste sami razdelili na tri sklope, pri čemer naj bi bila v prvem sklopu dela, ki imajo sporočilo – tako za glasbenike kot tudi za poslušalce. Tukaj ste pogosto citirali skladbo Potres v Reziji. Drugi sklop bogatijo duhovite, humorne skladbe in med njimi prav gotovo zaseda posebno mesto Farinelli, v tretjih izpostavljate zvok in same besede. Ob dobršni meri humorja lahko v ta sklop uvrstimo tudi izjemno priljubljeno zborovsko skladbo Umetnost in regrat. Katero je bistveno sporočilo, ki ga naslavlja vaša glasba glasbenikom pa tudi poslušalcem?
Bistveno sporočilo bi bilo treba iskati v prizadevanju za uglasbitev čim širše skale občutij življenja, ki že samo po sebi ne more biti le veselo ali žalostno, saj sestoji iz številnih odtenkov, ki sem jih skušal vsaj nekaj zajeti. Po drugi strani pa si zlasti v zborih prizadevam pisati dosegljivo tudi za nevešče notnega branja, se pravi z nezamotano, jasno fakturo pevskih linij v prid nadaljevanja naše bogate zborovske tradicije.
Ali lahko rečem, da je to značilnost vašega kompozicijskega procesa? Najprej razmišljate o sporočilu, nato pa počasi pride do realizacije v glavi oziroma na papirju? Ali lahko opišete ta proces ustvarjanja?
Je zelo različno. Včasih se porodi domislek na sprehodu, drugič med spanjem, lahko v detajlu ali skladba v celoti, nato sledi delo, prežeto s kritično presojo, če je nastalo dovolj dobro za objavo. Na proces dela pa vpliva tudi morebitno naročilo, rok za končanje in seveda navdih ali nuja, da je »tisto« treba zapisati – dati iz (ali od) sebe.
Kdaj veste, v kakšni obliki bo skladba zapisana? Ali se za to odločite na začetku ali vas vodi misel pri komponiranju?
V mladih letih sem veliko improviziral na klavirju in sem skušal to, ko sem osvojil osnovno znanje not, tudi zapisati. Nedavno sem dal v objavo nekaj teh prvencev pod naslovom Spominjanja. Seveda sem jih moral prej še »pravopisno« urediti in ponekod dodelati. Oblike so se izoblikovale kar same in pozneje, ko sem že poznal temeljne oblikovne zakonitosti.
Posebne pohvale in odlike si je prislužila vaša vokalna glasba. Dobro ste se zavedali, kaj lahko pričakujete od pevskega glasu, kljub temu pa ste drzno prestopali bregove ustaljenega, tradicionalnega načina razmišljanja.
S človeškim glasom sem imel kar nekaj stikov. Že doma, ko sem klavirsko spremljal soprogo sopranistko Olgo in večkrat tudi pri urah prof. Ada Darjana na Akademiji za glasbo. K nam na Kristanovo je veliko prihajal tudi baritonist Samo Vremšak, s katerim sva preizkušala ne samo njegove in moje, ampak tudi Kogojeve samospeve, še posebej v obdobju, ko sem intenzivno raziskoval njegovo zapuščino. Od blizu so mi odzvanjali tudi glasovi drugih – Eve Novšak Houška, Sabire Hajdarović, Janeza Trilerja, Zdravka Kovača. Živ stik z vokalom je pripeljal tudi k poskusom, kako je mogoče vokal oblikovati še drugače, transformirati zvok, iskati drugačne barve, spreminjati pevski aparat ob petju istega vokala, le-tega z jezikom prekinjati, poglabljati ustno votlino itd. Vse to sem skušal tudi razumljivo zapisati v notah in razložiti v komentarjih (Gozdni odmevi, Pogled narave …)
S posebnostmi in kreativno uporabo glasu ste žlahtnili otroško literaturo.
Poseben odnos do literature za mladež se je začel, ko sem se srečal s Kogojevimi pesmimi za mladino. Nato sem kar dve desetletji vztrajal kot urednik revije Grlica, ki je nadaljevala tradicijo predvojne Grlice. Ko je bilo treba izpolnjevati notno prilogo k vsaki številki te revije, je pogosto primanjkovalo prispevkov, da jih je »moral« pričarati njegov urednik. Bilo pa je tudi srčno nagnjenje do tega brezmejnega pisanega sveta, ki se mu oddolžujem s petimi zbirkami.
