Foto: Janez Eržen
Tadeja Vulc prihaja iz Radelj ob Dravi. Tam je stopala prve korake v svet glasbe, tam je pri štirih letih ‘dirigirala’ simfoničnemu orkestru, ki ga je gledala po televiziji, v njem je namreč igral njen brat; takrat je ugotovila, da bo, ko bo velika, skladateljica. Tako jo je pot najprej zanesla v Ljubljano na Akademijo za glasbo, potem pa še na dunajsko Visoko šolo za glasbo. Že v času študija je prejela vrsto nagrad, med njimi 4. nagrado na tekmovanju Rostrum na Nizozemskem in študentsko Prešernovo nagrado za skladbo Tri iveri leta 2000. Leta 2003 pa je za svoj Requiem prejela 2. nagrado na natečaju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Leta 2010 je za Slovenske glasbene dneve prispevala kantato Stara Ljubljana, ki je bila pozneje izvedena tudi na poljskem festivalu v Wroclavu. Od leta 2012 vodi Akademski pevski zbor Maribor.
Prav letos praznuje 20-letnico zborovodskega dela, 12. junija v Unionski dvorani v Mariboru z APZ Maribor pripravlja in gosti t. i. Medumetniški projekt: Podobe Tadeje Vulc, kar pomeni, da bodo program večera sestavljala izključno njena dela. Poleg mariborskega APZ-ja bodo sodelovali še mladinski zbori treh mariborskih osnovnih šol, pa Dravograjski sekstet in Mešani zbor Svoboda iz Šoštanja. Koncert bo obogatila tudi razstava likovnih del, ki jih je navdihnila prav njena glasba. Koncert bodo pevci ponovili v Šoštanju in morda še kje. Projekt bo izveden ob finančni podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Zamisel je, seveda, zborova …?
Zamisel je njihova, seveda, veliko mojih pesmi so že prepeli …, in ker imam letos obletnico, so predlagali, da naredimo koncert samo mojih skladb … Na programu sta recimo skladbi iz mojega zgodnjega ustvarjalnega obdobja, Jaz bi rad cigajnar bil in Cantate Domino, pa vse do novitete Neprespane noči, ki sem jo napisala za naše fante v APZ. Imeli bomo tudi goste, zato bo gotovo zelo pestro.
S kompozicijo se ukvarjate nekaj manj kot 20 let. Koliko skladb se je nabralo v tem času, so preštete?
Nekaj manj, ja. Ne štejem skladb, vedno, ko me kdo vpraša, »Kaj počneš, si zdaj kaj napisala?«, se nič ne spomnim, se mi zdi, da nimam nič novega, ko pa pridem domov, se pa spomnim: »Pa saj sem prejšnji teden ravno eno odposlala, pa eno končujem …« Ja, ogromno je tega, tudi za velike zasedbe, za orkester z zborom, veliko je manjših skladb za zbore, otroške, mladinske, mešane … pa instrumentalnih … res pa je, da jih nikoli nisem štela. Odkar sem končala Akademijo za glasbo, neprestano pišem, imam naročila, ko eno skladbo končam, že vem, kateri se bom zatem posvetila, s čim se bom ukvarjala.
Ob avtorskem večeru v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, 2002
Po prvih tipkah v glasbeni svet …
Ali dejstvo, da se že toliko let ukvarjate z zborovskim petjem, na neki način vpliva na vaše kompozicijsko razmišljanje?
Ja, predvsem v tem smislu: kar napišem za zbore, zelo pazim, kako napišem, ker vem, koliko truda je potrebnega, da se pevci naučijo. Ko sem kot študentka pri prof. Urošu Rojku na ljubljanski Akademiji začela ustvarjati glasbo, sem pisala zelo moderno. Prav nič nisem pazila. Želela sem doseči neki zvočni efekt in sem to pač napisala. Ko sem končala študij in sem začela svoje skladbe tudi sama izvajati, pa sem postala pozorna na to, da posamezen glas vedno najde intonacijo. Zelo premišljeno sem se začela ukvarjati s temi zakonitostmi vokalne glasbe. Glas ni instrument. Nekaj časa mi je to povzročalo še preveč preglavic, preveč sem razmišljala o tem, kako bi to pevce naučila.
Kolikšen del vašega opusa je vokalnega?
Mislim, da je približno pol-pol, veliko je instrumentalnih del, v zadnjem času pa res prevladujejo vokalna, ker pač dobim več naročil za to glasbo.
Odločili ste se za študij kompozicije pri prof. Urošu Rojku, ki je, bolj kot v vokalno, orientiran v instrumentalno glasbo, izrazito ‘moderno’.
