Baročni skladatelj Georg Friedrich Händel, avtor 42 oper, 24 oratorijev, 120 kantat in ničkoliko instrumentalnih skladb, je danes znan predvsem pa monumentalnem delu iz svojega poznega ustvarjalnega obdobja, oratoriju Mesija, ki je nastal na pobudo libretista Charlesa Jennensa. Ker je delo sledilo nastanku številnih njegovih italijanskih oper, se njihov odsev jasno zrcali tudi v tej sakralni kompoziciji. Mnogi skladateljevi biografi omenjajo atipično obliko tega dela, vsi pa mu priznavajo vrhunsko izpovedno in sporočilno moč, hkrati pa veliko stopnjo zahtevnosti tako za soliste kot tudi za zbor in orkester. Slednjega lahko sestavljajo sodobni ali pa baročni instrumenti. Dela se lotevajo skorajda dosledno poklicni glasbeniki s temeljitim tehničnim in interpretacijskim znanjem na področju izvajanja baročne literature.
Oratorij Mesija pripoveduje zgodbo o življenju Jezusa Kristusa, vsebinsko sledi bogoslužnemu letu. V prvem od treh delov govori o rojstvu odrešenika, drugi povzdiguje njegovo žrtev za človeštvo, zadnji pa govori o odrešitvi, sovpada torej s koncem cerkvenega leta. Delo številni glasbeniki izvajajo ob božiču oz. v času adventa. Partitura obsega 260 strani, približno polovica jih je namenjena zboru in orkestru, ostale si med sabo razdelijo solisti, bodisi v družbi orkestra ali bassa continua.
11. in 12. januarja letos je to delo zazvenelo v Dvorani Marjana Kozine Slovenske filharmonije v Ljubljani v izvedbi 70-članskega amaterskega Komornega zbora Megaron in Baročnega orkestra Megaron iz Ljubljane ter švedskih solistov, altistke Kristine Hammarström in baritonista Arvida Erikssona, sopranistke Kathrin Lorenzen iz Nemčije, ki deluje v Stockholmu, ter slovenskega tenorista Martina Logarja. Dirigent je bil švedski mojster taktirke, v Sloveniji že kar dobro znani dirigent Gary Graden. Da se je projekt uresničil in da se je Gary Graden lahko posvetil interpretaciji, pa je zasluga Megaronovega stalnega dirigenta Damijana Močnika.
Od kod torej zamisel, ki se je rodila pred petimi leti, ko so v izvedbi istega zbora in orkestra zazvenela dela iz opusa Johanna Sebastiana Bacha?
Močnik: Kar nekaj časa je v meni zorela zamisel, da bi tudi v Sloveniji, tako kot recimo v Nemčiji, na Nizozemskem, v Angliji in Skandinaviji, izvajali baročno glasbo na visoki ravni z baročnimi glasbili. Dve leti po omenjenem Bachovem koncertu sem se zagledal v Händlovega Mesijo, saj sem ugotovil, da ga verjetno že kar kakih 10 let v Sloveniji nismo slišali. Vem, da ga moj švedski prijatelj Gary Graden s stolnim zborom v Stockholmu redno izvaja že vsaj 15 let. Moji pevci so bili nad idejo navdušeni. Leta 2022 smo se takoj po vrnitvi s turneje po ZDA lotili dela. Imeli smo manj kot dva meseca časa. Kako, torej? Časa za korepetiranje je bilo malo. Ker so vsi pevci vsaj delno notalni, imajo po pet ali šest let glasbenega izobraževanja, smo se dogovorili, da se bo vsaj v osnovi glasbeni tekst vsak naučil sam. Kljub pomislekom smo vztrajali, vzpodbujali eden drugega, na vajah brez običajnega korepetiranja analizirali in sestavljali skupaj zapleteno glasbo in se tako pripravljali na prihod švedskega dirigenta, ki je z veseljem sprejel povabilo. Gary Graden je s svojo karizmo in znanjem pevce tako navdušil, da so prav kmalu znali in razumeli vse.
Händlova glasba je, kot že rečeno, za amaterskega pevca kar trd oreh: fuge, recitativi, množica melizmov, veliki obsegi … ne le pri solistih, tudi v zborovskih partih. Glasba je baročno sočna, bogato okrašena, včasih za sodobnega poslušalca celo pregosto naložena.
Res je, v skladbi ni stavka, ki bi bil preprost. Tisti, ki nimajo hitrih melizmov, imajo pa druge težave, intonančne ali interpretacijske v smislu »imitazione della natura« ali pa izgovorjavo besedila, ki je zelo obsežno. Že sam sem veliko pozornosti posvečal fraziranju, Gary pa se je tega lotil s posebno strastjo. Velikokrat je poudarjal, da vsa baročna glasba, sakralna in posvetna, izhaja iz plesa. Tako pevci kot tudi instrumentalisti morajo slediti plesnemu utripu, potem so zagotovo skupaj. Našel je neverjetne povezave med besedilom in glasbo ter vztrajal, da se pevci in instrumentalisti prilagajajo drugi drugim do te mere, da se zlijejo v eno izvajalsko telo.