Ena od zadnjih dveh Ježevih skladb, Zlatolase deklice za mladinski zbor
Krstno izvedbo skladbe Zlatolase deklice smo lahko slišali na jubilejnem koncertu v Celju. Zapel jo je projektni zbor, sestavljen posebej za to priložnost (na sliki desno). V njem je prepevalo 80 pevk in pevcev iz 25 osnovnih šol, vodila pa ga je zborovodkinja Katja Gruber.
Foto: Nik Skerbiš
Imeli ste najboljši pregled nad zborovsko sceno. Bili ste reden gost na festivalih od Zagorja, Celja do Maribora. Se spomnite izvedb svojih del? Morda kakšne zanimive anekdote s teh srečanj?
Bil sem na nekem zborovskem koncertu, ko me je napovedovalec celo predstavil kot »okrogloletnika« in sem se moral celo prikloniti publiki, na sporedu pa ni bilo niti ene moje skladbe. Po koncertu me je neki poslušalec vprašal, zakaj ne pišem tudi zborovske glasbe, da bi publika vedela, zakaj sem bil »slavljenec današnji …«. Na to vprašanje, ki je bilo v zraku, nisem znal odgovoriti. Spravilo me je v zadrego, tako da mi je postalo žal, ker sem prišel na tak »praznovalni« koncert.
Druga, bolj vesela dogodivščina pa je bila, ko sem bil na Mladinskem pevskem festivalu v Celju z nekaj izvedbami svojih skladb za mladino in je prišla mladež, da bi dobila avtogram, pa – reci in piši – nihče ni imel pisala. Nekdo je sicer imel svinčnik, ki pa je bil neošiljen, tako da sem si zadal nalogo, da ko grem na koncert, moram vzeti s seboj tudi pisalo. Odtlej imam v (koncertnem) suknjiču vedno »kuli«, a bi moral preveriti, če se od zadnje rabe ni že posušil.
Omenim naj še avtogramsko dogodivščino. Ko sem na Zagrebškem bienalu po koncertu svojega skladateljskega idola Igorja Stravinskega stal v vrsti za podpis, sem uspel dobiti le »I. Str.«, medtem ko se je mojster lepim dekletom podpisoval s celotnim imenom in priimkom. Bil sem kar nekoliko užaljen. Njegovo glasbo pa kljub temu občudujem v nezmanjšanem obsegu.
Slavljenec med pozornim spremljanjem letošnjega koncerta v Celju. Tokrat zadrege s sporedom ni bilo.
Foto: Nik Skerbiš
Številnim študentom ste bili mentor pri diplomskih nalogah, nekateri so imeli tudi vaš opus za svojo študijsko raziskavo. Delo mnogih študentov, svojih diplomantov, ste pozneje spremljali na njihovih šolah. Kaj ste jim svetovali?
Predvsem sem jih skušal usmeriti v ustvarjanje. V bistvu je vse v življenju ustvarjanje, kot nastajanje nečesa z lastno mislijo, roko ali strojem. Tudi slednjega se je treba najprej domisliti in nato uresničiti, ustvariti. Vse v pomoč človeškemu življenju, da bo ugodnejše, izboljšano, trajnejše in miselno bogatejše. Študentom, ki bodo postali učitelji, sem skušal vcepiti omenjeno bistvo z nasvetom, da mladim privzgajajo, bolj kot eksaktna znanja, interes za pot do ciljev z lastnim iskanjem. Še vedno se rad spominjam učitelja v drugem razredu srednje šole, ki se je usedel med nas dijake in nam predajal besedo v ustvarjalnem pogovoru. Kar naprej sem dvigal roko, da bi sodeloval v teh, meni vselej prehitro minljivih urah slovenščine, žal le slabo leto, ker se je začela vojna oziroma okupacija. Tudi mentorstvo študentom pri diplomskih nalogah na primer je šlo v smeri ustvarjanja, raziskovanja zanimivih in še neobdelanih tem, predvsem iz vsebin, ki se jih najbolj dotikajo, to je iz svojega okolja, zgodovine ali sedanjosti. Nekoč je prišlo na vrsto tudi moje delo, čeprav sem se nasploh izogibal možnostim osebnega promoviranja pod lastnim mentorstvom.
