Foto: Ingvild Festervoll Melien
V dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani se je 8. marca letos dogodil še zadnji koncert pred novim kulturnim molkom v Sloveniji. Z Zborom Slovenske filharmonije je nastopila mlada nemška dirigentka Julia Selina Blank, zmagovalka tako imenovanega 1. Svetovnega tekmovanja zborovskih dirigentov (World Choral Conducting Competition) 2019 v Hongkongu, na katerem se je uspešno predstavila tudi naša Petra Grassi. Nastop s slovenskim zborom je bil pravzaprav del nagrade zmagovalcu, s tem pa spodbuda in pomoč pri uveljavljanju v svetu zborovske glasbe, ki seveda ne pozna meja. Julijo Selino Blank sem poiskala v dvorani Slovenske filharmonije po eni od intenzivnih vaj z našim profesionalnim zborom. Takole se je predstavila.
Foto: Ingvild Festervoll Melien
»Prihajam iz družine, v kateri je zborovsko petje nekaj zelo pomembnega. Govorim o kakovostnem amaterskem zborovskem petju, seveda, ki je v mojem okolju nekaj samo po sebi umevnega. Ko sem dopolnila 18 let, sem se pridružila Bavarskemu zboru mladih. Ta je znan po tem, da v svoje vrste vključuje predvsem nadarjene mlade pevce, ki si želijo izvajati vokalno glasbo na višji ravni. Prihod v ta zbor je zame pomenil korak bliže profesionalizmu na tem področju. Ugotovila sem, da je to tisto, kar želim početi v svojem življenju, spoznati ves velikanski repertoar zborovske glasbe. V zboru smo imeli vsi individualne ure solopetja in tako že pri osemnajstih, devetnajstih letih razvijali svoje glasove na solističen način. To se je v zboru odrazilo v obliki posebno bogatega, polnega zvoka. To mi je dalo misliti in še okrepilo mojo željo in veselje do poustvarjanja zborovske glasbe. Najprej sem se posvetila glasbenopedagoškemu študiju, zatem pa sem na Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost v Münchnu vpisala še študij dirigiranja pri Michaelu Gläserju. Tako sem pridobila dve diplomi, nato pa odšla na izmenjavo na Švedsko, v Stockholm; moj profesor dirigiranja je bil tam Fredrik Malmberg. Posebno dragoceno je bilo za moj glasbeni razvoj srečanje s Švedskim radijskim zborom. Poslušala sem veliko njihovih vaj za koncerte, kar je bilo zelo poučno in navdihujoče. Študijska pot me je potem vodila na Norveško v Oslo k profesorici Grete Pedersen.«
V Evropi deluje veliko vrhunskih zborovskih dirigentov, ki so obenem tudi učitelji na visokošolskih ustanovah in kot taki zelo zaželeni med mladimi nadobudnimi mojstri zborovske taktirke. Norveška dirigentka in profesorica Grete Pedersen je ena tistih, ki navdušujejo s svojo karizmo in dobrim zgledom. Zakaj je Julija Selina Blank izbrala prav Grete Pedersen?
»Začelo se je med mojim študijem na Švedskem. Tam sem imela veliko prijateljev in sošolcev z Norveške. Veliko smo se pogovarjali, izvedela sem marsikaj zanimivega o zborovskem življenju tako na Švedskem kot tudi na Norveškem, o razlikah med skandinavskimi državami in »Kontinentom« (kot oni, ki živijo na severu, pravijo osrednji Evropi). Nekoč je bila v München povabljena Grete Pedersen. Poslušala sem koncert in bila navdušena nad njenim načinom dirigiranja, nad njeno spontanostjo in intenzivnostjo obenem. Rekla sem si: To je nekaj, kar se želim naučiti oziroma želim razumeti, želim študirati pri njej. In odšla sem v Oslo.«
Ko sem v luči teh besed opazovala Julijo Selino Blank na ljubljanskem odru med vajo in potem na koncertu Vokalnega abonmaja, sem opazila prav to, spontanost in intenziteto, ki sta prevevali njen nastop pred Zborom Slovenske filharmonije. Pa sem vseeno vprašala, ali je profesorica upravičila njena pričakovanja.