Tudi orkester nosi vaše ime, Megaron. Vsekakor so instrumentalisti za razliko od pevcev poklicni glasbeniki, ki so se vam, če prav razumem, pridružili za ta projekt?
Že pred petimi leti sem skušal pridobiti čim več mladih slovenskih glasbenikov, tistih, ki se posvečajo predvsem baročni glasbi. Dobil sem čudovite mlade ljudi, ki so se med seboj takoj lepo povezali in se kar sami poimenovali Megaron, seveda smo bili tega veseli.
Da bi orkester dobro sodeloval z dirigentom in zborom, sem k sodelovanju povabil švedsko violinistko Mario Lindal, koncertno mojstrico ansambla REbaroque iz Stockholma, s katero Gary veliko sodeluje pri svojih baročnih projektih. S svojim razkošnim znanjem in muzikalnostjo je navdušila vse sodelujoče orkestraše. Danes je v orkestru dve tretjini slovenskih glasbenikov, mladih ljudi, ki se tudi izven tega projekta posvečajo baročni glasbi. Poleg njih v orkestru sodelujejo njihovi prijatelji, ki delujejo v sosednjih državah. Sodelovanje z Mario Lindal in Garyjem Gradnom jemljejo kot nadgradnjo svojega znanja na področju interpretacije baročne ustvarjalnosti, ki nam bo seveda služilo tudi pri nadaljnjih projektih.
Nekje sem zasledila, da je bilo leta 2022 delo v Sloveniji prvič izvedeno na baročnih instrumentih. V čem so ti bolj prikladni od sodobnih?
Baročna glasbila so običajno uglašena pol tona niže od sodobnih, kar je za pevce brez dvoma udobneje, zlasti za soprane, ki lahko pojejo bolj sproščeno, pa tudi za base, ki imajo praviloma kolorature v visokih legah. Godala imajo črevnate strune in drugače oblikovane ter krajše loke, baročne trobente nimajo ventilov, ampak luknjice za uravnavanje intonacije, njihov zvok pa ni tako prodoren, kot je zvok modernih trobent, baročni timpani so manjši, precej drugačna sta oboa in fagot, violončeli nimajo noge, njihov zvok je mehkejši in tehnika igranja nekoliko drugačna. Glasba z baročnimi glasbili dobi popolnoma drugačno podobo, mehkejšo in zvočno prikladnejšo.
Od kod vam ta glasbila?
Posamezniki imajo vsi svoja glasbila, saj se vsi aktivno ukvarjajo tudi z baročno glasbo. Pri godalih je dovolj, da zamenjajo strune in lok, pihalci in trobilci pa imajo seveda dvojne inštrumente.
Garyja Gradna v Sloveniji večina pevcev in ljubiteljev zborovske glasbe že dobro pozna. Tu je vodil že več tečajev in delavnic za zbore in zborovodje. Vem, da sta prijatelja, da je s svojim švedskim zborom izvedel že več vaših del, eno ste mu celo posvetili, in kot ste že omenili, Händlovega Mesijo redno izvaja že vrsto let, ima ga tako rekoč že »globoko v sebi«.
V Stockholmski stolnici imajo že od leta 1923 navado, da v začetku adventnega časa izvedejo Händlovega Mesijo. Ko je mesto glasbenega vodje v stolnici prevzel Graden, se je temeljito poglobil v partituro in ugotovil, da ima povsem drugačne zamisli od svojega predhodnika. Te je prinesel tudi med naše pevce: pri interpretaciji vedno izhaja iz besedila, za vsako besedo, celo za vsak zlog je v tej glasbi na zakaj našel svoj zato. Fugo oblikuje tako, da bi jo človek lahko celo narisal, zelo prozorno lahko slišimo vse nastope teme, kontrapunkte …
Koliko vaj si je lahko privoščil z izvajalci, nenazadnje so člani zbora študentje ali pa zaposleni ljudje, prav tako orkestraši.
Zadnji teden je bil kar intenziven, vaje so bile vsak dan, pri čemer je nekatere dneve delal z zborom, druge s solisti. Količina notnega materiala prav veliko ponovitev ni dopustila, tudi na generalkah je ponovil le nekatere dele in posamezne prehode med točkami. Ker ima zelo jasno vizijo in mu vsi izvajalci odlično sledijo, je vse skupaj pravzaprav zelo intenzivna priprava za sproščeno muziciranje na koncertu.
Običaj je že, da organiziramo po dva koncerta, ker bi bilo res škoda truda, da bi delo na odru zaživelo samo enkrat in nenazadnje: oba koncerta sta bila doslej vedno razprodana.