Katero obdobje je bilo najbolj naklonjeno ustvarjalnosti in spodbujanju ustvarjalne klime? Ali pa je, za vas kot ustvarjalca, najpomembnejše le tisto obdobje, čas, v katerem ustvarjate?
Vsakemu je najbrž pomemben ves čas, ko je v ustvarjalnem zagonu. Včasih pridejo neplodne krize, kot izvemo tudi iz biografij znanih osebnosti, posebno, ko gre za zunanje pritiske, zaradi določenih interesov družbenega, ideološkega ali slogovnega značaja. Zase lahko rečem, da je okolje dokaj naklonjeno sprejemalo moja skladateljska prizadevanja in rezultate. Našla pa bi se tudi kakšna neprijetna, omalovažujoča kritika te ali one skladbe (npr. kantate Do fraig amors v Zagrebu, medtem ko je bila od mednarodnega foruma v Parizu uvrščena med deset izbranih). Če bi hoteli izpostaviti naklonjeno obdobje do mojih skladb, bi bil to čas okrog izvedb treh kantat (1968–1974). Tudi mladež je nekoč veliko prepevala moje, njej namenjene skladbe.
S skladateljskim, pedagoškim in uredniškim delom ter kot strokovni spremljevalec zborovskih revij, tekmovanj in drugih dogodkov je Jež značilno sooblikoval svoj čas ter prispeval k uveljavljanju slovenskega zborovstva kot pomembnega dejavnika slovenske nacionalne kulture.
Gibanje Pro musica viva je bilo v šestdesetih letih prav gotovo za mlade skladatelje pomembno, da ste lahko razvili in poiskali svojo pot. Koliko so bila za vas pomembna srečanja s kolegi?
Druženje s skladatelji v skupini Pro musica viva okoli leta 1960 je bilo vsekakor spodbudno za tedaj mlada peresa (Darijan Božič, Ivo Petrić, Lojze Lebič, Krunoslav Cipci, Igor Štuhec). Izmenjavali smo si izkustva kot tudi partiture ter vtise o skladbah in seveda o sodobnih tokovih tedaj burnih iskanj in hlepenj po novem in novem. Družili smo se enkrat na teden, večinoma pri meni. Po kakem desetletju so se sestanki zredčili, ker je bil vsak zase docela popolnjen z lastnim delom, in končno zamrli. Gotovo pa vsak od nas še naprej radovedno spremlja novonastala dela svojih bojnih tovarišev. Dobra stran druženja je bila tudi, da smo lahko pisali skladbe za kolega, kot je bil Lojze Lebič, odličen dirigent radijskega in komornega, tudi filharmoničnega zbora; Ivo Petrić je vodil ansambel, ki se je prvotno imenoval kar po naši skupini Pro musica viva, kasneje pa se je preimenoval v Ansambel Slavko Osterc, torej po našem pomembnem avantgardistu v času med obema vojnama (1918–1941). In tej tradiciji se je zapisala tudi naša skupina.
V tej skupini ste bili tudi eden tistih, ki je gojil identiteto slovenstva, utemeljeno z jezikom, zgodovino, zemljo. In to vas, kot vem, še posebej zaposluje zadnja leta, ko naj bi naredili pot slovenstva skozi zgodovino še pred vitezom Wolkensteinom.
Lahko bi imenovali to tudi kot slovenstvo skozi zgodovino. To so najprej večja dela: kantata Brižinski spomeniki sega po prvem zapisu v našem (pra)jeziku v daljno 9. stoletje, kantata Do fraig amors na besedilo Oswalda von Wolkensteina (v prevodu Prošnja za ljubezen) v 14. stoletje, kjer so sicer v večjezični pesmi tudi slovenske besede: NA MOI SERCE, NE DIRS DOBRO, DRAGA, BROT WINDISCHBACH (slovenski peci kruh); MILLE SCHENA, IAMBRE (bolečina) TWOIA.
Ali lahko narediva vzporednico z epom Borisa A. Novaka Vrata nepovrata? Ali želite napisati slovensko glasbeno zgodovino skozi skladateljske oči?
V objavljenih skladbah za mešani zbor Pesem besede sem že skušal narediti nekakšen prerez skozi čas z izbranimi avtorji za uglasbitev Primoža Trubarja, Valentina Vodnika, Valentina Staniča, Franceta Prešerna, Josipa Stritarja, Simona Jenka, Frana Levstika, Jurija Vodovnika, Antona Medveda, Alojza Gradnika, Jožeta Šmita, Franceta Vurnika, Toneta Pavčka, Tomaža Vrabiča. Je pa še veliko besedil, ki mi ležijo na duši za uglasbitev.