»Popolnoma. Še vedno živim v Oslu. Dve leti sem študirala pri njej, ves čas je bila zame velik navdih in še vedno je. Zelo tesno sodelujem z njenim Zborom norveških solistov; vsem njenim študentom je omogočeno delo s tem zborom, kar je brez dvoma zelo koristno; delo s profesionalnim ansamblom je mojemu študiju na magistrski stopnji za zborovsko glasbo dodalo širino, celovitost, holistično noto. Naučila sem se opazovati napredek iz vaje v vajo. Najpomembneje, kar mora dirigent vedeti, je, kako doseči napredek, kaj lahko pričakujemo od glasbenikov.«
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Pri Zboru norveških solistov je bila Julia Selina Blank že med študijem asistentka dirigentke. To je seveda posebna čast, nekaj podobnega kot prva nagrada na mednarodnem tekmovanju.
»To ste lepo povedali. Tako sem to občutila, res je. To je čudovita izkušnja. Že kot študentka sem postala asistentka.«
Leta 2018 se je udeležila 1. Mednarodnega tekmovanja zborovskih dirigentov v Londonu (London International Choral Conducting Competition). Izmed sedmih finalistov, predstavnikov Francije, Rusije, Velike Britanije, Švedske, Nove Zelandije in Nemčije, je žirijo najbolj prepričala prav nemška predstavnica Julia Selina Blank.
»Res je, tam sem spoznala Martino Batič, ki je bila predsednica mednarodne strokovne žirije. Vem, da je študirala v Münchnu, vendar je tam nisem uspela srečati, je prej odšla, preden sem sama prišla na univerzo. Srečala sem jo torej v Londonu in to je bilo čudovito. Zame je bila velika spodbuda, dala mi je nekaj zelo dobrih napotkov pri dirigiranju, ki so mi dali misliti, ja.«
Mimogrede: Nekakšna vez obstaja tudi med Martino Batič in Grete Pedersen. To je veliki švedski dirigent Eric Ericson.
»To je res, vem, da je Martina Batič zmagala na tekmovanju Erica Ericsona, Grete Pedersen pa je pri njem študirala. Bil je legendarni dirigent. Zborovski svet je res majhen.«
Na londonskem tekmovanju je Julia leta 2018 torej prejela prvo nagrado, naslednje leto pa se je prijavila še v Honkong, na tekmovanje s pompoznim imenom World Choral Conducting Competition – Svetovno tekmovanje zborovskih dirigentov. Morda jo je privlačilo prav to, da je tekmovanje na Daljnem vzhodu ponujalo vznemirljivejše dogajanje.
»Tekmovanje v Londonu in tisto v Hongkongu se med seboj zelo razlikujeta. Prvo je organizirano tako, da se na odru pravzaprav predstavimo samo finalisti, zato je krajše in manj naporno. Delali smo sicer z zelo dobrimi, a amaterskimi ansambli. V Hongkongu je bil demonstracijski zbor Komorni zbor Utopija in realnost, ki je projektni zbor na zelo visoki ravni. Sestavljajo ga izključno šolani glasbeniki z vseh vetrov, iz Slovenije, Italije in drugih evropskih držav, ambiciozni mladi pevci. Srečanje s tem zborom je bila, vsaj zame, zelo lepa izkušnja, uživala sem pri delu z njimi. Veliko repertoarja se je bilo treba naučiti, ne spomnim se točnega števila skladb. Tekmovali smo v treh etapah, v vsaki se je bilo treba predstaviti s kar precej skladbami, z deli iz renesanse in baroka, romantike, predvsem pa z deli zadnjih dveh stoletij. V finalu sem recimo dirigirala skladbo Libera me Nane Forte, to je bilo moje prvo srečanje s to izjemno ustvarjalko.«
Julia seveda ve, da je Nana Forte napisala to delo že v študijskih letih, kot zelo mlada skladateljica.
»Leta 2003 ali 2004 je bilo to, ja. Zelo me veseli, da bom to briljantno skladbo lahko izvedla tudi na tem koncertu.«
Foto: Darja Štravs Tisu
Nastop z Zborom Slovenske filharmonije je bil pravzaprav del prve nagrade tekmovanja v Hongkongu, namig za program koncerta je bil dan že pred zaključkom tekmovanja. Vseboval naj bi izključno dela, ki so bila del tekmovalnega programa.