Letos je Händlov Mesija doživel tretjo slovensko izvedbo, vsako leto v projektu sodelujejo drugi solisti. Kdo jih izbira, po kakšnem ključu, kaj pravzaprav iščete?
Iščemo predvsem med tistimi pevci, ki se največ ukvarjajo z baročno glasbo in so tako v tej izvajalski praksi že dodobra podkovani. Gary Graden pozna veliko primernih izvajalcev iz lastne izkušnje, zato je med solisti veliko pevcev, ki delujejo na Švedskem, sam pa iščem tudi med slovenskimi solisti. Lani smo gostili dva madžarska pevca, oba sta člana radijskega profesionalnega zbora in zbora Nizozemskega Bachovega združenja. Letos smo imeli slovensko-švedsko kombinacijo, ki se je po mojem mnenju izkazala kot zelo uspešna, ker ima vsak od njih drugačen karakter in deluje popolnoma samosvoje, kar je za Mesijo, ki je pravzaprav neke vrste opera, zelo zaželeno. Ker so vsako leto solisti drugi, ima vsaka izvedba svoj poseben čar, saj dirigentov koncept dopušča sproščen individualen pristop vsakega solista, ki pa se mora seveda vključiti v utrip celote.
Kako se je razvijala vaša in Garyjeva vizija izvedbe tega dela?
Prvo leto smo delo naštudirali povsem korektno z vso resnostjo in odgovornostjo. Po moji oceni smo uspeli dirigentovo zamisel oz. načrt realizirati v nekako petinsedemdesetih odstotkih. Seveda je bila moja želja doseči stoodstoten rezultat, zato sem pevcem predlagal, da tudi v Sloveniji, po vzoru mnogih glasbenih sredin v Evropi, vzpostavimo tradicijo izvajanja tega dela. Oratorij Mesija naj bi izvajali vsako leto in izvedbo nadgrajevali. Že naslednje leto smo začeli tam, kjer smo leto prej končali, pevci so se vsega spomnili, tudi Garyjevih besed ob kaki zapreki in njegovih priporočil, kako jo rešiti. Letos je bilo delo še veliko bolj sproščeno, pevci so dobesedno komunicirali med sabo in z instrumentalisti, dirigent pa si je na koncertih privoščil celo to, da je med posameznimi točkami zapustil dirigentski pult in prepustil glasbi, da steče sama, v užitek izvajalcev, dirigenta, pa tudi moj lasten, tako sem razumel, da sem jih vzgajal in vodil pravilno. Tu čutim posebno zadoščenje, ki me navdihuje.
Tudi Dirigent Gary Graden je bil z izvedbo več kot zadovoljen
»Oba letošnja koncerta sta zrcalila srečo in energijo,« je povedal ob izteku projekta. »Ta glasba spreminja življenja, spreminja zmožnosti. Letos so zelo napredovali. Mesija je zborovsko delo s solističnimi arijami, ki zahtevajo veliko znanja in razumevanja, artikulacije, besedila … in vsi morajo biti uglašeni enako. Dobro jim je uspelo! Megaron je odličen zbor s čudovitimi glasovi, oni to zmorejo, čeprav so amaterska zasedba. So inteligentni mladi glasbeniki. Damijan je opravil veliko delo, uresničil je ene od svojih sanj.«
Händlov Mesija je v izvedbi 70-članskega Komornega zbora Megaron in Komornega orkestra Megaron ter štirih vokalnih solistov navdušil slovensko občinstvo v Slovenski filharmoniji v Ljubljani. Delo, ki je poltretjo uro držalo poslušalce v napetosti in pozornosti, jih je v znameniti Aleluji spravilo na noge, tako kot je davnega leta 1742 k temu spodbudilo že angleškega kralja Jurija III. Zboru se je (sicer v slovenskem jeziku) pridružil marsikateri obiskovalec v dvorani, ki ta del Mesije pozna že iz svojega sakralnega okolja ali zato, ker je to pač največkrat izvajani del te kompozicije. Legenda pravi, da je Händla med pisanjem Aleluje služabnik zasačil s solzami v očeh. V pojasnilo pa je mojster izjavil: »Mislil sem, da vidim vsa nebesa pred seboj in samega velikega Boga, ki sedi na svojem prestolu s svojo družbo angelov.«
Komorni zbor Megaron ta hip pozornost že usmerja k naslednji mojstrovini baročne glasbene ustvarjalnosti, k Maši v h-molu Johanna Sebastiana Bacha, ki bo v istem okolju Slovenske filharmonije v Ljubljani, z istim gostujočim dirigentom Garyjem Gradnom zazvenela 22. in 23. marca letos. Tudi tokrat v sodelovanju z Baročnim orkestrom Megaron in solisti, sopranistko Sofio Niklasson, mezzosopranistko Anno Zander, tenoristom Martinom Logarjem in basbaritonistom Karlom-Magnusom Fredrikssonom.