Jakob Jež na podelitvi zlate plakete JSKD 2008 za življenjsko delo, s katerim je pomembno vplival na razvoj slovenskega ljubiteljskega ustvarjanja
Foto: Janez Eržen
Glasbi dodajate še druge elemente – gestiko, mimiko. Prestopate meje med umetniškimi polji. Koliko vam je blizu grško razumevanje glasbe – muziké?
Tu in tam me je vživetje v uglasbeno besedo (idejo) kar samo napeljalo v ponazoritev vsebinske poante. V skladbi na besedilo Gustava Januša Stric, ki zajema tamkajšnjo latentno krizo slovenstva, s prispodobo, ko stric vidi, da je na Koroškem že vse urejeno, pa je nato očala izgubil, kar je v istoimenski skladbi ponazorjeno tako, da gre del zbora med občinstvo iskat očala, medtem ko drugi del vztrajno ponavlja »in je očala izgubil«. Pri skladbi Caccia Barbara (Divji lov) pa naj pevec v razvneti strasti (in nuji) lova izstreli puščico v imaginaren cilj ali v Caccia Giocosa (Igrivi lov), kjer je predviden pok z lovsko puško (blindiran strel). V skladbi Razglednica sodelujoči iz gostovanja v daljni deželi pošiljajo pozdrave s podpisovanjem razglednice. Pri kantati Pogled zvezd se ženski tercet na koncu zazre navzgor (v nebo) ob izginevanju zvokov glasbe v glissandu navzdol.
Skladba Cveto narcise za ženski zbor na besedilo Rudolfa Maistra je nastala letos aprila.
Napisali ste učbenik za instrumente. Ali ste razmišljali, da bi kaj podobnega napisali tudi za vokal?
Za vokal, ki sem se mu največ posvečal, so določene posebnosti zapisa podane že ob skladbah Pogled narave, Gozdni odmevi, Spomin. V priročniku Pregled glasbil pa sem skušal strnjeno in pregledno podati mnoge različice v razvoju glasbil, tudi z uporabnimi podatki (obsegi, barve, registri, izrazi v tujih jezikih) za tako imenovana zgodovinska in sodobna glasbila. Krasijo jo jasno izrisane podobe v njihovem dolgotrajnem razvoju in izpopolnjevanju akademskega slikarja Mireta Cetina. Pregled glasbil je bil natisnjen kot trojna številka revije Grlica in nato večkrat ponatisnjen pri DZS.
Kaj vas vodi pri vašem kompozicijskem sistemu? Kaj je za vas bistveno vodilo?
Morda iz malega narediti veliko.
Kako ste to vpeli v večje forme? V kantate, na primer v Brižinske spomenike? Kaj vam je preprečevalo, da bi se lotili opere?
Zdi se mi, da je mnogo odvisno od okolja. Sam sem se največ družil z »zavezanci« vokalu, se redno udeleževal republiške revije mladinskih zborov v Zagorju, mednarodnega pevskega festivala v Celju, pa Naše pesmi v Mariboru. Družil sem se na primer z Jožetom Fürstom, Lojzetom Lebičem, uredniško desno roko urejanja zborovske revije Mitjo Gobcem, in še namenjeno mi je bilo urejanje Grlice ter vsaj desetletje tudi Naših zborov. Vsakodnevna pozornost je bila tako namenjena zborovskemu vokalu. Od kantate do opere bi bil lahko bližnji korak, a ga je zadržala preobremenjenost z »drobnarijami«, ki pa so terjale celega človeka.
Ali lahko rečemo, da se operni režiserji še niso spomnili na vaša dela, saj bi lahko tudi katero izmed vaših vokalno-instrumentalnih del postavili na gledališki operni oder?
Tudi to bi bilo možno. Damir Zlatar Frey iz Zagreba je za celjsko predstavo za svojo koreografijo že izbral mojo glasbo. Kot klavirski spremljevalec na baletni šoli sem imel nekaj stika tudi s Henrikom Neubauerjem, ki je še vedno odprt za kakšen skupen podvig. Nedavno tega mi je dal na voljo celo dva baletnovsebinska osnutka (blizu mi je zlasti Grajski pisar), pot do cilja (baletnega) je torej nakazana, operna je še v večjem odmiku.