Preden sem se vpisala na kompozicijo, nisem poznala izraza njegove glasbe, moderna glasba mi ni bila blizu, vendar pa se je že na prvi uri zgodil nekakšen preskok. Dal mi je to odprtost domišljije. Moja vokalna glasba sicer ni moderna, toliko bolj je morda moderna instrumentalna. Imam pa tudi pri vokalni glasbi vedno še neke elemente zraven, da ni čisto tradicionalna, da se še nekaj dogaja, razen petja – brez tega ne morem. Prof. Rojko je bil vedno zelo odprt, nikoli ni vztrajal, da bi morali pisati moderno. Jasno, da v kolikor smo, je to zelo podpiral, vseeno pa je tudi pri tistih, ki niso pisali tako, vedno dopuščal lastne rešitve in pomagal v tej smeri.
Kaj vam je dal študij na Dunaju?
Tam sem imela profesorja Michaela Jarrella, ki me je vselej močno prevzel s svojimi opažanji in predlogi. Ko je pregledoval moje skladbe in jih v mislih poslušal, se je vedno zaustavil prav na tistih mestih, s katerimi tudi sama nisem bila povsem zadovoljna. Prav na teh mestih je naredil križec v partituro. To me je tako očaralo, da sem vedno z radovednostjo čakala na njegove križce. Študij na Dunaju mi je prinesel največ znanja v orkestraciji.
Večinoma pišete po naročilu. Kdo naroča skladbe?
Naročajo različne zasedbe. Veliko sem pisala za APZ Tone Tomšič, za različne mladinske zbore z vse Slovenije, ogromno sem pisala za Otroški zbor RTV Slovenija z orkestrom, to so bile pesmice in pravljice, tudi večja didaktična, poučna dela. Tudi za pevsko šolo Carmina Slovenica sem pisala, za Carmino Slovenico sem napisala celo Kraljestvo glasbe – glasbeno-scenski projekt …; na začetku sem veliko pisala za tolkala, za tolkalni projekt STOP, pa za pihalni kvintet Slowind, tudi za orkester Slovenske filharmonije sem že pisala … zelo zanimivo in pestro, naročila mi vedno predstavljajo poseben izziv. Kar nekaj naročil je bilo tudi iz tujine.
Kako se lotite dela, ko dobite naročilo od dobrega zbora, kot je recimo APZ Tone Tomšič, kako izbirate tematiko, kje začnete?
Včasih dobim z naročilom tudi besedilo, največkrat pa ga moram poiskati sama, pri otroških pesmih ga včasih napišem kar sama. Ko se odločim za poezijo, je vse lažje, takrat že kar slišim glasbo. Potem jo je treba samo še zapisati. To pa je tisto, česar sem se pravzaprav naučila na Akademiji, zapisati to, kar slišim v sebi, to obrt, torej.
Na letošnjem Mednarodnem tekmovanju Gallus v Mariboru je APZ Maribor izvajal med drugim tudi dve vaši deli, in sicer skladbo Epilog na besedilo Antona Funtka in skladbo Fortuna na besedilo iz srednjeveškega kodeksa Carmina burana. Obe sta nastali po naročilu za nastop na tekmovanju, obe po naročilu dobrih zborov, obe sta zelo ‘močni’, tako glasbeno kot literarno.
Prva je nastala za Šaleški akademski zbor in zborovodkinjo Danico Pirečnik za nastop na tekmovanju v bolgarski Varni. Ko sem iskala besedilo, sem naletela na Funtkove verze, ki govorijo o smrti. V nekem obdobju me je ta tematika silno privlačila. Fortuna pa je nastala za APZ Tone Tomšič in dirigenta Sebastjana Vrhovnika za nastop na tekmovanju za veliko nagrado v Arezzu. Ta govori u usodi, ki te dvigne zato, da te pozneje trešči ob tla. Nastala je po mamini smrti, prav takrat sem rodila otroka …, na vse te dogodke sem napisala Fortuno, ki so si jo tudi moji pevci zaželeli izvajati na letošnjem tekmovanju. To je bilo zame zelo naporno, ker sem podoživljala vse dogodke povezane z njenim nastankom, prav to pa je bilo morda dobro za dobro izvedbo. Obe skladbi sta nastali za odlične zbore, zato sem si lahko kot skladateljica veliko privoščila.
Odlomek iz skladbe Fortuna za mešani zbor, ki je nastala za APZ Tone Tomšič
Vaša vokalna dela so v veliki meri tudi koreografsko podprta. Gre za vaše domislice ali pa to prepuščate dirigentu?
Vse to vpisujem v partituro. Nekateri se radi pošalijo, da moje partiture vsebujejo prave pesniške izlive oziroma več navodil za izvedbo kot not (smeh). Ta element se mi zdi vedno bolj pomemben, saj se zavedam, da ljudje na odru spremljajo dogajanje tudi z očmi, zdi se mi dolgočasno, če zbor samo stoji in poje. Želim, da so koreografije točno določene in dograjujejo glasbo, dajo piko na i, ne da bi preusmerile pozornost.
Celo v skladbah za otroke je nekaj tega, tudi skladba, ki je na letošnjem Zborovskem bumu doživela krstno izvedbo, vsebuje nekaj predpisanih gibov. Redke so skladbe, ki tega nimajo. Ta je Srčeva in mora biti zraven bitje srca.