»Res je, vendar pa smo se z vodstvom Zbora Slovenske filharmonije odločili, da ta program nekoliko spremenimo. To je bil zelo zahteven program, ne le za izvajalce in dirigenta, marveč tudi za občinstvo. Da bi vsi lahko med posameznimi zahtevnimi deli nekoliko predahnili, sem nekaj zahtevnih sodobnih del izločila in na njihova mesta umestila skladbe iz obdobja renesanse in baroka. Tako sem lahko pokazala različne sloge a cappella glasbe in vnesla v program nekaj zvočnih kontrastov.«
To pa je bil tudi razlog, da dela v programu niso bila razporejena kronološko …
»To je res, večkrat počnem to. Ko postavljam programe, me običajno ne vodi čas nastanka del, veliko pogosteje recimo njihova vsebina, besedilo, pa tudi harmonska skladja med zaključki in začetki posameznih skladb, značajsko ujemanje ali pa kontrast med sosednjimi deli …, vse to z namenom ustvariti dramaturško smiseln potek programa, s tem pa njegovo vsebinsko in slogovno zaokroženost.«
Koncertni program sta zaokrožili dve zahtevni deli, že omenjena Libera me Nane Forte, motet za dva zbora, ki se v kompozicijski tehniki zgleduje v renesansi, v zvočnosti pa je izrazito sodoben, in pa temeljno delo sodobne zborovske tvornosti, po oceni stroke ena najzahtevnejših zborovskih partitur prejšnjega stoletja, Schönbergova Friede auf Erden (Mir na zemlji).
»Schönbergovo delo je res nekaj izjemnega, to je večno raziskovanje. Sama, pa tudi zbor verjetno, vedno najdemo v njem nekaj novega. Srečujemo se z vedno novimi vprašanji, kaj je želel avtor povedati s tem, kaj z onim, kaj s tem akordom, s tem crescendom …, vsa ta vprašanja …, zelo navdihujoče. V program bom vnesla majhno spremembo. Med skladbo Nane Forte in Schönbergovo delo bom umestila skladbo baročnega mojstra Johanna Hermana Scheina. Tako bomo lahko nekoliko zadihali pred sklepno skladbo, ki je morda največje a cappella delo sploh.«
Nad tem delom je navdušena tudi Julijina profesorica Grete Pedersen, tudi ona ga je vključila v program svojega zadnjega koncerta v Slovenski filharmoniji pred slabim letom.
»Vem, povedala mi je to. Schönbergovo delo sem že v Oslu intenzivno študirala s svojo profesorico, saj je bilo del mojega zadnjega projekta pred zaključkom študija na Norveškem. Pripravljala sem ga s 60 pevci, tudi zanje je bilo zelo zahtevno. Če ga ne bi takrat predelala tako intenzivno, si ga danes gotovo ne bi upala vključiti v program.«
Foto: Darja Štravs Tisu
Koncert je očaral sicer maloštevilno občinstvo v Dvorani Marjana Kozine. Program je izvedla »attacca«, kot pravimo, kar je večeru dodalo svojevrstno utripanje intenzitete in dela povezalo v zanimivo, zaokroženo celoto. Zmagovalka dveh velikih dirigentskih tekmovanj je tudi tokrat blestela. Pred njo pa je, kot pravi, še ena, zadnja tekmovalna preizkušnja.
»Sem članica Nemškega foruma mladih dirigentov, ki je neke vrste program štipendiranja za mlade nemške zborovske pa tudi orkestrske dirigente. Tekmovalni dosežki so tisti, ki mladim dirigentom prinašajo štipendije, zato se bom oktobra udeležila še enega tekmovanja za nemško dirigentsko nagrado. Tega se zelo veselim še zlasti zato, ker bomo tam delali z eno najpomembnejših profesionalnih zborovskih zasedb v svetu, Komornim zborom RIAS iz Berlina. Mislim, da bo to moje zadnje tekmovanje (smeh).«
Vso srečo, Julija Selina Blank!