Vsakoletno srečanje prijateljev pri Starem tišlerju: (od leve) Mitja Gobec, Lojze Lebič, Jože Fürst, Miran Hvala, Tomaž Tozon, Vinko Globokar, Jakob Jež, Brane Brezavšček
Foto: Jerneja Bombek
Omenili ste, da pregledujete katalog del, ki ga pripravlja Mitja Gobec. Zanima me, kaj sami ugotavljate ob tem preglednem popisu del, kako ocenjujete svojo pot?
Veliko skladb in skladbic je bilo objavljenih v različnih revijah od Grlice do Glasbe v šoli in več založbah. Vseh teh različnih objav tudi sam nimam. Veseli me, da se je Mitja Gobec lotil natančnega zbiranja teh materialov. Opažam, da bi bilo prikladneje objavljati v sklopih in manj posamič. In seveda, da bi založniki ob objavah obvezno poslali avtorske izvode. Zadnje čase kaže, da na zborovski sceni dobro deluje založba Astrum oziroma njen agilni in razgledani urednik Vito Primožič (Katalog glabenih del Jakoba Ježa je pravkar izšel, zbral in uredil Mitja Gobec, izdala Založba Astrum; op. ur.). Glede lastne poti se vse bolj zavedam, da sem zaradi tolikšne usmerjenosti v vokal preveč obšel nastavke instrumentala, ki se je že odzivno odprlo s klavirskimi (suite, sonatine, etude), komornimi (Ekstremi, Nomosi) in orkestralnimi (Concertino semplice, Narodna in capriccio, Strune milo se glasite) deli. Čas pa neumorno hiti …
Pri kateri številki ste zdaj?
Nisem štel. Tudi ne napisal (vedno) letnic ali številk opusa, kar bi, sedaj ko nastaja katalog, gotovo prav prišlo. Vedno se je mudilo, za natančnost lastnega »urejanja« zmanjka energije.
Pismo Mitju Gobcu (rokopis Jakoba Ježa, odlomek), junij 2016
Kaj trenutno ustvarjate, pišete?
Trenutno imam na (notni) pisalni mizi skladbe za flavto in blokflavto. Vnukinji Anja in Maruša sta v nenehnem pričakovanju, da jima dedi že končno pošlje obljubljeno. In obe bosta za koncert, ki se pripravlja (avtorski večer instrumentalnih skladb Jakoba Ježa v nedeljo 18. novembra ob 18. uri na ljubljanskem Magistratu; op. ur.), radi prišli iz Švice in Španije. Čaka pa me še obilica dela s pripravo vrste del, čeprav vse bolj spoznavam, da so skladbe iz rokopisov oziroma neposredno izročene zainteresiranim izvajalcem bolj zaželene kot že natisnjene.
Ste kdaj pisali dnevnik, svoja opažanja, razmisleke, ki bi bili danes zanimivo ogledalo časa?
V mladih letih seveda dnevnik. Le kdo ga pa ni v času svojih najbolj vihravih let?
Ali se ga bo dalo kdaj prebrati?
To pa rajši ne. Ko sem nedavno pregledal tiste zapiske, ki so bili nekoč tako iskreno izpovedani in nujni izlivi srca, mi je postalo kar nerodno. Mestoma so se mi zdeli tudi otročji. Naj ostanejo v mapi z oznako »ni za javnost«.
Kaj pa kakšni spomini na sodobnike? Vas mika, da bi napisali spomine na sopotnike, na zanimiva srečanja?
Zapisom o sodobnikih sem se že skušal nekoliko oddolžiti v knjigi Marjete Gačeša. Če me ne bi tolikanj zaposlovalo »notno« in tudi »besedno« delo, bi se lotil tudi opisov srečanj s sopotniki in vzorniki.
Za Hindemitha sem bil svoj čas tako zagret, da sem pohitel celo na Dunaj, ko je imel slavljenec tam tri koncerte pod naslovom Bach-Hindemith. In po koncertu sem dobil tudi avtogram svojega idola. Od njegovih del je bila na mojem klavirju poleg Bacha redno tudi zbirka Ludus tonalis. Morda sem se v njegovo glasbo tudi zato tolikanj zagledal, ker je bilo v povojnih letih pri nas na koncertih možno slišati pretežno skladbe iz pozne romantike s primesjo impresionizma in je bila reakcija na to posebna odprtost do objektivnejših smeri. Znan šaljivec, kolega Dane Škerl, me je namesto po imenu rad klical kar »Ludus Tonalis«.