To skladbo ste pred 7000 pevci v mariborskem Ljudskem vrtu tudi sami dirigirali. Kako ste se počutili pred tako množico otrok?
Zelo vznemirljivo, to je bilo posebno doživetje, česa takšnega še nisem doživela.
Tudi na tekmovanju otroških zborov v Zagorju ob Savi je letos zazvenelo kar nekaj vaših skladb.
Tudi, ja, vedno več se jih pojavlja, nekatere so tudi že natisnjene in tako dostopnejše zborovodjem. Nisem te vrste človek, da bi promovirala svojo glasbo. Napišem za tiste, ki mi naročijo, naprej pa ne skrbim za promocijo, to je mogoče moja pomanjkljivost. Očitno se zborovodje znajdejo kar sami, izvedb je namreč vedno več. Na letošnjih revijah sem kot strokovna ocenjevalka slišala veliko svojih skladb.
V zadnjih letih vas poznamo kot zborovodkinjo, ki je Akademskemu pevskemu zboru Maribor vrnila nekdanjo slavo, ki je njegovo kakovost petja postavila na višjo raven. Letos ste se kot edini slovenski predstavnik uvrstili v finale mariborskega Mednarodnega tekmovanja Gallus, pa tudi lani in predlani ste dosegli lepe rezultate, tudi in predvsem po vaši zaslugi.
Hvala, če tako mislite. APZ Maribor se doslej še ni udeležil tekmovanj za veliko nagrado Evrope. Želeli smo se preizkusiti tudi tu, da vidimo, kje smo. Sama nisem pričakovala takega rezultata, pa čeprav ponavadi pozitivno razmišljam. Vseeno se zavedam, da imamo še veliko rezerve in da smo skupaj šele tretjo sezono. Saj veste, vsi APZ-ji imamo iste probleme: vsako leto se zasedba spremeni, vedno znova na novo ‘postavljamo zvok’, delamo vokalno tehniko, letos pa sem imela celo kar zelo veliko novih pevcev in kar strah me je bilo tega nastopa. Dobro se je izteklo, saj smo tudi zelo veliko delali.
Tadeja Vulc z APZ Maribor na Mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus Maribor 2015
Foto: Janez Eržen
Skupaj imate že nekaj lepih dosežkov.
Res je, dosegli smo že marsikaj, pred dvema letoma smo prejeli drugo nagrado v Cantonigrosu v Španiji, lani smo bili na Naši pesmi prvič po sedemnajstih letih ponovno zlati, to nam je dalo nov zagon, uspešni smo bili tudi v Nemčiji …, vsako leto pa je to nova zasedba zbora.
Pravite, da letos slavite 20-letnico dirigiranja zborom … Kje, komu?
Že zelo mlada sem začela delati z zbori, to me je tako zelo veselilo, da sem imela prav vsak dan vaje z zbori že od konca osnovne šole dalje. Ves čas sem delala s tremi ali celo štirimi zasedbami, tudi takrat, ko sem študirala v Ljubljani sem se ob koncih tedna vračala domov dirigirat svojim zborom. Zraven sem pa tudi poskušala za te zbore napisati kako priredbo ali skladbico. Vodila sem zbore v Radljah ob Dravi, Ribnici na Pohorju, Selnici ob Dravi, Dravogradu …, celo z Dunaja sem se ob koncih tedna vračala domov na vaje. To so dragocene izkušnje, ki mi služijo še danes.
Veliki zborovski koncert, Radlje 2004
Misijon v Afriki, Ndola (Zambija) 2004
Zbor sv. Mihaela – začetek zborovskega popotovanja Tadeje Vulc, Radlje, božič 2006
Trenutno vodite tri zbore oziroma vokalne zasedbe?
Res je, poleg Akademskega pevskega zbora Maribor vodim še Dravograjski sekstet, to je fantovska vokalna skupina, in pa dekliški vokalni kvartet Rusalke, ki je bil lani uspešen na Naši pesmi. Z njimi je še posebej lepo delati, saj dekleta note večinoma naštudirajo sama, meni pa pripada sladokusje, to je interpretacija in izdelovanje glasbe, kar mi je v poseben užitek. Z dekleti smo lani tudi zmagale na prvem A cappella tekmovanju v Radomljah.
Kot že rečeno, se z mariborskim APZ-jem pripravljate na letni koncert …
… v juliju pa se nameravamo udeležiti še mednarodnega tekmovanja Cesare Augusto Seghizzi v italijanski Gorici, kjer tekmujemo v treh kategorijah, v kategoriji sodobne glasbe bomo izvajali tudi nekatere moje skladbe.
APZ Maribor med navdušujočim nastopom z ljudskim programom in koreografijo na otvoritvenem koncertu Mednarodnega zborovskega tekmovanja Gallus Maribor 2015
Foto: Janez Eržen