Vedno ste bili načelni in ste jasno zagovarjali stališče, kadar je šlo za ohranitev glasbe v pedagoškem izobraževalnem sistemu. Posebej trda so bila pogajanja na primeru Pedagoške akademije.
Ja, to je pa dokaj žalostno poglavje naše predosamosvojitvene kulturne politike. Zamisliti bi se morali nad nesorazmerjem: v Avstriji sta bili na primer od prvega do osmega razreda gimnazije po dve uri na teden namenjeni glasbi, torej skupaj šestnajst, pri nas pa samo pet ur. Tudi z urednikovanjem Grlice sem skušal opozarjati na podcenjevanje glasbene razgledanosti prihajajočih generacij. Seveda ni nič pomagalo. Direkten, eksistencialen udarec pa je povzročila ukinitev glasbenega oddelka na Pedagoški akademiji oz. fakulteti.
Kdaj ste potem komponirali?
V mlajših letih nisem imel nobenih težav prebedeti do jutra za pisalno mizo. Vrsto skladb sem kar sam notografiral s tušem na notni papir, vključno z notnim črtovjem. V evforiji pomanjkanja časa je šlo tudi brez skic, direktno na papir (npr. Do fraig amors, Brižinski spomeniki).
Kaj vam pomeni zadovoljstvo? Kako sprejemate časti, nagrade in priznanja?
Javne nagrade, priznanja in častna članstva so dosegla številko 37 (moral sem jih prešteti za katalog, ki ga je sestavljal Mitja Gobec), med temi so tudi nagrada Prešernovega sklada za Do fraig amors, Prešernova nagrada za življenjsko delo, Kozinova nagrada za zborovski opus, Župančičeva nagrada in druge. Pomenile so mi vzpodbudo za nadaljnjo delo in vztrajanje na izbrani poti.
Župančičeva nagrada za življenjsko delo 2017
Foto: www.ljubljana.si
Kdo vas je, po vašem mnenju, najbolj strokovno ocenil? Kdo se je znal najbolje poglobiti v vaš opus?
Od številnih dirigentov, zborov, ki jim gre zahvala za oživljanje glasbenih zamisli s sugestivno in prepričljivo močjo, navajam z izrazi hvaležnosti naslednje: Lojze Lebič, Jože Fürst, Karmina Šilec, Majda Hauptman, Urša Lah, Marko Munih, Danica Pirečnik, Matjaž Šček … Glede ocen v javnih glasilih pa se spominjam zlasti Petra Kušarja, Rafaela Ajleca, Boruta Loparnika, naklonjena mojemu skladateljskemu prizadevanju pa sta bila tudi prof. Marijan Lipovšek in Matija Bravničar. Slednji mi je celo zaupal, da sem ga šel kot študent nadomeščat v razred, da ne bi ura odpadla, ko je bil on zadržan.
In kaj, po vašem mnenju, je sporočilo, bistvo vaše glasbe?
Bistvo je najprej v človeški nuji po ustvarjanju, ki se poraja in pogojuje življenje naprej, tako v duhovnem kot tudi materialnem pogledu. Pri različnih ljudeh so tudi različni poudarki, vendar se zgolj od duhovnosti ne da preživeti kot tudi ne zgolj od materialnosti, in to odkar se je človek postavil na dve nogi. Živali so v glavnem ostale na štirih nogah in se jim ni treba dvigati v višave. Človek pa se ozira navzgor, k duhovnosti, umetniški ali religiozni, in stoji ter se giblje na zemlji. Z razvojem tehnike danes lahko sicer poleti tudi v vesolje; pomagala mu je matematična duhovnost. Naše glasbeno delo pa je usmerjeno k umetniški duhovnosti.
Moji glasbi se je najlaže približati s tem, da ji prisluhnemo in se ji zbrano predamo. Bistvo prizadevanj za nastajanje skladbe je: odvreči vse odvečne tone – note in izbranim vdihniti doživeto resnico.
Najlepša hvala za pogovor in vse najboljše za rojstni dan!
Jakob Jež in sestra Mici, Radeče, 31. oktober 2018
Foto: Mitja Gobec
